Za železnico lahko hkrati stojiš v dveh Goricah

V Novi Gorici obujajo spomine ob 70. obletnici. Kaj o njej pravijo meščani Steva Pavlin, Evelin Bizjak in Matija Klinkon?
Objavljeno
12. maj 2017 20.48
Katarina Fidermuc
Katarina Fidermuc

»Do šole sem hodila pol ure čez same travnike,« se še dobro spomni Novogoričanka Steva Pavlin. Četudi je ob dežju na cilj prišla blatna in mokra, tako da jo je učiteljica najprej obrisala in preoblekla v suho jopo, so to lepi spomini na otroštvo. Rodila se je v Novi Gorici, ko je bila še eno samo gradbišče. Ob 70. obletnici se v mestu vrstijo prireditve, s katerimi občinska uprava in številni izvajalci spominjajo na čas, ko je po drugi svetovni vojni ob novi meji med Jugoslavijo in Italijo začelo nastajati najmlajše slovensko mesto.

Slovenski zgodovinarji so podrobno preučili in popisali, kako je oblast po vojni sklenila ob meji z vojno sovraž­nico in poraženko Italijo zgraditi novo mesto, potem ko so zavezniki na mirovnih pogajanjih Gorico dodelili Italiji. Sklenili so, da bo novo urbano središče Severne Primorske ležalo med Solkanom in Šempetrom. Generacije slovenskih otrok so se v šoli učile o mladi preteklosti Nove Gorice. Vse je zapisano v knjigah, pa tudi v spominih, ki so jih na tisti čas ohranili ljudje, ki so se tam rodili ali naselili.

»Štirideset let že živim tukaj, čisto mlad sem šel od doma v Bosni,« pravi postajni načelnik Brane – dovolj bo ime, doda. Morda bi šel naprej po svetu, a v novem mestu ob meji je spoznal ženo, si ustvaril dom in družino, pripoveduje, ko čakamo, da bo na kolodvor pripeljal vlak iz Sežane in odpeljal naprej po bohinjski železnici ob Soči proti Baški grapi, skozi dolg predor proti Bohinjski Bistrici ter naprej proti Bledu in Jesenicam. »V tistih časih so se k nam priseljevali ljudje iz Solkana, Šempetra, s Trnovske in Banjške planote, iz Kanalske doline, zelo veliko delavcev je prišlo iz južnih republik. Tu so postavljali nove tovarne, iskali so delavce,« našteva Steva Pavlin.

                    Postajonačelnik Brane je v Novo Gorico prišel pred 40 leti. Foto Uroš Hočevar


Zaledje brez mesta

Po drugi svetovni vojni je prišel čas za pogajanja. Gorica, ki so ji Slovenci iz notranjosti države pozneje pravili stara Gorica, je po mirovni konferenci 21 držav, ki je bila leta 1946 v Parizu, ostala v Italiji, kakor so s svojimi načrti za razmejitveno črto predlagali Francozi, mesto pa so Italiji v svojih razmejitvenih predlogih pripisali tudi Američani in Britanci. Zgodovinarji poročajo, da so se jugoslovanski pogajalci neuspešno sklicevali na popis prebivalstva iz leta 1910, ko so v vsej goriški občini živeli 24.403 Slovenci, prav v mestu pa je bilo Italijanov malo več kot Slovencev. Pričakovali so, da bo Gorico za Jugoslavijo od zahodnih velesil zahtevala tudi Sovjetska zveza, a je ta pritegnila francoskemu načrtu.

Nova meja je v naravi pretrgala povezave med Gorico in njenim slovenskim zaledjem, ki je bilo po novem na drugi strani državne meje. »Tako je Severna Primorska ostala brez svojega središča, brez dela industrije, trga za kmetijske pridelke, brez bolnišnice, šol. Pretrgane so bile pomembne prometne zveze. Ceste so se končale ob meji,« piše leta 1993 Dragica Ukmar v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino, ki ga izdaja Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Zgodovinarji, kronisti, nekdanji politiki in uradniki navajajo različne datume, ko so jugoslovanske in slovenske oblasti po vojni sklenile ob meji postaviti »nadomestno gradnjo« za Gorico.

