Zakaj najstniki norijo?

Mladostništvo ni težava niti nadloga in še zdaleč ni nujno, da bi od svojega otroka slišali tisti »sploh me ne razumeš!«.

Znanstvena dognanja o dogajanju v možganih mladostnikov pomagajo razumeti njihovo nepredvidljivost in impulzivnost.

Naravno povišana raven dopamina v obdobju najstništva otroke sili k tveganemu vedenju in hkrati k raziskovanju novega.

Svetovno znani psihiater in poznavalec možganov Daniel J. Siegel, ki prihaja v Ljubljano, v svoji najnovejši knjigi Vihar v glavi, ki bo v prevodu kmalu na policah slovenskih knjigarn, ovrže nekatera zmotna prepričanja o razvoju mladostnikov.

Splošno prepričanje je, da mladost­niki zaradi podivjanih hormonov »znorijo« ali »se jim zmeša«, v svojem najnovejšem priročniku Vihar v glavi: moč najstniških možganov piše Daniel Siegel. A zgolj hormonom teh viharjev ne moremo pripisati, natančneje, viharjenje se zgodi zaradi sprememb v razvoju možganov.

V času zgodnjega najstništva spremembe v »možganskih krogotokih« povzročijo štiri tipične lastnosti mladostnika: iskanje novega, vključitev v družbo, povečan čustveni naboj in ustvarjalno raziskovanje. Vsaka od teh lastnosti ima dobre in slabe plati. Iskanje novega se pojavi zaradi povečane želje po zadovoljstvu. Iskanje doživetij in tveganj, brez kakršnega koli pomisleka, ima lahko posledice, po drugi strani pa mlad človek postaja odprt za spremembe in očaran nad življenjem.

Če se najstniki oddaljijo od odraslih in so obdani samo z vrstniki, se pogosto vedejo bolj tvegano. Vendar z zagnanostjo za ustvarjanje družbenih vezi nastajajo odnosi, ki so jim v oporo. Poveča se jim čustveni naboj, ki daje več volje do življenja, več energije in vitalnosti, močna čustva pa hkrati povzročajo impulzivnost in muhavost. Ustvarjalno raziskovanje omogoča širše zavedanje; ker razmišlja abstraktno, podvomi o statusu quo in ga poskuša preseči z reševanjem težav »zunaj okvirov«, tako se mu oblikujejo nove zamisli – svet raziskuje ustvarjalno. Slaba plat tega je, da iskanje smisla življenja v najstniških letih lahko povzroči krizo identitete in da so najstniki nekritično občutljivi na pritisk vrstnikov. Vse te lastnosti so bistvo mladostnika in hkrati kakovostnega življenja odraslega človeka. Kako jih obdržati, da ne zdrsnemo v rutino »odraslosti«?

Z dopaminom do želje po ugodju

Če razumemo, kako se v možganih vzpostavljajo različni krogotoki, nev­ronske povezave, jih laže spodbujamo, da čim bolje delujejo v letih mladostništva in pozneje, je osnovna nit knjige Vihar v glavi. Tako želeno lastnost, kot je strast do novega, ki je pomembna v mladosti in odraslosti, nam omogočajo možgani, naš nadzorni center, piše Siegel.

Najstnikom se porodi velika želja po ugodju, a ta je posledica povečanega delovanja nevronskih krogotokov v možganih. Ti krogotoki so na lepem preplavljeni z dopaminom, osrednjim nevrotransmiterjem. Tipičen primer odzivanja najstnika na te spremembe je zgodba najstnice, ki se sicer zaveda posledic čezmernega pitja, a vseeno popije na zabavi toliko alkohola, da se znajde v bolnišnici. »Verjetno sem vedela, kaj se lahko zgodi, ampak se mi je zdelo preveč zabavno nažreti se ga v ravnateljevi hiši,« jo citira Siegel. Značilna najstniška lastnost je brez premisleka podati se v tvegano izkušnjo, recimo v nezaščiten spolni odnos, se voziti z avtomobilom brez vozniškega dovoljenja, poskusiti drogo neznanega izvora … Najstnik se vedno osredotoči na tiste plati tvegane izkušnje, ki se mu zdijo dobre in ga mikajo – to so vznemirjenje, skupna izkušnja, zabava, dramatično kršenje pravil. »Povečana želja po ugodju se v najstniških možganih kaže kot impulzivnost – nepremišljeno vedenje, žene ga želja po ugodju, premora za premislek pred dejanjem ni.«

