Zaradi govoric o prevari z možem ne govoriva

Četudi sem globoko v sebi vedela, da mož, takšen, kot je, ne bi nikoli skočil čez plot, sem se z njim na smrt sporekla. Na koncu sem z živci, se je Mileni Miklavčič potožila bralka.

Objavljeno
06. januar 2020 12.00
Posodobljeno
06. januar 2020 12.00
FOTO: Shutterstock
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič
Z možem sva si zelo različna. On je precej miren in tih, jaz živahna. Vrsto let sem delala v oddelku za stike z javnostmi in dobro mi je šlo. Potem pa se mi je rodil otrok, ki ima precej zdravstvenih težav, morala sem zamenjati službo in si poiskati nekaj bolj preprostega in ne obremenjujočega v bližini kraja, kjer živimo. Da le ne bi storila tega! Bolj bi morala zaupati tašči, ki se mi je ponujala za varstvo, pa sem jo vzvišeno in domišljavo zavrnila, prepričana, da nima kaj iskati v naši hiši. Moram reči, da je bila pametnejša od mene: iz moje zavrnitve ni naredila cirkusa, temveč me je celo zagovarjala, ko sem kdaj pa kdaj omagala pod težo obveznosti in neprespanih noči. Zdaj sva veliki prijateljici, brez njene občasne prisotnosti bi bilo življenje zelo naporno.

Zaradi sinove bolezni je trpel zakon, saj so včasih minili meseci, ko z možem nisva bila intimna. Nekoč, ko sem bila v najslabši koži, so mi sodelavke pod »zelo zaupno« prinesle na nos, da je moževa nekdanja prijateljica noseča in da se jim zdi, da so mojega moža večkrat videle z njo na kavi. Samo predstavljate si razdejanje, ki ga je ob vseh obremenitvah, ki sem jih imela, ta novica povzročila!



Četudi sem globoko v sebi vedela, da, takšen, kot je, ne bi nikoli skočil čez plot, sem se z njim na smrt sporekla. Ko sem že mislila, da se nižje, kot sva se, ne bova spustila, mi vrže v obraz, da četudi bi šel s tisto žensko, bi imel opravičilo, ker se mu v postelji izmikam. Besna sem sedla v avto in vdrla v hišo pri tisti ženski. S svojim partnerjem je gledala televizijo … Mož od takrat ne govori z menoj, jaz pa sem na koncu z živci.
Zdravka

Draga Zdravka, vaše zgodbe sem bila vesela kot vsake druge, ki mi jo tisti, ki se znajdejo v stiski, zaupajo. Če imam srečo, mi uspe, da se postavim v vaše čevlje, da lahko začutim, kako vas boli srce, in ne nazadnje, da razumem, kaj bi sploh radi spremenili, da bi bilo drugače. To zad­nje je včasih najtežje: vsi – z menoj vred – imamo radi poslušalce, ko smo v stiski, a ko je treba začeti ukrepati, mencamo, bi ali ne bi. Mnogi, žal, raje vržejo puško v koruzo, kot da bi mignili s prstom in se lotili izziva, s katerim bi izboljšali kakovost življenja! Tudi čarobne paličice, ki bi na daljavo izbrisala težave, nima nihče v roki. Še dobri decembrski možje ne!

Če sem odkrita, se je najteže pogovarjati s tistimi, ki nas znotraj domačih sten kaznujejo z molkom. »Šparanje z jezikom« je lahko usod­no za medsebojne odnose. Sploh v primerih, kot je vaš, ki ni takšne sorte, da bi morala kogarkoli boleti glava!
Z možem sta po značaju kot noč in dan. Če sta se kljub temu odločila za skupno življenje, otroka, potem sta se morala že pred usodnim da sprijazniti tudi s to različnostjo. Mož je bil doslej vaša tiha opora, vi pa njegovo sonce, ki sije tudi tedaj, ko letijo zašiljene prekle izpod neba. Pravite, da bi zanj dali roko v ogenj, a ste kljub temu nasedli zlobnim govoricam o njegovem skoku čez plot s konkretnimi posledicami. Šle so celo tako daleč, da so namigovale, da si je mož zaželel zdravega otroka!

