Z zamero se pripravljam na materinstvo

Mama se ne bo spremenila, zato morate nekaj spremeniti sami. Vso energijo usmerite nase, potrebovali jo boste zase in za svojo novo družino.

Objavljeno
29. julij 2020 10.00
Posodobljeno
29. julij 2020 10.26
Foto: Shutterstock
Izidor Gašperlin
Izidor Gašperlin
Imam 26 let in moje težave so kar obsežne. Zdaj, ko sem noseča, je morda zadnji čas, da poskušam pri sebi ali v odnosu do drugih kaj spremeniti. Do mame pogosto čutim zamere in sovraštvo. Od nekdaj samo kriči name. Vse, kar naredim, preverja in nikoli ni nič dovolj dobro narejeno. Zdi se mi, da privlačim samo tiste, ki nekaj potrebujejo, da jim lahko pomagam, vedno dajem več, kot dobivam.

Tudi v fantovi družini se ne počutim dobro. Vedno se mi zdi, kot da sem odveč. Že po naravi so bolj zadržani. Ko sva s fantom povedala, da sem noseča, so novico sprejeli molče. Tik pred rojstvom otročka skoraj nič ne vprašajo o nosečnosti. Fant precej bolj upošteva svojo sestro kot mene, zdi se mi, da jo ima raje. V vsem se ji prilagaja. Na fantovem računalniku sem pred kratkim našla pismo, ker se je nameraval dobiti z bivšo, da bi se pogovorila nekaj za nazaj.

Sicer je zelo prijazen, se rad pogovarja o težavah, tudi prizna napake in mu je žal za stvari, ki mi jih je storil. Vendar se mi vseeno zdi, da pri njem ni nekega pravega odziva glede otročka. Morda tudi zaradi staršev, ki sami nič ne omenjajo te teme. Se pa z njimi odlično razume. Čeprav je že od vsega začetka čutiti njegovo nelagodje, kadar sem jaz pri njih. Ker sem odraščala brez očeta in z mamo, kakršna pač je, bi rada sama naredila kaj drugače za svojo družino.

Na fakulteti sem pri psihologiji izvedela marsikaj o tem, še posebno o pomenu očeta za vzgojo. Zelo si želim, da bi znala reševati konflikte z mamo in da bi nekako spet pridobila zaupanje do fanta ter da bi se v prisotnosti njegove družine počutila bolje. Če pa me morda ne marajo, si želim, da bi se fant znal bolje postaviti zame.

Glede mame bi napisala le še to. Ko je spoznala drugega moškega, sem imela osem let. Vsak večer sem ju morala poslušati pri njunih nočnih obredih. Rekla sem ji, da nočem več spati v isti sobi, pa me je samo nadrla. S tem moškim je prišlo tako daleč, da ji je celo grozil. Vedno je potem na pomoč klicala mene, da bi jo reševala. Kljub temu da se skoraj ne pogovarjava, mi pogosto razlaga o težavah s partnerjem, čeprav ji jasno rečem, da tega nočem. Očitno je pravi cankarjanski tip matere, ki mi žal še vedno kroji življenje. Hvala za kakršnokoli besedo.
Mici






Veliko ste napisali, žal o samih neprijetnih zadevah. Prav vse, kar ste napisali o mami, so tipični primeri čustvene zlorabe. Nočni obredi vpričo osemletnice pa pomenijo še spolno zlorabo. Vaše zamere in tudi sovraštvo do mame so zato več kot upravičeni. Želim vam, da vam jih čim prej uspe spremeniti v zdravo jezo, ki vam bo pomagala, da se končno postavite zase in ustavite krivice.

Dva vaša stavka sta tako boleče značilna, da si zaslužita posebno pozornost: »Zelo si želim, da bi znala reševati določene konflikte z mamo.« Spoštovana Mici, kljub šestindvajsetim letom ste še vedno otrok svoje mame. Vi ne povzročate konfliktov s starši, še manj ste jih dolžni reševati. To je dolžnost staršev, edino oni to lahko naredijo, hkrati pa tudi vas naučijo, kako naj bi se to počelo.