Vse drugo kot pa razmislek o tveganju

Povečano izločanje dopamina ima še druge učinke, kot je povečana dov­zetnost za odvisnost – od alkohola, mamil, predelane hrane in ogljikovih hidratov, kompulzivnega vedenja … Tretji način vedenja, ki ga v mladostnikovih možganih oblikuje povečana želja po ugodju, je hiperracionalnost – odločitev za nekaj z malo možnosti za uresničitev, podobno je loteriji. Zaradi takšnega načina razmišljanja se mladostniki osredotočajo na pozitivne plati nekega dejanja, in ne na morebitna tveganja. Prej omenjeno dekle je pretehtalo, da je pozitivnih plati odločitve za pijančevanje več. Njegovo ravnanje ni bilo niti impulzivno niti intuitivno, ampak v povezavi z dopaminom hiperracionalno.

Vendar se najstnik sčasoma spremeni, kar je posledica integracije, procesa, v katerem se različni deli možganov med seboj povezujejo. Določena vlakna v zgornjih predelih možganov delujejo tako, da ustvarijo duševni prostor med impulzom in dejanjem. Zaradi integracije rastejo vlakna »kognitivnega nadzora«, kar zmanjšuje impulzivnost. Ta regulativna vlakna začnejo rasti tako, da nasprotujejo poživljajočemu povelju »zdaj«, ki ga sproža dopamin. Zato je v psihi mladostnikov vse več prostora za premislek o drugih možnostih odziva, ne samo prvem impulzu. Mladostnik začne razmišljati o bistvu, se vse bolj zanaša na intuicijo in vidi širšo sliko, torej lahko sprejema modrejše odločitve: hiperracionalno razmišljanje preide v poglobljen razmislek.

Kaj je »obrezovanje« in kako vpliva mielinizacija

Najstniku se možgani spreminjajo v dveh razsežnostih, ki vplivata na njegovo sprejemanje odločitev. Prvič, zmanjša se število osnovnih živčnih celic, nevronov, in njihovih povezav, sinaps – procesu Siegel reče »obrezovanje«. Naraščanje nevronov in njihovih sinaptičnih povezav se začne že v maternici in traja vse do predpubertetnega obdobja: pri dekletih približno do enajstega leta, pri fantih pa do dvanajstega in pol. Obrezovanje se začne že zgodaj, ko se učimo in razvijamo veščine, toda večinski del nevronov in njihovih povezav izgine v mladostništvu.

In drugič, možgani se na začetku najstništva preoblikujejo zaradi tvorbe mielina – ovojnice, ki prekriva membrane med povezanimi nevroni in ki omogoča prenos med njimi. Zato je pretok informacij hitrejši, pomaga pri učenju veščin in pridobivanju znanja. Obrezovanje in mielinizacija preoblikujeta možgansko mrežo povezav, te spremembe v sprednjih predelih možganske skorje pa so odgovorne za to, da se najstnik začne zavedati sebe in razmišljati o življenju na abstrakten način. Mladostnik zavestno in ustvarjalno raziskuje globlji pomen življenja, prijateljstva, staršev, šole in sploh vsega. Predvsem pa je sposoben razmišljati o sebi in svetu.

Medtem ko se v otroštvu ustvarjajo neštete nevronske povezave in zato otrok vpija dejstva in številke, se v mladostništvu povečajo želja po ugodju, čustveni odzivi in dovzetnost za vključevanje v družbo. »To pomeni, da psiho mladostnika pred 'obrezovanjem' bremeni veliko podrobnosti; silovito čustvovanje in povečana želja po sprejetosti pri vrstnikih pa bosta povzročila impulzivno vedenje ali hiperracionalno sprejemanje odločitev, ki temelji predvsem na preračunljivosti. Dobra plat tega obdobja je, da s pozitivnim pogledom na svet sprejemamo tveganja, da se pripravimo na raziskovanje sveta. Največja verjetnost je, da se bo vse dobro izteklo …« Včasih pa se ne.

Notranji pogled spreminja strukturo možganov

Vpogled, empatija in integracija so sestavni deli »mindsighta« (Sieglova skovanka, ki pomeni notranji pogled). Z vpogledom raziskujemo, kdo sem zdaj, kdo sem bil in kdo želim postati. Empatija je ključ do socialne integracije, integracija pa povezuje možgane in telo, različne vidike spomina, ustvarja ravnovesje med našim notranjim in zunanjim svetom.

