Zaradi humorja me nihče ne jemlje resno

Desa Muck je trenutno na daljšem pisateljskem dopustu, prvič v svojih 64 letih pa je tudi bolj sproščeno zadihala, saj od lani nima le najboljšega moža, ampak tudi najboljšega menedžerja.

Objavljeno
20. oktober 2019 06.00
Posodobljeno
23. oktober 2019 08.22
Pisateljica Desa Muck pred hišo na klopi, kjer najraje in pogosto sedi, opazuje svoje vrtnice in bližnji gozd ter uživa. FOTO: Ana Iza Sajko
Desa Muck, z naskokom najbolj brana med vsemi slovenskimi pisatelji, je trenutno na daljšem dopustu – to pomeni predvsem, da ne piše, a brez skrbi, nove ideje že trkajo na vrata, vendar jim jih vsaj do novega leta še noče odpreti. Konkreten oddih si je v resnici privoščila prvič v življenju, prav tako je prvič v svojih 64 letih bolj sproščeno zadihala, saj od lani nima le najboljšega moža, ampak tudi najboljšega menedžerja. »Igor mi je odvzel toliko bremen, da šele zdaj vidim, koliko sem jih imela.« In po začetnem nezaupanju zdaj končno verjame, da jo ima rad takšno, kakršna je. In Desa je zelo v redu – bistra, duhovita in iskrena, a vseeno še vedno izrazito kritična do sebe.

Kljub utrujenemu videzu hiška z lesenimi modrimi vrati, obsijana z zgodnjeoktobrskim soncem, deluje gostoljubno in domačno, na dvorišču že pozdravlja Igor Blažina, Desin mož in solastnik njune Založbe Muck Blažina, z laježem se mu pridruži kosmatinka Mili, mački se odsmukajo vsak svojo pot. Desa v kuhinji pripravlja za kosilo in se hčerki Ani Izi, ki je tisti dan prišla zato, da fotografira svojo mamo – »to mi je res muka, pa vseeno malo manjša, če to počne moja talentirana hči«, pojasni –, pohvali z lepo pos­pravljeno kuhinjo, »tako da, poglej, vsi čaji in kave so zdaj v tisti kredenci. Čaka me še urejanje drugega dela hiše, potem bom mirna. Rada imam pospravljeno, čeprav mi je bilo včasih za to malo mar. A 'terapija s cunjo' res deluje; če sem bila kdaj posebej pobita in začela pospravljati, sem že čez pol ure prepevala, ko je bilo vse na svojem mestu, pa ugotovila, koliko bolje se počutim, tudi bolj samozavestno. Pač, vnašaš red v svoje življenje, zraven meditiraš, misli lažje stečejo, tudi navdih pride mimogrede.«

image
Med pripravljanjem kosila. »Rada kuham in pridejo obdobja, ko res veliko kuham in pečem, potem pa takšna, ko se mi kar malo ne ljubi. Čeprav spet jem meso, ga redko pripravljam; kakšna goveja juha že pade, trikrat na mesec tudi kako drugo meso, sicer pa zelen­java.« Foto Ana Iza Sajko


Vmes se že kuha kava, mi pa sedemo pred 110 let staro hišo v Mokronogu – »pred 15 leti sem jo zagledala med oglasi, dobesedno poklicala me je« –, v Desin najljubši kotiček z radodarnim razgledom na bližnji travnik in gozd. Sproščeno vzdušje, sonce, kava in prijetna sogovornica, pravzaprav dve, saj se kmalu pridruži najmlajša od Desinih treh hčera, 25-letna Ana Iza, in to kar sproži spomine ...

»Ah, moje punce! Pridne so bile, ko so bile majhne, v puberteti malo manj, haha, sem pa hitro ugotovila, da pravil pri vzgoji ni. Pri prvi sem se jih poskušala držati, pa ni delovalo, pri drugi nisem delala nič po pravilih, a se prav tako ni obneslo, pri Ani Izi pa sem bila čisto premalo doma ... Takrat sem namreč začela res zelo veliko delati ...« Vključi se hči: »Ker smo prej živele na deželi, nam je to želela omogočiti tudi po ločitvi, a si je s tem nakopala prevelike stroške ...«

