Začetek ustvarjanja ni bolečina. Začetek je telo

Beseda Slavenke Drakulić je tista hrvaška beseda, ki jo Zahod resničo sliši, je ob njeni smrti zapisal Miljenko Jergović. Njene knjige so prevedene v številne jezike in jih izdajajo najuglednejše svetovne založbe. Bila je ena redkih avtoric, ki je znala izkušnjo prostora nekdanje Jugoslavije prevesti v univerzalen jezik.

Zato nobena domoljubna propaganda, kot pravi Snježana Pavić v Jutarnjem listu, ne more izbrisati dejstva, da v svetu hrvaško književnost poznajo po Slavenki Drakulić in Dubravki Ugrešić,

Vsi njeni bralci smo odraščali z njenimi knjigami, pogledali v skrivne hodnike naše duševnosti, kamor nismo niti želeli. Bila je drzna, radikalna, neizprosna v raziskovanju vsega, kar človek je. Pojme, kot so komunizem, feminizem, postkomunizem ali kapitalizem, je razdelala tako, da smo jih začutili s telesom.

Feministka s kremplji

»Leta sem bil Slavenkin urednik. Utrjena v boju s patriarhatom in svojo boleznijo je bila najmočnejša ženska, kar sem jih poznal,« je ob njeni smrti na portalu Telegram zapisal Mladen Pleše, nekdanji urednik Starta.

Slavenka se je tisto soboto, 20. junija, iz svoje istrske hiše v Sovinjaku odpravila po nakupih v Buzet. Bila je dobre volje, je zapisal. Pripravljala se je na praznovanje 77. rojstnega dne, ki je 4. julija; čakal jo je nastop na Festivalu svetovne književnosti, kjer bi predstavljala svojo novo knjigo Zakaj se nisem naučila kuhati (Fraktura).

Ko se je iz Buzeta vrnila domov, je poklicala prijateljico z Reke in jo povabila na kosilo. Prijateljica je vstopila v hišo in našla Slavenko mrtvo na tleh v njeni knjižnici. »Tako je nenadoma odšla ena najpomembnejših in najbolj prevajanih hrvaških književnic, publicistk in novinark.«

Rodila se je leta 1949 na Reki in se pri šestnajstih odločila, da gre na avtoštop po Evropi, hotela je doživeti svobodo. Nerada je govorila o norih šestdesetih, ko je tri mesece v družbi boemov preživela pod mostom Pont Neuf, spomnila se je žive bele miške, ki jo je nosila okrog vratu, neskončnih pogovorov in razprav. In neskončne vere v dobro v ljudeh.

Kmalu se je zaljubila v takrat še študenta sociologije Slobodana Drakulića, zanosila je pri osemnajstih, novembra 1968 se jima je rodila hčerka, ki jo danes poznamo kot pisateljico Rujano Jeger. Po končanem študiju primerjalne književnosti in sociologije na filozofski fakulteti v Zagrebu se je zaposlila kot novinarka pri reviji Start. Njen drugi mož je bil Mirko Ilić, mednarodno priznani ilustrator in grafični oblikovalec, s katerim sta sodelovala, njeni teksti za domače in tuje časopise so imeli njegove ilustracije.

V osemdesetih je veljala za »feministko s kremplji«, ostro kritično pero, ki je s članki v Startu in dnevniku Danas opozarjalo na položaj ženske v družbi. Takrat je izšla tudi njena prva esejistična uspešnica Smrtni grehi feminizma (1984), prva takšna knjiga v Jugoslaviji, nato pa še pet esejističnih, med njimi Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali, Balkan Express in Café Europa, ki so v prevodu Alenke Puhar izšle pri založbi Rotis.

Pri 27 letih je zbolela za dedno ledvično boleznijo, grozila ji je odpoved ledvic in čakala je na transplantacijo. V New Yorku je vsako poletje med letoma 1983 in 1985, ko je čakala na presaditev, bivala pri prijateljici, ameriški feministični ikoni Glorii Steinem, za katero je nekoč zapisala, da je »vame verjela bolj, kot sem sama vase«.

Urednik Mladen Pleše ji je predlagal, naj za Start piše dnevnik, kronologijo svoje bolezni. A ko je v redakcijo poslala trideset strani teksta, se spominja Pleše, ji je rekel, da to ni novinarski tekst za revijo Start. To je bil začetek nečesa večjega.

Nastal je njen prvi roman Hologrami strahu. Knjiga, ki je leta 1987 pretresla literarno sceno in nas, bralce, kot je zapisal gledališki režiser Ivica Buljan. »To ni bila zgolj knjiga o ledvici. Bila je sontagovska študija o bolezni in o tem, kaj pomeni ostati subjekt v razmerah, ki subjektivnost naredijo nemogočo. Roman o tem, kako se piše, saj je bilo pisanje za Slavenko dejanje preživetja, hkrati pa dokumentiranje procesa, kako te lastno telo zapušča.«

Iz bolečine se je rodila pisateljica, a čas ni bil naklonjen inteligentnim ženskam, ki niso mogle molčati.

