Zapisan botaniki in v njeno zgodovino

Ena izmed orhidej odslej nosi ime po zakoncih Kosec.

Objavljeno
29. september 2017 14.51
Brane Maselj
Brane Maselj

Pozna več kot tisoč gob z njihovimi latinskimi imeni vred in ogromno rastlin. Lesne gobe je zbiral in preučeval, še preden so postale zanimive za farmacijo, zadnja njegova največja ljubezen pa so orhideje. Eno izmed njih – Ophrys ×koseciorum – so poimenovali kar po njem oziroma po zakoncih Kosec.

Za Jožeta Kosca je narava resnično, kot rečemo, odprta knjiga, v kateri je prebral tudi drobni tisk. Čeprav ni botanik, ampak matematik, se je botaničnega jezika začel učiti že kot otrok, ko je na travnikih in v gmajnah okoli domačega Šinkovega Turna za odkup nabiral zdravilna zelišča, pa borovnice in seveda gobe. Izkupiček je, tako kot drugi otroci v tistih šestdesetih letih, porabil za šolske knjige in zvezke. Pozneje so prišli hribi, poleti s spalno vrečo in pozimi s turnimi smučmi. Če je moral kak konec tedna ostati doma, je bil ta zanj izgubljen.

Raje jih fotografira, kot je

Učitelj matematike in fizike se tudi danes skoraj vsak dan, potem ko se vrne z mengeške osnovne šole, skupaj z ženo Nevenko in labradorko Ado odpravi v naravo, brez katere preprosto ne bi mogel živeti. Zakonca včasih spotoma nabereta šopek rož ali košaro gob, izbira pa pri takšnem poznavanju gobjega sveta ni nikoli težka. Kljub temu gobe in rože na teh izletih najpogosteje samo fotografirata. Ljudem, ki v rekordni gobji sezoni, kakršna je letos, samo v zamrzovalnik vložijo po dvajset kilogramov zdravih jurčkov, se čudita. Sprašujeta se, kdo sploh lahko poje toliko gob. Še dobro, da ne vedo, pravi Jože Kosec, da pri nas raste kar več kot dvajset vrst gobanov in ne le tri ali štiri, kolikor jih pod imenom jurček razlikuje ljudstvo. Prav tako dobro je, da ne nabirajo vseh petdesetih vrst kukmakov, ampak le tako imenovane šampinjone, saj so nekateri, tisti z značilno podaljšanim betom, tudi smrtno nevarni.

Dvainšestdesetletni gobarski enciklopedist se z gobami nikoli ni bil zastrupil, na njegovem krožniku se znajdejo komaj nekajkrat na leto. Nazadnje je bil na mizi, popečen z jajci in čebulo, bukov ostrigar, ki sta ga Kosca našla kar v gozdu. Malo znano je, da je ta tipični prebivalec gobjih »farm« pred leti pobegnil z enega izmed gojišč in se začel širiti po naših gozdovih. Rad pa gobe vlaga, še najraje sivke, ki so zanj kraljice slovenskega gobjega kraljestva, a jih je žal vse manj, to pa zato, ker ljudje v borovih gozdovih ne kosijo več praproti in resja za steljo. Vložene gobe podari prijateljem.

Dokler so mu oči še dobro služile, je glive zelo rad opazoval tudi skozi mikroskop, še posebno če so bile neznane in jih je želel mikološko klasificirati. Če danes najde kakšno, za katero ne ve, kam natančno sodi, za mikroskopijo poprosi prijatelje mikologe. Nemalokrat se je že zgodilo, da je našel gobo, ki je v Sloveniji nihče ni pričakoval.


Jože poleg največje orhideje himantoglossum adriaticum ali jadranska smrdljiva kukavica, ki zraste pri nas. Foto: Nevenka Kosec

Pri Mikološki zvezi Slovenije, v okviru katere redno predava o gobah, je eden izmed maloštevilnih uradno priznanih determinatorjev mentorjev. To je namreč naziv, ki ga lahko prejmejo določevalci gobje identitete. Ta je spričo širnega sveta gliv precej izmuzljiva. Še posebno to velja za lesne gobe, ki šele v zadnjem času postajajo zanimive, in sicer zaradi njihovega zdravilnega potenciala. Jože pa jih je začel zbirati, mikroskopirati, prepoznavati in razvrščati že pred 30 leti. Nekaterim je tudi poslovenil njihova latinska imena. Prav tu – in pri orhidejah – se je razvnela njegova strast.


Matematika in botanika kot dve plati kovanca

V drvarnici še danes hrani nekatere najbolj zanimive primerke lesnih gob. Za vsako ve natanko, kdaj, kje in na katerem drevesu jo je našel. Nekateri med temi organizmi človeku služijo že tisočletja, denimo kresilna goba, pa tudi vse bolj znana svetlikava pološčenka (Ganoderma lucidum). Slednjo, ki ima zdravilne lastnosti, farmacevtska industrija uvaža iz Kitajske, Kosec pa jo je našel tudi pri nas, na Dolenjskem in Primorskem. Svetlikavi pološčenki podobna je Ganoderma pfeifferi, ki se je še posebno zasidrala v zbirateljev spomin, saj je del te gobe nekoč kradoma snel z neke bukve v znamenitem londonskem botaničnem vrtu Kew Garden. Nekaj let pozneje je to zahodnoevropsko vrsto našel rasti tudi na naših tleh. Zdaj jo lahko občudujemo le še v grajskem parku Šmarje pri Jelšah.

