Z Jadranko Juras delita ljubezen do glasbe in živali

Že med študijem v Gradcu je jazzovski pianist Milan Stanisavljević spoznal našo vsestransko pevko Jadranko Juras, se vanjo zaljubil in se skupaj z njo preselil v Ljubljano.

Objavljeno
10. marec 2019 09.30
Posodobljeno
10. marec 2019 14.35
V Slovenijo sta ga pripeljali ljubezen in glasba, nekakšna usodna kombinacija obojega. FOTO: Roman Šipić
Milana Stanisavljevića sta v Slovenijo pripeljali ljubezen in glasba, nekakšna usodna kombinacija obojega. Čez dan glasbenik, ki prihaja iz srbskega Kragujevca, poučuje na ljubljanskem konservatoriju za glasbo, ob večerih ustvarja in pogosto nastopa, trenutno s kvintetom, ki ga bo kmalu predstavil na svoji tretji plošči. S soprogo Jadranko Juras, ki je zadnjih nekaj let predana opernemu petju, preizkusila pa se je tudi že v vlogi žirantke v oddaji Slovenija ima talent, si delita ljubezen do glasbe in živali. Središče njunega doma je klavir, ob katerem velikokrat vadita, medtem ko v bližini dremajo psička Kofi in pet mačjih prijateljev.


Kaj vas je pripeljalo v Slovenijo – ljubezen, glasba ali kombinacija obojega?


Oboje, mislim pa, da vendarle bolj ljubezen. Z Jadranko sva se spoznala med študijem v Gradcu in glede na to, da živi v Ljubljani in da je bilo med nama vse v redu, sva se odločila, da ostaneva skupaj. Opazil sem, da je iz Ljubljane tudi zelo veliko prijateljev, s katerimi sem študiral, tako da se mi sploh ni bilo težko prilagoditi. Poročila sva se v Piranu, a živiva v Ljubljani.

image
Jadranka, Milan in psička Kofi FOTO: osebni arhiv

 

Prihajate iz Kragujevca v Srbiji. Imate kaj domotožja?


Navadil sem se na življenje tu in ne morem reči, da zelo pogrešam domovino. Za Srbijo je zagotovo značilen malce drugačen temperament. Pred kratkim je bil tu na obisku prijatelj iz Kragujevca, bobnar, s katerim se poznava že dolgo, vendar sva šele zdaj, v teh nekaj dneh, res postala prijatelja. In v tem je največja razlika med tamkajšnjimi in ljudmi tukaj. Malo bolj zaprti so tu, ne odprejo ti prav hitro svoje duše. Ampak to je povsem normalno, smo pač različni. In ko je bil tu prijatelj, sem postal spet bolj nostalgičen ... Še najbolj pogrešam svojo družino, in to je tudi glavni razlog, da grem vsake toliko časa domov, k staršem.
 

Klavir ste začeli igrati pri devetih letih. Izvirate iz glasbene družine?



Vrhunske jazzovske glasbenike doživljam podobno, kot če bi bil ob meni sam Mozart ali Bach.
Niti ne. Starša sta se sicer ukvarjala z glasbo, vendar ne profesionalno. Moja babica je bila učiteljica in je v šoli vodila tudi pevski zbor, mama je končala nižjo glasbeno šolo, oče pa je bolj za hobi igral trobento, tako da je bilo doma kar veliko glasbe. Mama me je nekega dne preprosto vprašala, ali bi šel v glasbeno šolo, pa sem nekako privolil, čeprav pri devetih niti nisem imel ne vem kakšne želje po tem. Kot vsak otrok bi bil raje zunaj, brcal žogo ali se podil s kolesom. Pa sem vseeno naredil sprejemne izpite in začel … Spomnim se, da sem se v prvem razredu nižje glasbene šole pri klavirju v nekem trenutku celo zjokal, saj sem dobil skladbo, ki se mi je zdela zelo težka in je nisem mogel obvladati v enem tednu. Obupal sem, vendar mi je mama pomagala, skupaj sva jo preigrala in naprej je šlo vse gladko, kot je treba. Prvo krizo sem prebrodil.
 

