Žalostnika za častitljive pušpane

Opustošenje na vrtu: Skoraj 150 jih je moralo pasti, da bi rešili enega, a tega stoletnega

Objavljeno
20. avgust 2015 15.02
Mitja Škrjanec
Mitja Škrjanec
Sončno popoldne pred slabimi desetimi dnevi. Sto devetinštirideset gosto raslih, do metra visokih. Sveže požaganih. Zažganih na grmadi. Skupaj z glivami pušpanovega ožiga in gosenicami pušpanove vešče. Po hrbtu in čelu kaplje potu, v nosu vonj po ožganem. Pa kaka solza v očeh.

Danes bi rad z vami delil malo bolj čustveno zgodbo. Zgodbo pušpanov z lastnega vrta. Predvsem zato, ker so in bodo v prihodnje podobne zgodbe žal vedno bolj pogoste. Tako kot je v zadnjih nekaj letih njegova »popularnost« hitro naraščala, tako na hitro bomo vsaj za nekaj časa primorani omejiti njegovo uporabo v zasaditvah. Skupaj z odprtimi potmi globalizacije smo v »akcijskem« zabojčku s šestimi sadikami pušpanov namreč dobili tudi nove bolezni, v kontejnerju iz Azije pa še zloveščo veščo, ki je res pretirano lačna in se razmnožuje celo štirikrat na leto. Ne samo da izginjajo vsi v kroglo striženi in tisti v nadstropja gojeni, celo baročni parterji francoskih dvorcev v dveh tednih ostanejo brez enega bleščeče zelenega listka.

Za poroke in pogrebe

Zgodba naših sto petdesetih pušpanov se je začela pred več kot sto leti. Najstarejšo sadiko je nekdo s Kovačeve domačije posadil na osončen vogal parcele blizu hiše. Pri hiši je ponavadi vedno rasel en pušpan. Vse hiše v vasi so ga imele, tako kot večina njih na Dolenjskem in še po nekaterih drugih pokrajinah naše dežele. Ta naš grm je zdaj visok poldrugi meter, več kot tri širok. Nihče ne ve, kolikokrat so mu odlomili vejico za zadnji pozdrav umrlemu, za koliko porok so z njimi pletli vence, kolikokrat je varoval domačijo pred gromom, točo in vsem hudim. Koliko cvetnonedeljskih butar je krasil in koliko generacij sosedovih mačko­nov se je smukalo okrog njega. Tam na vogalu je stal v družbi španskega bezga, vajgelije in dojcije. Pred dvajsetimi leti sva z mamo pripravila njegove potaknjence in predvsem mama jih je nato petnajst let skrbno gojila na robu njive. Šest let bo od takrat, ko smo jih presadili na nov vrt Kovačeve domačije. Gmote striženih pušpanov so bile do prejšnjega tedna hrbtenica vrta, gradile so njegovo nepogrešljivo strukturo in soustvarjale njegovo scenografijo skozi vse letne čase in ure dneva. Skupaj s stoletnikom. Lani smo najprej dobili nepovabljen obisk pušpanovega ožiga, letos pa veščo. Da bi rešili stoletnika, smo tako žrtvovali vse druge. Solzo žalosti je gotovo na skrivaj potočila tudi moja mama.

Če danes v spletni iskalnik vpišete iskalni pojem pušpan, bodo zadetki na prvi strani samo v povezavi z besedami bolezen, ožig in vešča. V zgodovini vrtne umetnosti se pušpan omenja že 4000 let pred našim štetjem, v egipčanskih vrtovih. Od renesanse in baroka pa je v Evropi v tisočerih pojavnih oblikah pomemben gradnik vrtov in parkovnih ureditev v družbi tise in navadnega gabra. Veščo so v Evropi prvič opazili v letu 2007 v Nemčiji in na Nizozemskem. Pri nas leta 2011. Zanimivo je, da so jo v Rusijo menda pripeljali z italijanskimi sadikami v času urejanja olimpijskega kompleksa v Sočiju 2012.

Slabe napovedi

Za pušpanov ožig za zdaj ni učinkovitega dolgoročnega zdravila, vešča pa v naših podnebnih pasovih nima konkurenčnega naravnega sovražnika in je nujna izredno pogosta ter redna uporaba insekticidov. Napovedi so slabe, veliko se govori in piše, naredi pa premalo. Le sprehodite se po vrtnarijah in večjih centrih. Jaz sem se prav namenoma in nisem videl sadike, ki ne bi imela znakov pušpanovega oži­ga. Celo sadike, prepredene s pajčevinami in gosenicami, vam ponujajo naprodaj. Se sprašujem, ali je mogoče prepovedati ali vsaj omejiti prodajo na ravni države. Tako bi nam morda uspelo ohraniti vsaj tiste stare, zgodovinsko, kulturno in prostorsko pomembne zasaditve oziroma posamezne primerke. Sprehodite se med svojimi nasadi in se pravočasno odzovite. Z nakupovalnih seznamov za vaš vrt pa vsaj za zdaj črtajte pušpan.

Našega ohranjenega stoletnika zdaj tedensko »peremo« z insekticidi in deležen je pozornosti, kot je najbrž v vsej svoji burni zgodovini ni bil. Če že kaj, sem zdaj dobil potrditev tistega, kar so nam na fakulteti nenehno ponavljali: »Dobra zasnova je tista, ki ji ni mogoče ničesar vzeti in ničesar dodati!« Enemu delu vrta Kovačeve domačije smo bili primorani nekaj vzeti in ravno to zdaj najbolj pogrešamo. Nekateri zdaj varčujete za smučanje pozimi ali za nov avto, pri naši hiši pa imamo po novem »šparovec« za sto devetinštirideset sadik tise.