Konec leta 1946 so na Solkansko polje že začele prihajati delovne brigade s tisoči brigadirjev iz Slovenije in drugih jugoslovanskih republik, začele so urejati zemljišča, prispeli so delavci, ki so nazadnje pripeljali še buldožerje. »Na mokrotnih travnikih ob Korenu je bilo le nekaj samotnih kmetij, ki so pripadale bližnjemu zaselku Grčna, delu Kromberka. Na začetku Erjavčevega drevoreda je bila stanovanjska naselbina za železničarje, zaposlene na bližnji postaji. Na tem praznem prostoru so začeli leta 1948 graditi Novo Gorico,« piše Dragica Ukmar. »Najprej so zgradili tako imenovane ruske bloke,« pravi Steva Pavlin. Kot mesto in občina se ime Nova Gorica v politično-teritorialni ureditvi pojavi leta 1952, pred tem so jo vodili kot naselje znotraj katastrske občine Solkan. Načrte za mesto je pripravilo več arhitektov, naročniki so izbrali Edvarda Ravnikarja, začeli graditi po njegovih načrtih, a jih kmalu opustili in nadaljevali v drugačni smeri.

Meja za postajo


Razglednica  z razstave v Goriški knjižnici Franceta Bevka leta 2014. Foto Leon Vidic


Za še vedno mogočnim poslopjem železniške postaje v Novi Gorici, kakršne je pač na pomembnih postajah postavljala Avstro-Ogrska, je v spomin na leto 2004, ko se je Slovenija vključila v Evropsko unijo, skupni trg dveh mest – italijanske Gorice in slovenske Nove Gorice, Trg Evrope. Če vam je kaj do tega, res lahko hkrati stojite v dveh članicah Evropske unije. Med mestoma ni več ograje, ki je le kakšnih dvajset metrov od železniškega poslopja tekla po meji med državama, in vendar vam bo arhitektura levo in desno od trga dala vedeti, da se tu stikata dva svetova – enega obrobljajo stare hiše, stare pinije in stari mestni vrtovi. To je Gorica. Obrobje Nove Gorice tu ni videti najbolj urejeno, ni mogoče spregledati poslopja stare remize, ki je v žalostnem stanju ... In za božjo voljo, kakšno vegasto stolp­nico so si dali Novogoričani postaviti v bližini železniške postaje, da s te strani zakriva pogled proti Sveti gori, kakor da bi nekdo po sami neumnosti nastavil visoke planke? Temu pravimo Črnigojev spomenik, povedo domačini v smehu. Gradilo jo je torej gradbeno podjetje Primorje, ki je zdaj v stečaju? Da, v njej so še prazna stanovanja.

Leta 1953 je država izpeljala prvi povojni popis prebivalstva. V Sloveniji se je rodilo okoli 34.000 otrok. V železničarskem bloku z oblogo iz belih kamnitih plošč čez tire nasproti železniške postaje v Novi Gorici se je v najvišjem nadstropju rodila deklica Steva. »Bilo je prepozno, da bi mamo pripeljali do porodnišnice v Postojni, zato je rodila doma. Živeli smo na Prvomajskih poljanah, tako smo rekli, zdaj je blok na Prvomajski ulici 11,« pripoveduje gospa Pavlin, ko sede na nizek zid pred stavbo, v kateri so živeli njeni starši.

Oče je delal na železnici kot vodja mizarskih delavnic – stale so tam, kjer je zdaj trgovsko središče Supernova. Žal ji je, da tako dragocena tehniška dediščina, kot je stara remiza, še kar propada in da so staro obračališče za lokomotive preprosto zasuli. Dobro se spomni, da je kot deklica na dolgi poti do šole hodila mimo številnih gradbišč z delovnimi stroji, saj je bila Nova Gorica na začetku 60. let še vedno kot veliko nedokončano gradbišče. Na travnikih so rasli kostanji, murve in češnje.

»Saj veste, da so Novo Gorico začeli graditi na zemljišču, kjer so imeli Goričani pokopališče. Do njega je iz Gorice skozi kostanjev drevored peljala Cesta svetega Gabrijela, zdaj je tam Erjavčev drevored. Bilo je blizu mojega doma. Na travnik sem hodila po glino, iz katere sem delala figurice, zemljišče je bilo zelo močvirno. Nekoč sem šla mimo, ko so delavci z bagri kopali temelje za blok, na dan so zrinili krste. Zelo me je prizadelo, bilo mi je tako hudo, da sem odvrgla vse tiste figurice. Tam so zgradili občinsko stavbo in nebotičnik,« pripoveduje o grenkih spominih.