Vas je kot najstnika potegnilo tudi v rock?


Poslušal sem ga, zlasti Ekatarino Veliko, pa Disciplino kičme, Ramba Amadeusa … novi val 80. let. Pa skupino Queen sem imel rad. Pred kratkim sem si ogledal film Bohemian Rhapsody in me je spodbudil, da sem poiskal originalni posnetek koncerta Queen na stadionu Wembley leta 1985. Neverjetno, kakšno energijo je Freddy Mercury prinesel na oder, kjerkoli se je pojavil. V osnovni šoli so se mi zdeli super tudi Prodigy (smeh). Marsikaj sem poslušal, vendar dlje od poslušanja rocka nisem šel.
 

Marsikdo potem, ko konča nižjo glasbeno šolo, vrže inštrument pod posteljo ali nikoli več ne sede h klavirju. Vi ste nadaljevali, se usmerili v jazz …


Tako je. Zdi se mi, da je bila glasba v meni, potegnila me je, da sem se vpisal še na srednjo glasbeno šolo oziroma umetniško gimnazijo v Kragujevcu. Vedno sem imel rad ritmične skladbe, hitre, takšne, ki vsebujejo zanimive ritmične vzorce ali akorde. Zelo mi je bila všeč denimo skladba Isaaca Albeniza Asturias, ki je originalno napisana za kitaro, obstaja pa tudi priredba za klavir – še posebno me je navdušila repeticija, ki zahteva kar veliko poskakovanja ob klavirju.

V tretjem letniku me je pritegnil Gershwin, predvsem Rapsodija v modrem, napisana za dva klavirja. Skladbo sem vadil skupaj s profesorico in takrat sem prvič slišal prave, velike jazzovske akorde, ki imajo po štiri ali pet tonov. To me je čisto prevzelo, kot bi se mi odprlo novo vesolje. Začel sem poslušati to glasbo, obiskovati jazzovske koncerte v Kragujevcu. Čeprav je to majhno mesto, se je ravno začelo prebujati na tem področju. Profesor Miloš Krstić, pri katerem smo se začeli učiti, je vsaj enkrat na mesec prihajal s svojim bendom v neki klub in tam smo bili redni gostje. Zelo dobro se spomnim, da sem si želel nekoč igrati kot on. To so bile otroške sanje.
 

Bi rekli, da so se vam uresničile?


Uresničile so se na način, da zdaj poznam to glasbo, ki se mi je sprva, kot otroku, zdela kot znanstvena fantastika, da vem, kaj je improvizacija, da se znajdem v bendu z drugimi.
 

Med drugim poučujete jazz na konservatoriju za glasbo.


Tako je. Na konservatoriju deluje jazzovski oddelek že od sredine 90. let prejšnjega stoletja, smer se imenuje jazz in popularna glasba in to res cveti. Otroci, ki se tam učijo, so zelo nadarjeni, pa tudi profesorji, ki so pretežno mladi, so odlični in tudi sami zelo aktivni glasbeniki: Igor Matković, Jani Moder ... Akademija za glasbo je namenjena bolj klasiki, vendar imajo tudi tam svoj big band in izbirni predmet za improvizacijo.

Morda Sloveniji res manjka akademija za sodobne glasbene zvrsti, tudi jazz, tako da se tu mladi glasbeniki veliko odločajo za študij v tujini, denimo v Gradcu, Celovcu, na Dunaju, v Amsterdamu, pa tudi v ZDA.
 

Vam je Gradec odprl ljubezensko pot in vam hkrati omogočil sodelovanje s številnimi glasbeniki. Kako pomembno je to za mladega glasbenika?


Morda niti sam profesor na akademiji ni najbolj pomemben, še pomembnejše je prav to glasbeno okolje, delovna energija, da imaš možnost spoznati še druge glasbenike, z njimi ustvarjaš, izmenjuješ ideje in greš potem morda v novo smer.
 

Ali imate z Jadranko Juras še vedno skupni kvartet?



