Z živalmi na pot

Kaj je za žival manj stresno, ko odhajamo na počitnice? Da jo vzamemo s seboj, jo damo v oskrbo nekomu, ki ga pozna, ali da ji najdemo namestitev v kak­šnem od hotelov za kosmatince? Odvisno od živali, odgovarja Iris Selan, dr. vet. med., s klinike za male živali Tristokosmatih. Sicer pa je treba za žival, s katero gremo na pot, skrbeti (skoraj) tako kot za otroka – z vidika udobja, varstva, nege, tudi dokumentov.

»Vsaka žival je zgodba oziroma značaj zase. Mačke se imajo daleč najbolje doma in jim je dovolj, da nekdo vsaj enkrat na dan poskrbi za njihove potrebe, pse pa je treba naštudirati čisto individualno. Če je zelo navezan na lastnika, je zagotovo bolje, da ga ta vzame s sabo na dopust, če ima tam možnost za primerno namestitev, drugače pa naj ga, če ima možnost, raje kot v pasji hotel zaupa kakšnemu bližnjemu sorodniku, ki ga žival kolikor toliko pozna. Čeprav so zdaj nekateri pasji hoteli takšni, da psi lahko ponoči spijo pri oskrbnikih v postelji ali ob njej, torej niso v kletkah,« je povedala Selanova.

Ljudje večinoma potujejo s psi, manj z mačkami, še manj pogosto pa z drugimi hišnimi ljubljenčki, čeprav izjeme so – nekateri na pot vzamejo svoje pernate prijatelje, kunce, morske prašičke ali hrčke –, a tudi pri nas obstaja nekaj ponudnikov, ki sprejemajo v oskrbo te drobne živalce. Večina obstoječih predpisov in pravil se tako nanaša predvsem na bolj ali manj velike kosmate štirinožce.

Preveriti na carini ali veleposlaništvu

Preden se odločimo, da gremo na počitnice vsi, tudi hišni ljubljenček, moramo preveriti, kakšne zahteve imajo v državi, kamor smo namenjeni, glede dokumentov in zdravstvenega stanja živali, še zlasti ker se te nenehno spreminjajo. »Najbolje je tam veljavne predpise preveriti pri veterinarski službi na carini, kjer bomo vstopili v državo, lahko tudi na veleposlaništvu, če ga imamo pri nas.« V nekatere bolj »eksotične« države, kot sta na primer Avstralija ali Nova Zelandija, pa se s psom sploh ne da vstopiti, »oziroma traja karantena polne tri mesece«.

Za žival, ki potuje po območju EU ali Bosne in Hercegovine, potrebujemo potni list, čip in opravljeno cepljenje proti steklini – od tega mora miniti najmanj en mesec in največ leto dni, razen pri tistih, ki imajo že določeno cepljenje na tri leta –, v Srbiji in Črni gori zahtevajo še titer protiteles za steklino. »Slednje je treba urediti vsaj teden dni pred odhodom, saj se pri nas približno toliko časa čaka na izvide preiskave na veterinarski fakulteti,« je pojas­nila Selanova. Brez tega živali ne bodo spustili čez mejo, a veterinarji ob teh obveznih zadevah dodatno priporočajo še cepljenja proti nalez­ljivim boleznim, kot so pasja kuga, parvoviroza, hepatitis in leptospiroza. »Ter seveda zaščito pred bolhami in klopi, lahko tudi pred komarji, ki prenašajo srčno glisto, a le, če odhajamo na okuženo morsko območje, pa še to v sezoni komarjev. Na voljo so repelenti, obstajajo pa tudi ampule in tablete, ki delujejo zaščitno. In nobena zaščita ni toliko škodljiva, kolikor je lahko od nje koristi, torej, da pes preživi.«

