Za seks nismo nikoli prestari; če nehamo prej, je težava v odnosu

Dr. Gabrijela Simetinger, ginekologinja in seksologinja, ne pozna sramu in tabujev ter pacientkam dokazuje, da so pogosto prav stereotipi in pričakovanja družbe tisti, ki med rjuhe zanašajo težave.

Objavljeno
23. februar 2020 16.30
Posodobljeno
23. februar 2020 16.39
Ljudje ne nehajo seksati zaradi starosti, ampak bolj zaradi kakšne kronične bolezni, ki jo prinese starost in jim onemogoči spolne odnose. Če nehajo že prej, pomeni, da je imajo slab partnerski odnos, je prepričana seksologinja dr. Gabrijela Simetinger. FOTO:  Shutterstock
Dr. Gabrijela Simetinger dela v splošni bolniš­nici Novo mesto kot ginekologinja in porodničarka, že osmo leto tudi v seksološki ambulanti, kamor po pomoč zaradi različnih spolnih motenj prihajajo ženske vseh starosti, včasih tudi njihovi partnerji. Ugledna članica Evropskega združenja za spolno medicino in Slovenskega seksološkega društva ne pozna sramu in tabujev in pacientkam dokazuje, da so pogosto prav stereotipi in pričakovanja družbe tisti, ki med rjuhe zanašajo težave. Med drugim pa zatrjuje tudi, da za moškega še zdaleč ni konec spolnosti, ko penis ne uboga več, da s priložnostnim seksom z neznancem ni nič narobe, in naj se mladi starši ne tolažijo, da bo seks in odnos boljši, ko otroci malo zrastejo ...

Dr. Simetingerjeva se na področju seksologije izobražuje že od leta 2006: kot specialistka spolne medicine – »pomeni, da imaš znanje za svetovanje o spolnosti različnim skupinam glede na starost, kronične bolezni, invalidnost, spolne motnje ..., a to ne pomeni, da si tudi seksolog in da spolne motnje zdraviš« –, izvaja še kognitivno-vedenjske terapije, z Ireno Rahne Otorepec, specialistko psihiatrije v ljubljanski ambulanti za spolne motnje, pa skupaj obravnavata ženske, ki potrebujejo tudi psihoterapevtsko pomoč. »Moja pot seksologinje se je začela, ko mi je ena od pacientk na ginekološkem pregledu potožila, da jo to boli in da jo boli tudi, kadar ima spolne odnose. Želela sem najti rešitev in sem se še isto leto udeležila enega od kongresov, saj učiteljev o tem pri nas ni.«



Zdaj je že nekaj let red­na in tudi aktivna udeleženka mednarodnih kongresov, na katerih si bodoči urologi, ginekologi, psihiatri ... nabirajo znanje, in ravno pred kratkim se je vrnila s kongresa Evropskega združenja za spolno medicino (ESSM) v Pragi, na katerem je kot članica izobraževalnega odbora ESSM spet aktivno sodelovala. »Povabilo v izobraževalni odbor je veliko priznanje mojemu delu, saj je glavno poslanstvo ESSM podajanje in širjenje pravih informacij o spolnosti v strokovni in laični javnosti. V odboru tako poleg oblikovanja evropske politike izobraževanja na področju spolne medicine skrbimo za izobraževanje, predavanja po načelih združenja spolne medicine in tudi to, kar delava zdaj, je moja obveza združenju. V Pragi sem vodila interaktivno delavnico Spolnost v obdobju staranja, imela predavanje o stiski v spolnosti, ki jo lahko povzroča endometrioza, s plakatom pa sem predstavila svoje rezultate pri zdravljenju vaginizma.«
 

Vaginizem?


To je najhujša spolna motnja pri ženskah, saj gre za stanje, pri katerem je popolnoma onemogočena penetracija prsta, moškega spolnega uda ali kateregakoli drugega predmeta, kljub temu da si ženska vaginalnega spolnega odnosa želi. Ker že samo ob tej misli doživlja močan strah, se pogosto ne more dotakniti niti spolovila ali razširiti nog. Terapija je zato zelo naporna: vadimo dotik in/ali sproščenost ob tem, nato sproščanje mišic, ki povzročajo zakrčenost medeničnega dna.

