Za hrano, spanje, prebujenje, intimo

Je prvo leto želel biti festival Grad gori, pa je bilo varnostno provokativno, in ker dolina živi, no, trpi s poplavami, je nastal plavajoči objekt.

Objavljeno
15. julij 2016 16.31
Grega Kališnik
Grega Kališnik
Loška dolina je prenaseljena. Dolina, ne ona, poimenovana po škofih, ampak po Ložu. Glasbenik in lutkar Matija Solce je na grad Snežnik in v okolico četrič zvabil festival Plavajoči grad.

Vemo, katerih bitij je okoli Snežnika poleg pokončnih največ, zatorej ni čudno, da Solce, alfa in omega dogajanja, festivalu pravi medvednarodni. Menda so one dni, ko so vse pripravljali, tri žive ta kosmate videli. Matija hodi po svetu in opravlja nabirko umetnikov, večinoma etno korenin in krošenj. Drugo gre po fejsbuku. In očitno mu tako zaupajo, da se jih je tudi letos zbralo blizu 500, posameznikov, zvrstno glasbenikov, lutkarjev, pevcev, plesalcev, akrobatov, cirkusantov ...

Festival je živel od četrtka do sobote, že debel teden prej pa so glasbeniki, prišli so s petih celin, kot vsako leto z vajo sestavili, ustvarili 50-člansko zasedbo, orkester Etno Histeria in večkrat nastopili. Pred uradnim četrtkom pa miroljubno razpadli.

Na Plavajočem gradu nastopajo že obstoječe skupine in one, ki so se porodile med bivanjem v Loški dolini. Matija Solce, kako bi se izrazil, izrezan iz kake pripovedke, pa zdi se, da se mu tudi ime in priimek natanko prilegata, pove: »Ljudje sem pridejo, da bi igrali, ne zaradi publike.« Kaj šele zaradi denarja. Pridejo za hrano in prenočišče, slednje v šotorišču ali v osnovni šoli. »Špartansko!«

Prebujenje

Je prvo leto želel biti festival Grad gori, pa je bilo varnostno provokativno, in ker dolina živi, no, trpi s poplavami, je nastal plavajoči objekt.

Solce, če sem razumel, želi prebuditi spečega medveda v domačinih, doseči, da bi se počutili del dogajanja, da bi se počutili soustvarjalno. Zato del dogajanja peljejo tudi po bližnjih vaseh. »Hočemo gibanje, ki bo celoletno, hočemo vplivati na šolo, turizem, kmetijstvo, na način mišljenja ...« Gre za aktivizem, ki se trudi spremeniti življenje v dolini, »hočemo intimno, nočemo se širiti, nočemo v mesto«. So apolitični, no, od letos za logistiko za njimi stoji javni zavod Grad Snežnik. Da se ima Solce z ekipo čas ukvarjati zgolj z artizmom. Da nastanejo enkratni, intimni dogodki, vznikajo naključne skupine, na delu je spontanost, forma pač zahteva bolj inštitucijsko poimenovanje festival.

Oglasili smo se prvega dne, ko je močnato vreme zabavi naredilo medvedjo uslugo. No, nič ni bilo zalito, pač nekoliko blatno.

Redarski sprejem avtomobilov, gasilski avto z osebjem, štanti s temi in onimi izvirnimi pripravki, v enem kotu sem opazil nekaj varnostnikov. Kar se mi je ob odhodu še nenavadneje zdelo kot prvo sekundo, saj sem na Snežniškem preživel urice absolutno nenasilne brezžične komunikacije.

In sinhrona umetnost, hkratno dogajanje na šestih koncih, sedemkrat na dan, tri dni, izračunajmo število dogodij.

Tu šotor, nastlan s senom, z istim rastlinjem naphana sedišča, gledalci v polkrogu, poskočni etni. Tam znani obcerkniški kipar z dletom dolbe kapelico, z mostička, ki vodi v grad, na trapezu vratolomi pajkasta mladenka. Kot črna vdova na umazano belem ozadju.

