Začarala ga je slovenska arheologija

Rene Masaryk: Slovak, ki pri nas izkopava in preučuje deblake.

Objavljeno
04. avgust 2017 16.29
Arheolog Rene Masaryk ob deblaku. V Ljubljani 25.7.2016[Rene Deblak.Stik.deblak.Ljubljanica]
Brane Maselj
Brane Maselj

Izurjen tesar iz kamene dobe bi s kamnitim orodjem takšno delo opravil hitreje od njega, trdi Rene Masaryk, medtem z veliko sekiro dolbe deblo orjaškega hrasta na bregu Ljubljanice. Visokoraslemu Slovaku sekira pač ni vsakdanje orodje. Uporablja jo, med drugim, da dokaže, kako učinkovito in domiselno so znali ljudje nekoč graditi deblake.

V časih starega Rima so tesarji že vihteli železne sekire, čolne deblake pa so bili tako kot že tisočetja pred njimi dolbli iz drevesnih debel. Ker je Slovenija svetovno znana dežela deblakov in ker so ta arhaična plovila njegova velika ljubezen, se je 42-letni Slovak, ki se posveča eksperimentalni arheologiji, leta 2002, ko je prvič prišel na študentsko izmenjavo v naše kraje, znašel na pravem mestu. S svojim prvim deblakom se je v času študija srečal še na Češkem, čeprav ne ta ne njegova rojstna Slovaška nimata toliko tovrstnih ostankov kamenodobne, še manj rimske kulture kot prav Slovenija.

Bogastvo deblakov

Na tako rekoč vseh koncih naše države so ta plovila, narejena iz enega samega kosa lesa, s katerimi je človek gotovo že pred osem tisoč leti osvajal reke, jezera in tudi morje. Toliko vsaj je star deblak, ki so ga pri izkopu proda iz reke Mure pred leti našli v Hotizi. Menda ni edini, ki je starejši tudi od na Ljubljanskem barju najdenega najstarejšega lesenega kolesa. Najbolj idealen konservator materialnih ostankov zgodovine, ki se je pretakala skozi naše kraje, je prav Ljubljansko barje z Ljubljanico, kjer je bilo najdenih več kot 60 častitljivih deblakov. Predlani, denimo, so odkrili enega kar med pregledom terena za gradnjo hiše na Ižanski cesti. Arheologi menijo, da je verjetno pripadal nekdanjim koliščarjem.

Pri tistem, ki so ga prav tako leta 2015 strokovno potegnili iz Ljubljanice pri Vrhniki kar skupaj z vodo, ki ga je oblivala – da se ne izsuši in na zraku razpade –, je sodeloval tudi slovaški arheolog. Medtem ko ta starodavni kos lesa zdaj obdelujejo konservatorji, se Rene Masaryk in sodelavci iz Skupine Stik in z Zavoda za podvodno arheologijo s sekiro in teslo vsak dan sklanjajo nad nastajajočo rekonstrukcijo na bregu Ljubljanice pri Špici.

Čeprav bo z dobrimi devetimi metri dolžine njihov deblak krajši od tistega, ki je tisočletja ležal zakopan v vrhniškem mulju, bo kar ustrezna kopija, pripoveduje v lepi slovenščini slovaški arheolog. Konec avgusta, ko bodo deblak »izluščili« iz hrastovega lesa, ga bodo po drči spustili v Ljubljanico in, upajo, prepustili trajni rabi v turistične namene. Komu in koliko bo kopija starodavnega plovila, ki je bilo v Sloveniji v rabi vse do srede 20. stoletja, turistično zanimiva, še ne vedo. Zdaj je na delu tako imenovana eksperimentalna arheologija, ki poskuša razumeti, na kakšen način so nekoč izdelovali plovila, koliko časa so za to porabili, kakšne težave so pri tem premagovali in, navsezadnje tudi, koliko in kam so z njimi pluli.

Deblak, narejen na starorimski način, bo konec meseca zaplul po Ljubljanici. Foto: Mavric Pivk

Masaryk se je za eksperimentalno arheologijo navdušil že kot študent. Vedno ga je zanimalo, pravi, kako so včasih res živeli in, denimo, izdelovali lonce, peči ali pekli kruh. Zato si je tudi Slovak iz malega mesta Topolčany blizu Nitre izbral študij arheologije in srečno naključje je bilo, da se je v izdolbena debla naših prednikov zagledal že njegov mentor na študentski praksi, profesor Radomir Tichy. Ta je v znanstveni srenji zagovarjal teorijo, da so migracije s tako imenovanega rodovitnega bližnjevzhodnega polmeseca pred 10.000 leti potekale tudi po vodnih, ne le po kopenskih poteh. In da bi svojo teorijo potrdil, je sklenil profesor znane univerze v mestu Hradec Králové kar izdelati rekonstrukcijo nekdanjega deblaka in se z njo podati na Sredozemsko morje. Ko je skupaj s študenti začel glodati deblo, so hitro spoznali tudi, da nekdanja kamnita sekira, izbrušena iz serpentinita, ni bistveno manj učinkovita pri tem delu od kasnejše železne, če jo, seveda, vihti privajena roka.

