Z najstnico je vsak dan boj

Občutek imam, da sem kot mati oziroma starš popolnoma odpovedala, se je Nedelovi svetovalki zaupala mama najstnice in petletnika.
Objavljeno
07. november 2018 09.00
Posodobljeno
07. november 2018 09.00
Naša hčerka je vseskozi jezna in osorna, je potožila mama. FOTO: Getty Images/istockphoto
Mojca Stonič
Mojca Stonič
Pozdravljeni, sem mati dveh otrok, hčerka ima 13 let, sin pet let in še obiskuje vrtec. Občutek imam, da sem kot mati oziroma starš popolnoma odpovedala. Za vzgojo obeh sem v večini odgovorna sama. Po drugem otroku sem ostala doma, saj je mož pogosto odsoten zaradi službenih poti v tujino in skupna odločitev je bila, da bom jaz z otrokoma doma, da ne bosta prepuščena sama sebi do poznih popoldanskih ur.

In tudi ko se mož vrne, se ne znajde, ker se je vmes zgodilo toliko vsega, da težko sledi, otroka pa ga v bistvu niti ne upoštevata več, čeprav sta vsakič zelo vesela, ko po več dneh pride domov. Naši dnevi potekajo od zjutraj, ko vstanemo, do večera do spanja, kot boji neprestanega vpitja, priganjanja, nezadovoljstva. Hčeri moram za vsako stvar večkrat reči, da jo opravi, in tudi to ne zaleže več. Da kaj naredi, dosežem le še z grožnjami, saj drugega ne sliši več.

Največkrat imam težave z njo, ko jo zjutraj peljem v šolo in sina v vrtec, nikakor ne more biti točna, da ne bi hiteli in zamujali. Že na zajtrk zamudi. Za vsa opravila v hiši se pregovarja in noče pomagati, svoje sobe ne pospravlja, vedno ima polno izgovorov, da nečesa ne zmore … Vseskozi je jezna in osorna. In ker se toliko ukvarjam z njo, je sin zelo prikrajšan in imam še zaradi njega slabo vest, sprašujem se, kaj se dogaja z njim in kako to vpliva nanj. Od vsega sem že pošteno utrujena in ne vem, kaj in kako naj spremenim odnose in komunikacijo. Kaj delam narobe? Hvala za odgovor.
Romana

Pozdravljeni, Romana! Naporna situacija, ki ima že resne posledice, saj v vaši družini ni miru, izhaja iz zamujene in nepravilne vzgoje, ki traja že leta. Vzgoja se začne s prihodom otroka, žal se tega starši premalo zavedate. Neprijetne posledice nepravilne vzgoje pa se pokažejo najpozneje ob vstopu v puberteto, ko otrok začne uvel­javljati svojo voljo. Saj jo že prej, le da je zdaj bolj intenzivna.

Iz opisanega je razvidno, da sta s hčerjo izgubili stik, ne komunicirata dobro, vzrok ali problem za to pa ni v njej, temveč v vas. Ste se kdaj vprašali, kaj je pripeljalo do tega? Očitno je hči izgubila stik tudi z očetom, za kar pa ni kriva sama.

S prehodom v najstništvo se obnašanje otroka spremeni in pri doseganju lastnih interesov je lahko zelo vztrajen. Še toliko bolj, če dobi občutek, da ni slišan ali sprejet, in če smo izgubili njegovo zaupanje. Prepričan je, da za starše ni pomemben, saj nimajo časa zanj. Najprej bi vam svetovala, da se zavedate, da je to tudi za hčer naporno obdobje sprememb, in da poskušate z njo spet najti stik. Za začetek naj bo to kakšna tema, ki jo zanima, ali kakšna skupna dejavnost. Vzemite si čas zanjo in bodite vztrajni, da dobi občutek, da bo slišana in da je pomembna. Spomnite se, ali ste ji kdaj rekli: »Ne zdaj, nimam časa, bova jutri, ne vidiš, da zdaj ne morem ...« Ste jo morda preglasili? In seveda, kako poteka njena komunikacija z očetom? Jo on posluša, sliši?


Očitno ste s hčerko izgubili stik in treba se bo zelo potruditi, da se bosta spet povezali.
Povejte ji, kako pomembna je za vas, kaj si želite … predvsem pa, da jo imate radi. Starši večkrat mislijo, da je to otrokom samoumevno. Pa ni. Ste ji kdaj povedali, kako se počutite? Kaj vas skrbi? Ste jo kdaj vprašali, kako ona vidi določeno situacijo in kako bi jo rešila? Najst­nikom je všeč, če jih vprašamo za njihovo mnenje ali rešitve, s tem jim damo potrditev, ki jo nujno potrebujejo za svoj razvoj in samozavest.

Nič niste povedali, kakšen odnos ima z očetom; ta je za hčer zelo pomemben. Iz opisanega sem povzela, da skoraj ne sodeluje pri vzgoji, kar ni v redu. Oče mora biti v njenem življenju navzoč tako kot mati in sodelovati pri vzgoji. Najslabše je, če je le nemi opazovalec. Ali sam vidi problem?

Hči se lahko počuti osamljeno in jezno, da je nihče ne razume, in s svojim obnašanjem povzroča neprestano napetost, da dobi pozornost. Seveda je s tem, ko je vsa pozornost usmerjena vanjo, zanjo prikrajšan sin, kar bo v prihodnosti gotovo imelo posledice.

Starši prevečkrat menite, da je dovolj, da ste samo prisotni in da otrokom omogočate vse v material­nem smislu. Ni res! Z otroki, mladostniki se je treba ukvarjati, veliko pogovarjati, jih vabiti v pogovore, jih poslušati, z njimi načrtovati aktivnosti doma, počitnice, prosti čas … in tu morata biti vključena oba starša.

Po elektronski pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Tjaša Kočevar Dakić (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo starševIzidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.


Naj služba enega od njiju ne bo izgovor, da ne more sodelovati pri vzgoji in odraščanju otrok. To je njegova dolžnost in odgovornost! Pri vzgoji in vzpostavitvi »hišnega« reda morata biti starša enotna. In ko bosta to naredila, se morata vidva prva držati vsega, kar sta sklenila. Temu rečemo jasne meje, kamor spadajo tudi dolžnosti vsakega posameznika v družini. To je prvi pogoj, da boste v nadaljevanju lahko vzpostavili red in harmonijo. In ne pričakujte, da bo sprememba v vedenju nastopila v tednu dni. Ne bo, za to, da spet najdete stik in dobro komunikacijo, so potrebni meseci vztrajanja. To pa je najbolj odvisno od vaju, staršev.

Da boste izboljšali odnose, so najpomembnejši komunikacija, kakovostno preživljanje skupnega časa in seveda vztrajanje, vztrajanje …