Začela se je nova doba štetja zgodovine

Apollo 11 je pred 50 leti pristal v na Luni.

Objavljeno
20. julij 2019 06.00
Posodobljeno
20. julij 2019 06.32
Aldrin ob pristajalni nogi lunarnega vozila. Foto Nasa
Pred natanko 50 leti je na obzorju prvič vzšla Zemlja. Pogled z Lune je razkril njeno izjemno modrino – in hkrati človekovo neznatnost – v črnini neba. Začela se je nova doba štetja zgodovine. A žal ni dolgo tekla; pol stoletja po prvem izkrcanju človeka na Luno je ta zanj za zdaj nedosegljiva. Osvajanje vesolja se je nadaljevalo, a evforiji, ki je takrat zajela človeštvo, je že zdavnaj zmanjkalo goriva.

Navdušenje vsaj 600 milijonov ljudi, ki so epohalno izkrcanje na drugo nebesno telo lahko spremljali v neposrednem televizijskem prenosu, je bilo nepopisno. Za hip so bile pozab­ljene vse razprtije sveta in za hip se je zdelo, da je vse človeštvo povezano v skupnem občutku ponosa na največjo mogočo zmago nad naravo. Luna je za nekaj dni postala središče vesolja, okrog katerega se je vrtela Zemlja.

image
Aldrin med hojo po Luni. Večino posnetkov je napravil Armstrong, zato je na njih v glavnem Aldrin. Foto Nasa


»Prišli smo v miru v imenu vsega človeštva,« piše na kovinski ploščici, ki jo je posadka Apolla 11 tistega dne spustila na površje našega naravnega satelita. Kdor je že imel barvni televizijski sprejemnik, je lahko spremljal zgodovinski izstop astronavta Neila Armstronga iz vesoljskega čolnička celo v barvah. Neposredni prenos, v katerem je Armstrong izrekel zgodovinske besede o majhnem koraku za človeka in velikem za človeštvo, je bil skoraj tako neverjeten kot samo izkrcanje obeh ameriških junakov na prašna Lunina tla. Slovenci smo sliko, ki je z Lune potovala v Kalifornijo, od tam pa prek satelita v Evropo, sprejemali prek evrovizijske mreže, tako kot leto poprej z olimpijskih iger v Mehiki.


Junaki sveta


Avtor teh vrstic se spominjam, da je bil zunaj lep sončen počitniški dan, kakršnega 13-letnik nikakor ne bi hotel zapraviti za kakšno Televizijo v šoli, kakor so se imenovale sicer odlične dopoldanske oddaje takratne Televizije Zagreb. A kar smo v ponovitvah spremljali na Televiziji Ljubljana, smo dojemali kot nekaj najbolj veličastnega v naši takratni zgodovini. Prepričan sem, da ne bo nihče od tistih, ki smo bili v tistih slavnih dneh prikovani pred male zaslone, teh trenutkov nikoli pozabil. Tisti, ki niso imeli tv-sprejemnikov ali so bili 21. julija dopoldne na cesti, so se zbirali pred trgovinami z električnimi napravami, kakršna je bila Iskra na ljubljanski Ajdovščini, in skozi izložbena okna strmeli v dogajanje, s katerim sta se nam v večni spomin vtisnila tudi odlična komentatorja, astronom Vladimir Ribarič in takrat verjetno še novinarski pripravnik Boris Bergant.

Izkrcanje prvega človeka na Luno se je sicer zgodilo ob štirih zjutraj po našem oziroma 20. julija zvečer po ameriškem času, in ko sta jo astronavta Armstrong in Aldrin dva dni pozneje zapustila, se je v rotacijskih strojih Dela že vrtela posebna priloga z naslovom Prvi človek na Luni, Nova celina Zem­ljanov. Nepodpisani uvodničar, verjet­no je bil to urednik, naš pokojni kolega Ante Mahkota, je med drugim zapisal: »Teleprinter je pravkar sporočil, da se je vesoljska ladja Apollo 11 iztrgala iz Lunine tirnice in se namerila na Zemljo.«

Ko se je tričlanska posadka, poleg Armstronga in Aldrina še Michael Collins, čez tri dni srečno vrnila na Zemljo, jo je ves svet slavil kot junake. V Sloveniji je bila posebna izdaja Dela že razprodana, tekla pa je že tudi predprodaja knjige Stopinje na Luni, za takratnih 40 dinarjev, ki jo je Delo odkupilo od agencije AP. Tako imenovana Gutenbergova galaksija je bila v času človekovega pristanka na Luno še vedno nepogrešljiva spremljevalka elektronskih medijev in njena sporočila so bila merodajna.