Pred tem je seveda treba, tako kot pri vseh primerih spolnih motenj, s pogovorom zbrati dovolj podatkov za celotno bio-psiho-socialno anamnezo – to pomeni poleg bioloških in psiholoških dejavnikov preveriti tudi njena prepričanja, stališča in partnerski odnos. V mojo ambulanto prihajajo ženske vseh starosti, od 19 do 65 let, starejše predvsem zaradi pomanjkanja spolne želje, največji delež mlajših pa­cientk pa ima težave prav zaradi vaginizma, za katerim po ocenah trpi eden do pet odstotkov žensk po svetu. V ozadju je večinoma anksiozna osebnostna struktura, pogosto so izvor tudi travme ali zlorabe iz otroštva ...

Te ženske res trpijo, upajo, da bo stvar počasi izzvenela, imajo pa običajno tudi zelo potrpežljive partnerje in zato na začetku ne iščejo pomoči zelo aktivno. Pri tem obstaja nevarnost, da se spolna motnja razvije še pri partnerju. A tiste, ki poiščejo pomoč, jo zaradi groznega občutka, ker se ne počutijo kot celostne ženske, druge pa, ker si želijo otroke, a jih zaradi vaginizma ne morejo imeti. Obstajajo tudi ženske, ki imajo povsem zadovoljivo spolnost kljub temu, da zaradi te motnje vaginalni spolni odnos ni mogoč. V odnosu se zadovoljijo na druge načine.

image
Gabrijela Simentinger, ena redkih seksologinj v Sloveniji, je priznana strokovnjakinja in redno sodeluje na mednarodnih kongresih Evropskega združenja za spolno medicino. FOTO: Roman Šipić

 

A pri nas se spolni odnos skoraj brez izjeme dojema kot penetracija spolnega uda v vagino ...


V današnji družbeni konstrukciji spolnosti je res poudarjen falocentrični pogled na spolni odnos, kar pomeni, da mora moški spolni ud ves čas in v vseh položajih delovati, od ženske pa se pričakuje, da v tem neizmerno uživa in doživi cel kup orgazmov. Je pa tudi vaginalni spolni odnos – penetracija in posledično vrhunec – pri heterosek­sualnem paru, kar sem med drugim raziskovala v doktoratu, zelo pomemben, pravzaprav obvezen tako v tradicionalni (konservativni, glavni cilj je reprodukcija, op. p.) kot v permisivni (sproščeni, usmerjeni v užitek, op. p.) spolni kulturi.
 

Toda zaradi tega smo pod pritiskom vsi – tako moški kot ženske.


Res je. A spolna funkcija še zdaleč ni omejena le na moški spolni ud in žensko spolovilo – največji spolni organ je namreč koža in bil bi že čas, da se ga naučimo začeti uporabljati –, torej funkcionalnost ne preneha, ko moški spolni ud ne deluje več, to je le v naših glavah. Moškega in žensko se da zadovoljiti tudi na drugačen način. Partnerja lahko, če se igrata, raziskujeta, najdeta tudi druge načine, kako doživeti orgazem brez erekcije in ejakulacije oziroma izliv brez orgazma in podobno. Pri spolnem odnosu gre za predajanje telesa drugi osebi in je intimnost, ki pomeni dotik, poljub, oralni, vaginalni, analni ali kakršen koli drug stik, skratka vse, kar ustreza obema partnerjema oziroma vsem udeleženim osebam.

Bi pa opozorila še na en stereotip, ki trdno vztraja v naši družbi, in sicer pretirano poudarjanje čustev, ki naj bi bila nujno prisotna v vsakem spolnem odnosu in porok za dober seks. Včasih je namreč lahko spolni odnos brez čustev, prilož­nostni seks, veliko boljši ravno zato, ker nismo čustveno vpleteni. Seveda govorimo o spolnosti odraslih oseb, medtem ko je pri vstopanju v spolnost in pri pogovorih z mladostniki treba poudarjati čustveno bližino, intimnost, razvijanje čutnosti, dotikov, užitkov, osredotočanje na dotik, vonj, okus – vse to je za večino zelo pomembno tako ob vstopu v spolnost kot pozneje.


So ljudje, ki z lahkoto in redno seksajo, v zakonu ali priložnostno, in pa ljudje, tudi mladi, ki imajo spolne odnose le sem in tja. Kako to?


Vsako stanje, zaradi katerega se telesno ali duševno slabše počutimo, seveda lahko vpliva na našo željo oziroma interes za spolnost, smo pa ljudje različni tudi po biološki plati: nekateri imajo večjo potrebo, drugi manjšo. To pri paru niha in v tem ni nič narobe, navadno ima eden od partnerjev večjo spolno željo kot drugi, lahko pa pridejo obdobja, ko je ima eden več, drugi manj, potem pa se to razmerje obrne.

