Zame je vsak dan srečen, če ga srečnega naredim

Prof. Aleksandra Kornhauser Frazer, znanstvenica: Drži se reka: Najlepša leta so tista, ki so še pred menoj!
Objavljeno
13. december 2014 18.58
 Jasna Kontler - Salamon
Jasna Kontler - Salamon
Prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je naša doslej mednarod­no najbolj priznana znanstvenica, tudi merjeno z ugledom mednarodnih nagrad, ki jih je prejela. Čeprav se že dolga leta redko pojavlja v tisti javnosti, do katere seže pozornost medijev, je 88-letna kemičarka še ved­no ena redkih osebnosti, ki jih pozna večina Slovencev. »Njo pa res cenim, le glejte, da boste dobro napisali,« mi je minulo sredo rekel taksist, potem ko sem mu odgovorila na vprašanje, kaj ravnokar pripravljam.

Kakšne spomine imate na otroštvo?

To ni bilo prav srečno obdobje v mojem življenju. Ko sem se rodila, je bil oče zelo premožen, bil je lastnik predhodnika današnjega podjetja Jelovica v Škofji Loki. Ker pa je bil hkrati delničar banke, ki je v času svetovne krize v 30. letih prejšnjega stoletja šla v stečaj, smo čez noč izgubili vse. Prej razvajen otrok sem pad­la v največjo revščino. In za vsakega otroka je najhuje, če se mu tisti, ki so mu prej zavidali, posmehujejo.

Je to zbudilo vašo gorenjsko trmo?

Predvsem sem morala zato, ker je šestčlanska družina ostala brez vsega in tudi za kruh dostikrat ni bilo, iskati priložnosti, da sem zaslužila kak dinar.

Še kot otrok ste doživeli tudi drugo svetovno vojno. Kako je bilo takrat?

Vojna je najhujše zlo, posebno za okupirane. Pri petnajstih letih, v drugem letu vojne, sem že vodila organizacijo mladih za podporo partizanom. Večji del naše družine je končal v zaporu v Begunjah, v taboriščih in na prisilnem delu v Nemčiji. Kakšna sreča, da smo vsi preživeli.

So temu sledila lepša študentska leta?

Mojih študentskih let sploh ni bilo. Vsaj ne v tistem romantičnem pomenu. Pred vojno sem končala nižjo gimnazijo, po njej pa šla na učiteljski tečaj in postala učiteljica v Kamniku in Domžalah. Želela sem se vpisati na univerzo in študirati kemijo. Toda niso me sprejeli, ker nisem imela gim­nazijske mature. Tako sem delala kot učiteljica in ob polni zaposlitvi opravila z odliko tudi gimnazijsko maturo. Leta 1948 sem se končno vpisala na kemijo. Dobila sem tudi štipendijo. Toda takrat mi je umrl oče, šestčlanska družina je ostala brez denarja, preživljati sva jo morali s starejšo sestro. Zato sem vrnila štipendijo in se znova zaposlila. Študirala sem lahko le sama iz knjig, čez dan sem delala, študirala pa poz­no v noč. Zato še danes nisem ravno razumevajoča poslušalka, kadar mi študentje potožijo, da so preobremen­jeni.

Je bil vsaj vaš doktorski študij pravi?

Da, a bil je zelo pospešen. Že dve leti po diplomi sem doktorirala. Takrat sem že bila asistentka svoje doktorske mentorice prof. dr. Marije Perpar, ki nas je uspešno podila. Ona me je po doktoratu tudi poslala po svetu, v Švico in Anglijo. Nato sem dobila še Fullbrightovo štipendijo za usposabljanje v ZDA. Lahko rečem, da sem takrat res zaživela.

Zakaj ste si tako želeli študirati ravno kemijo?

To je izviralo še iz časov mojih predvojnih dijaških let na poljanski gimnaziji v Ljubljani. Tam me je profesor kemije Kajfež izbral za svojo asistentko pri poskusih in me izzival z besedami: »Kemija ti dobro gre, škoda, da si punca, kemija ni za ženske.« Izziv – in jaz imam izzive rada.

Kako pa je v vse to prišel Unesco?