Včasih je med nama kar precej prerivanja glede velike sobe za vajo, v kateri je klavir, tako da si že zjutraj rezervirava vsak svoj termin.
Imava, čeprav je Jadranka zadnjih pet let povsem predana operi, vendar jo še vedno mikata jazz in popularna glasba. Pred dvema letoma smo skupaj izdali ploščo Paris Honey, na katerih so najini oziroma njeni najljubši jazzovski komadi, za katere sem sam napisal aranžmaje, k sodelovanju pa sva povabila tudi prijatelje, ki so bili na plošči solisti. Nastal je prav lep izdelek.

Pozneje smo ploščo posneli tudi z Big Bandom RTV Slovenija, Tadej Tomšič je pripravil priredbo za velik orkester. Res je bila pozitivna energija na snemanju, vse je potekalo brezhibno in morda bo kmalu izšla tudi plošča, na kateri Jadranka in jaz nastopiva skupaj z orkestrom. To smo sicer posneli za arhiv RTV Slovenija, ravno zdaj pa se Jadranka dogovarja z Mojco Menart, da bi izdali še ploščo.
 

Glede na to, da sta oba z ženo glasbenika, je verjetno v vašem domu kar živahno.


Ja, res je, dopoldne in popoldne Jadri vadi petje, klasiko. Včasih je med nama kar precej prerivanja okrog velike sobe za vajo, v kateri je klavir, tako da si, malo za hec, malo zares, že zjutraj rezervirava svoj termin. Ker imava stanovanje v hiši, sva si lahko v njem uredila atelje, ki ima izvrstno akustiko. In odkar je Jadranka okusila to akustiko, noče več vaditi v manjši sobi, tako da so zdaj obvezne rezervacije (smeh). Ker je hiša dokaj na samem in ne motimo sosedov, smo imeli pred snemanjem nove plošče pri nas tudi vaje z bendom. Edina soseda je pogosto odsotna, zato smo lahko mirno igrali na bobne, kontrabas, trobento …
 

Kot profesor na konservatoriju ste se morali naučiti tudi slovensko. Govorite odlično. Ste imeli s tem kaj težav?


Sploh ne. Res pa je, da sem se vpisal tudi na tečaj na filozofski fakulteti. Izkušnjo s tujim jezikom sem imel že v Gradcu z nemškim jezikom, ki ga kar dobro govorim, vendar ne tako dobro, da bi jasno izrazil svoje misli. Takrat sem ugotovil, da je slabo, če ne znaš jezika okolja, v katerem živiš, to te omejuje pri življenju.
 

So vam kakšne slovenske besede povzročale več preglavic?


Niti ne … kvečjemu so se mi nekatere zdele na začetku hecne. Na primer dejansko. Dejan je v resnici pogosto ime, tako da se mi je ta povezava zdela čudna. Če imaš ženo, ki ves čas govori slovensko, ti gre jezik v uho, pa tudi sicer se mi slovenščina ne zdi posebno zapletena.
 

Imate doma tudi kakšnega hišnega ljubljenčka, glede na to, da je vaša žena velika ljubiteljica in zaščitnica živali?


Imamo psico Kofi in pet mačkov, prav vsi pa so najdenčki.
 

Pa imajo vsak svojo sobo, tako kot smo videli v filmu o Freddyju Mercuryju?


Ne, imajo pa vsi mački skupaj eno sobo. Vendar se prosto sprehajajo po stanovanju.
 

Ali živali kaj moti glasna glasba, se raje umaknejo v svojo sobo?


Kje pa, ravno nasprotno. Velikokrat kar spijo v bližini klavirja, medtem ko vadiva.
 