Spolna želja ima sicer tri komponente: prva je biološka, ki bi jo lahko poimenovali kot poželenje, in vključuje anatomijo ter nevroendokrino funkcijo, torej gre za spolne organe in hormone, potem je tu motivacija, ki je psihološka komponenta in vključuje vpliv posameznikovega duševnega stanja, razpoloženja in zmožnost tvorjenja medosebnih odnosov, tretja pa je družbena komponenta, ki upošteva ideje, vrednote, pravila kulture v spolnem izražanju. Zato za spolni odnos ni dovolj, da ima človek le poželenje ...

image
Pri vstopanju v spolnost in pri pogovorih z mladostniki je treba poudarjati čustveno bližino, intimnost, razvijanje čutnosti, dotikov, užitkov, osredotočanje na dotik, vonj, okus – vse to je za večino zelo pomembno tako ob vstopu v spolnost kot pozneje, poudarja dr. Simetingerjeva. FOTO: Shutterstock


V knjigi Why humans have sex so opredelili kar 237 razlogov, zakaj to počnemo, in jih razdelili v štiri skupine. V prvi, največji, so fizični razlogi, in sicer zmanjšanje stresa, užitek, telesna zaželenost in iskanje izkušenj. Druga skupina so razlogi za dosego ciljev: materialnih sredstev, statusa, maščevanje, koristoljubje. Šele na tretjem mestu so čustveni razlogi: ljubezen, predanost, izražanje, medtem ko je v četrti, kar veliki skupini, razlog za seks negotovost. To pomeni, da seksamo za dvig samozavesti, kot obveznost, pritisk ali za varnost v nekem odnosu, v smislu »bom malo potrpela, da obdržim to varnost, status« ...


Res zlasti ženske včasih pravijo, da je seks samo še eno (gospodinjsko) opravilo več, utrujenost pa pogosto prežema vse, ne glede na spol.


O tem, koliko je v zakonih dejansko spolnosti, nimamo podatkov, bi pa na podlagi informacij, ki jih dobivam v ambulanti, rekla, da premalo. A pre­obremenjenost ni edina težava, pač pa tudi dejstvo, da se pari, ko imajo čas, ne znajo sprostiti v celoti in se osredotočiti na občutke: na partnerjev dotik, vonj, okus ... Tega se je večkrat treba naučiti in to obravnava tudi ena od osnovnih spolnih terapij. Knjig na to temo je ogromno, morata pa sodelovati oba partnerja. Vendar če imaš slab partnerski odnos in partnerja težko gledaš, kako boš potem z njim intimen, se mu telesno predal?

Se je pa na tem mestu smotrno vprašati tudi, ali moški zna žensko sploh pravilno stimulirati, če ima ta večno nizko spolno željo. Ženski ni dovolj, da jo dvakrat poboža po laseh, telesu ali dojkah ter hip zatem vaginalno penetrira. Če je to stalna spolna praksa, bo njena spolna želja hitro upadla. Najprej je potrebna zadostna stimulacija, druga pomembna stvar so spolne prakse – ali ustrezajo obema partnerjema. Iz pogovorov in raziskav je sicer znano, da se v povprečju uporabljajo približno štirje različni položaji, ki se bolj ali manj izmenjujejo, večinoma spolni odnos vsakokrat poteka enako. Če to partnerjema ustreza, ni nič narobe, če pa enemu upade spolna želja, je treba nekaj spremeniti.


Niso pa vedno le ženske tiste, ki jim ni toliko do spolnosti, ne?


Seveda tudi na moške lahko vplivajo psihološki dejavniki, na primer stresni dogodki v družini, težja obdobja v službi, sploh pa se z leti pri vseh pojavi biološki dejavnik – težava z erekcijo, in če se nanjo nacepijo še psihološki dejavniki, kot je, na primer, strah, da se ne bo izkazal, se to lahko izrazi z nizko spolno željo. Zato je vedno dobro, da pobudo za spolni odnos daje tudi ženska. So pa, kot že rečeno, moški prav tako v nezavidljivem položaju, saj obstaja trden mit, da morajo vedno doživeti orgazem in ejakulirati. Ugotovitve kažejo, da moškim s primarnim partnerjem pride v večini spolnih odnosov le v 70 odstotkih, medtem ko pri ženskah ta delež znaša okoli 30 odstotkov.