Čeprav sem uživala v raziskovalnem delu, je bilo to zame preozko. Povezovala sem se z farmacevtsko industrijo, mednarodno pa v okviru Unesca, kjer je ključno področje visokošolsko izobraževanje.

Kar nekaj pedagoških projektov ste naredili tudi za otroke. Na primer Cicibanovo serijo Pamet je boljša kot žamet. Ste to naredili zaradi svojih vnukov?

Drži. Najprej sem vnukoma morala pripovedovati znane pravljice, pa sta me nenehno popravljala, da je Sneguljčica ali Pepelka tisto v resnici naredila drugače. Zato sem si začela zgodbe izmišljati – seveda kemijske. V kuhinji smo naredili laboratorij. Tako je nastala ta serija, ki je bila prevedena v več jezikov. Menda je mnoge mlade to potegnilo k naravoslovju. A med kolegi sem poslušala očitke, da bi me morali vreči z univerze, saj univerzitetni profesor vendar ne more pisati otroških zgodb. Na srečo sem šla kmalu zatem v Ameriko, kjer sem delala na sloviti univerzi Berkeley s profesorjem Sea­borgom, nobelovcem, tudi glavnim svetovalcem ameriškega predsednika za jedrske raziskave. On pa me je prosil, naj mu pomagam narediti podobno serijo za otroke. Po vrnitvi sem seveda zabrusila kolegom, ki so me kritizirali, da se požvižgam na njihovo mnenje, saj vem, da sem v dobri družbi ...

Kaj vam je v življenju prineslo največ zadovoljstva?

Družina. Družino imam res imenitno. Imam čudovito hčer in zeta, s katerima se globoko razumem. Imam dva krasna vnuka in že eno super snaho, aprila prihodnje leto pa bom celo prababica. Deklico pričakujemo.

Pa še to: s prvim soprogom Pavletom Kornhauserjem, ki ga tudi vsi poznajo, sva kar preveč intenzivno delala na različnih področjih – on v medicini, jaz kemiji –, zato sva se komaj videvala, se odtujila, nazadnje pa sporazumno razšla, oba našla srečo v drugem zakonu in ostala prijatelja. Tako sem skoraj četrt stoletja preživela v Oxfordu in imela sijajnega kolega – tudi kemika – v soprogu Malcolmu Frazerju. Bil je velika mednarodna osebnost in hkrati silno skromen človek – nikoli ni poudarjal sebe, čeprav je imel najvišje univerzitetne funkcije in je sodeloval tudi z britansko vlado in kraljevo družino. Šele po njegovi smrti, ko sem pospravljala njegove dokumente, sem ugotovila, da mu je kar petnajst univerz podelilo častni doktorat.

V življenju ste tudi vi prejeli veliko nagrad in priznanj. Kaj vam pomenijo?

Napačno je misliti, da je za nagrado bistvena vrhunska kakovost dela. Enako, včasih pa še bolj pomembno je, da te predlaga nekdo, ki ima vpliv. Seveda v naši hudo zavistni domovini pogosto sploh ni nikogar, ki bi bil pripravljen napisati predlog, če nisi ravno zares naš. Nismo edini. Le tako si namreč lahko razložimo, zakaj niso nikoli dobili oskarja taki filmski velikani, kot so bili Charlie Chaplin (sumljivi levičar), Marilyn Monroe (preveč izzivalna ženska), Alfred Hitchcock (nevljudni kme­tavz). Tudi v znanosti jih je kar nekaj in ne konča vsak tako, kot je kemik Dan Schechtman, ki je dobil leta 2012 Nobelovo nagrado za raziskave kvazi kristalov, pred tem pa so ga več kot desetletje zmerjali s kvazi znanstvenikom in ga z njegove univerze v Haifi hoteli nagnati, češ da jim dela sramoto …

Sicer pa se z nagradami nasploh ne kaže preveč šopiriti. Jaz pravim, da slava in slama nimata skupnih samo štiri od petih črk: obe tudi hitro zagorita z velikim plamenom, a prav tako hitro ugasneta, preostane le prgišče pepela in še tega raztrosi veter časa.