Imeli ste že kar nekaj glasbenih zasedb – poleg kvarteta je bil tu še trio, zdaj kvintet …


Prvi plošči sem posnel s triom, trenutno pa imam kvintet, s katerim sem pripravil nov projekt Weight of Thought, ki bo predvidoma do septembra predstavljen na moji tretji plošči. Pri njem sodelujejo odlični glasbeniki – trobentač Igor Matković, saksofonist Boštjan Simon, na bobnih je Pedja Milutinović in na kontrabasu Nikola Matošić. Na plošči je sedem avtorskih skladb, posebnost pa je triologija Pulsar, ki v celoto združuje tri različne skladbe, nastale v dveh letih. Skladbe so različnega značaja, ampak z istim notranjim pulzom, ki se kaže v ponavljajočih se basovskih linijah.

image
Kvintet Milana Stanisavljevića med nastopom v kavarni Činčin FOTO: Jan Prpič

 

Nastopali ste tudi z londonskim glasbenikom nigerijskega rodu Femijem Temowom, ki je bil med drugim producent Amy Winehouse. Kako je prišlo do tega sodelovanja?


Po zaslugi prijatelja Dominika Bagole, ki je zelo nadarjen glasbenik in se je tudi učil petja pri Jadranki, kjer sva se pravzaprav spoznala, se začela družiti in igrati skupaj. Ko je v Slovenijo povabil Temowo, mi je predlagal sodelovanje. S Femijem smo potem skupaj igrali, nastopili na koncertih in bilo je enkratno, saj sva odraščala ob isti glasbi, poslušala iste skupine in imela rada isto zvrst jazza.
 

Omenili ste, da jazzovskega glasbenika pomembno oblikuje okolje. Zdi se, da se tudi Ljubljana počasi prebuja, vse več lokalov je, kjer glasbenikom omogočijo nastopanje. Je to dober vir zaslužka?


Celo na konservatoriju dobimo ponudbe kavarn, ki bi želele gostom ponuditi jazz in vabijo k sodelovanju naše dijake. Ti naj bi igrali ves večer in za plačilo dobili pijačo. Kar se mi zdi skrajno nesramno. S tem izražajo pomanjkanje spoštovanja do glasbe, gostov in seveda do glasbenikov, ki so profesionalni, pa nimajo redne službe, tako kot jo imam jaz. Takšni lokali bi morali biti za izkušene glasbenike, ki bi morali biti za to tudi solidno plačani, saj od tega živijo. Poznam veliko odličnih jazzistov, ki so končali akademijo, pa niso zaposleni. Kar nekaj jih je, ki krpajo zaslužek s takšnimi majhnimi nastopi, koncerti, kakšno poroko …

Nekateri lokali pa bi najraje najeli dijake, ki so velikokrat tudi še mladoletni. Nekateri drugi barčki, med njimi Slamič, ČinČin in Jazz Paradise, kamor se je preselil Klub Gajo, so pripravljeni glasbenikom za nastop plačati dokaj soliden znesek, ki se za takšno »klubsko svirko« vrti nekje okrog sto evrov na večer. Na Ljubljanskem gradu, denimo, kjer imajo petkove jazz večere, je že bolj koncertno vzdušje, tudi vstopnino je treba plačati in temu primerni so nekoliko višji honorarji.
 

Torej se je z jazzom mogoče preživljati?


Morda nisem pravi naslov za to vprašanje, saj imam redno službo in imam privilegij, da lahko izbiram, kaj, kje in s kom bom igral. Imam tudi privilegij, da si vzamem čas in v miru ustvarjam svoje skladbe. Učilnica na konservatoriju, kjer sta dva klavirja, je prelepa, z razgledom naravnost na Špico, in ko popoldne končam pouk, je prosta in zelo pogosto ostanem na šoli do večera, da vadim, opazujem reko, grem na sprehod ob vodi. To je čudovito vzdušje za komponiranje, ustvarjanje. Všeč mi je življenje v Ljubljani, uživam, ko se s kolesom vozim po mestu. V resnici nisem ljubitelj velikih mest. Pred dvema letoma sem odpotoval v New York, obiskal vse klube, koncerte, videl vrhunske glasbenike, vendar ne bi nikoli živel tam, se izgubljal v množici, v rovih pod zemljo, v mestu brez parkov, dreves …

image
Milan Stanisavljević: »Všeč mi je življenje v Ljubljani, uživam, ko se s kolesom vozim po mestu.« FOTO: Roman Šipić

 

Tudi sicer radi potujete?