Je pa dolgoletna študija pokazala, da ženske dlje živijo, če imajo kakovostne spolne odnose, torej take, da jih tudi notranje zadovoljijo, napolnijo – med seksom se namreč sproščajo snovi, ki zbližujejo partnerja in krepijo naš imunski sistem –, moški pa, če imajo več spolnih odnosov. Zato seveda ni težko verjeti, da bi velika večina rada večkrat seksala. A seks danes ni nekaj naravnega, prilagajati se moramo pravilom družbe, seksati ne moremo kjerkoli, kadarkoli, s komerkoli … Razmnoževanje sicer ni več v ospredju, kot je bilo nekdaj, je pa moškim že od nekdaj dovoljen užitek, medtem ko je ženska to in pravico do orgazma dobila šele po spolni revoluciji.

Danes je problem, da je orgazem po­stal družbena norma v spolnosti; feminizem je izbojeval pravico do njega, moški ga pa zdaj zahtevajo od žensk, ker s tem dobijo priznanje, da so dobri ljubimci. In ženske ga, ob pomanjkanju zavedanja feminističnih komponent, pogosto kar zaigrajo. Zato jih učim osnove – ABC feminizma –, kar pomeni: to je moje telo, ne dovolim, da se me na takšen način dotikaš, tega si ne želim, želim pa, da me zadovoljiš na ta način! Tega ženskam manjka in osebno mislim, da glede tega delamo korake nazaj.

image
Ko biološka zaljubljenost mine, dober partnerski odnos ostane in se razvije ljubezen le, če temelji odnos na podobnih vrednotah, prepričanjih ..., drugače ne gre. FOTO: Shutterstock


Nezadovoljstvo in prenarejanje se vseeno (za)čuti in to je, ne nazadnje, verjetno eden od razlogov za varanje.


Razlogi so res različni, o tem bi težko govorila. Dejstvo pa je, da v večini primerov verjetno partnerski odnos ni v redu, drugače se to najverjetneje ne bi zgodilo. Se pa nekateri pari tudi tako dogovorijo in imajo več partnerjev hkrati.


Ali pa, kot smo pred nedavnim pisali v Nedelu, poskusijo s svingerstvom.


Komur to ustreza oziroma ustreza vsem spolnim partnerjem – zakaj ne? Tudi pornografija je s tega vidika lahko pozitivna: številne zrele odrasle osebe s spolnimi fantazijami uresničujejo vse tisto, kar bi drugače težko oziroma ne bi mogle, poleg tega se tako razvije bolj sproščen odnos do spolnosti, lahko je celo navdih, da poskusijo kaj novega, kar lahko razbije rutino in izboljšuje spolnost v dolgoletnih razmerjih ... So pa težave zaradi različnega mnenja o tem tudi med strokovnjaki. Tudi nas včasih bolj vodijo prepričanja kot z dokazi podprte raziskave.

A bolj kot dostopnost pornografije se mi zdi problematičen vpliv medijev. Po spolni revoluciji so v 70. letih prejšnjega stoletja nastajale res kakovostne knjige o spolnosti. Ena od njih, Spolne radosti (Joy of sex, op. p.), še danes velja za eno najpomembnejših, je kot biblija o spolnosti. Po drugi strani imamo poplavo napačnih informacij, v medijih se mešata spolnost in seksualizacija. V revijah za ženske se žensko telo prikazuje kot spolni objekt, na vsakem koraku se promovira njegova seksualizacija, skratka ženska mora biti plastična, seksi in lepa. Mislim, da se danes ista napačna sporočila posredujejo tudi moškim, in to vsem, še posebno pa mladim. Spomnim se pacientke, ki je rekla, da zdaj ve, zakaj jo med spolnimi odnosi boli: ker se je trudila, da bi bila v vseh položajih videti lepa ... Tako daleč smo prišli, žal ...


Morda opažate, da si partnerji med sabo težko povedo, česa v spolnosti ne marajo ali kaj bi si želeli poskusiti?


image
Ginekologinja Gabrijela Simentinger, sproščena in osvobojena tabujev, v svoji ambulanti z nasveti in terapijami pomaga ženskam vseh starosti – od 19 do 65 let. FOTO: Roman Šipić
To je problem, da. Ko je človek zaljub­ljen – to je stanje biokemičnih in hormonskih sprememb, ki običajno traja 18 mesecev –, običajno ne čuti potrebe po varanju, v postelji mu vse ustreza, partner naredi vse prav. Gre za patološko stanje. A ko biološka zaljubljenost mine, dober partnerski odnos ostane in se razvije ljubezen le, če temelji odnos na podobnih vrednotah, prepričanjih ..., drugače ne gre. Verjamem, da je po dveh letih krasnega odnosa v času zaljubljenosti težko povedati, da ti zdaj točno določen dotik ne ustreza več.