Moj primer so steklena vrata na domačem hodniku. Kadar so bila lepo pomita, jih je marsikdo spregledal in se zaletel vanje. Nalepiti pozor, steklo! se mi je zdelo grdo. Pa sem poiskala veliko medaljo in jo nalepila na vrata. Odtlej se ni nihče več zaletel, me pa v tridesetih letih tudi še nihče ni vprašal, kaj tista medalja pomeni. Toliko za komentar, po čem je slava …

V okvir številnih nagrad in priznanj, ki ste jih v življenju dobili, spada tudi članstvo v več uglednih akademijah. Ste ena od ustanovnih članic Evropske akademije s sedežem v Londonu in tudi Svetovne akademije. Ste med redkimi belci, ki so člani Akademije tretjega sveta. Kako si sami razlagate, da vas med člane ni povabila Slovenska akademija znanosti in umetnosti (Sazu)?

Meni to prav nič ne manjka. Vsaka akademija ima svoj program in moje delo očitno bolj spada v programe mednarodnih akademij kot Sazuja. Sicer pa nisem izjema, doma in po svetu je vrsta vrhunskih slovenskih znanstvenikov, ki bi jim lahko postavili tako vprašanje. Se pa sprašujem, zakaj je naziv akademik pri nas vezan samo na Sazu, vse druge akademije z veliko širšimi mednarodnimi izbirnimi komisijami pa ne pridejo v poštev? Celo Inženirski akademiji Slovenije (IAS) marsikdo v našem logu noče priznati enakopravnosti.

Vas še kje motijo slovenski predsodki?

Menim, da zelo grešimo v odnosu do tujcev in tako imenovanih tujcev. Ko sem vprašala angleške kolege na slavnem Imperial Collegeu v Londonu, kako prenašajo to, da je velik del vodilnih delovnih mest v rokah tujcev, so me samo začudeno gledali, češ ali si ti zadnjega pol stoletja prespala. To zanje niso nobeni tujci, temveč najboljši, ki so jih lahko pridobili. V Sloveniji moramo tako ozrač­je šele ustvariti. Bojim se, da je sedanja razprodaja podjetij bolj namen­jena čimprejšnji pridobitvi nekaj fičnikov, ki bodo hitro izpuhteli že za plačilo obresti za dolgove in nam prinesli bolj malo nam naklonjene tuje gospodarske pameti ter skrbnega vključevanja naše, da bi skupaj delovali za naše cilje. In če se ne bomo zavedeli nevarnosti tistega »samo da je naš«, bo šlo še naprej navzdol.

Torej zaprtost ogroža gospodarske interese našega naroda?

Seveda, a žal ne samo gospodarskih. Vsak vase zaprt sistem degenerira, to je eden temeljnih zakonov narave, pa naj gre za poljščine, vzgojo rodovniških psov, konjev ali pa za ljudi. Mešanje vrst je pogoj za ohranitev telesnega in zlasti duševnega zdravja.

Trikrat sem šla okrog sveta in vem, da Slovenci živimo na prelepem koščku Zemlje, prav nikjer nisem videla toliko različne lepote na kupu kot pri nas. V poldrugem tisočletju naše zgodovine so se tega koščka hoteli polastiti tujci s severa in juga, vzhoda in zahoda. Globokim koreninam naših prednikov se moramo zahvaliti, da smo obstali, in mešanju s tujci, da se majhni in vase zaprti nismo izrodili.

Smejala sem se, ko so mi pravili, da Janković ne more biti ljubljanski župan, saj ni čistokrvni Slovenec. Moj odgovor je razumljiv: pokažite mi, no, čistokrvnega Slovenca! Če bi šli dovolj rodov nazaj, ga zagotovo ne bi našli.

Večkrat se sami šalite, da se ne morete pohvaliti s čistokrvnostjo.

Res ne. Mama je bila iz trdnega gorenjskega rodu Ambrožičev – ampak tisti -ič v priimku je kar malo sumljiv, ali ne? Oče pa je bil iz stare italijanske, celo plemiške družine Caliari, od katere sta ostala samo grb in ponos, da je bil iz te družine tudi sloviti slikar Paolo Veronese. Poleg tega je bila očetova mama menda nemškega rodu.

