Žaga, likalnik in fen za lesketajočo se pravljico

Ledena dežela, ki so ji letos zavladali slovanski bogovi, svoja vrata odpira 18. novembra.

Objavljeno
12. november 2016 21.25
Špela Robnik
Špela Robnik
Hrup brusilnih strojev prihaja iz notranjosti, ropotajo motorne žage, vse naokrog je polno orodja. Nič kaj pravljično ni slišati. A ko pokukam v šotor ob Atlantisu v ljubljanskem BTC, ne vstopim v delavnico, temveč 
v pravi umetniški atelje. Vstopim v neki drug svet,
 v Ledeno deželo, ki so ji zavladali slovanski bogovi.

Že četrto leto sta se Miro in Helena Rismondo v sodelovanju z nekaterimi slovenskimi in tujimi umetniki lotila oblikovanja ledenih skulptur, ki bodo pod dobro ohlajeno streho na ogled vso zimo. Celo leto priprav je že za njima. Zamrzovala sta vodo, risala načrte in raziskovala pravljični svet junakov, ki bodo ob pomoči njunih številnih prijateljev naposled zasijali v kristalnem lesku ledu. »Rdeča nit je letos slovanska mitologija. Ne želimo Disneyjevih zgodb, temveč nekaj slovenskega. Po poklicu sem arheologinja, že lani smo imeli temo srednji vek in tudi moža sem malo okužila s tem. Oba sva fascinirana nad slovensko zgodovino, ki jo pravzaprav zelo slabo poznamo in je niti ne znamo ceniti,« mi uvodoma pove Helena. No, med slovanske bogove so seveda vpletli tudi malo domišljije in nekaj drugih likov, ki so povezani s tem izročilom. »Denimo jago babo.« Vse zbrane zgodbe sta nato predstavila sodelavcem, s katerimi sta večinoma delala že v preteklih letih. Zdaj že dobro vesta, kako kdo dela in kako mora biti zgodba prirejena zanj. »Ko sva brala o jagi babi, sva si predstavljala, da bo prava za Lluisa, ki ima rad abstraktne stvari. Jesse obvlada zelo pravljične like, dobil je boginjo pomladi. Vsak od nas ima svojo zgodbo, a jo pelje po svoje, vsi imajo povsem proste roke in si lahko dajo duška.«

Nov blok, nov izziv

Ko vstopim skozi vrata, že začutim ledeno deželo v pravem pomenu besede, znotraj je kar nekaj stopinj pod ničlo, pravi zamrzovalnik. Res najprej zagledam jago babo in njen strašljivi obraz. Po svoje si jo je zamislil katalonski umetnik Lluis Ribalta Coma-Cros. Z dekletom Fatimo Naranjo Almenara sta se sicer še ukvarjala z ograjo iz kosti, z dleti sta jo oblikovala in pilila, za njo pa je že stala hiša jage babe na kurjih nogah. Poseben izziv si je z njo postavil Lluis in jo sestavljal iz posameznih ledenih plošč. Ker se je je lotil malo drugače, je še bolj užival. »Ena najboljših stvari tega projekta je, da v njem sodeluje več umetnikov iz različnih držav, vsak pa ima svojo svobodo. Tako se tukaj najde veliko različnih slogov in načinov dela, to je prava ledna umetnost. V vsaki skulpturi je delček nekoga drugega,« pove in doda, da je bilo delo s hišo kar zahtevno. Posamezne dele je moral taliti in jih nato zamrzovati skupaj. »Ko se bodo zadaj prižgale luči, se bo videlo še več linij, pridite pogledat, ko bo vse končano,« vabi Katalonec, ki sicer o slovanski zgodovini kajpak ni vedel veliko, a po štirih letih obiskovanja Slovenije je vesel, da se vedno nauči kaj novega. »Vedno, ko imaš pred seboj nov sklop ledu, se začne nov izziv. Rekel bi, da je moj zaščitni znak ta, da nikoli ne naredim ničesar enako. Rad imam abstraktne stvari. To si pri neki boginji lahko privoščiš, saj nihče ne ve, kakšna bi bila v resnici, vsak si jo zamisli drugače. Želim ustvarjati po svoje, ne le preprosto kopirati Michelangela.«

