Za otroka naredite največ, če ga peljete ven

Tisti otrok, ki se dovolj giba, hitro usvaja nove veščine in se tudi lažje uči. Gibanje je tudi dobra naložba za prihodnost.

Objavljeno
08. september 2017 16.19
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič

Gibalno spretni otroci so zmožni hitro in dobro usvajati nove, včasih zelo specifične veščine, ki jim olajšajo tudi miselni razvoj in v šolskem obdobju učenje. Zato je treba otrokom omogočiti dovolj raznovrstnega gibanja. Zlasti narava nam ponuja neizmerne možnosti raziskovanja tako okolice kot lastnega telesa, v pogovoru poudarja dr. Tina Bregant, dr. med., pediatrinja. K temu spodbujamo tudi v Nedelovi akciji, v kateri izbiramo najboljša zunanja otroška igrišča po Sloveniji.

Pogosto poudarjate, da je gibanje ključno za otrokov razvoj. Kako lahko k temu pripomoremo starši že od prvih otrokovih dni?

Pri otroku razvoj seveda ni samo gibalen, pač pa sočasno poteka razvoj zaznavnih sistemov, pa tudi miselni in socialno-čustveni razvoj. Nas pa gibanje spremlja od začetka do konca življenja – vsaka mama se spomni prvih gibov in brc, ki so jo opomnile, da je otroček z njo. Gibanju je namenjen tudi velik del možganov, saj je bilo to zelo pomembno zlasti v preteklosti, ko je bilo treba priskrbeti hrano, potovati, bežati pred sovražniki in je kakovostno gibanje zagotavljalo preživetje ... Danes živimo v svetu, ki je zelo drugačen; zadnjih sto let se je naše okolje tako zelo spremenilo, da se je spremenil tudi način gibanja.

Otroci sicer tradicionalno veljajo za tiste, ki so živahni in nenehno v gibanju, a če pomislimo na njihov današnji življenjski slog, ugotovimo, da je ta zelo sedeč, in to že pri predšolskih otrocih. Tako je časa, namenjenega zgolj gibanju, manj kot včasih. Zato so gibalne spodbude, ki včasih niti niso bile potrebne, danes nujne tudi za povsem zdrave otroke. Poleg tega lahko že v obdobju dojenčka nehote in z najboljšimi nameni hromimo otrokov razvoj: pomislimo samo na številne pripomočke zanje, ki so bolj ali manj nepotrebni, nekateri celo škodljivi (stolček za kopanje, hojice, ležalniki ...). Zdrav otrok se bo sicer kljub morebitni uporabi neprimernih pripomočkov razvijal, kot se mora, torej na nek način korigiral morebitne napake svojih staršev, je pa škoda, da se priuči neustreznih gibalnih vzorcev.

Za majhnega dojenčka je seveda najbolj naraven habitat materino naročje, če pa pomislimo na okolje, ki ga dojenček raziskuje sam, so to dovolj čista in topla tla, odkoder odstranimo predmete, s katerimi bi se lahko poškodoval ali jih zaužil. Na tleh naj dojenček čim več stvari doseže sam. Najprej posega za igračkami na igralnem loku, nato spodbujamo plazenje. Mehke žoge, raznobarvni predmeti iz različnih materialov dojenčka praviloma privlačijo, da bo poskušal poseči po njih in jih seveda nesel v usta, saj jih raziskuje tudi z usti. Okoli 6. meseca starosti dojenček pričenja s samostojnim sedenjem, ko se sprostijo roke, kar omogoča manipulacijo s predmeti. Nato se plazi kot komandos, zatem kobaca (okoli 8., 9. meseca), pri čemer je recipročno kobacanje že predhodnik hoje.

In šele, ko shodi (med 9. in 18. mesecem), in shodi sam, brez naše pomoči in vodenja za roke, naj dobi prvi pripomoček – primerno velike, mehke, ne previsoke – čevlje, in ne že prej, kot pogosto opažamo. Poleti so lahko otroci tudi zunaj bosi. Doma pa naj pozimi nosijo dovolj mehke nogavičke s protidrsno podlago, ali pa copate z mehkim podplatom, saj na ta način spodbujamo razvoj stopalc. Ne pozabimo pa, da otroci shodijo praviloma med ljubečimi odraslimi – prvi samostojni koraki imajo svoj namen – otroka vodijo od ene ljubeče osebe do druge.


Za majhnega dojenčka so najbolj primerno okolje za raziskovanje dovolj čista in topla tla. Foto Igor Modic/Delo

Kaj je v obdobju, ko otrok shodi, torej najbolj pomembno?