Vam je svetovljanstvo gotovo prišlo prav, ko ste bili svetovalka generalnega direktorja Unesca in ste delali za Svetovno banko.

Življenje mi je bilo res naklonjeno, v projektih Unesca, UNDP (Program Združenih narodov za razvoj) in Svetovne banke sem delala v več kot petdesetih državah na vseh celinah. To delo me je prisililo, da sem se otresla zapečkarstva, a tudi tiste za majhne in zaprte skupine značilne zaverovanosti vase in se brez zavirajočih predsodkov vključila v svetovno tekmo.

Že pred tem ste bili v 70. letih podpredsednica ene najbolj zanimivih slovenskih vlad. V času, ko se je vladi še reklo izvršni svet. Kaj vas je takrat pripeljalo v politiko?

Bolj po sili in trimesečnem prepričevanju. Morda tudi to, da sem vedno rada delala z ljudmi in sem imela rada nove izzive. Privlačile so me velike ambicije Kavčičeve vlade, prav nič všeč pa mi niso bile politične spletke. Tega nisem mogla spremeniti in tudi ne prenašati. Zato sem komaj čakala, da sem lahko odstopila in se polno vrnila v svojo kemijo.

Vas je po osamosvojitvi kdaj kakšna slovenska vlada zaprosila, da ji pomagate s svojimi mednarodnimi izkušnjami? Potreb po okoljskih projektih nam ne manjka, naj omenim samo sanacijo celjske Cinkarne ...

Ne, takih ponudb ni bilo, sama pa jih tudi nisem iskala, saj sem še vedno zasuta z delom. V nobenem primeru pa pri nas ne bi mogli delati tako, kot smo lahko v projektih Svetovne banke, saj so za našim delom stali veliki skladi. Doma teh žal ni. Bi pa vseeno lahko marsikaj naredili bolje.

Kaj na primer?

Tudi za Slovenijo je edini izhod v visokih tehnologijah, torej v še veliko bolj intenzivnem učenju in še veliko bolj discipliniranem delu, da bi z vrhunsko kakovostjo dosegli najvišje kvalificirane zaposlitve, ki so vsaj za zdaj manj izpostavljene svetovni konkurenci in prinašajo več dodane vrednosti. Manj živeti na kredo, manj iz rok v usta, več iz boljšega dela. Bolj ko je pot navzgor strma, toliko zahtevnejša je, in tale je zares zelo strma. Žal pa drugače ne gre, tudi ne čez noč in nobena politična pravljica tega ne more pričarati. Treba je delati, treba je garati in ustvariti večji hlebec kruha. Žal pa se ukvarjamo predvsem z delitvijo hlebca, ki ga še ni.

Ste zadovoljni z našo raziskovalno politiko?

Ali jo sploh imamo? Sama moram reči, da je ne čutim. Po eni strani poslušam floskule, kako je znanost pomembna in potrebna, po drugi pa je očitno, da politiki tega ne mislijo resno. Priznam, sama ne vem, kaj se da tu narediti. Ne verjamem več v velike deklaracije, še manj v vsakodnevno nakladanje. Še tako majhen projekt je, če ga dobro narediš, vreden več kot najimenitnejša deklaracija.

Ali to tudi pomeni, da ne zaupate tej vladi?

Treba ji je dati nekaj časa. Premier Cerar je razgledan in pošten in minister Mramor nedvomno dober finančnik. Zagotovo pa se motijo tisti, ki mislijo, da se bo veliko rešilo s prerazporejanjem denarja, s takšnim in drugačnim razrezom. Zato denarja ne bo nič več. Moramo ga več ustvariti.