V začetku devetdesetih je napeta družbenopolitična situacija naplavila nacionalizme in populizme, ki so se lomili na telesih pogumnih, pametnih in ustvarjalnih žensk.

Mira Furlan je bila prva žrtev, nato je revija Globus decembra 1992 objavila še en anonimen članek z naslovom Hrvaške feministke posiljujejo Hrvaško. Jelena Lovrić, Rada Iveković, Vesna Kesić, Dubravka Ugrešić in Slavenka Drakulić so postale izdajalke naroda, državne sovražnic. Zakaj? Ker naj bi med kongresom mednarodnega Pena v Riu de Janeiru lobirale proti temu, da bi bil naslednji kongres v Dubrovniku. Medijski linč »čarovnic iz Ria« je ušel izpod nadzora.

Po enem letu je morala iz države oditi Dubravka Ugrešić, nato je odšla še Slavenka.

»Ko te enkrat razglasijo za čarovnico, ko ne moreš več delati, posledično ne moreš preživeti ... kaj ti potem preostane?« mi je rekla v nekem pogovoru za Delo pred leti. »Od leta 1987 sem veliko pisala za ameriške revije in časopise, tako da ... Veliko več kot zdaj  Balkan in komunizem sta temi, ki nikogar več ne zanimata.« Takrat je objavljala v mendarodnih časopisih, kot so Guardian, The New York Times, Frankfurter Allgemeine Zeitung, La Repubblica in El Mundo.Vrsta uglednih časnikov in revij je nepregledna.  Leta 1993 se je poročila s švedskim novinarjem in pisateljem Richardom Schwartzem in od takrat živela na liniji Stockholm–Dunaj–Sovinjak.

V romanu Ko me ni, ki je morda njen mednarodno najuspešnejši in je izšel v dvajsetih jezikih, je v eno samo zgodbo ženske S., ki se zaljubi v kapetana taborišča, združila pričevanja preživelih žrtev v taboriščih po BiH, ki so bile podvržene sistematičnemu posiljevanju.

S to temo se je začela ukvarjati že že leta 1993, ko so preživele žrtve izpustili, in jih je mnogo med njimi najprej prišlo na Hrvaško. Govorila je z njimi, in ko je zbrala vsa ta pričevanja, je ugotovila, da to ne more delovati kot knjiga.

Najprej že zato, je dejala, ker je karakteristika žrtve vsakega nasilja, da sploh ne more vstopiti v ta dogodek. In da je potrebno veliko časa, veliko terapij, da bi se lahko vrnila k svojim občutjem ob tistem dogodku. Poleg tega nam ponavljajoče se strahote znižajo prag občutljivosti.

»Ko prebereš eno pričevanje žrtve, in se ti zdi nepojmljivo, strašno, prebereš drugo, se ti zdi strašno, a že pri četrtem ni več tako strašno. Zakaj? Ponavljanje groze ne sproži še večje groze, ampak vse manjšo, do indeferentnosti.«

Literatura pride do človeških src na popolnoma drug način.

»Ko se toliko časa ukvarjaš z zgodbami žrtev, hočeš vedeti, kdo stoji na drugi strani. Kdo je to naredil? Kdo je tisti, ki je to sprožil?« je povedala v intervjuju za Delo.

V Haagu je izpraševala obsojene vojne zločince na območju nekdanje Jugoslavije, zanimalo jo je podobno, kar je raziskovala že Hannah Arendt v knjigi Eichmann v Jeruzalemu, banalnost zla. Nastala je knjiga Oni ne bi ni mrava zgazili, ki je logično sledila romanu Ko me ni. Roman o žrtvi, ki mu sledi knjiga o storilcih.

Završalo je tudi, ko je leta 1995 izšel njen roman Božanska glad, ki smo ga pri nas v prevodu Sonje Polanc z naslovom Okus po moškem dobili leta 1998. V mojem krogu ni bilo skoraj nikogar, ki ga ne bi bral in ne bi želel razpravljati o njem. Filmsko strukturiran, strašen, kanibalističen, radikalen.

V romanu Frida ali o bolečini (2007) prodre v Fridina platna, pod njeno kožo, v njene možgane;­ roman se je na Hrvaškem prodal v več kot 25.000 izvodih. Pet let po Fridi je udarila z novim tabujem,­ z novo zgodbo o bolečini in zlorabi, Obtožena. V romanu, ki ga je sprožila novica v črni kroniki, da je hči umorila svojo mater, vstopi za zaprta vrata družine in raziskuje kompleksni odnos matere in hčere, žrtve in mučiteljice, ki je bila nekoč sama žrtev. »V črni kroniki beremo samo o morilcu ali morilki,« je rekla, »a najtežje je razumeti, da je storilec lahko tudi žrtev. In da je v večini primerov tako.«

Slavenka Drakulić, hrvaška novinarka in pisateljica na vrtu svoje istrske hiše v Sovinjaku: »Stvar je v tem, da je v zadnjem času, zadnjih dvajset let narejen korak nazaj, ne samo v literaturi, ampak tudi v življenju.« FOTO: Jure Eržen

Zgodbe spreminjajo svet

Težko je verjeti, da je minilo že več kot desetletje, ko sva se s fotografom prvič odpeljala v Istro, proti njeni hiši v Sovinjaku, ki jo je tako ljubila.