Po zraku ali po vodi

Po njenih izkušnjah so psi precej potepuška bitja in gredo radi naokoli, »a če potujejo v prtljažniku letala, je to zanje zagotovo manj udobno, kakor če so z nami na letalu kot osebna prt­ljaga (to je mogoče le za pse do osem kilogramov teže skupaj s kletko, op. p.) ali se peljejo v avtu. Z letali sicer psi redko potujejo, kakšna so pravila, pa je odvisno od posamezne letalske družbe.« Slovenski letalski prevoznik Adria Airways prevaža tudi mačke in ptice (te samo kot tovor oz. cargo), a je potrebna vnaprej potrjena rezervacija, saj se število dovoljenih živali razlikuje od tipa letala. Doplačilo za žival, ki je v kabini, je 50 (za Evropo) oz. 100 evrov (druge destinacije) v eno smer, medtem ko bo za ljubljenca v prtljažnem prostoru, težkega do 45 kilogramov, treba odšteti 100 oz. 150 evrov, za težkega do 45 kg, a z večjo kletko, pa 200 oz. 300 evrov v eno smer zunaj Evrope. Dovolj veliko kletko – da se žival v njej brez težav postavi pokonci ali se obrne –, mora priskrbeti lastnik sam, pa tudi zdravniška spričevala in potrdila o cepljenjih ter vstopna oz. izstopna ali tranzitna dovoljenja.

Pozor pred vročino

Na trajektih so še ne tako dolgo tega zahtevali, da mora pes med krajšo vožnjo ostati v avtu v podpalubju, zdaj se lahko na povodcu giblje tudi po palubi. Kako je z bivanjem in gibanjem psov na daljših vožnjah s trajektom oz. ladjo, smo preverili pri turistični agenciji Avantura, ki organizira ladijske prevoze iz italijanskih pristanišč do Grčije: običajno je na vsaki ladji nekaj kabin, sicer zelo malo, v katerih je za doplačilo dovoljeno bivanje psov skupaj z lastniki. Pogostejša je praksa, da pse namestijo v poseben prostor na ladji, opremljen z boksi, kjer spijo ali počakajo na last­nika, medtem ko je ta na primer v restavraciji. »Sicer pa so lahko brez težav na palubi s svojimi gospodarji,« so pojasnili v Avanturi in dodali, da je doplačilo odvisno od termina potovanja: v višji sezoni je pričakovano višje.

Kar pa zadeva vožnjo z avtomobilom, je treba poskrbeti predvsem za varnost in udobje živali. »Po slovenski zakonodaji mora biti pes bodisi pripet na varnostnem pasu bodisi zadaj za mrežo ali v boksu. Kakšne so varnostne zahteve v državah, kamor potujejo, pa naj se lastniki že prej natančno pozanimajo.« Sicer pa zdaj, ko je večina avtomobilov opremljenih s klimatsko napravo, vožnja za živali ni tako mučna. »Kdor nima tak­šnega avtomobila, naj se na pot odpravi zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, vsekakor pa naj bodo postanki dovolj pogosti: za hranjenje, pitje, lulanje … Nekateri lastniki si omislijo tudi hladilne blazine ali brezrokavnike; takšnih in podobnih izdelkov je res veliko, tako da lahko vsak najde nekaj, kar prija njegovi živali,« svetuje veterinarka. Poleg tega je treba ugotoviti, kaj pes bolje prenaša: da potuje sit ali s praznim želodcem, da mu ni slabo. Sicer pa obstajajo tudi pasje tablete proti slabosti. Ob tem Selanova opozarja na vročino, zlasti na nevarnost vročinskega udara, ki je pri psih zelo pogost, kaže pa se s sopenjem, celo hropenjem, žival ima pordele oči, lahko izgubi zavest in celo pogine. »Zato živali nikar ne puščajte v avtu, saj odprto okno ni dovolj!«

