Pogrebi na prostem trgu

Zakonodaja Slovenijo tako vrača v čas, ko so si pogrebniki tudi z goljufijami polnili žepe s stisko žalujočih.

Objavljeno
28. oktober 2016 16.10
Helena Kocmur
Helena Kocmur

Zasebna pogrebna dejavnost je bila do zdaj mogoča le v nekaterih manjših občinah, zdaj bodo na prostem trgu vse pogrebne storitve in pripomočki. Tako je kljub svarilom številnih združenj odločil državni zbor. Namesto da bi se v miru pripravili na žalovanje, bodo svojci zdaj tekali od enega do drugega ponudnika storitev in preverjali kakovost in ceno. Zakonodaja Slovenijo tako vrača v čas, ko so si pogrebniki tudi z goljufijami polnili žepe s stisko žalujočih, medtem ko bodo stroške za urejanje pokopališč nosila javna podjetja.

Do zdaj so v Sloveniji pogrebno dejavnost po večini opravljale javne gospodarske družbe, na prostem trgu je bila le v 30 občinah, z novim zakonom pa je na prostem trgu celotna pogrebna dejavnost, z namenom, so razlagali predlagatelji te novosti, da bi večja konkurenca izboljšala kakovost storitev in znižala cene. Toda v javnem podjetju Žale, kjer dobro stoletje opravljajo vse pogrebne storitve na 18 ljubljanskih pokopališčih, so prepričani, da bodo občani sčasoma zagotovo začutili neprijetne posledice te spremembe. »V Ljubljani so bile do leta 1914 pogrebne storitve v rokah zasebnih podjetij, pokopališča je upravljala Cerkev. Ker so podjetja skrbela samo za lasten dobiček, kakor bodo tudi zdaj, je mesto sklenilo, da mora zavarovati meščane in javni interes, in je ustanovilo je naše podjetje. Resda smo imeli monopol, vendar smo delovali v javnem interesu, zdaj pa nas je vlada vrnila stoletje nazaj,« trdi Robert Martinčič, direktor javnega podjetja Žale.

Razlaga, da se bo povečala kakovost in znižale cene, po njegovem ne drži. Žale imajo pet certifikatov kakovosti, zasebna podjetja tega nimajo. Že zdaj, pravi, so cene izdelkov in storitev, ki jih ponujajo javna podjetja, tudi do sedemkrat nižje cene kot pri zasebnikih: cena krste povsem enake vrste se lahko razlikuje tudi za nekaj deset evrov ali več, vreča za pokojnika stane od 7 do 52 evrov, najem mrliške vežice je pri javnem podjetju 28 evrov, pri zasebniku lahko 120 evrov, za izkop in zasip groba je treba odšteti od 20 do 75 evrov. »Nam cene storitev določa mestni svet, zasebniki jih oblikujejo sami.«

Drugo pa je, kam se ta razlika vloži, v infrastrukturo ali kam drugam … Nova zakonodaja namreč podjetjem, ki bodo od občine lahko dobila koncesijo za opravljanje pogrebne dejavnosti, ne nalaga, da morajo denar vlagati nazaj v pokopališko infrastrukturo, kakor to počne javno podjetje. Zaslužek se je do zdaj namenil za stroške vzdrževanja skupnih objektov in naprav, kot so odvoz smeti, poraba vode, zimska služba, košnja skupnih zelenic in podobno.

Po novem se bo upravljanje pokopališč znova ločilo od organiziranja pogrebov: »Vse, kar prinaša dobiček, so dali na prosti trg, kar prinaša izgubo, pa so pustili javnim podjetjem oziroma lokalnim skupnostim.« Že zdaj imajo Žale na leto od pol milijona do milijon evrov izgube pri urejanju pokopališča, to pa pokrivajo s pogrebnimi storitvami. Po novem bo to razliko plačevala lokalna skupnost iz proračuna oziroma iz denarja davkoplačevalcev. Ker za to ne bo imela dovolj denarja, se bodo dvignile cene storitev, kar bo ravno nasprotno od tega, kar napovedujejo zakonodajalci, ali pa se bo znižal standard vzdrževanja na pokopališču, napoveduje Martinčič.