Če vaša mama tega ne zmore, niste vi prav nič krivi, tudi pomagati ji ne morete. Lahko samo škodite sebi, če boste še naprej igrali po njenih notah. Vi niste vzrok teh konfliktov, vaša mama jih ima v sebi, samo nezrelo jih prenaša v vajin odnos. Dokler se ne odloči, da jih reši, ji nihče ne more pomagati.

»Želim si, da bi nekako spet pridobila zaupanje do fanta.« Ni vaša naloga, da se trudite pridobiti zaupanje do fanta. Njegova dolžnost je, da si ga povrne, kjer si ga je zapravil. Vi se lahko še tako trudite, a zlorabljenega zaupanja ne morete pričarati iz nič. Za to se bo moral potruditi vaš partner. Enako oziroma še bolj velja za mamo. Vi lahko samo odprete vrata zaupanja, skoznje mora stopiti drugi in si ga zaslužiti.

Že samo ta dva vaša stavka pokažeta, koliko odgovornosti vam je bilo krivično naložene. Zato ved­no vzroke iščete pri sebi in vedno znova vstopate v odnose, v katerih dajete neprimerno več, kot dobivate. Ne, ker so drugi slabi. Zato, ker drugače še ne znate biti v odnosih. Tako vas je naučila mama, ona je prva, ki samo pričakuje in nič ali zelo malo daje. Še vedno verjamete, da bi vas imela mama rada, bi se do vas obnašala drugače – če bi se vi spremenili in naredili »prav«. To ni res!

Mama je taka do vas, ker ima težave, ker ne zmore biti prava mama, ker se noče ali ne zmore spremeniti, ker ... Res je, da ima svoje vzroke, a to v ničemer ne zmanjšuje krivice, ki vam jo dela. Vsak otrok verjame, da je vzrok pri njem, sploh če mu to tako močno in tolikokrat ponovijo, kot to počne vaša mama. A vi ste zdaj le stari 26 let, tik pred vami je materinstvo ... Boste zmogli pogledati drugače? Boste poskusili odrasti in se izviti iz strupenega objema svoje mame?

Po elektronski pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.

Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. KosDunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Scir, diplomirani fizioterapevt.


Težke razmere, v katerih ste odraščali, so vas izoblikovale. Tega ne morete spremeniti, od tega ne morete pobegniti. Lahko pa zapustite kraj, kjer za vas ni nič dobrega, ampak se vam škoda dela še naprej. Mama se najverjetneje ne bo spremenila, zato, naj vam bo še tako težko, morate nekaj spremeniti sami. Pozornost obrnite nase, vso energijo, ki jo premorete, boste potrebovali zase in za svojo novo družino.

Da poskusite iz sebe narediti žensko, ker vas žal mama tega ni zmogla naučiti. Da se naučite biti dobra mama, čeprav je sami niste imeli. Da boste zmogli dati otroku tisto, česar sami nikoli niste dobili. Tako boste tudi sebi dali vsaj nekaj tega, za kar ste bili krivično prikrajšani. Ne bo preprosto, je pa to edina pot, ki prinaša vsaj malo miru in zadovoljstva.

Tudi vi si ga namreč zaslužite, ker niste čisto nič krivi za vse, kar se vam je dogajalo. Upam, da vam bo vaš partner lahko dovolj v oporo, kljub podobni zgodbi. Kakor ste napisali, je tudi on očitno pred prevelikim vplivom svojih staršev. Vaše pričakovanje, da se bolj postavi za vas in za vaju, je več kot upravičeno. Bojim se, da ne boste imeli druge izbire, kot da ga nekoč jasno postavite pred izbiro, da se odloči med svojo novo in staro družino. Ko bo čas pravi, vam želim, da boste do takrat naredili dovolj korakov, da boste to zmogli.