Pri predšolskih otrocih je nujno, da gredo prav vsak dan ven, ne glede na vreme, in imajo na voljo dovolj prostora in časa za raziskovanje okolja. Predšolsko obdobje je namreč obdobje, kritično za gibalni razvoj, saj so ob vstopu v šolo odrasli gibalni vzorci že usvojeni: otroci tekajo, skačejo, plezajo, delajo prevale, vozijo kolo, nekateri znajo že tudi plavati, smučati … To pomeni, da bodo pozneje te vzorce spreminjali le, če bodo kaj trenirali, oz. bodo morali v spremembo gibalnega vzorca vložiti veliko več časa in energije, kot bi ju v predšolskem obdobju.

To, da so vsak dan zunaj, je zato za otroke veliko bolj pomembno kot kakršna koli druga aktivnost. Ponudba dejavnosti za predšolske otroke je sicer obširna, nekatere od teh res kakovostno spodbujajo gibalni razvoj, a običajno so ti programi na sporedu enkrat na teden po eno šolsko uro, kar je absolutno premalo za zdrav gibalni razvoj. Naloga staršev predšolskega otroka je torej, da gredo vsak dan z njim ven, saj tako spozna gibanje kot nekaj prijetnega: druži se s starši, prijatelji, spoznava naravo … in se k temu zateka tudi, ko je starejši, saj ve, da se tako sprosti, rekreira, bolje počuti.

Pravite, da je gozd najboljša izbira za preživljanje časa na prostem.

Gozd nedvomno ponuja največjo raznolikost: tja gremo lahko, ko je vroče, ko dežuje, sneži, ko je ledeno, blatno, podnevi, ponoči ... Razmere se spremenijo in takrat se spremenita tudi način raziskovanja gozda in otrokova igra, a to zahteva prilagodljivost. Ko otrok to zmore, postane zabavno: gozdna pot se enkrat vzpenja, drugič spušča, ponekod je polna korenin, drugod posuta s kamenjem, morda na njej leži drevo in ga je treba preplezati, mimogrede se na pot povesi kakšna veja, na kateri se lahko pogugamo … Tako nam že navaden sprehod po gozdu ponuja zelo veliko možnosti, a se nam ne sme muditi; več časa ko si bomo vzeli z otroki, več ga bo za odkrivanje žuželk, nabiranje borovnic, kostanja, gob, spoznavanje različnih barv listja. Sprehod po gozdu tako ni le gibalna, ampak tudi zaznavna in kognitivna izkušnja.

                  Gozd je najbolj raznoliko igrišče od vseh. Le muditi se nam ne sme. Foto Shutterstock

A zlasti v urbanih okoljih starši svoje otroke pogosto vodijo na otroška igrišča …

To postaja problem tudi v tradicionalno ruralnih okoljih, kjer so kar malo pozabili, da je narava zelo priročno igrišče. Zato se včasih mestni otroci gibljejo več, ker so starši bolj pozorni na to, kako njihov naraščaj preživlja prosti čas. Igrišča tako danes najdemo povsod, ne le v mestih.

Pri igriščih je pomembno zlasti, da so čim bolj raznolika: tobogan, po katerem se spuščaš, gugalnica, na kateri se gugaš, kar je ključno za vestibularni sistem (del nevrološkega sistema, ki je odgovoren za ravnotežje ter položaj glave in telesa, op. p.), igrala za plezanje, tuneli oz. rovi za plazenje za spodbujanje zaznave položaja telesa...

Igrišče mora biti tudi dovolj veliko, da se otroci ne drenjajo in da omogoča lovljenje in skrivanje. Naj ponuja tudi različne in čim bolj naravne materiale: les, vrvi, pesek, travo ... Zaželena je tudi zasaditev z nestrupenimi grmovnicami in nezahtevnimi cvetočimi rastlinami, ki lahko dišijo in nas razveseljujejo tudi estetsko. Pomembna je mehka podlaga za ublažitev padcev iz sekancev, umetne mase ali trave, ne pa beton.

In mora biti varno: pobarvano z neškodljivimi barvami, igrala pa vzdrževana. Idealno je tudi, če igrišča ponujajo še vodo, saj se otroci neznansko radi igrajo z njo, a mora biti to ustrezno pripravljeno, vzdrževano. Igrišča za moštvene igre pa so seveda nekoliko drugačna in zaželeno je, da so usklajena s standardi. Idealno je, če imajo otroci možnost uporabljati obe vrsti igrišč.

Ali lahko tudi tam z vmešavanjem oviramo otrokov gibalni razvoj?

Igrišča so praviloma zasnovana tako, da imajo igrala za različne starosti in razvojne sposobnosti otrok. Če otrok nečesa ne zmore, morebiti igralo v tistem trenutku zanj še ni primerno. Je pa problematična pretirana zaščitniška vloga. Nesreč pri otrocih je danes resda manj, a otrok se ne more, na primer, naučiti plezanja, če mu ves čas podlagamo noge in ga držimo »za vsak primer«. Če ne prej, je takrat, ko nam reče, da bo poskusil sam, skrajni čas, da ga spustimo. Tudi za ceno padca, odrgnine … s tem ni nič narobe. Za majhnega otroka je namreč uspeh, da se povzpne na vrh tobogana, se hitro spusti po njem, nenehno nadziranje in opominjanje pa v njem naseli dvom o njegovi lastni zmožnosti. Pametni starši znajo zamižati na eno oko, včasih celo na obe in nato sprejeti tudi posledice tega »zavestnega negledanja«. Če želimo, da otrok doseže svoje vrojene potenciale, se nauči, kako preprečiti padce, bo moral tudi kdaj pasti.