Stevin oče je bil domačin iz Solkana, s kmetije, po domače pri Furlanovih. Mama je že kot otrok prišla z Banjšic. Steva Pavlin je v rojstnem mestu končala osnovno in srednjo šolo, postala je lesni tehnik. Zaposlila se je v tovarni pohištva Meblo, ki so ji sprva rekli kombinat: »Delala sem kot oblikovalka v razvojnem oddelku, skupaj z arhitekti smo načrtovali pohištvo. Tam sem bila 23 let. Bilo je res dobro podjetje, ustvarili smo mu ime. Leta 1991 smo sodelavci iz oddelka za razvoj dobili odpovedi. Ležale so na mizah, ko smo se vrnili s kosila.« Po letu 1991, ko je Slovenija postala samostojna država, se je potopil velik del novogoriške industrije, tudi takšni paradni konji, kot je bil MIP, nazadnje so padli gradbinci.

Vinograd pod bloki

Evelin Bizjak Foto osebni arhiv

V mestu, ki je raslo na Solkanskem polju, se je število prebivalcev v letih od 1948 do 1965 povečalo z 2537 na 5398. Leta 1966 se je rodila Evelin Bizjak: »Vedno sem se imela za Solkanko, tudi ko sem živela v Novi Gorici. Spomnim se, da se je naša ulica končala v vinogradu, ko smo se preselili v blok na Cankarjevo ulico.« Ljudje so šli z vasi v Novo Gorico po novo življenje: »Veliko Solkancev je šlo tja, v večja, lastna stanovanja. Moja teta se je preselila v blok, tudi moj stric, enostavno so morali od doma na svoje, ko so si ustvarili družine.«

Diplomirana ekonomistka je domače kraje zapustila le zaradi študija, zdaj je turistična vodnica, in kot pravi, šivilja srednjeveških oblek, ki jih je najprej šivala, ker se je znašla v skupini za mečevanje, potem pa je zanje odkrila trg na raznih prireditvah, ki posnemajo srednjeveške običaje, kamor vodi tudi svoje goste, ki se včasih srednjeveško opravljeni usedejo že v avtobus – v Italiji je prireditev veliko več kot v Sloveniji.

Evelin Bizjak ob 70. obletnici mesta po dogovoru z občino domačine in turiste vabi na brezplačne oglede mesta in okolice: »Kadar imam skupine, je za vse najlažje, če se dobimo na Trgu Evrope za železniško postajo. Še rajši pa imam, če začnemo v Solkanu – za začetek lahko povem, da so omembe Solkana v pisanih virih starejše od zapisov o Gorici.« Zanimiva je tudi pot čez nekdanji mejni prehod, ki so ga smeli uporabljati le kmetje z dvolastniško prepustnico, zdaj leži v solkanski obrtni coni. Nova Gorica ima več stavb, ki si jih je vredno ogledati, pravi gospa Evelin – najstarejša med njimi je seveda stavba železniške postaje ob bohinjski železniški progi iz leta 1906, največ­ja od vseh »uradnih« poslopij ob njej.

»V središču mesta opozorim na stanovanjsko-poslovno stavbo Eda centra, ki nosi ime po letalu Eda bratov Rusjan. Replika letala je izobešena v avli centra. Sprehodimo se do občinske stavbe. Marsikaj lahko spregledaš, če te nekdo ne opozori.« Občinska stavba je bila zgrajena leta 1950 po zamislih arhitekta Vinka Glanza, in kakor pravijo strokovnjaki za to področje, je značilni primer povojne arhitekture. Pročelje krasijo bronasti kipi Borisa Kalina.

