Z lista na list Mete Wraber

Šele ko je koledar v celoti na steni – nalepiti je treba vsak list posebej –, se vidi, kako se zgodbe med sabo malo prepletajo: praprot z januarja sega še v februar. Medena luna junija je tudi še malo v juliju ... Oblikovalka in ilustratorka Meta Wraber si je letos za temo izbrala uroke in vraže, ki so povezani z naravo in rastlinami. In nenadoma se je vse začelo povezovati in prepletati.

Zaščitni znak Mete Wraber so akvareli – bralci naše priloge Odprta kuhinja jih verjetno poznate od tam ali pa je kdo opazil njene ilustracije ob ponovnem izidu pesniške zbirke Labrador Kajetana Koviča. »To je bilo moje sanjsko delo. Poezijo ne samo spoštujem, ampak tudi uživam v njej.« Spet kdo drug se je spomni iz knjige Sto obrazov notranje moči Alenke Rebula.

Lani je Meta Wraber (letnik 1977) začela risati tudi koledarje in izbrala njej zelo ljubo temo: recepte. Kdor pa se je letos že podal po »sezonskih« nakupih, je morda v knjigarni opazil njen novi izdelek z vražami in uroki, povezanimi z vsakdanjimi rastlinami. »To je v bistvu čarovniški koledar. Ko sem ga začela risati, so vsi rekli, ah, zelišča, čajčki, krasno ... Ne, tega zdravega življenja imamo že kar malo preveč.«

Hudič beži pred bezgom

Kakšne hecne zgodbice imamo pri rastlinskih vražah! Tako na ljubeznivih slikah najdemo vse od praprotnega semena v škornju, ki te na kresno noč naredi nevidnega in lahko slišiš govoriti živali, pa vse do komarčka, ki varuje hišo pred zlimi duhovi, če njegovo seme vtaknemo v ključavnico. Hudiča bo od bajte odgnala palčka, okrašena s črnim bezgom. Vseh sort nasveti se najdejo: divji česen je dober za to, da se fant noro zaljubi v dekle, steblo zelene, vrženo pod mizo, pa zaneti prepir med gosti ob njej. In na koncu doda materino dušico, ki, pripeta na suknjič, prinese dobro kupčijo, je odkrila avtorica v knjigah, ko je iskala gradivo za letošnji koledar. Največ je našla v knjigah Dušice Kunaver, pravi.

Wraberjeva zlatica

In se zgodba že malo prelije na drug list: če vam priimek Wraber zveni znano tudi širše, je to zato, ker Meta prihaja iz znane družine botanikov – s koledarjem se pravzaprav kar malo vrača k svojim družinskim koreninam. Njen dedek je bil Maks Wraber, avtor prve doktorske razprave s področja botanike na Univerzi v Ljubljani, poznavalec predvsem gozd­nih ekosistemov ter avtor številnih znanstvenih člankov in tudi štirih monografij. Po njem se imenuje ena od zlatic: Wraberjeva zlatica (Ranunculus wraberi Pignatti).

Meta svojega dedka ni nikoli spoznala, ker je preminil pet let prej, preden se je rodila. Je pa, zaradi tega članka, spoznala nekaj novega o njem: odkrila je njegovo ilustracijo. »Risba kali riža in koruze pod mikroskopskim preparatom je iz leta 1931, ko je v Münchnu pripravljal disertacijo, star 26 let. Kar malo pretreslo me je, ko sem jo videla – zaradi neizmerne natančnosti in talenta.« Za prihodnje leto Meta načrtuje razstavo botaničnih skic in bo vezi, ki jo z družinskim imenom pripenjajo na svet rastlin, raziskala še znanstveno, ne samo čustveno, pravi.

Metin stric Tone Wraber je bil prav tako botanik in latinist, v znanstvenih krogih znan po zanimanju predvsem za alpsko floro. Meta Wraber, ki ima precej smisla za humor, pa je precej botanična takrat, ko jo zamikajo še posebej lepo cvetoče hortenzije ...