Vsi Apollovi računalniki skupaj so imeli manj procesne moči, kot je ima danes navaden pametni telefon.


Temeljno sporočilo tistega polet­ja '69 je bilo, da je človeštvo vstopilo v vesoljsko dobo. Poti nazaj ni več, je zapisal Jože Goričar v že omenjeni posebni izdaji. Storjen je bil komaj prvi korak: »V prihodnosti nameravajo v tirnici okrog Zemlje sestaviti vesoljsko postajo, ki jo bodo postopoma povečevali, da bo na koncu na njej prostora za sto ljudi. Samodejne vesoljske ladje pripravljajo za mehki pristanek na Marsu. In leta 1976 bodo planeti Jupiter, Saturn, Uran in Merkur razvrščeni tako, da jih bodo lahko raziskali v enem samem potovanju.«
195 ur
18 minut
35 sekund
je trajala celotna misija Apollo 11


A razvoj ni tekel tako premočrtno, kakor so si predstavljali pred 50 leti. Mednarodno vesoljsko postajo res imamo, a na njej biva komaj šest ljudi, potovanja na oddaljene planete pa se odmikajo v megleno prihodnost. Po površju Lune se je za prvopristopnikoma sprehodilo le še 10 ljudi, le 24 pa jih je proti njej potovalo. Združene države Amerike so še naprej edine, ki so na njej pristale s človeško posadko, druge države, Rusija, Japonska, Kitajska in Indija, so nanjo spustile le svoje naprave.


Sosedje na Luni


Človek, edina naravna vrsta, ki je tako učinkovito premagala svoje lastne in zemeljske biološke omejitve, se je že nekaj dni po zgodovinskem dogodku vrnil na vsakdanje okope razdeljenosti in sovraštva. Pravzaprav je določena mera sumničavosti med glavnima rivaloma bitke za vesolje, kakor so poimenovali takratna prizadevanja ZDA in Sovjetske zveze, tlela tudi neposredno v času poleta Apolla 11. V senci ameriškega uspeha je danes že skoraj pozabljeno, da so prav istega dne, le nekaj ur za Američani, na površje Lune spuščali svojega vesoljskega »pajka« tudi Sovjeti.

image
Groba površina Meseca je Collinsu zbujala občutek negostoljubnosti. »Nisem se počutil povabljenega.« Foto Nasa


Takrat enkrat, ko sta Armstrong in Aldrin že pobirala vzorce Luninega kamenja v Morju tišine, je sovjetsko lunarno vozilo Luna 15 prižigalo zavorne raketne motorje, da bi se spustilo v kak­šnih 500 kilometrov oddaljeno Krizno morje. Nato je bil, štiri minute po začetku spuščanja z orbite, na višini približno tri kilometre nad površjem Lune, stik s plovilom izgubljen.

Zvočni posnetki komunikacije v trenutku spuščanja, ki so jih prestregli Angleži, so prvič prišli v javnost šele leta 2009. Danes domnevajo, da je plovilo verjetno trčilo v pobočje kakšne gore, a v tistih časih je bilo slišati vse mogoče, med drugim, da naj bi plovilo ostalo za vedno Lunin novi satelit. Takrat se je, je zapisano v Delovi posebni prilogi, oglasil tudi oče vesoljskega projekta Apollo Werner von Braun in dejal, da so Rusi verjetno res prišli pobirat kamenje. S tem bi Američanom dokazali, da so njihovi roboti zmožni enakih opravil kot ameriški astronavti.


Discovery Channel bo v nedeljo, 21. julija, ob 22. uri premierno predvajal film Apollo: Pozabljeni posnetki.