Nekateri pravijo, da nas tepe to, da smo majhni …

Da, to pravijo, vendar je to velika neumnost. Če si majhen, ne segaj sam po velikih ciljih, ne gradi ogromnega hotela, raje si naredi vrhunsko majhno restavracijo ali pa se pridruži v kako dobro skupino. Zgledujmo se po Švicarjih – niso tolikokrat večji od nas, a vendar so svetovno spoštovani. Recept? Na moje vprašanje, zakaj so tako uspešni, so mi švicarski kolegi povedali tale šaljivi rek: Garaj, garaj, hiško zidaj! Pa psa prodaj in lajaj sam! Njihov recept je torej zelo preprost: garaj in varčuj. Problem je, da mnogim to ni ravno všeč. Najbrž je res prava neka srednja pot, a ta je za marsikoga pri nas veliko bolj naporna, kot si želi.

Od vsega začetka ste intenzivno vpeti v delo Mednarodne podiplomske šole (MPŠ) Jožefa Stefana, ki je nedavno praznovala desetletnico. Je šola dosegla to, kar ste od nje pričakovali?

Šola, ki vključuje vrhunske raziskovalce, celo presega pričakovanja – uveljavila se je kot elitna podiplomska šola v tem predelu Evrope. Njeni doktorandi so umeščeni v velike projekte in objavljajo v vodilnih mednarodnih revijah. Kljub poplavi programov drugod izvaja MPŠ samo tri programe, in to na področju visokih tehnologij nanotehnologije, ekotehnologije in informacijsko-komunikacijske tehnologije, v pripravi pa je četrti: senzorske tehnologije. Prav zaradi ugleda ima MPŠ kljub krizi, ki je povsod zmanjšala vpis na podiplomski študij, vsako leto polno zasedenih vseh 55 razpisanih študijskih mest, med kandidati prevladujejo najboljši diplomanti fakultet, povprečna ocena dodiplomskega študija letos na novo vpisanih doktorandov je 8,8. Več kot četrtina jih je iz drugih držav. Doktorji znanosti z MPŠ, doslej jih je bilo prek dvesto, največkrat dobijo zaposlitev že med študijem. Delajo v 24 državah. Profesorji MPŠ so nosilci največ nacionalnih in mednarodnih priznanj za znanstvene dosežke. Tudi letos sta bili dve od štirih slovenskih najvišjih Zoisovih nagrad podeljeni prav profesorjema MPŠ.

Kot dekanja te fakultete ste se nedavno soočili z obtožbami računskega sodišča, da Institut Jožef Stefan nima pravne osnove za podporo MPŠ ...

Da, časopisi so to predstavili skoraj kot obtožbo za korupcijo! Naj takoj poudarim, da je to povsem neutemeljeno. Nihče nima na MPŠ nobenih delnic ali kaj podobnega, nihče si nikoli ni delil nobenih nagrad, nagrajevanje dela je vsem odprto in – žal – tudi nižje kot na drugih visokošolskih zavodih.

Kaj potem na MPŠ pritegne vrhunske raziskovalce?

Predvsem delo z visoko nadarjenimi mladimi ljudmi, ki so se z dušo zapisali raziskovanju.

In kaj boste z obtožbami?

Dogovor za sofinanciranje dejavnosti MPŠ je bil podpisan pred desetimi leti in medtem se je seveda pravno marsikaj spremenilo. Računsko sodišče ima prav, ko zahteva, da morata institut in šola dogovor dopolniti v skladu z današnjimi predpisi. To že pripravljamo.

Kaj vam ob vseh naštetih obvez­nostih trenutno jemlje tisto malo prostega časa?

Lotevam se pisanja knjige, v kateri bi rada predstavila bistvo svojih srečanj z izredno zanimivimi deli sveta in vrhunskimi osebnostmi, ki te nujno obogatijo.

Delate po kakšnih svojih zapiskih s teh poti?

Ne, imam pa srečo, da sem imela in še imam zelo dober spomin. Tudi fotografski spomin. Še vedno vem, na kateri strani in v kateri vrsti kaj piše.

Potem se vam ne kaže zameriti, saj ničesar ne pozabite?

Zamere pa kar rada pozabljam ...

Imate poleg dela še kak hobi?

Delo mi zapolni večino časa, za hobije ga ni. Rada poslušam glasbo. A ne na koncertih, temveč kadar sem sama. Zame je glasba nekaj intimnega in me tisto družabno ozračje kar moti. Najbolj uživam – tu se mi boste verjetno smejali –, če jo poslušam ob likanju. Najraje Čajkovskega in druge klasike in tudi kakšen dober šanson. Predvsem Edith Piaf. Imam celo zbirko odličnih diskov.