Zelo rad. Razmišljam, da bi šel znova v New York, kjer je zdaj središče glasbenega dogajanja. Vse, kar je novega, se ustvarja ravno tam, tako da bi se rad vrnil tja po kakšen košček inspiracije. Pri ustvarjanju glasbe največkrat sledim dogajanju v New Yorku, hkrati pa svojim občutkom. Zelo pomembno se je zavedati časa, v katerem smo, in tega, kaj se ta čas v glasbi dogaja. Glasba, ki nastaja, mora biti sveža, na tekočem, odražati mora duha časa. Danes se vse informacije, vse novosti zelo hitro širijo. Ko je v katerem od newyorških klubov koncert, se to prenaša v živo, po internetu. Zato je New York največje stekališče glasbenikov.

Z veseljem pa bi šel tudi v New Orleans, kjer je zibelka jazza in je zagotovo vreden ogleda. Vendar me bolj kot klasični jazz, kakršen je bil pred desetletji značilen za New Orleans, ali swing in straight zanimata sodobnejši jazz in improvizacija, ki se je začela z bebopom in se še vedno širi v različne variacije.
 

Jazz je doživel zlato dobo v 50. letih prejšnjega stoletja. Kako priljubljen je danes?


Zlata doba je zagotovo minila. Vsa ta elektronika in pop glasba, ki jo mladi poslušajo, je morda jazz nekoliko potisnila v senco, ampak jaz na to gledam kot na umetniško zvrst glasbe, ki bo vedno imela svoj krog poslušalcev, tako kot klasika.
 

Pri katerih glasbenikih ste vi našli navdih?


Sledil sem res velikim mojstrom jazza, med katerimi je denimo bobnar Jeff Watts. Pred kratkim sem bil na njegovem koncertu v Velenju, kjer je nastopil s tremi tenorji in big bandom. Navdušil me je s povsem enako energijo in tehniko kot pred 20 leti. Fantastičen nastop. Takšne vrhunske glasbenike doživljam podobno, kakor če bi bil ob meni sam Mozart ali Bach, pa pridejo na gostovanje v Velenje. Tam so se na celotedenskem seminarju, ki ga organizira Jure Pukl, spet zbrali sami vrhunski glasbeniki. Mislim, da je to srečanje po kakovosti na samem vrhu v Evropi in tuji vrhunski glasbeniki se ga z veseljem udeležijo.
 

Kje vse ste že nastopili, ste bili že gost katerega od jazzovskih festivalov?


Nastopil sem na več festivalih, denimo v Novem Sadu, Kragujevcu, Celju, Budvi, na Reki, tudi na Lentu smo igrali, do zdaj pa se mi še ni uspelo prebiti na ljubljanski jazz festival, ki bo letos že jubilejni 60. Na pogovoru z organizatorjem sem bil že lanskega septembra, takoj po koncu prejšnjega festivala, da sem še pravočasno predstavil svoj novi projekt. V Sloveniji živim od leta 2010 in povsem iskreno čutim, kot bi bil tu doma – tu sem izdal tri plošče, tu sem pridobil navdih zanje in pomembno se mi zdi, da bi tukaj dobil priložnost predstaviti svojo glasbo. To sem na sestanku povedal tudi prirediteljem, in čeprav so bili moje prijave veseli in so mi obljubili, da se bodo oglasili že v nekaj dneh, do zdaj, ko je spored tako ali tako že oblikovan, še vedno nisem dobil odgovora. Ta popolna ignoranca me še najbolj jezi.

Ne pričakujem, da bi me morali na ljubljanski festival sprejeti, nikakor, pričakujem pa vsaj pojasnilo. A to ni edini tak primer, ko si prireditelji dogodkov ne vzamejo niti toliko časa, da bi glasbenikom odgovorili. Zdi se mi zelo slabo, da se človek, ki je na tako visokem položaju v kulturi, ne zna obnašati kulturno in poslati vsaj kratko obvestilo, četudi je to zavrnitev.