»Doslej smo vse, kar smo zaslužili s pripravo pogrebov, vložili nazaj v urejanje in razvoj pokopališča, po novem pa bomo z vsako krsto, ki jo bo prodalo zasebno podjetje, dobili manj denarja za urejanje pokopališč. Zdaj je v Ljubljani naše podjetje edino, ki obenem prodaja pogrebno opremo, izvaja pogrebe in vzdržuje pokopališča, v prihodnje pa bomo mi še naprej vzdrževali pokopališče, dvajset zasebnih pogrebnih podjetij pa bo prodajalo opremo, izvajalo pogrebne dejavnosti in pokasiralo dobiček, pri čemer jim zakon ne nalaga, da morajo vlagati tudi v oskrbovanje pokopališč,« opozarja Martinčič.

V številnih krajih morajo z novim zakonom pokopališča, ki so v lasti Cerkve, v desetih letih preiti v last občin, kar pomeni, da bodo morale te pokopališča najprej odkupiti ali pa Cerkev razlastiti in plačati odškodnino, nato pa za ta pokopališča še skrbeti. Vendar denarja za to ne bodo imele, saj se bo dobiček od pogrebov stekal k zasebnikom.

Dodatna stiska za svojce

Z izgovorom, da odpravljajo monopol javnih podjetij, so razbili optimalno organiziranost dejavnosti. »Kdor se ne bo odločil za organizacijo pogreba pri podjetju, ki ga že pozna, bo naletel na samo zmedo,« trdi Domen Kokalj, vodja sprejemne pisarne na Žalah. Prepričan je, da bodo na slabšem tudi svojci, ki bodo morali med žalovanjem na trgu iskati primernega ponudnika za različne storitve. Medtem ko so zdaj vse, kar so potrebovali, dobili na enem mestu, odslej ne bo več tako. »Če bodo Žale dobile prvi prevoz, bo lahko zasebnik od nas odpeljal pokojnika, ga oblekel, svojcem prodal krsto ali žaro in druge pripomočke, pokojnika pripeljal nazaj k nam, kjer bo ležal v naši mrliški vežici, mi bomo odkopali grob, pogreb bo izvedlo naše ali zasebno pogrebno moštvo – odvisno, kako se bo občina odločila – in mi bomo grob na koncu zasuli.«

Že zdaj namreč zasebna podjetja na svojih spletnih straneh ne objavljajo cen, ampak je treba zanje zaprositi. V enem dnevu, kolikor je časa do pogreba, bo nemogoče preveriti vse cene in še kakovost pri množici podjetij, ki bodo ponujala te storitve. »Ko se je začela pripravljati zakonodaja, smo izvedli raziskavo skritega kupca. Pokazalo se je, da je predračune pogrebov nemogoče dobiti tako hitro, da podjetja nimajo javno objavljenih cenikov, v nekaterih primerov so morali, če so hoteli dobiti predračun, groziti s tržno inšpekcijo in zvezo potrošnikov.«

Na prostem trgu bodo po novem tudi upepeljevalnice, skoraj vsakdo bo lahko imel svoj krematorij. Edini pogoj, ki velja po novem zakonu, je, da morajo imeti štiri zaposlene in hladilnico. To pa je mogoče urediti tako rekoč v vsaki malo večji garaži. Danes imamo dve, v Ljubljani in Mariboru, in obe delujeta po strogo predpisanih postopkih, z natančno določenimi protokoli, med katere sodijo tudi kontrolni pregledi strokovnjakov sodne medicine. Po novem bo lahko upepeljevalnica v vsaki vasi, kar bo po Martinčičevem mnenju nemogoče nadzirati. »Zdaj so odprli vrata za popolni zločin. Po upepelitvi namreč sodna obdukcija ni več mogoča.«

Robert Martinčič, direktor Žal. Foto: Leon Vidic/Delo

Občine bodo morale sicer še sprejeti ustrezne predpise, vendar država ni zmožna opravljati nadzora nad vsemi ponudniki najrazličnejših pogrebnih dejavnosti. Tržni inšpektorji nimajo dostopa do zasebnih prostorov podjetij, kjer se je že zdaj marsikaj dogajalo. Afera v Črnomlju, kjer se je razkrilo, da je lastnik podjetja trupla zbiral v garaži, varčeval s hkratnim prevozom na pokopališče, pokopaval prazne žare, iz grobov kradel okrasne žare in jih znova prodal, kaže, da so brez učinkovitega nadzora mogoče tudi zlorabe in skrunitve. Če lastnika pogrebnega podjetja ne bi prijavila nekdanja partnerica, njegove goljufije verjetno sploh ne bi prišle na dan. Znan je tudi primer pretepa med pogrebnikoma, ki sta se borila za prevzem trupla po prometni nesreči.

