Za starše nikoli nič ne naredim prav

Morda prav v tem, da ste tiho, tičijo razlogi, da se do vas obnašata tako grdo?

Objavljeno
14. avgust 2020 12.00
Posodobljeno
14. avgust 2020 12.00
FOTO: Shutterstock
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič
Poročila sem se z ljubeznijo svojega življenja. Ker je bil »le« mehanik, jaz pa sem imela visoko izobrazbo, so moji starši nanj gledali zviška, meni pa nenehno očitali, kje sem imela pamet. Prava družinska katastrofa se je zgodila, ko se je po petnajstih letih zaljubil v drugo in me zapustil. V očeh staršev sem bila vsega kriva jaz. To sem poslušala kar naprej.

Odnose je nehote še poslabšala mlajša sestra, ki se je ravno v letu moje ločitve poročila z zdravnikom. Moja mami se, kadar je prisoten, obnaša, kot bi se ji malo zmešalo. Naš dohtar gor, naš dohtar dol, o njem govori v samih presežnikih. Včasih je še svaku tako nerodno, da se vljudno opraviči in gre raje ven, na zrak, kot bi jo poslušal. Tudi sicer je enkraten človek, ene žal besede nimam na njegov račun.

Zadnje čase (oče je bil vmes nekaj bolan) pa mama na glas razmišlja, da bi hišo prepisala na sestro. Pravi, da zato, da bo zdravnik pri roki, če se kaj zgodi. Meni pa je zabrusila, da sem od nje že dovolj dobila. Ta »dovolj« je tisoč evrov, ki mi jih je ob ločitvi posodila, hote ali nehote pa je pozabila, da sem jih v celoti vrnila.

Sin je letos zmagal na večjem mednarodnem matematičnem tekmovanju, pa mu ni niti čestitala. Takšne reči zelo bolijo, verjemite. Po drugi strani mi je hudo, ko vidim, da se starša hitro starata. Ne predstavljam si, da ju ne bi obiskovala, čeprav odhajam z vsakega obiska v solzah. Še dobro, da sta si sinova zelo blizu z babico in dedkom po očetovi strani.
Ljuba







Draga Ljuba, nekateri pravijo, da so ločitve tiste, ki razjedajo slovensko družino, jaz pa trdim, da so to neurejeni in neprimerni medsebojni odnosi med starši in odraslimi otroki. Razlogi za prepire in tudi zelo hude spore so različni. Žal so redki, ki zmorejo dovolj moči in poguma, da se vmešajo v zdrahe in pomagajo! Če ne drugače, pa z mediacijo. Zamere se lahko vlečejo tudi v naslednje rodove, starši, ki ne znajo narediti reda, pogosto umirajo sami in osamljeni.

V vaši zgodbi so odnosi takšni, da človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal. Starši niti pomislijo ne, da delajo kaj narobe. Njihov pogled na svet je črno-bel. S težkim srcem zapišem, a moram reči, da nimate te moči, da bi njihov svet kakorkoli obarvali.
S svojo agresivnostjo prednjači predvsem mama. Pod komando želi imeti vse, ki so ji blizu. Očeta ima že od nekdaj, na vašem hrbtu mirno seka polena, pa nič ne rečete, le sestra poskuša z dobrikanjem in iskreno ali narejeno prijaznostjo zmešati njene štrene.

Maltretiranje se ni začelo z vašim bivšim možem! Ni jim bila všeč vaša izbira poklica, ni jim bilo prav, ker živite v stanovanju in ne pokažete nobene želje po lastni hiši, tudi vaša sinova bi bila lahko drugačna – kakšna točno, niti ne veste. Enkrat vam očitajo, da prihajate na obiske preredko, drugič vam rečejo, a spet ste tukaj. Večno nezadovoljstvo, ki ga stresata, se v trenutku, ko ju obišče vaša mlajša sestra, spremeni v laskanje in občudovanje. Pohvale na račun zdravnika in sestrine lepote kar letijo iz maminih ust.

Starše imate zelo radi in četudi vas besede bolijo, odpustite vse, kar rečejo. Pogosto niti ne oporekate, ko se na vas usuje ploha negodovanja, ker se bojite, da bi ju prizadeli. Morda pa prav v tem, da ste tiho, tičijo razlogi, da se do vas obnašata tako grdo? Zakaj se niste nikoli uprli, postavili ostre meje, ki jih včasih tudi starši potrebujemo, ne vsi, nekateri pa, da se do otrok ne obnašamo kot sloni v trgovini s porcelanom? Po robu bi se jima lahko postavili na korekten in vljuden, a odločen način.

Mamina »zaljubljenost« v zeta, ki je po poklicu zdravnik, je od daleč prav tako videti zabavna. Verjamem vam, da mu mora biti ob vsem čaščenju, ki ga je deležen, pogosto zelo nerodno. Všeč mi je, ker nanj ne stresate jeze! Zavedate se, da je ob vsem, kar počne mama, celo zelo nemočen. Lahko pa bi kakšno pametno rekla vaša sestra – njegova žena. Verjetno ni slepa in gluha ne za vaše trpljenje ne za njegovo zadrego.

Morda bi bilo res marsikaj drugače, če bi se, ker jo starši obožujejo, nehala obnašati, kakor da se je nič ne tiče. Na vprašanje, zakaj molči in se le smehlja, ko vas starši maltretirajo, v vašem pismu nisem našla odgovora. Morda ji je všeč, da so ji starši malodane vsilili mansardno stanovanje, v katerem je nekaj časa po poroki živela vaša družina? Mama ga je celo sama na novo opremila, prepričana, da bo zetu z izbiro pohištva in dodatkov ustregla. Sicer močno dvomite, ampak človek nikoli ne ve.

Mislim, da bi se morali, pa naj se moje besede slišijo še tako kruto, oddahniti, da so starši položili skrb za svojo starost v sestrine roke. Me pa vseeno močno skrbi, da so delali račune brez krčmarja! Sestra in njen zdravnik sta mlada, nimata še niti otrok, kdo ve, kam ju bo zanesla kariera!

Velikokrat sem že zapisala, da smo, če v družini nastanejo nesporazumi, resni ali malo bolj zabavni, saj je vseeno, zanje najbolj odgovorni mi, starejši. Bolj kot mladi. Zakaj? Zato, ker imamo starejši izkušnje, kilometrino, marsikaj težkega in bridkega smo izkusili tudi na svoji koži. Če v zrelih letih ne znamo ravnati, kot je prav, se lahko zgodi, da lastne otroke odvrnemo od sebe. Zaman je potem tarnati, češ saj nisem nič hudega mislil ali mislila! Zelo narobe je, da med lastnimi otroki delamo razlike in enemu dajemo vse, drugemu pa obrnemo hrbet! Palica ima zmeraj dva konca, ne pozabimo tega.

Občudujem vas, da ste ob vsem zaničevanju, ki ga doživljate, do staršev še naprej tako pozitivni. Če pa se vam bo nekoč zazdelo, da se boste zdaj zdaj zlomili, se umaknite. Zakaj bi brez potrebe nastavljali hrbet, ko pa je toliko drugih, bolj sončnih priložnosti v življenju! Sinova odraščata, še malo, pa boste v stanovanju ostali sami. Zakaj si ne bi raje poiskali prijatelja? Ne le za srce in dušo, tudi za objeme, ki si jih vsi še kako želimo in jih potrebujemo.