Marsikdo je verjetno presenečen, ko vidi, kje v Sloveniji živite. Precej na samem, v strmem bregu. Zakaj ste izbrali tak kraj?

Z možem sva se že pred selitvijo iz Oxforda odločila, kakšen naj bo kraj, kjer bi rada živela v Sloveniji. Želela sva mir, gozd in lep razgled. Vse to sva našla na vrhu Police. Od tam občudujem sedem gorskih grebenov, vse do Snežnika. Pa čudovite sosede imamo.

V vašem življenju je bilo kar nekaj tragedij, nazadnje smrt moža. Kaj vam vseeno daje to energijo, ki jo izžarevate?

Smrt človeka, ki te ima rad brez pogojev, je najbrž eden najhujših udarcev. Moraš sprejeti, da se življenje enkrat izteče, in ustvarjalno preživeti, kar te še čaka. Spomini včasih pomagajo, a tudi bolijo. Delo je edini most, ki vodi čez ta prepad, iz ustvarjanja črpam energijo.

Zdi se, da vas leta prav nič ne obremenjujejo.

Res me ne in upam, da bo tako še naprej. O staranju kroži na kupe rekov. Največkrat slišimo latinski rek Senectus ipsa morbus est, starost je že sama po sebi bolezen, ki je črnogled in zato meni ni všeč. Raje imam, kar je povedala Brigitte Bardot: Najlepša leta so tista, ki so še pred menoj! Vse bolj privlačen se mi zdi tudi: Na stara leta najbolj obžalujemo tiste grehe, ki nam jih ni uspelo zagrešiti.

Starost prav gotovo prinaša večjo osebno svobodo. Ker je koža čez in čez podplat postala, se lahko požviž­gaš na pohvale in tudi na graje, možganom puščaš prosto pot in delaš tisto, kar te veseli, ob tem opuščaš površne vezi, da polno zaživijo tiste iskrene.

No, nekaj pa me tudi jezi: ko poslušam na tv-poročanje, da smo upokojenci preveliko breme za mlade. Takrat pravim: sapralot, kam pa so zagonili prispevke, ki smo jih plačevali v pokojninski sklad? Ob upokojitvi sem imela 47 let delovne dobe in še vedno plačujem več davka, kot dobim pokojnine. Torej nisem nikomur v breme.

Bližamo se največjim praznikom v letu. Kaj vam ti pomenijo?

Odkrito povedano, prav nič. Dni ne preživljam po vnaprej napisanih pravilih. Zame je vsak dan srečen dan, če ga srečnega naredim.

Pa pogled v prihodnje leto? Ali vam vzbuja prihodnost samo zaskrbljenost?

Kljub kritičnosti sem takšen človek, ki mu je optimizem bližji od pesimizma. Morda je to moja genetska napaka. Verjamem, da si lahko kljub vsem težavam sami naredimo srečne dneve. Prav pa je, da smo se ozavestili, kaj delamo svojemu okolju. V osebnem življenju pa menim, da moramo spremeniti svoje nazore. Po moji presoji nisi bogat, ko imaš veliko, bogat si, ko imaš dovolj in si zadovoljen s svojim načinom življenja. Prav gotovo se moramo čimprej posloviti od potrošniške družbe, ki dobrine odmetava – in znova pretehtati naše vrednote, drugače bomo zapravili možnosti za življenje na našem planetu. Veliko sedanjega hlepenja po materialnem bogastvu moramo nadomestiti s kulturnimi dobrinami, naučiti se moramo, da je bogastvo tudi pogled na lepo umetniško delo, na naravo, prebrati razmišljujočo knjigo, prisluhniti dobri glasbi, ustvarjalnemu pogovoru. To zadnje se mi zdi še posebej pomembno, saj zdaj pogosto kaže, da smo hodili samo v tisto šolo, kjer so učili govoriti, in prav nič v tisto, kjer bi nas učili poslušati.