Pričakala naju je na dvorišču, pred velikimi zelenimi vrati hiše, v usnjeni črni jakni, z obvezno rdečo šminko na ustnicah. Hiša je bila videti kot orlovo gnezdo na najvišji točki vasice; s kamnite terase se je raztezal razgled na Buzet, cveteli so magnolije, češnjeva drevesa, v loncih je buhtel njen rožmarin, ki ga je pred dnevi posadila, kot je ponosno povedala.

Kje je sonce? Tukaj je vedno sonce ...Morda je bolje, da gremo do cerkve... tam je hladno, je rekla. Posadila naju je za veliko kamnito mizo in v porcelanaste bele skodelice nalila espreso. In potem sva govorili, zelo dolgo, drugače ni šlo.

Ne moreva drugače, kot da začneva z bolečino, sem rekla. Kot da je vsak vaš roman sprožila bolečina in kot da greste z vsakim romanom še dlje, globlje v bolečino.

»Začetek ustvarjanja zame ni bolečina. Začetek je telo,« je odvrnila. »Vedno izhajam iz telesa, ki je ujeto v skrajnih mejnih situacijah. Telo, travma. To je moja tema. Pa naj gre za bolezen, tabu ali obsedenost z odnosom in kako nas to psihično določa.

Mi, ki smo odrasli na tem koncu, prepredeni s katoliško tradicijo, si radi predstavljamo, da je telo nekaj, duh pa nekaj povsem drugega. Dovolj dolgo raziskujem ta odnos, da lahko rečem, da gre za neločeno celoto. To so pač teme, ki se jih držim iz romana v roman, in temu ne morem pobegniti.«

V številnih njenih romanih skozi telesno bolečino govori tudi o poškodovani, izkrivljeni ljubezni.

Ljubezen v Okusu po moškem je tako bolestna in posesivna, da ženska raje ubije in po koščkih použije ljubimca, kot da bi dovolila, da bi jo zapustil. Fridina ljubezen do Diega Rivere je obsesivna, zaradi nje pozabi nase in slika portrete Stalina, se zaplete s Trockim. Mileva Einstein se podredi svojemu možu in žrtvuje vse, tudi hčerko, ki jo na njegovo prigovarjanje odda v rejništvo. V romanu Dora in Minotaver slišimo glas obsedeno zaljubljene in ustvarjalne ženske, fotografinje in slikarke, ki jo je zgodovina reducirala na Picassovo muzo.

»Ah, zdi se mi, da je ljubezen v naši družbi kot koš za smeti, v katerega mečemo najbolj različne občutke: od solidarnosti do sovraštva, od strasti, obsesivnosti do poniževanja. Vse to gre v isti zaboj za smeti, ki smo mu dali ime ljubezen. Zato me je zanimal ta tip razčlenitve ljubezni. Da vidim, kako ljubezen deluje v odnosu matere in hčere, v odnosu slikarja in umetnice, odnosu žrtve in ­posiljevalca ...«

**

V zadnjih dveh knjigah, ki sta izšli pri nas, Nevidna ženska in druge zgodbe (2023) in O čem ne govorimo (2026), za založbo Beletrina jih je prevedla  Mateja Komel Snoj, je ponovno spregovorila o stvareh, o katerih družba molči. Telo, bolezen, staranje, strah, sram in meja zasebnosti. Hkrati v pogovorih in intervjujih ni nehala opozarjati na to, da smo se ženske znašle v položaju, da moramo ponovno razmišljati o svojih osnovnih pravicah, za katere smo že davno mislile, da jih imamo in da se to ne bo več spremenilo. »Pravica do enakega dohodka za enako delo. Pravica do svobodnega odločanja o lastnem telesu. Prehitro se lahko zgodi, da nam bodo te pravice ponovno odvzete, in to  čez noč. In to je tisto, česar se bojim.«

Stvar je v tem, da je v zadnjem času, zadnjih dvajset let narejen korak nazaj, ne samo v literaturi, ampak tudi v življenju, je rekla takrat. 

Slavenka Drakulić je govorila z glasovi drugih žensk, ki so postali tudi naši glasovi. Zaradi nje smo bili slišani. Iz novinarstva je vstopila v literaturo, ker je vedela, da zgodba prodre globlje, da ima moč, da spreminja.