Ne pozabite na prvo pomoč

Lastniki se pogosto ubadajo z vprašanjem, ali psa pred odhodom ostriči, da bo malo laže prenašal vročino. »Treba je vedeti, da je kožuh vseeno zaščita, in to tako pred soncem kot pred vročino,« opozarja Selanova in omeni, da je tiste pse, ki imajo bele smrčke in ušesa, treba red­no mazati z zaščitno kremo za sončenje, prav tako pse s svetlim trebuščkom, ki se v tem položaju radi nastavljajo soncu. Opeče jih lahko tako kot ljudi, pri čemer so bolj izpostavljeni kratkodlaki psi. »Pri dolgodlakih so problem kosmata ušesa in prsti, saj se jim v dlako zapletajo trave. Priporočljivo je, da imajo primerno pobrite ali da jih lastnik redno češe, da bo takoj opazil morebitne poškodbe tačk, še zlasti zaradi razbel­jenega asfalta. Opekline blazinic so žal zelo pogoste, saj lastniki v senci, ob pijači ali sladoledu, utegnejo pozabiti, da pes ob njih morda ni v tako udobnem položaju. Nekateri jim zato obuvajo čeveljce, obstajajo tudi hladilna mazila.«

Prva pomoč na poti in na dopustu je zato za žival nepogrešljiva. »V njej morajo biti nujno vsa zdravila, ki jih žival tudi sicer redno uživa, obvezilni program, mi pogosto dodamo še kap­ljice za oči in ušesa, kak širokospektrni antibiotik … odvisno pač od tega, kam odhajamo. Zdaj je sicer mogoče, da v lekarno v tujino pošljemo recept po mailu ali faksa in ga lastnik tam preprosto dvigne.« V potujoči lekarni naj bo tudi kakšna tableta oglja. »Psi med kopanjem popijejo nekaj morske vode, zato so driske dokaj pogoste.« Težave s prebavo lahko povzroči tudi stres zaradi vož­nje in spremembe okolja, zato, opozarja ljubljanska veterinarka, naj lastniki na dopustu nikar ne menjajo hrane, ki jo pes običajno uživa, ampak naj jé tisto kot doma. Na dopustu lahko tudi svojim ljubljenč­kom privoščimo kak posladek, a previdno: »Psi resda zelo radi ližejo sladoled, a zaradi tega je veliko angin, prav tako, če je pes neposredno pod režami klimatske naprave, zato imejmo to v mislih.«

Psu raje tuširajmo tace, saj se prek njih hladijo. Če je pregret, mu bo dobro dela tudi mokra rjuha, predvsem pa ga takrat ne smemo nemudoma spustiti v hladno morje. »Če se rad kopa, naj seveda se, kolikor ga je volja. Slana voda ni škodljiva in ga zato ni treba redno prhati s sladko vodo, a če opazimo, da ga moti, srbi, to pač naredimo. Bolj je problematičen sluhovod, če vanj pride voda; v tem primeru ga s kosmi vate, papirnato brisačo ali robčkom obrišemo do suhega.«

Omejena izbira 

A kakor je povedala ena od pasjeljubk, dopustovanje z živaljo močno zooži izbiro počitniških destinacij oziroma možnosti namestitve, pa še pri tem je vedno »drobni tisk«, zato je pri iskanju in rezervacijah dobro biti zelo pozoren. Kakor pri izbiri hotela za živali, ki jih je, tudi pri nas, čedalje več. 

»Medtem ko v Italiji skoraj ni hotela, kjer ne bi bil dobrodošel tudi pes, je ob slovenskem morju žal veliko slabše. Le nekaj takih je, pa še ti, na primer v Izoli, niso odprti vse leto,« je povedala lastnica, ki je s svojim štirinožcem obredla že lep kos bližnjega sveta. Pred odhodom na počitnice je zato nujno preveriti, kaj oznake pri namestitvi, kot so »pets allowed«, »dog friendly« in podobno, v resnici pomenijo. Pokličite na recepcijo hotela ali na spletu poiščite izkušnje ljudi, ki so tam z živalmi že bili.

Zaplete se lahko, če je pes večje pasme, razlike so tudi v načinu bivanja: ni zagotovljeno, da bo pes res lahko prenočil z vami v hotelu ali apartmaju, skoraj brez izjeme pa štirinožci nimajo vstopa v hotelske restavracije. Po hotelskih površinah jih morate voditi na vrvici, smiselno pa je preveriti tudi, ali imajo sobe oz. apartmaji izhod na plano oziroma ali je v bližnji okolici hotela sploh kakšna površina, kjer bo lahko tekal in se zabaval, podobno velja za plaže, na katerih psi niso vedno dobrodošli.