Seveda je krožila tudi govorica, da gredo Rusi, kakor smo posplošeno rekli vsem pripadnikom tedanje Sovjetske zveze, na Luno samo zato, da bi snemali ameriški podvig. Hladna vojna med dvema velesilama je bila pač na vrhuncu in tudi osvajanje Lune je bilo le del te vseprežemajoče, večinoma nevidne vojne. Rusi so bili prvi, ki so z robotskim vozilom pristali na Luni že leta 1959. Tudi zaradi tega njihovega uspeha je ameriški predsednik John F. Kennedy leto pozneje napovedal ameriški pristanek na Luni do konca desetletja.

image
AFP Neil A. Armstrong ob začetku misije, pred vkrcanjem na vesoljsko vozilo Saturn V. Foto Afp


Dejstvo je, da so se Rusi na vsak način želeli prvi dokopati do kamenja z Lune. Omenjena odprava z lunarnim vozilom Luna 15 je bila namreč že druga v nekaj dneh. Prva se je le tri dni prej ponesrečila, in to še preden je dosegla višino krožnice nad Zemljo. Ameriška astronavta, ki sta na Luni preživela vsega 21 ur in 38 minut, sta takrat nabrala za približno 23 kilogramov kamenja. Kakor razkriva dokumentarec, ki ga namerava Discovery Channel predvajati prav 21. julija, je od 270 kamnov, ki so jih astronavti zbrali na tej in naslednjih Apollovih misijah, danes že več kot 180 pogrešanih. Sčasoma so bili pokradeni ali kako drugače izgubljeni.


99,9999-odstotna zanesljivost


Če spomin ne vara, se je dan ali dva po pristanku vesoljcev v vodah Pacifika na ljubljanski tržnici pojavil šaljivec, ki je prodajal kamne z Lune. Fotografijo kamna s (šaljivim) podpisom je objavil Ljubljanski dnevnik.

Med zanimivostmi, ki jih navaja dokumentarec, posnet po pogovorih z osmimi še živečimi astronavti iz programa Apollo in osebjem iz houstonske kontrole poletov in Kennedyjevega vesoljskega centra, je tudi ta, da je imel predsednik Nixon v tistih dneh spisan tudi žalni govor. Američani so bili nam­reč pripravljeni na to, da trojici morda ne uspe vrnitev na Zemljo, saj je bila odprava, kljub izjemno temeljitim pripravam, tvegana.

Američani so zanesljivost delovanja svojih naprav sicer ocenili na 99,9999-odstotka, kar pomeni, da bi se lahko med poletom pokvarilo ali nepopolno delovalo le deset od 10 milijonov delov. »Če to zanesljivost prestavimo v avtomobilsko industrijo, potem bi se smel avto s 13 tisoč deli prvič pokvariti šele po 10 letih vožnje,« je takrat zapisal Ante Mahkota.

Kljub tej izjemni zanesljivosti se je več postopkov na misiji izteklo za las. Predstavljajte si, da so imeli vsi Apollovi računalniki manj procesne moči, kot je ima danes navaden pametni telefon. Za pristanek izbrano zemljišče je bilo bolj kamnito, kot so predvidevali, zato je moral Armstrong prevzeti upravljanje in deloma ročno krmariti 14-tonsko plovilo, vredno menda skupaj z vsem razvojem kot tristo ton zlata. Ob pristanku mu je ostalo goriva le še za dobre pol minute delovanja.

image
REUTERS Takole se je 20. julija 1999 zbrala trojica iz Apolla 11: Michael Collins (levo), Neil Armstrong in Edwin Aldrin - Buzz. Trideset let po zgodovinskem podvigu so prejeli odlikovanja v Muzeju letalstva in vesolja Smithsonian. Foto Reuters


Zato pa je bila sila 155 milijonov konjskih moči, kakor smo takrat še govorili namesto današnjih kilovatov, s katero so pognali proti Luni raketo Saturn 5 z vesoljskim plovilom v konici, nepredstavljiva povprečnemu umu. Američani so polet s tristopenjsko raketo načrtovali tako, da bi plovilo, če bi zaviralni motor servisnega modula nad Luno morda odpovedal, s tretjo stopnjo poslali nazaj na tako imenovano povratno trajektorijo, po kateri bi se samo vrnilo na Zemljo in po 145 urah in 4 minutah »pristalo« nekje v Pacifiku.