Hrana s humorjem

Na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje se je sicer bolj posvečala drugi tematiki. Med študenti je bila ena redkih, ki je kazala zanimanje za risanje hrane, in iz tega celo diplomirala: za odlično oceno je pre­oblikovala Kuharske bukve Valentina Vodnika. »Velik projekt, ampak sem res uživala. Hotela sem celo izdati knjigo; zdelo se mi je smiselno narediti nekaj, kar je mogoče ponuditi tudi knjigarnam in založbam.«

Kakšna pa je kot kuharica? »Rada imam hrano, ki se pripravi preprosto, na koncu pa ima velik učinek. Kadar hočem koga pockrljati, pripravim bogato čokoladno torto po receptu Nigelle Lawson. Ko se speče, skorjica razpoka, v sredini malo posede, čez celo torto pa se nabrizga smetana, ki je videti kot oblak – od tod tudi izvorno ime: cloud cake. »Nigellina torta v oblakih je prava duševna hrana, pa še nikoli se ne ponesreči,« pravi ilustratorka, ki je po duhovitih ilustracijah hrane zagotovo najbolj prepoznavna. Za neko tekmovanje v peki tort je spekla prav to torto, narisala pa še akvarelne oblake, jih nalepila na palčke in z njimi dodatno okrasila tortico. Z ilustracijo lahko spremeniš hrano v čisto drugačno zgodbo, kot je na fotografiji, pravi. V njenih je predvsem veliko humorja, ampak ne vidnega na prvi pogled: ob čokoladno torto nariše mačko, ki si oblizuje tačke.

Z viskijem in čokolado čez januar

Ker je ta čas v letu, še ena uporabna ideja, s koledarja, ki bo prav zdaj potekel, je pa zbirka dvanajstih ilustriranih preprostih receptov, ki jih tudi avtorica sama redno uporablja. V bistvu gre za navodilo, kako »prebolimo« mračni januar: z vročo čokolado z viskijem. Tri deci mleka segrejte do vretja, v drugi posodi dobro zmešajte 25 gramov naribane temne čokolade (75-odstotne), žličko sladkorja v prahu, ščep cimeta in ščep soli ter vse vmešajte v segreto mleko. Nato dodajte dva »štamprla« viskija in pustite rahlo vreti nekaj minut. Po želji dodajte 15 mililitrov polnomastne smetane. Tudi ta čokoladni recept vas bo verjetno spravil »v oblake«.

Še ena Zlatica, samo ne Wraberjeva

Ko je bila Meta majhna, je bila najbolj v oblakih, kadar je bila – v družbi lepih oblek. Med njenimi akvareli najdemo tudi precej modnih ilustracij, kajti moda in sploh vse tisto, kar razveseli žensko dušo, je tudi njena slabost, »pravzaprav odvisnost, ki se kaže v kupovanju čevljev in oblek. No, ker pa ne morem imeti vsega, to filtriram skozi ilustracije. Poželenje izlijem na papir,« se zasmeji.

Vse to je v njej zasejala teta Zlatica, ki pa ni bila Wraberjeva – da bi se zgodbe res dobro prelivale druga v drugo –, ampak je bila starejša sestra Metine mame, ki je živela v Zagrebu. Delala je v šiviljskem salonu in je imela doma bale blaga in drugega šivilskega materiala, cele kupe revij Vogue, šatulje z nakitom ... »Kadar sem prišla tja, sem se namesto z barbikami igrala z njenimi prstani. Bila je fina gospa, ki me je oboževala, jaz pa njo,« se spominja Meta. »Do mene se je obnašala kot do odraslega in to mi je kot otroku veliko pomenilo. Poleg tega mi je šivala obleke, zame in za punčke. Z njo sem se res rada družila in s svojim načinom življenja me je okužila. Mislim, da mi je dala podlago za razmišljanje o tem, kaj je lepo ...«