Zaradi tega je ena osnovnih seksualnih tehnik za pare, ki iščejo pomoč seksologa, raziskovanje svojega telesa, telesa partnerja ali partnerke, učenje osredotočanja na svoje in občutke partnerja ali partnerke, poleg tega se morajo naučiti povedati, kaj jim je všeč in česa ne marajo oziroma kako lahko eden nekaj naredi drugače, da bo užitek drugega še večji ... Učenje čutnosti in tovrstne komunikacije bi moralo biti pomemben del spolne vzgoje, a se o tem v družbi ne govori veliko. V družboslovnih krogih se poudarja spolna identiteta osebe, zdravstvena sredina je osredotočena na zdravo spolnost, kar za večino pomeni samo preprečevanje spolnih okužb in neželenih nosečnosti.

Seksologi pa vemo, da je zdrava spolnost veliko več. A ne pogovarjamo se o že omenjeni seksualizaciji – sem sodijo tudi spolne zlorabe in nekaterih oblik spolne zlorabe družba še sploh ne prepoznava kot zlorabe –, pač pa o tem, da nihče ne govori o intimnosti, različnih občutkih, ki so v spolnosti zelo pomembni. Vsak, na primer, ve, kako nam je vsem pomemben telesni vonj, in če nam part­nerjev ni všeč, se bomo težko spustili v intimne odnose z njim. Podobno je kot pri hrani, če nam smrdi, je ne moremo jesti ...


Imajo pa nekateri odpor tudi do part­nerjevih telesnih tekočin – sperma, slina ipd. –, medtem ko si drugi ne morejo predstavljati spolnosti brez »okušanja« ljubimca v vseh pomenih besede.


Pred časom so naredili raziskavo, v kateri so ženskam predvajali filme z vsebino, ki se jim gnusi, in ugotovili, da so po določenem času tudi te ženske dosegle enak vaginalni odgovor, torej enako vlažnost v nožnici (to se je merilo s posebno sondo v nožnici), kot ženske, ki se jim te stvari ne gnusijo. Skratka, dokazali so, da bolj ko so bile seksualno stimulirane, manj gnusa so občutile, a pri teh ženskah je problem psihološko vzburjenje. Podobno je pri ženskah, ki trdijo, da imajo suho nožnico, a partnerji njihove trditve pogosto ovržejo.

Če se izrazim drugače: suho nožnico čutijo v glavi – pri tem govorimo o motnji sub­jektivnega vzburjenja –, medtem ko se nožnica odzove, navlaži se na seksualno stimulacijo, torej, kakor rečemo, ženska nima motnje genitalnega vzburjenja. Če jo boli pri spolnih odnosih, je navadno ne zaradi suhosti, ampak zakrčeno­sti mišic medeničnega dna. Sklenemo lahko, da je z zadostno stopnjo spolnega vzburjenja večja verjetnost, da se nam bodo nehale stvari gnusiti oziroma bomo lažje sprostile medenično dno, se bolj navlažile in seks ne bo boleč.

Moj nasvet zato je, da začnite uživati v telesu, pri čemer se morate s partnerjem strinjati glede pristopa in položajev. Če enemu ne ustreza oralno, lahko kako drugače, in pri tem vam ni treba imeti v mislih vseh mogočih položajev, tehnik, spolnih igračk ..., o čemer nenehno beremo v medijih, pač pa gre za raziskovanje telesa v polnem pomenu besede. Igrače so zaželene, a dajmo, spoznajmo naprej svoje in partnerjevo telo!

image
Nedvomno drži rek »use it or lose it« (uporabljaj, sicer boš izgubil), in to pri obeh spolih: več ko uporabljamo spolni ud oziroma nožnico, dlje bosta delovala. FOTO: Shutterstock


Dejali ste sicer, da moramo zaradi kulture brzdati svoje nagone, za štirimi stenami pa ...


V spolnosti je vse dovoljeno, če med partnerjema ali partnerji o tem obstaja soglasje, razen seveda, če ne gre za kriminalno dejanje ali če človek zaradi tega ne zmore več normalno funkcionirati v osebnem življenju ... To je lahko že odvisnost od spolnosti. Če pa moški, ko na ulici vidi lepo žensko, takoj pomisli na seks, ni nič narobe. Vemo, da v zgodovini kultura ženskam tega ni dovoljevala, za žensko se ni spodobilo niti gledati niti govoriti o tem, vsako bolj sproščeno so namreč hitro označili za »slabo«. Ta sporočila se nezavedno prenašajo naprej, nismo tako svobod­ne, kot mislimo, da smo, naša biološka komponenta je precej zatrta.