V tako imenovani zeleni dvorani so freske s prizori iz primorske zgodovine, ki so delo slikarja Slavka Pengova. Evelin Bizjak je turistična vodnica skoraj deset let. Zdaj hodijo celo Italijani delat v Slovenijo, svoje trgovine so pripeljali k nam, odgovarja na vprašanje, ali Novogoričani iščejo službe tudi pri sosedih: »Če nekdo želi delo, si ga mora nekako ustvariti. Možnosti niso takšne kot pred leti, je pa zdaj veliko visokotehnoloških podjetij, ki iščejo dobre kadre.«

Njen dedek, nono, kot pravi, je bil rojen v italijanski Gorici, »bil je pol Furlan in pol Slovenec«, sorodnike so imeli na drugi strani meje: »Tako da se meni ni nikoli zdelo, da grem nekam na tuje, če smo šli čez mejo v Gorico. Dedkov prvi jezik je bila furlanščina, potem italijanščina, slovenščina in tudi nemščina. Vsi ti jeziki so se pri nas nekako prepletali.«

Mesto na lepem križišču

Mitja Klinkon Foto Uroš Hočevar

»Sem Novogoričan, tu sem se rodil, hodil v srednjo in osnovno šolo, za nekaj časa sem šel študirat v Ljub­ljano, potem sem se vrnil,« pravi Matija Klinkon, ki se je rodil leta 1979. Rojstno mesto mu je všeč, pravi mladi podjetnik, ki je s svojim perspektivnim zagonskim podjetjem dobil prostor v Primorskem tehnološkem parku na območju mejnega prehoda Vrtojba. »Nova Gorica je zelo zanimivo mesto. Je majhna, tako da se precej ljudi pozna med seboj, dokaj zelena, ne preveč prometna. Vse je na dosegu roke. Karkoli potrebuješ, imaš blizu – do zdravstvenega doma, zobozdravnika, kamorkoli. Stopiš iz bloka in v nekaj minutah si, kamor si se odpravil,« utemeljuje svojo odločitev, da bo živel v svojem rojst­nem mestu. Od tod vodijo poti na vse strani neba: »Če vprašate mene, smo na lepem križišču. Lahko gremo proti Notranjski, kjer je recimo Postojnska jama, malo naprej Ljubljana in Bled. Lahko se obrnemo proti Obali ali gremo po Soški dolini gor do Tolmina, Bovca in naprej do Kranjske Gore.«

Kaj pravi mlada generacija o razpravi, da je iz prvotnih načrtov za mesto zaradi nedosledne izvedbe nastala urbanistična zmešnjava? »Gorica je pač nekaj dolgih ulic, gotovo bi jo bilo mogoče urediti veliko boljše, tako kot so bili postavljeni starejši bloki. Mesto je zdaj precej koncentrirano. Nova Gorica niti nima več veliko prostora, da bi se širila navzven. Vemo, da si jo je arhitekt Ravnikar zamislil drugače, da so pozneje načrte večkrat spreminjali. Vendar v Novi Gorici zdaj nastaja tudi središče. To je zdaj kar dobro definirano, tam se ves čas nekaj dogaja, tržnica, sejmi in drugo. Središče je zdaj lepo urejeno. Drugače pa je mesto tako majhno, da je vse skupaj center,« ugotavlja sogovornik.

Dodaja, da zdaj primanjkuje stanovanj, poleg tega je cena kvad­ratnega metra visoka, kar je velika težava za mlade družine: »Že pred leti, ko sem bil še v srednji šoli in na začetku fakultete, je veljalo, da je bila cena kvadratnega metra v Novi Gorici enaka kot v Ljubljani. Zaradi Hita smo imeli visok standard, tam je tudi veliko delovnih mest, plače so bile tam visoke, zato so bile tudi cene stanovanj višje.«

Njegova generacija nima več tako razvejenih sorodstvenih vezi v sosednji državi, kot so jih nekdaj imele družine, ki so živele ob meji, pravi podjetnik Matija Klinkon: »Drugače pa je bila zame zelo pomembna okoliščina prav to, da živim blizu Italije, in sem tam navezal tudi poslovne stike. Brez italijanskega partnerja mi ne bi uspelo postaviti na noge zagonskega podjetja, ki dobro posluje.«

Za mesto 70 let ni dolgo obdob­je, a vendar ni skoraj nič več tako, kot je bilo, ko so na Solkanskem polju postavili prve bloke. Steva Pavlin je v prvem razredu pol ure hodila do šole na drugem koncu travnikov mimo gradbišč, iz katerih je mesto šele raslo. Evelin Bizjak je še videla vinsko trto na koncu ulice. Matija Klinkon mora že dobro gledati na cesto, da ne spregleda, kje se Nova Gorica stika s Solkanom. Poti čez travnike ni več.

Za železniško postajo se na Trgu Evrope stikata dve državi in dve mesti. Foto Jure Eržen