Zakaj se je ob vsem tem prijateljevanju z naravo odločil za študij matematike in fizike? »Saj gre v resnici za dve plati iste medalje: obe, tako matematika kot botanika, sta naravoslovni vedi, obe sta eksaktni in ne pri eni ne pri drugi ne moreš goljufati,« pravi gobji determinator, ki se strinja z Bertrandom Russllom, da je le ena stvar lepša od matematike. To je glasba. Za obe je značilno, da morata biti prav; če nista prav, sta lahko le narobe, srednje poti ni, zato današnji hip hop in nekatere druge podobne zvrsti zanj niso glasba, pribije učitelj, ki ima sicer z mlado generacijo izvrsten odnos.

Čeprav poučuje matematiko v najvišjih razredih, ga učenci v anketah redno postavljajo na vrh lestvice priljubljenosti. Pač, radi ga imajo, pravi učitelj, ki zna svoje učence z enako strastjo, kot jo goji do narave, prepričati, da je prav matematika največje bogastvo, ki ga bodo odnesli iz osnovne šole. Navsezadnje, matematika nauči človeka logičnega razmišljanja. Tudi stari Grki so pri vzgoji mladine matematiki – poleg glasbe in telovadbe – pripisovali poseben pomen, pravi ljubitelj starogrške literature in filozofije. Tu je, kot pravi, izvedel bolj ali manj vse o človeku in njegovi naravi.


Ophrys zinsmeisteri, endemit Kvarnerskega zaliva (levo zgoraj), Ophrys untchjii, (istrsko mačje uho), endemit Kvarnerja in Istre (desno zgoraj). Njun hibrid je po naključni zmoti žuželke Koščeva Ophrys ×koseciorum. Foto: Jože Kosec

On prepoznava, ona razlikuje

Zakaj se je pred približno dvajsetimi leti, ko je spoznal soprogo Nevenko, zaljubil v orhideje, pa ne ve prav natančno. Morda je »krivo« veselje do starih Grkov, ki so to rastlinsko družino poimenovali po mošnjam podobnih podzemnih gomoljih. Ti se v grščini imenujejo orchis – moda. Njegovo pozornost pa je brez dvoma pritegnila predvsem njihova lepota, saj navsezadnje je za marsikoga prav orhideja kraljica rož. Čeprav, dodaja amaterski botanik, znan po svojih člankih v strokovnih krogih doma in po Evropi, ga privlačijo le v naravi rastoče, »divje« orhideje. Gojene ga ne zanimajo preveč, nekoč je dobil eno v dar, pa mu je kmalu zmrznila, zato bi jih na oknih njunega doma zaman iskali.

Nekateri ljubitelji vidijo v njihovih cvetovih podobnost s spolnimi organi, druge navdušuje njihova inteligentna sposobnost, ko prav s temi cvetovi različnih vzorčkov zapeljujejo čmrlje, da si jih poželijo in z njimi, kot pravi znanost, psevdokopulirajo, spet tretjim je všeč, da izločajo številne močne feromonske vonjave. Za Jožeta Kosca so preprosto lepe. In ker je to ena najbolj razširjenih rastlinskih družin na svetu z več deset tisoč različnimi vrstami, mu dela in zabave z njimi ne more zmanjkati.

V Sloveniji je za zdaj v naravi najdenih kakšnih 80 različnih vrst. Prav vse sta si ogledala tudi zakonca Kosec, ki jih seveda nista trgala, še manj pa presajala, saj so zakonsko zaščitene. Njuno iskanje pa ni omejeno le na Slovenijo – rastline pač ne vedo za državne meje –, vsako leto napravita z avtom vsaj štirideset tisoč kilometrov. V Dalmaciji in na njenih otokih se počutita že skoraj kot doma. V lovu za slikovitimi rožami sta prekrižarila številna sredozemska območja in tudi druge dele Evrope. S tamkajšnjimi domačini, ljubitelji orhidej, ki ju navadno popeljejo na pot po nepoznanih krajih, sta navezala pristne prijateljske stike, tako kot drugje po svetu. Pred leti sta na Glavotoku na otoku Krk našla izjemno redko orhidejo, ki je nastala tako rekoč po pomoti. Različne orhideje namreč k opraševanju privabljajo specifične vrste opraševalcev, a zgodi se, sicer silno redko, da se žuželka zmoti in nese pelod z ene na drugo vrsto orhideje. Tako je nastala redka, in dokler je nista kot pripadnico posebne vrste prepoznala prav Kosca, še ne poimenovana orhideja.

Njun prijatelj Roko Čičmir, eden najboljših poznavalcev orhidej v Evropi, jo je znanstveno opisal v eminentni reviji Les Naturalistes belges. Poimenoval jo je po zakoncih Kosec, Ophrys ×koseciorum – po naše bi se reklo koščevsko mačje uho –, to pa zato, ker ju orhidološka srenja pozna kot enega redkih zakonskih parov, ki si deli nenavadno ljubezen do teh cvetlic. »On rastline prepoznava, jaz pa jih razlikujem,« delitev hobija duhovito ponazori Nevenka Kosec, zdravnica v pokoju. »Ime ×koseciorum je priznanje obema, brez nje mene ne bi bilo,« pa doda Jože Kosec.