»Svobodna gospodarska pobuda v tako občutljivi dejavnosti, kjer je nadzor države skoraj nemogoč, je skrajno neprimerna,« opozarja Martinčič. Privatizacija pogrebne dejavnosti je po njegovem le trojanski konj za privatizacijo vsega dobrega, kar je v Sloveniji še ostalo: zdravstva, šolstva, na koncu celo vode. Preseneča tudi, da je zakon sprejela nenavadna in nepričakovana naveza vladne SMC in opozicijske SDS, medtem ko so mu vse druge nasprotovale, tako kot celotna zainteresirana javnost, razen obrtne zbornice.

Pogrebne želje

Nekatera zasebna podjetja so se hitro odzvale na sprostitev trga. Družbo Moj pogrebni načrt, ki ima prostore na istem naslovu kot Dom starejših občanov Trnovo, je ustanovilo podjetje AZ Finance Alenke Žnidaršič Kranjc, ki ima v lasti družbo DEOS (domovi za starejše) in Prvo Group, lastnico Prve osebne zavarovalnice. Svojci pokojnikov tako utegnejo že kmalu doživeti presenečenje, ko bodo prejeli v pisni obliki izraženo voljo svojih najbližjih, kako naj bi njihov pogreb potekal. Podjetje Moj pogrebni načrt, ki sicer še ne opravlja pogrebnih dejavnosti, ponuja tudi varčevanje za pogreb, ki ga po smrti stranke izvedejo v osnovni, standardni in premium različici, pri čemer bo treba že za osnovni pogreb odšteti 1700 evrov, precej več, kot stane pogreb v Ljubljani.

Zdaj je treba za žarni pogreb v Ljubljani odšteti 1000 evrov, klasični je odvisen od cene krste in drugih dodatkov, v povprečju nanese približno 1300 evrov, razlagajo na Žalah. Čeprav morajo svojci zdaj plačati pogreb v celoti, potem ko je država odpravila pogrebnino, plačilo največkrat ni težava. Že zdaj je namreč v navadi, da starejši prihranijo denar za svojo zadnjo pot.

Pri izvedbi pogrebov smo Slovenci dokaj tradicionalni, najraje odidemo na krajevno običajen način, ki se večinoma prenaša iz roda v rod, pravi Kokalj. Dodatne storitve, kot so petje, trobenta, tudi izpust goloba ali helijevega balona s sporočilom, vse to so svojcem na Žalah odobrili, če so izrazili željo. Čedalje bolj se med željami uveljavlja Tanja Zajc Zupan s citrami, za govore se najemajo profesionalni govorniki. Čas govorov, ki so jih izvajala podjetja, v katerih so bili pokojniki nekoč zaposleni, je minil. Več je cerkvenih pogrebov, ki tudi če ni govorca, doda lesk svečanosti. Kot posebnost med željami omeni sogovornik partizansko-cerkvene pogrebe, ki si jih pred dvema desetletjema ne bi mogli niti predstavljati: »Na istem pogrebu sta bila predstavnik zveze borcev in župnik, prvi je povedal svoj govor, župnik je opravil katoliški pogreb, na koncu pa so šli vsi skupaj do groba, s slovensko zastavo, praporom Zveze združenj borcev in križem,« pove Kokalj. »Pogrebe pripadnikov drugih veroizpovedi, kot so muslimanska ali pravoslavna, izvajajo po njihovih pravilih že dolgo in niso nič novega. Prihajajo pa jehovove priče, budisti, kitajski priseljenci in drugi, s svojimi, nam neobičajnimi pogrebnimi navadami.«

Nekateri, razlaga Kokalj, se vračajo tudi k tistemu, kar so videli v otroštvu. Na željo svojcev so tako na Žalah znova uvedli pogreb s konjem in kočijo, ki so jih izvajali do leta 1967. Z obnovljeno kočijo, ki je od takrat mirovala, je mogoče pokojnika za 520 evrov odpeljati od vežice do groba. Prvi tak pogreb so izvedli prejšnji teden.