A če se spet vrnemo k moškim: »živ­ljenjsko dobo« vaginalnih spolnih odnosov si lahko podaljšajo z viagro ...


... in uporabniki so prav vsi, ker je moškim spolna funkcija izredno pomembna in jo želijo vzdrževati. Žal nas stereotipi in miti močno omejujejo. Zlasti Sigmund Freud jih je natresel kar nekaj, med drugim tistega, da ima moški vse erogene cone na spolnem udu. Zato so moški zelo osredotočeni na svoj spolni ud in lahko tudi zelo jezni nanj, ko odpove. Moški se odločajo za penilne proteze – to je zadnja stopnja zdravljenja erektilne disfunkcije, torej ko niti viagra ali injekcije za erekcijo, ki se dajejo v spolni ud, ne delujejo več –, čeprav je 50-odstotna možnost, da bodo med operacijo umrli zaradi slabega splošnega zdravstvenega stanja. Če si penilno protezo finančno lahko privoš­čijo, gredo zavestno v to, kar pomeni, da jim je spolna funkcija pomembnejša od življenja ...
 

Moški imajo viagro, kako pa si lahko pomagajo ženske?


Za ženske velja, da imajo lahko tako dolgo vaginalne spolne odnose, dokler jim uspe najti partnerja za to. Spolnih motenj je sicer pri obeh spolih s starostjo več, a se manj sekiramo zaradi njih, manj smo v stiski, če nam nekaj ne uspe. In ljudje niti ne nehajo seksati zaradi starosti, ampak bolj zaradi kakšne kronične bolezni, ki jo prinese starost – sladkorne, visokega krvnega tlaka ... –, ki jim onemogoči spolne odnose. Če nehajo že prej, pomeni, da imajo slab partnerski odnos. A številni kljub temu živijo skupaj še desetletje in več.


Pa vendar: nekatere ženske pravijo, da jim od določene starosti spolnost ni več prijala ...


S starostjo ženska potrebuje zgolj več seksualne stimulacije za enak spolni odgovor. Samo zadostna stimulacija, skratka, zagotavlja zadostno vlažnost nožnice, in če je je dovolj, je vseeno, ali je ženska stara 60 ali 75 let! Seveda obstajajo spolni pripomočki, hormonsko nadomestno zdravljenje in drugo, kar lahko omili težave, a če se partnerja nikoli nista nič pogovarjala in v postelji ves čas prakticirala isto, ju boš na stara leta težko naučil božanja in dotikanja tam, kjer se nikoli prej nista. Starejše ženske s težavo suhe nožnice pri meni v ambulanti večkrat izrazijo dvom, da bodo lahko partnerje pre­pričale v kaj takšnega.

Ljudje pač težko spreminjamo vedenja, z leti še težje, in ker so navajeni rutine, namesto da bi poskušali izboljšati partnerski odnos, raje opustijo spolnost. Drži pa pri tem rek »use it or lose it« (uporabljaj, sicer boš izgubil, op. p.), in to pri obeh spolih: več ko uporabljamo spolni ud oziroma nožnico, dlje bosta delovala. Pri ženskah se ob redkih spolnih odnosih čez leta pojavi zožena nožnica, pri moških pa začne pešati erektilna funkcija.



Če ima ženska večno nizko spolno željo, se je smotrno vprašati, ali jo moški sploh zna pravilno stimulirati.


So pa ljudje, ki živijo skupaj desetletja in več, pa jim še vedno precej dogaja ...


Poznam zgodbo o 80-letnici, ki je vsak dan obiskovala enako starega moža v bolnišnici. Vsakič je dala roke pod odejo in mu zmasirala spolovilo ... Očitno sta doma seksala še vsak dan.


Glede tega se številni, mnogo mlajši, tolažijo, da bo bolje, ko otroci zrastejo?


Velikokrat sta takrat partnerja že tako odtujena drug od drugega, da ne ve­sta več, kaj bi drug z drugim, ko imata spet čas. Otrok je danes projekt, okrog katerega se vse vrti, dober partnerski odnos pa očitno ni pomembna vrednota in zato tudi prioriteta ne?! Treba se je odločiti, kaj si želimo v življenju, in se osvoboditi pričakovanj družbe!




Povezane vsebine