Zame je Delo še vedno vrhunski časopis

Bogomil Krajnc je med tistimi naročniki Dela, ki se pohvalijo z najdaljšim stažem, 17-letna dijakinja in podjetnica Maja Kosi pa verjame v prihodnost tiskanih medijev.
Objavljeno
12. januar 2019 13.00
Posodobljeno
12. januar 2019 13.00
FOTO: Jože Suhadolnik
Helena Kocmur
Helena Kocmur
Na slovesnosti ob 60-letnici časnika Delo smo v Cankarjevem domu gostili tudi dolgoletne naročnike. Med njimi je bil Bogomil Krajnc iz Bučkovcev pri Mali Nedelji, ki časnik prejema že več kot pol stoletja. O tem, da bi ga odpovedal, ni razmišljal nikoli, nam pove, niti v času krize, političnih sprememb ali občasnih vsebinskih in oblikovnih osvežitev. Nekoč sta si Delo vsak dan delila s soprogo Pavlo, še danes pa mu časnik vsako jutro prinaša ravno toliko novic in zanimivega branja, kot ga potrebuje, nam pove 83-letni upokojeni inženir agronomije.

image
Bogomil Krajnc je na časnik Delo naročen več kot pol stoletja. FOTO: Jože Suhadolnik


Ne spomni se več natanko, kdaj sta se s soprogo nanj naročila, pa tudi tega, kateri od njiju je bil pobudnik, a zagotovo je minilo že več kot pol stoletja, je prepričan 83-letni upokojenec, ki od upokojitve prebiva na nekoč maminem posestvu v majhnem kraju Bučkovci pri Mali Nedelji. Približno 40 let je s soprogo Pavlo živel in delal v Gornji Radgoni, v pokoj je odšel pred 17 leti, potem ko je bil kot diplomirani inženir agronomije glavni tajnik oziroma »neke vrste direktor« združenja Slovenije za sadjarstvo. »Aktivni smo bili predvsem na tehnološkem področju, torej pri gradnji sadnih hladilnic, obenem pa smo se ukvarjali s cenovnimi odnosi med proizvajalci in trgovino, kar se je zdaj v glavnem opustilo. Takrat nam je uspelo kot predstavnikom večine proizvajalcev s trgovci tako urejati odnose, da so sadjarji dobili dosti večji delež od maloprodaje kot zdaj,« je kritičen gospod Krajnc.
 

Časopis kljub krizi



Če Dela ne bi imel tako rad, zagotovo ne bi bil nanj naročen več kot 50 let.

Bogomil Krajnc

Časnika Delo ni odpovedal niti v najbolj težkih časih, ko je šel v pokoj ali ko je Slovenijo preplavila ekonomska kriza, zaradi katere se je pri nas marsikdo odpovedal »luksuzu«, kot je obisk kina, gledališča ali naročnina na najljubši časopis. »O tem nisem nikoli razmišljal, saj tudi nisem imel tako slabe pokojnine, da bi bil ogrožen,« pove naš sogovornik, ki na posestvu v Bučkovcih še vedno pridno dela, tako da nima časa razmišljati o krizi in podobnih tegobah. Na kmetiji še vedno veliko pridela in opravlja vse, kar zmore, vključno z upravljanjem traktorja. Gospodinjstvo vodi sam, s pomočjo prijaznih sosed, ki mu pospravljajo, in hčere Katje, ki ga obišče vsak dan, tako da ni povsem sam. Še vedno vozi tudi avto, z njim se običajno odpelje na kosilo v bližnjo gostilno. Vasica je majhna, tako da se v njej počuti dobro, pa tudi vaščani drug drugemu precej pomagajo.

Med petimi gospodinjstvi, kolikor jih je še v vasi, jih največ bere Kmečki glas in Družino, pove gospod Krajnc, v širši krajevni skupnosti pa so bili pred časom trije, ki so imeli naročeno Delo. Odkar so zaprli njihovo pošto, kjer so naročniki vsak teden čakali na sobotni časnik in se tudi spoznali, danes naš sogovornik ne ve več, koliko jih Delo še prejema.