Težko si danes predstavljamo, da za tem epohalnim podvigom stoji na tisoče in tisoče izračunov, ki so jih takrat večinoma še delali, kot rečemo, peš. Fas­cinantno je, kako natančno so morali Američani izračunati denimo tudi čas odhoda z Lune in smer čolnička Orel, da je priletel na krožnico plovila le nekaj sto metrov od njega in so ga potem z nekaj ročnega upravljanja motorjev lahko z njim združili.

»Treba je le dobro izračunati, ob pravem hipu vžgati motorje, na koncu pa narediti še nekaj popravkov in ste uspeli. Takih 'uspehov' je bilo v programu Apollo kar veliko in k sreči je šlo vse gladko,« pravi dr. Tomaž Zwittter s Fakultete za matematiko in fiziko.

Newton za krmilom


»Fiziko gibanja v gravitacijskem polju poznamo že od časov Isaaca Newtona. V 18. ali 19. stoletju ter v prvi polovici preteklega stoletja so do potankosti izpopolnili tehniko ročnega računanja tega gibanja. Enačbe je zapisal Newton, glede rešitev pa so se potem precej trudili in pri tem razvijali matematiko in reševanje diferencialnih enačb, razvijali perturbativni račun in podobno. Tako so že v 19. stoletju znali izračunati eliptično gibanje, poznali so enačbo tira, poznali so tudi preprost iterativen izraz za izračunanje položaja kot funkcije časa. Demonstracija teh računov je recimo odkritje planeta Neptuna v sredi 19. stoletja, ko so njegov položaj računsko dokaj točno napovedali na podlagi motenj, ki jih ta planet povzroča pri gibanju že prej odkritega planeta Urana. To je bil velik triumf takratne dobe, saj je dokončno pokazal, da znamo nekaj izračunati in napovedati,« pravi Zwitter.

Poleg Newtona, Galilea, Kopernika in še generacij drugih znanstvenikov, ki so omogočili, da so Američani pred pol stoletja pravilno izračunali, kako priti do Lune, je zagotovo treba omeniti tudi Hermana Potočnika Noordunga, pionirja raketne in vesoljske tehnike. V času podviga Apolla 11 je bil že 40 let mrtev in verjetno skoraj nihče niti ni vedel zanj, še manj, da je avtor knjige Problem vožnje po vesolju, ki je bila v marsičem prelomna za vesoljske polete, izšel iz slovenskega naroda. Zagotovo pa je njegovo delo poznal vodja projekta Apollo, raketni strokovnjak Werner von Braun, in mu tudi izrekel najvišje priznanje. Za Hermana Potočnika Noordunga je dejal, da spada med vesoljske pionirje, ki so k uresničitvi vesoljskega programa prispevali levji delež. (Iz spremne besede Sandija Sitarja k slovenski izdaji knjige Problem vožnje po vesolju)


Verjetno so se prav astronavti, ki so sodelovali v programu Apollo, teh temeljev še najbolj pristno zavedali. »Spomnim se velike, kozmološko globoke izjave z leta Apollo 10 pred prvimi koraki na Luni. Ko so obkrožili Luno in se vračali ..., so jih vprašali, kdo krmari. Odgovorili so: Newton.« Duhoviti odgovor si je zelo zapomnil ameriški strokovnjak za mitologijo Joseph Campbell, ki pravi, da so prvi človekovi koraki na Luni najpomembnejši mitološki dogodek 20 stoletja: »Preobrazil je temeljno osnovo za naš pogled na vesolje in nas v njem. V vseh prejšnjih obdobjih je veljala zamisel, da tista svetila – Luna, Merkur, Mars, Venera in vsa preostala – predstavljajo sijaj višjega modusa bivanja, veliko višjega od bivanja na tej bedni, ubogi Zemlji. Ko je Galileo spoznal, da zakoni gibanja na Zemlji veljajo tudi za gibanje na planetih, je sprožil nekaj, kar se je uresničilo v tistih korakih na Lunini površini.« (J. Campbell: Poti do sreče, prevod Vera Čertalič)