Če sta bila kot rit in hlače, potem bi se vam morala prižgati rdeča lučka že ob omembi, da je »pogosto« obiskoval dotično sodelavko. Ne poznam človeka, ki bi bil lahko hkrati na dveh različnih krajih! Seveda, vaš temperament in burno reakcijo zelo dobro razumem. Marsikatera bi ravnala enako! A v trenutku, ko nam poči film, se lahko zgodi, da izgubimo vse, kar nam je bilo še včeraj najbolj dragoceno. Nekateri ljudje, ki na tem božjem svetu nimajo drugega dela, kot da prenašajo čenče sem in tja, so pač nujno zlo, ki se ga ne moremo znebiti. Povsod obstajajo in povsod, kamor vtaknejo svoje lovke, pustijo za seboj pogorišče.

Vprašanja ali komentar
 
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore
pošljite na: Nedelo, Dunajska 5,1509 Ljubljana, ali na e-naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena).
 


Vaše »razdejanje« je še toliko bolj boleče, ker sta imela z možem kar nekaj »posta« zaradi sinove bolezni. Bila bi iz kamna, če ne bi razumela, da vas je v stresni situaciji, ko zaradi sinove bolezni niste vedeli, kje se vas glava drži, minila želja po spolnosti. V takšnih trenutkih so zelo pomembni predvsem dotiki, objemi, božanje. Bližina ljubljene osebe nas pomiri, nam da novih moči, da se laže spopadamo s težavami. Po mojem ni bilo prav, da ste se od intime ogradili. Zato razmišljam, ni pa nujno, da imam prav, kaj pa, če kakšna drobna zamerica dejansko izvira iz teh odnosov?

Štejem pa vam v dobro, da vam je uspelo zakopati bojno sekiro s taščo. Lepo, da sta po tistem, ko sta si druga drugi zmetali v obraz marsikaj, zdaj prijateljici. Sploh ker je tašča nevsiljiva, pride na obisk zato, da vam pomaga, in ne zato, da bi delala zdrahe. Za molk med vami in možem ne ve, ker se zraven nje »normalno« pogovarjata. Če je res tako, je zelo prav!

Morda pa bi vam vseeno dala namig: če je tašča zlata vredna, jo prosite, naj vama omogoči vsaj en dan na mesec, da bosta lahko šla z možem nekam sama, kjer se bosta umaknila zdravstvenim težavam, ki vaju obkrožajo doma. Zavedam se, da imate sina neskončno radi, vendar morate imeti vsaj mičkeno radi tudi sebe! Prost dan vam bo omogočil, da boste lažje zadihali, se sprostili, morda bosta z možem zavila v savno, na masažo, na dolg sprehod, kjer bosta lahko sama – drug ob drugem in se, prepričana, da je sin v varnih rokah, tudi z ljubeznijo predajala drug drugemu. Mladi zakonci takšne dneve samo zase nujno potrebujejo in tašče (mame) smo tiste, ki jim lahko brez odvečnih komentarjev priskočimo na pomoč!

Novo leto je tu, in ga če želite začeti brez težkega nahrbtnika, potem pokličite moževo bivšo in jo povabite na kavo. Pogovorita se iskreno in odraslo, kot je treba! Prepričana sem, da vam bo odpustila!

Z velikimi črkami si tudi zapišite v srce, da se boste v prihodnje izogibali opravljivk in opravljivcev. Pojma nimate, kakšno čorbo so sposobni zakuhati tudi v drugo, ker vedo, da jim nasedete! Pravilo številka ena je, da se, če vam karkoli pride na ušesa, usedete, preštejete do deset, potem pa se s človekom, ki ga skupaj z vami vlačijo po zobeh, pogovorite na štiri oči. Žal se včasih zgodi, da imajo opravljivci prav. A kljub temu je bolje, da težave razčiščujete stran od radovedne javnosti. To je zlasti pomembno znotraj podjetij, kjer kroži od ust do ust marsikaj, samo kaj pametnega ne.

Če ste začeli kariero kot piarovka, lahko vsaj sebi dokažete, da kovačeva kobila ni bosa!