»Za branje si vzamem čas zjutraj, saj vstajam zgodaj.« Najprej spusti kužke, ki jih na njegovem posestvu vzreja hči, potem pa »imam do kakšnih desetih čas, da preberem časopis«. Delo je sicer tako obširno, nam pove, da mu vsega preprosto ne uspe prebrati. V pomoč so mu kratke napovedi na naslovnici, kjer že vnaprej izbere tisto, kar ga najbolj zanima. Z užitkom prebere Sobotno prilogo, kjer ga pritegnejo daljše razprave pa tudi kakšna duhovita besedila. Užival je v branju duhovitih in pronicljivih zapisov zdaj že pokojnega Delovega komentatorja Borisa Ježa, rad ima uvodnike urednika Alija Žerdina, pa kolumne na zadnji strani, ki jih pišeta tudi Renata Salecl in Jožica Grgič, nam našteje bistri sogovornik. In, seveda, ne pozabi pohvaliti izvrstne Vesne Milek, »ki jo z veseljem berem, poslušam in gledam na televiziji«.
 

Še najmanj ga zanima politika


Čeprav v njihovi vasi nimajo več pošte in jim pismonoša sobotnega časopisa ne prinaša več domov, se temu ne odpove. Naročenega ima na hčerin naslov, potem pa mu ga iz Gornje Radgone pripelje v soboto zvečer, da lahko prilogo v miru prebira ob nedeljah. Tako kot sta si nekoč Delo delila s soprogo, ki je bila direktorica Lek Veterine v Lipovcih – ona je najprej preletela gospodarske novice in dogajanje na borzi, njega je bolj zanimal šport –, si Sobotno prilogo zdaj delita s hčerko. Med Delovimi prilogami ga najbolj pritegne Ona, zaradi uvodnika Sabine Obolnar, medtem ko »sem druge probleme, ki jih imajo ljudje in o katerih pišejo, že prerasel, prestar sem, da bi me zanimali«, se pošali Bogomil Krajnc. Na vprašanje, ali v časniku vendarle kaj pogreša, odgovori: »Vsega je veliko … morda pogrešam malo več poročanja o lokalnih dogodkih, od Prekmurja do Primorske, sicer pa sem zelo zadovoljen.«

Ne zmoti ga niti velik format, ki je bil nemalokrat kamen spotike, češ da je tako obsežen časopis težko držati v rokah, ravno nasprotno, pritegne ga bolj kot tabloidne različice. Niti spremembe časopisa, denimo oblikovne ali vsebinske prenove, ki so se zgodile sem in tja, ga niso odvrnile, nam pove zvesti bralec. »Včasih me je res kaj razjezilo, če se je pisalo kaj takega, kar mi ni bilo všeč, vendar nisem nikoli razmišljal, da bi časopis zamenjal. Zame je Delo še vedno vrhunski slovenski časopis, v katerem izvem vse, kar bi rad. Nikoli nisem imel kakšnega hudega konflikta z njim.

Če ga ne bi imel tako rad, zagotovo ne bi bil nanj naročen več kot 50 let,« nam pred slovesnostjo v Cankarjevem domu, kamor ga je v sredo pripeljala hčerka Katja, zaupa Bogomil Krajnc. Čeravno se ni vedno strinjal z vsem, kar je bilo zapisano, denimo o politiki, »se mi je vse, kar je pisalo, zdelo nekako logično, s tem nisem imel težav«. Zmotijo ga le ankete javnega mnenja, saj se mu zdi, da so narejene na majhnem vzorcu, približno tisoč ljudi, tako da nimajo posebnega pomena, pa kljub temu lahko vplivajo na izid volitev, če kakšna stranka zaradi njih dobi več glasov. Takšne ankete bi bilo treba po njegovem objavljati bolj poredko in jih opraviti na večjem vzorcu. Sicer pa, pravi, ga politika v časopisu zanima še najmanj, marsikaj drugega raje prebere kot to.
 