Pomorska ekspedicija

Čar eksperimentalne arheologije je prav to, da – korak za korakom – sledi nekdanjim tehnologijam in načinu življenja in sproti dokazuje oziroma bolj ali manj zavrača teoretične znanstvene hipoteze o naših prednikih. In začaran s to metodo se je tudi Masaryk leta 1998 pridružil že drugi ekspediciji Radomirja Tichega. Že pozimi in nato vso pomlad so deblak – in sebe v njem – testirali na bližnjem jezeru. Poleti se je ekipa z energičnim profesorjem vkrcala v avtobus, zanj so pripeli prikolico z deblakom ter se odpravili na pomorsko avanturo, ki se je začela na obali Sicilije in končala na Portugalskem.

Ključni del poti je bila pravzaprav plovba proti 33 kilometrov od sicilijanske obale oddaljenemu Otočju Lipari, kjer je izvorno nahajališče vulkanske kamnine obsidian. Ta igra ključno vlogo v hipotezi profesorja Tichega, saj so izdelki iz nje raztreseni po tako rekoč vsem Sredozemlju. Največji otok je 14 veslačev doseglo v približno šestih urah in v jasnem vremenu, nazaj grede pa sta se nebo in morje stemnila, spremljevalna jadrnica pa je zamujala. Z velikimi napori jim je uspelo, da so se med visokimi valovi prikopali do obale. S tem so, suhozemci iz države brez morja, dokazali, da lahko deblak premaguje tudi poldrugi meter visoke morske valove in da je lahko po takšni poti po Sredozemlju že v mlajši kameni dobi potoval obsidian.

Resnici na ljubo nato niso preveslali celotnega Sredozemlja, ampak so deblak za Mesinsko ožino izvlekli ter ga naložili na prikolico in odpeljali do apeninskega škornja in ob italijanski obali odveslali nekaj krajših etap. Deblak so preizkusili tudi na jezeru Bracciano, kjer je bila najdena predloga njihovega čolna. Zatem so se prestavili v Francijo, kjer so deblak znova namočili. Tudi ob francoski obali jih je zajelo neurje z mistralom, a se je vse srečno izteklo. Čeprav deblak nima globokega ugreza, se ne morju kljub temu še kar dobro obnese, razloži Masaryk, ker je dno običajno precej debelejše od stranic in tako opravi vlogo stabilizatorja trupa.

V poldrugem mesecu so tako pripotovali prek Španije do Portugalske in dokazali, da so naši neolitski predniki nekatere poti v Sredozemlju, denimo v zalivih, lahko opravljali po morju. Njihovi poskusi so prav tako dokazali, da so bila zmotna mnenja, da takšno plovilo ovirajo morski tokovi. Precej več vpliva na smer plovbe imajo valovi in veter. Še posebno močen argument v prid možne vožnje po morju pa je bila izkušnja, da je plovilo tako rekoč nepotopljivo. Lahko se napolni z vodo, kar je neprijetno, smeje pripoveduje podvodni arheolog – v Sloveniji je predlani opravil tudi tečaj za potapljanje –, toda ne more se potopiti, saj je narejen iz enega kosa debla.

Monoxilon 3

Deblak z ekspedicije monoxilon 2 je zdaj razstavljen v arheološkem centru univerze v mestu Hradec Králové, njegovi lastniki pa se že pripravljajo na tretjo ekspedicijo, ki bi jo izvedli prihodnje leto. Eden izmed pobudnikov te plovbe je tudi Rene Masaryk, ki odlično govori tako slovensko kot tudi »slovensko«, kot rečejo svojemu jeziku in domovini Slovaki, in postaja s svojim delovanjem v obeh domovinah vezni člen nacionalnih arheologij. Tretja ekspedicija ne bo več toliko raziskovala tehnologije gradnje deblaka in načinov plovbe z njim, ampak bo namenjena ozaveščanju o stalnosti migracij; torej promociji specifične človekove dediščine, ki se ciklično ponavlja skozi vso zgodovino, tako šest tisoč let pred našim štetjem, ko je neolitski človek potoval proti zahodu po morju in po kopnem, kot tudi danes, ko na zahod na isti način prihajajo nove migracije.