Notranji pogled spreminja fizično strukturo naših možganov. Urimo ga z vajo refleksije in zavestnega pogovora, ob tem pa nastajajo povezave med nevroni, tako imenovana nevroplastičnost. Zgodi se integracija krogotokov v možganih, ki skrbi za uravnovešeno čustvovanje, usmerjanje pozornosti, razumevanje drugih in sebe, reševanje težav in sporazumevanje z drugimi. Rast prednjih predelov možganske skorje nam torej dovoli izkusiti človeško sposobnost, da se »zavedamo zavedanja« – razmišljamo o načinu razmišljanja, občutenja, zakaj počnemo, kar počnemo, in kako se lahko česa lotimo drugače.

Vaje za zavedanje, empatijo in integracijo

»Čas zase«, kot ga imenuje Siegel, je kot leča notranjega vpogleda, namenjen pa naj bo osredotočenemu zavedanju. Predlaga meditacijo, ki dokazano viša raven encima telomeraza v telesu, ki vzdržuje in obnavlja življenjsko pomembne konce kromosomov. Z vsakdanjim stresom in naravnim procesom staranja se namreč ti konci kromosomov obrabljajo. Če povišamo raven telomeraze, lahko živimo bolj zdravo in dlje.

Vaja za zavedanje svojega notranjega sveta, ki jo Siegel svetuje mladostniku, je: zamižim in se vprašam, kaj trenutno čutim v telesu, katere predstave se mi porajajo v psihi, kateri občutki so v meni, katere misli se podijo po moji zavesti. Naslednja vaja pomaga začutiti druge: ljudi, ki hodijo po mestnih ulicah, poskušajmo začutiti ne le kot premikajoče se predmete, ampak z njihovimi občutji in mislimi.

Empatijo lahko vadimo tako, da pri spremljanju tv-oddaje izklopimo zvok in poskušamo zaznati občutke, ki spremljajo neverbalno govorico. Ali gledamo tuji film brez prevoda in poslušamo ton glasu; psiha bo prepoznavala namišljeni svet lika in opazovala občutja. Tako vključimo prefrontalno skorjo mož­ganov.

Najstniki se nenehno spremin­jajo. Včasih so njihovi občutki siloviti, drugič ne občutijo ničesar. Najstniška leta bi večina opisala z besedami osamljenost, norost, zmeda, zmešnjava, samota, strah, podivjanost, ponorelost, izgubljenost, iskanje in prestrašenost.

In nepovezanost, doda Siegel, ki je tudi sam oče mladostnikoma. Z ženo k starševstvu pristopata z vodilom »red in opora«. Opora je tista navzočnost, ki pomeni, da smo opustili pričakovanja. Vzemimo mladostnika, za katerega starši ugotovijo, da je homoseksualno usmerjen. Staršem to ni všeč, a se trudijo prikriti. »A tudi če mislimo, da takih predsodkov in pričakovanj nimamo, lahko razočaranje ali neodobravanje pokažemo z izrazom na obrazu in s tonom glasu,« opozarja Siegel. »Kot starši se moramo zavedati pomena svojih odzivov na nepričakovani razvoj otrok, da jim ne bi nevede dajali občutka, da jih obsojamo ali celo ne opazimo. Vse to lahko zavira našo sposobnost, da smo navzoči, in lahko ogrozi zaupanje v odnosu z otrokom.« Raziskave značaja so na primer pokazale, da otrokov končni razvoj ni odvisen od njegovega značaja, temveč od tega, kako starši sprejemajo njegove lastnosti.

Odraščajoči mladostnik daje vtis, da staršev ne potrebuje več, v resnici pa jih zelo potrebuje. Daniel Siegel poda veliko praktičnih vaj, ne pa konkretnih nasvetov, kajti mladostniki zanje niso dovzetni, večinoma naredijo po svoje. Dialog, ki ga s svojim otrokom vzpostavimo, naj temelji na našem notranjem zavedanju – naj čuti, da ga v sebi razumemo in da tudi sebe ob njem razumemo. Pravilo, ohraniti pozornost na nevarnosti, pa seveda ostaja. Živeti ob mladostniku je za odraslega priložnost, da prevrednoti sebe in da ugleda tudi zase, za kakovostno življenje, tisti potencial, ki ga v sebi nosi mlad, odraščajoč človek.