Časniki ne bodo izumrli


image
Maja Kosi, dijakinja, ki  je postala podjetnica pri petnajstih letih, verjame v prihodnost tiskanih medijev. FOTO: Jože Suhadolnik


Srednješolka, ljubiteljska fotografinja in mlada podjetnica Maja Kosi obiskuje tretji letnik Gimnazije Celje Center in že tretje leto vodi svojo spletno trgovino, v kateri ponuja modne dodatke za pse, kot so ovratnice, rutice in povodci, ki jih tudi sama kreira in zašije. Kakor se za Delovo štipendistko spodobi, pa bolj kot najrazličnejšim internetnim vsebinam, ki so vsak trenutek dosegljive na tablicah, računalnikih in telefonih, zaupa tistemu, kar prebere v tiskanih medijih.

Sedemnajstletnica, ki je svoje podjetje Doggy Lilly zasnovala na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, se najbolj zanima za finančne in podjetniške vsebine. Največkrat jih najde v časnikih in revijah, ki jih rada vzame v roke, če brska po novicah na spletu, izbere medije, ki jim bolj zaupa, saj je drugod vse preveč lažnih novic. »Prepričana sem, da tiskani časopisi ne bodo izumrli, saj bo veliko ljudi še naprej raje vzelo v roke papir,« je prepričana dijakinja. »Tudi učim se veliko raje iz zvezka ali učbenika kot pa na internetu.«
 

Podjetnica pri petnajstih



Rada berem časopise in revije, ki jih kupijo starši, najbolj me zanimajo finance, moda in vse, kar zadeva živali.

Maja Kosi

Kot članica Fundacije za ustvarjalne mlade in Delova štipendistka je bila povabljena na 60-letnico časnika, ki ga tudi sama z veseljem prebere. »Rada berem časopise in revije, ki jih kupijo starši, najbolj me zanimajo finance, moda in vse, kar zadeva živali,« pravi mlada podjetnica. Na zamisel o svojem podjetju je prišla, potem ko je dobila svojo psičko Lilly, pasme coton de tulear. »Zanjo sem iskala nekaj posebnega in se ogledovala tudi po tem, kakšne pripomočke uporabljajo drugi lastniki psov. Vse to sem primerjala s trendi v tujini in ugotovila, da tukaj vendarle zaostajamo pri ponudbi bolj ekskluzivnih, unikatnih izdelkov.«

Dodatke za svojo psičko je začela šivati kar sama, na koncu osnovne šole pa prišla na zamisel, da bi svoje izdelke ponudila še na trg. »Imela sem srečo, da je ravno v prvem letniku gimnazije prišel na našo šolo Ustvarjalnik s podjetniškim krožkom, in sem se vključila vanj.« Izkazalo se je, da je bila ta odločitev prava, saj ji zdaj fundacija pomaga mentorsko in finančno. »Imam svojega mentorja, ki me usmerja pri razvoju marketinga, tako da bova skupaj moj projekt spravila nekaj stopničk više,« se nadeja Maja.

Svojo obšolsko dejavnost izvaja kot osebno dopolnilo delo, v prihodnje pa si želi ustvariti resno podjetje. Pred seboj ima še kar nekaj gimnazijskega dela, študij pa namerava nadaljevati na ekonomiji ali oblikovanju, »kar mi bo pomagalo izpolniti podjetniške ambicije«. O izbiri smeri še ni povsem prepričana, zagotovo pa ve eno: bo uspešna podjetnica. Že zdaj je z izplenom svojega dela zadovoljna, saj je decembra, dve leti po ustanoviti podjetja Doggy Lilly, naštela 35 držav v svetu, kamor je prodala svoje izdelke prek spletne strani in družbenih omrežij. Prihodek, ki ga je v tem času ustvarila nadobudna podjetnica, pa je poslovna skrivnost.