Stroški na račun čiščenja

Bivanje skupaj z živaljo pomeni tudi večje stroške. Cene prenočitve v hotelih niso odvisne od velikosti psa, ampak so določene na podlagi stroškov zaradi bolj natančnega in temeljitega pospravljanja in čiščenja sob, v katerih so nameščeni gostje s hišnimi ljubljenci. »Psom prijaznih lokalov in namestitev je k sreči čedalje več, tudi v kampih se jim prilagajajo. Nekateri imajo že nepasji in pasji del, kjer je na voljo tudi vsa oprema za nego in se nihče ne razburja, če mu pes na šotoru na primer 'označi' prostor,« je povedala veterinarka Iris Selan. A kakor pravi ena od pasjeljubk, si, »če imaš psa, pri izbiri vseeno precej omejen; še največkrat so na voljo apartmaji, medtem ko so v nekaterih mobilnih hišicah po kampih živali dovoljene, v bolj luksuznih pa že ne več«.

Omenila je tudi težavo pri ogledovanju znamenitosti, kamor psom vstop ni vedno dovoljen. »V Postojnski jami so se odlično spomnili, ko so postavili brezplačne varovane enote, v katerih lahko psi lepo počakajo lastnika, medtem ko si naših solin s psom enostavno ne moreš ogledati, saj ga nimaš kje pustiti. V tak­šnem varstvu za kratek čas bi bila zagotovo priložnost za študentski zaslužek,« razmišlja. Tudi te prakse (še) ni, da bi si pasjeljubci, ki se med seboj poznajo, izmenično varovali pse, če jih kateri od njih ne bi mogel vzeti s sabo na dopust. »Ker precej potujem, za ta čas psa zaupam pasjemu hotelu, pri čemer mi je predvsem pomembno, da ni v boksu, ampak biva in spi s skrbnikom ter da ima veliko površin za tekanje. To je sicer za približno polovico dražje, približno 25 evrov na dan, kot v hotelu, kjer bi spal v boksu.«

Ločitev grize predvsem lastnike    

Na kaj je treba še biti pozoren pri izbiri pasjega hotela? Če preverimo na spletu, je ponudba velika. Veterinarka Iris Selan svetuje takole: »Naj gre človek v hotel, za katerega se zanima, pogleda in se prepriča na svoje oči, ali se mu zdi primeren za njegovo žival. Poleg tega mora imeti vodja zagotovo kinološko znanje, da se zna spopasti z vsemi mogočimi težavami. Veliko pove tudi podatek, ali hotel zahteva cepljenja, zaščito pred bolhami, glistami, hrano, ki jo pes tudi sicer uživa. Obvezna je zaščita pred notranjimi in zunanjimi zajedavci. Vsekakor je dobro, da ima hotel povezavo z eno od veterinarskih služb, pri čemer v nekaterih prosijo celo za kontakt veterinarja, ki ga pes redno obiskuje in ga strokovnjak tako že pozna.«

A pred oddajo psa v tuje roke za teden, dva ali celo več, se lastniki pogosto ubadajo z vprašanjem, kako bo to prenesel. »Običajno je ločitev bolj problem lastnikov kot živali. Tesnobo pri slednjih je sicer težko meriti ali zaznati, zlasti ne pri mačkah. Lastniki se s počutjem živali veliko preveč obremenjujejo in jih skrbi, kaj počne med njihovo odsotnostjo, želijo obveščanje s kratkimi sporočili ali fotografijami. Pes bi utegnil jokati le, če bi ga lastnik vmes na kratko obiskal in potem spet odšel, sicer pa vemo, da nas je štirinožec enako vesel, ko pridemo po pol ure iz trgovine ali po treh tednih iz tujine.«