Nenehno nadziranje in opominjanje majhnega otroka na igrišču lahko v njem naseli dvom o njegovi lastni zmožnosti. Foto Uroš Hočevar/Delo

Ravno pri gibanju torej otrok niza prve uspehe, si krepi samozavest ...

Zagotovo. Spodbuja samopodobo: zmorem priti na vrh visokega hriba, spodbuja socialno funkcioniranje: kako delujem v skupini, ali upoštevam pravila; kaj se zgodi, če ne upoštevam pravil. Spodbuja tudi dobro počutje v lastnem telesu, kar je nedvomno naložba za odraslo življenje. Z gibanjem spoznamo sebe in svoje telo, se ga naučimo poslušati in ne potrebujemo zunanje prisile, da se spravimo v gibanje, saj smo ga vzljubili. To je zelo pomembno takrat, ko se znajdemo v stresu ali ko občutimo, da z našim telesom nekaj ni v redu; edino tako lahko hitreje ukrepamo.

Po drugi strani nam gibanje omogoča, da premikamo svoje meje. Vemo, kdaj se splača malo stisniti zobe, da nam bo uspelo več, hkrati pa ne zaiti v pretiravanje; s tem treniramo tudi um. A gibanja ne smemo povezovati izključno s športom in treningom: za vrhunski šport nismo vsi narejeni, za zdravo gibanje pa. Se je pa izkazalo, da je tudi za uspeh pri večini tekmovalnih športov pomembna čimbolj raznolika gibalna osnova, torej dobro poznavanje in obvladovanje lastnega telesa, in šele v obdobju zgodnje pubertete usmeritev na tisto tekmovalno področje, za katero ima otrok najboljše predispozicije.

Vse več raziskav tudi potrjuje, da gibanje pomaga pri učenju, kajne?

Gibalni in kognitivni razvoj se vsekakor dopolnjujeta. Raziskava slovenskih kineziologov je na primer pokazala, da so imeli najboljši maturanti tudi izjemno dobre rezultate v športnih kartonih. Povezava med telesno in miselno zmogljivostjo seveda ni nujna, je pa pogosta. Obstaja pa precej dokazov, da športna aktivnost v šoli v resnici izboljša tudi področje kognicije. Sedeti pet ur skupaj je za osnovnošolca veliko, nekateri sedijo še dlje, zato je treba to razbiti, in to ne le z odmori, ampak tudi z gibanjem. Kakšna ura športa več v šoli je zato vsekakor smiselna.

Poleg tega gibanje spodbuja razvoj možganov: zgodaj v razvoju so predvsem organ za zaznavne izkušnje, pozneje postanejo specializirani za različne vrste gibanja, šele s šolskim obdobjem se res široko odprejo kritična obdobja za miselne veščine. Zanimivo je področje matematike, ki se na prvi pogled zdi povsem intelektualno, ne prav dosti povezano z gibanjem. Vendar se prvi matematični problem pojavi že, ko otrok pri treh mesecih ocenjuje razdaljo, kako daleč, kako hitro, kako močno se mora gibati, da doseže ropotuljo, zaniha z igračko ... Več ko je takih lastnih telesnih izkušenj, boljša je miselna shema in ta otroku pomaga preiti s telesne na abstraktne ravni razumevanja. Danes to pedagogi spoznavajo in tudi uvajajo inovativne postopke učenja matematike, na primer s plesom.

Je pa gibanje seveda izrednega pomena za naše zdravje. Žal imamo danes med otroki epidemijo debelosti, sladkorne bolezni, srčno-žilnih obolenj. Ti nezdravi trendi se stopnjujejo od takrat, ko smo se nehali dovolj gibati in smo postali sedeči.

Zato je tudi za otrokov uspeh v šoli, še bolj pa za uspešno in zdravo življenje pozneje pomembno, da gredo starši popoldne z njim ven; otrok se bo že sam v šoli naučil osnovnih veščin, zato že tako dolgotrajnega sedenja ne smemo dodatno podaljševati s tem, da ga z nalogami obremenimo še popoldne in na koncu zmanjka časa za oddih na svežem zraku. Bolje je, da gremo z njim najprej na sprehod ali kako drugo podobno telesno aktivnost, šele nato naj se loti dela za šolo. Ta predah je zanj, pogosto pa tudi za nas, nujen, in če ga preživimo v naravi ter smo ob tem še telesno dejavni, toliko bolje. Tako smo za svojega otroka naredili največ.