Tudi pri izbiri glasbe na pogrebih so želje raznolike, povezane seveda s tem, kaj je pokojnik rad poslušal. Največkrat je iz zvočnikov še vedno slišati klasično glasbo, paleta posebnih želja pa je široka – od narodnozabavnih Avsenikov do rockovskih Queenov.

Le manjši del svojcev povprašuje po posebnih storitvah, bodisi zaradi verskih razlogov ali osebnih želja pokojnikov. Nekatere, denimo pokop s krsto na starem delu Žal, utegnejo svojcem povzročiti težavo in finančni strošek, spet druge zakonsko niso izvedljive. Prepovedano je denimo imeti žaro doma ali pokopati žaro ali krsto zunaj pokopališča, kar si zaželi morda nekaj ljudi na leto. »Svojcev, ki bi prišli k meni z željo, da bi hranili žaro pokojnika doma, skorajda ni,« pravi Martinčič.

Tudi želja, da bi bili pokopani na starem delu Žal, je le redko izvedljiva, zlasti če gre za pokop v krsti in če tam še ne počivajo svojci pokojnika. Na pokopališču pod spomeniškim varstvom, starem več kot stoletje, prostih parcel preprosto ni. Peščico grobov, ki se na leto sprostijo, pa na Žalah vnaprej opremijo in jih ponudijo svojcem, ki želijo takšno nadstandardno storitev, pravijo v vodstvu podjetja. Cena vnaprej opremljenega groba lahko nanese tudi šest tisoč evrov in več: »Cena klasičnih spomenikov se začne pri 1500 evrih, za žarne grobove pri 700 evrih. Če je veliko kakovostnega črnega marmorja in zahtevna obdelava, pa je spomenik seveda dražji,« razlaga direktor. Cene teh vnaprej pripravljenih spomenikov, trdi Martinčič, so primerljive s cenami na trgu. Tako je denimo prav zdaj že opremljen grob s spomenikom iz granita ita green na voljo za 2671,80 evra. »Na novem delu pokopališča je mogoče izvesti tako žarni kot klasični pogreb, vsakdo pa lahko za to najame enega od 102 kamnosekov po svoji izbiri.«

Brezplačno je mogoče na starih Žalah najeti tudi spomenik, ki je pod strogim spomeniškim varstvom, vendar ga je treba potem tudi po teh normativih obnoviti, kar pa marsikomu ne diši. Najem zemljišča je pri tem manjši del stroškov, tako kot pri grobnicah, ki se jih ljudje vse bolj otepajo, saj je treba zanje skrbeti in jih obnavljati. Za najem zemljišča, na katerem stoji grobnica, je treba plačati šestkratnik najema običajnega groba, namesto 34,5 torej 200 evrov na leto. »Najdražja obnova grobnice, za katero vem, pa je stala 90.000 evrov, saj so jo obnovili po smernicah restavratorskega centra,« pravi Kokalj.

Vse več je raztrosov

Čeprav je na trgu vse več luksuznih izdelkov, je vse manj ljudi pripravljenih v razkošno posmrtno »bivanje« na pokopališču vložiti manjše bogastvo. Ne le da je na Žalah le osem odstotkov klasičnih pogrebov s krsto, vse več je tudi raztrosov pepela. »Zunaj pokopališča je v Sloveniji raztros mogoč že od leta 1984, od leta 1989 je dovoljen raztros na pokopališču, od leta 2003 pa tudi na morju,« razlagajo na Žalah. Približno osem ali devet odstotkov žarnih pogrebov se konča z raztrosom na pokopališkem griču. »Pokazalo se je, da se za to odločajo predvsem visoko izobraženi ljudje, intelektualci. Največkrat želijo s tem svojce razbremeniti obiskovanja in urejanja njihovih grobov, drugi motiv pa je, da so v naravi,« razlaga Kokalj. Skoraj tretjina pogrebov poteka v ožjem družinskem krogu, kar pomeni, da pride le nekaj ljudi, obred pa se velikokrat opravi na hitro, brez glasbe, govora in podobnih olepšav. Običajno se za to odločijo, ker ne želijo obremenjevati drugih, včasih pa so razlog družinske razprtije.