Vsi smo bili ...

Toplo, protiprehladno oblečen in obut prišlek kojci opazi, da bi za veliko deklet lahko rekel: »Ta je pa bosa.« In za fante enako. Če ne čisto bosi, pa brez štunfkov v tevicah, japonkah, tudi težjih čevljih. Lahkokrilost, večkrilost, pisani svet dobre volje, pozibavanja ali divjejšega plesa, smeh. Čeravno sem one čase zamudil, bi za četrtkov živelj rekel – če bi živeli pred desetletji, bi bili vsi hipiji. Zelo veliko, se mi je zdelo, je naokoli pohajkovalo ali privezanih žalostno gledalo v svet človekovih najboljših prijateljev.

Vstop v grad je veličasten, kocine sršeč že sam po sebi. In dogajalo se je v sobanah, tistih bliže vhodu, pa v kleti. Poimenovanja prizorišč, kot vse festivalsko, so bila humorna, dogajalo se je v Spalnici, Dnevni sobi, Pedentarski, Poročni, Muzeju, Kletk-ki. Me je domačinka poučila, da je kevder klet, sem zavil z očmi, saj to že dolgo vem, pa me niso starši vanjo zapirali, res pa je, da ne vem, kaj je Pedentarska. Zaščitni znak festivala je, približno rečeno, utapljajoči se medved inštrumentalist. In v sobanici, Pedentarski, sem prisluhnil mladeniču, violončelistu, spremljavo je imel posneto, sem pomislil, če bi imel brata, bi bil 2Cellos, in naslednji hip že zaigra ono od Metallice, ki jo drgneta tudi Slovenec in Hrvat. Lahko bi bil koncert za violončelo in enega gosta. Ta hip nas je bilo v prostoru sedem, naslednji trenutek samcat poslušalec. Ampak, sem se spomnil, etnikarji igrajo, ker igrajo, ne za nas. Slednjič izvem, da je artist Bask, bask Fusta, in me je poprosil za fotko. Oglasil sem se še na nastopu dua, razumel sem, da je dekle iz daljnih Združenih držav Amerike, pela je strahovito čustveno zavzeto, verjetno so bila besedila vsebinsko globoka, a kaj, ko razumem večinoma le slovensko. Bilo naj bi v Poročni. Šlo naj bi za Months of indecision.

Pa spet nazaj v Pedentarsko, kjer je mladenka z levico harmonikarila, z desnico vila v poudarek petemu, naglavno okrasje je cingljalo. Tako napeto, doživeto. Bila je Alicia Edelweiss, država A, Avstrija ali Avstralija, verjetno prva.

Alfa in omega pa je bil povsod, z megafonom v roki je gledalstvo vabil na pol ducata koncev in krajev hkrati. Težko se je bilo odločiti, še teže biti tu in tam obenem.

Sem ujel, da bi bilo dobro imeti tako etno državo, človek pomisli, bilo bi lepo, a če bi vsi ves čas godli, kdo bi pa za zimo zalogo kurjave pripravil? Ampak saj utopije so zato, da lažje v vsakdanji revi preživimo. In takšni večeri, zakaj ne trije zaporedoma, da spoznamo svet umetnosti, svet pogojne vnazajšnjosti, svet nasmehov, sproščenosti, veščinjenja, svet, kjer te tujerodec celo pohvali, kako vrhunski fotoaparat imaš, kar nikakor ni res.

Tako veliko, tako z vseh vetrov, pa tako zasebno, dušno, pomirjajoče.

V to besedilo se ni želela prikrasti niti ena sodba, kaj šele nepozitivno vrednostna.

Za konec misel, da ti je morda lahko toplo, tudi če pravočasno ne pripraviš kurjave za težje dni. Te si ustvarjamo sami.