Današnja arheologija ni le brskanje za starimi novčiči in fibulami v odkritih plasteh zemlje, ampak je pripovedovanje zgodb, je prepričan podvodni arheolog. »Ne gre samo za to, da smo kot arheologi ponosni na največje, najdaljše ali najstarejše deblake, ampak za to, da jih znamo umestiti v neke zgodbe. Kdo ve, koliko deblakov je še zakopanih po Sloveniji, vendar bodo tudi ti večinoma ostali pod zemljo in vodo, saj so tako najbolje konservirani.« Pomembno je predvsem to, da jih kartiramo in tako vemo, kje so in kakšni so. To je zakladnica zgodb, katerih dediči smo. Arheologi jih le ponudimo družbi, ta pa jih lahko razvija naprej. Tudi s projektom Navis, v okviru katerega tešemo rekonstrukcijo vrhniškega deblaka, želimo spodbujati takšne zgodbe, oživljati tradicijo in s tem morda pomagati razvoju turizma.«

Iniciacija v slovenstvo

Prav tako je z raziskavami, poudarja, ki jih arheologi delajo v mestih, čeprav se laikom pogosto zdi, da je njihovo početje zapravljanje davkoplačevalskega denarja za komaj kaj vredne najdbe, ki so jih muzeji že polni. V Ljubljani so pri izkopavanjih pred nekaj leti na Slovenski cesti odkrili del nekdanjega emonskega foruma in glavno cesto z neštetimi drobnimi najdbami, ki lahko povedo prav toliko zanimivih zgodb. V teh zgodbah je tudi tradicija mesta, ki je šele v 18. in 19. stoletju začelo dosegati civilizacijske standarde, v kakršnih so bivali stari Rimljani na naših tleh. Če so te zgodbe lahko komu uporabne, je ta vloženi trud poplačan, je prepričan Rene Masaryk.

»Arheologi se ne smejo več zapirati v slonokoščene stolpe akademizma, ampak morajo s svojimi projekti vrniti žogico dvomljivcem in povedati, čemu lahko takšna dediščina služi in ali je kaj vredna. Moramo jo osmisliti, sicer je morda res bolje vlagati denar v nogometna igrišča.« S stališča arheologije je bolj kot najdba pomemben njen kontekst.

In če je Slovaka k nam pripeljala arheologija, se je odločil pri nas ostati tudi zaradi kakovosti življenja. Z lahkoto se je vkopil v našo družbo, ki se mu zdi zelo odprta do tujcev. Ni opazil, da bi bili Slovenci zagrenjeni, zategnjeni ali ksenofobni, našteje nekaj tipičnih očitkov, ki jih je bil slišal o pripadnikih svoje nove domovine. Nasprotno, meni, da je Slovenija hitro odzivna na spremembe, da sledi sodobnim trendom tako pri ločevanju odpadkov kot pri razvijanju športnega duha, celo naše zdravstvo, če ga primerja s Slovaškim, se mu zdi razvito in urejeno. Skratka, Slovenija je za bivanje udobna država, je prepričan Rene Masaryk.

Navdušil ga je tudi športni duh, ki ga zaznava med Slovenci. Slovaki so, pravi, narod, ki raje sedi kakor teka po naravi, tu pa se vsak drugi prebivalec ukvarja s kakšnim športom. Poleg tega mu je, navdušencu za vse tako imenovane športe v naravi, Slovenija všeč tudi zato, ker so mu pri nas vsi ti športi tako lahko dostopni. Lezel je v jame in plezal na gore; dvakrat je splezal na Triglav prek severne stene. V slovenstvo pa se je »rodil«, pravi, ko je v družbi z otroci slovenskih prijateljev vstopil v svet otroške literature. »Tujec si v neki kulturi, pravi, dokler ne osvojiš tistega, s čimer so odraščali vsi pripadniki te kulture. V trenutku, ko osvojiš svet otroške domišljije, ko poznaš Muco Copatarico, Mačka Murija in še kaj, dobiš nove temelje in se lahko poistovetiš s tem okoljem. Zato se lahko začneš čutiti Slovenca, ne samo zaradi hribov, v katere sem zahajal že na Slovaškem.«

Zadnje čase se pogosteje vrača na Slovaško, ker želi tudi tam pripomoči k razvoju podvodne arheologije, ki jo je vzljubil v Sloveniji. Slovaške kolege na univerzi v Trnavi uči vsega, kar se je naučil in razvil skupaj s slovenskimi kolegi. »Tako vračam svoj dolg Slovaški, ker sem kot doktorand prekinil študije in pomagal nato razvijati slovensko arheologijo.«