Preden so vsi ti »ledni kiparji« prišli in se lotili ustvarjanja, sta Helena in Miro opravila že ogromno drugega dela. Treba je bilo ohladiti in izolirati šotor, predvsem pa postaviti ledene bloke, ki so nato začeli dobivati nove podobe. Pripeljali so kar 60 ton ledu, približno polovico sta ga Rismondova naredila doma, s posebnimi napravami, ki sta jih oblikovala sama. »Dva ledena bloka nastajata tri dni in pol, en blok ima mere 100 x 50 x 25 cm, približno 130 kg je težak. Tukaj notri je približno 500 blokov. Če izračunate, ne prideva skozi, če delava vse leto. Zato so nam še en tovornjak ledu pripeljali iz Poljske,« pojasni Helena. In ko imaš blok pred seboj, kako se ga lotiš? »Osnovno obliko zrežeš z motorno žago, potem pa odvisno, Maša dela večinoma z ročnim orodjem, vse je naredila z dleti. Tudi Jesse je lani naredil še vse ročno, nikoli ni uporabljal električnega orodja. Že takrat sva ga nagovorila, naj se nauči, in zdaj je navdušen. Do tiste žage sploh ne pridemo več. Vidite, ta ima karving meč, z njim lažje delaš oblike in tudi bolj natančno,« pojasni, od orodij pa omeni tudi likalnik in fen, sušilnik za lase – da kakšni deli že posebno lepo zasijejo.

Kot kristal

Pri ledu je sicer tako, da ko odrežeš, je to to. Če delaš z glino, zlahka popraviš kakšno napako, tu pa ni poti nazaj. »Včasih kaj preveč zarežeš ali pa se ti kaj polomi. Imaš tri možnosti: začneš od začetka, poskušaš storjeno nekako vkomponirati v skulpturo ali pa si rečeš, da si si pač tako zamislil. Saj nihče ne ve, kako si nameraval narediti,« še pove v smehu. Manevrskega prostora je veliko, vendarle gre za umetnost. Temu prikima tudi Dalija Šega, kiparka in oblikovalka nakita, ki sta jo Rismondova spoznala na lanski razstavi in jo povabila k sodelovanju: »Uživam vsak trenutek. Zanimivo je, saj je material drugačen, kot sem ga vajena, veliko novih stvari sem se naučila.« Privaditi se je morala tudi na drugačen način dela. »Po izobrazbi sem kiparka in to nekako obvladam, a delati z ledom je drugače, saj le odvzemaš, ne dodajaš. Najbolj zanimivo mi je bilo razmišljati o tem, kako pristopiti k odvzemanju. Gre za neko drugo perspektivo,« povzame svojo izkušnjo z novim materialom in potem predstavi svoje stvaritve: zid, na katerem se prepletata dva svetova, dan in noč. Podobno se je tudi Fatima lotila labirinta in vanj vključila podobe nad- in podzem­lja. »Lepo je delati z ledom, saj je kot steklo, kot kristal. Lahko se igraš z obema stranema in dobiš lepo stvaritev,« pove Katalonka, ki se prav tako ukvarja z nakitom, sicer pa izdeluje tudi skulpture iz peska, kamna in lesa.

Toda z ledom je lažje, ker je mehkejši, vse skupaj gre hitreje, pa opaža Maria Grozna iz Moskve, Maša jo kličejo. Kaj je tako posebnega v ledu? »Mar ne vidite?« pokaže na svojega mogočnega boga Velesa, ki mu družbo dela volk. »Led je močan, vanj lahko ostro zarežeš, a hkrati ustvariš kakšne nežne podrobnosti. Lahko se igraš z lučmi, dodajaš različne teksture. Tudi rože smo zamrznili vanj, ste videli?« razloži prijazna Rusinja, nato pa se spet zatopi v delo.

Roki jih že priganjajo, ko bodo skulpture končane, jih bo čakalo še veliko dela z okrasitvijo in dokončno predstavitvijo zgodb, še pove Rismondova, ko se sprehodiva do konca, do pravega ledenega tobogana za otroke in do ledenega bara, kjer jih bodo lahko počakali starši. »Vsako leto pridejo isti ljudje in najlepše je, ko veš, da so videli že vse prejšnje skulpture, pa so še vedno tako zelo navdušeni, ko odprejo vrata. To pomeni, da delamo dobro, odziv ljudi je dober. In to ti tudi največ pomeni.«