»Sem rojena Ljubljančanka, vendar sem se takoj, ko so se začele deklice rojevati, s takratnim možem načrtno preselila na podeželje, saj sem želela, da rastejo v naravi, imajo gozd, travnike, tam v Poljanski dolini so se lahko celo poletje kopale v Sori, se družile s prijateljčki iz vasi ... Res so imele sproščeno otroštvo in nisem želela, da žalujejo za vsem tem ali trpijo en sam trenutek, ker so bile stran od očeta, zato sem se res trudila, da so bile v rednem stiku z njim. In da bi bile srečne, sem v Trzinu najela lepo hišo z visoko najemnino ...«

Zato si je morala denar pogosto sposoditi, se spoprijemati z dolgovi, tudi rubežniki, poprijela je za vsako delo, »mi je pa k sreči pri varstvu pomagala moja mama. Ne vem, kako sem se izvlekla, najhujšega obdobja se bolj slabo spomnim, je pa kar dolgo trajalo. Nekako se znajdeš, sproti iz dneva v dan, ne vem, od kod so prišli navdihi za vse moje pisanje, moč, pa tudi pogum za vse drzne odločitve, ampak mogoče imam enostavno tako močan nagon po preživetju. Bi pa verjetno lahko bolj ugodno prekrmarila skozi življenje, če ne bi bila jaz jaz, tako pa sem ga lahko speljala le tako, kakor sem ga.«


Nikoli več časovnih rokov


image
Ponatis Anice in velike skrivnosti, tokrat pri Založbi Muck Blažina, ki je ponatisnila tudi knjigi Anica in grozovitež ter Anica in prva ljubezen. »Avtorske pravice so se po vseh teh letih znova vrnile Desi in ni lepšega kot v roki držati 'svojo' novo knjigo,« je povedal Igor Blažina. Foto Ana Iza Sajko
Avtorica Anic, najbolj priljubljene zbirke med slovenskimi mladimi bralci – Anica in grozovitež je letos tudi na tekmovanju za Cankarjevo priznanje, v ponatisu pa sta izšli še dve drugi –, ob tem odločno ovrže mit, da je kdajkoli hitro in z lahkoto pisala: »To je zelo daleč od resnice! Garanje, trema, strah, stres zaradi časovnih rokov, tedenskih na časopisu in za scenarije tedenskih oddaj, pa potem roki za založbo ... Praktično vsak dan sem si morala izmisliti nekaj novega, idejo pa v zelo kratkem času tudi razviti, zelo pogosto ponoči. Nekaj sicer je v talentu, veliko pa v tem, da si garač.« Zdaj v časovne roke ne privoli več: »Ko sem letos spomladi po daljšem času pristala na tedenske prispevke, se je moje telo, ko sem sedla pred računalnik, spomnilo vseh preteklih stresov, da mi je postalo fizično zelo slabo. Potem sem se malo zjokala, par mesecev zdržala, a si obljubila, da je bilo to res zadnjič.«

Njeni teksti »matranja« na izdajajo. »Zaradi humorja. S tem se rodiš ali pa se ne. Jaz imam glede tega srečo in to daje vtis lahkotnosti mojih besedil. A tudi šale si je težko izmišljevati! Sestaviti en dober vic ... to mi ne gre, poleg tega jih vsaj pol niti ne razumem, haha.« Je pa humor tudi neke vrste kazen, priznava, »saj ljudje od tebe nenehno pričakujejo, da boš zabaven, in sama nekako rada izpolnjujem te želje, sploh če bi rada prestopila kakšne nevidne pregrade ... A potem me nihče ne jemlje resno, še zdravniki ne! Veliko bolezni imam, a ker se na pregledih hecam, namesto da bi jam­rala, me pošljejo domov, nato me pa morajo odpeljati v bolnišnico ...« pove 64-letnica, ki jo poleg sladkorne bolezni zaradi hude obrabe mučijo še bolečine v kolku in kolenu.
 

V maskirnici z Mileno Zupančič


Raje kot o boleznih govori o pestrem življenju pred tem. V mladih letih si je služila denar z delom v vrtcu, pa z otroki s posebnimi potrebami, potem pa trčila s filmom. »V Šumiju, kjer so se zadrževali predvsem boemi, sem med drugimi spoznala Petra Zobca, ki se je ukvarjal s kastingom pri večini slovenskih filmov, in ko so nekoč iskali igralko močnejše postave, sem na njegovo pobudo šla na razgovor. Čeprav sem jim kar sama za­brusila, naj me nikar ne vzamejo, so mi vseeno dali majhno vlogo v nadaljevanki Ante, pa še v Rdečem boogieju. Tam sem spoznala ogromno ljudi, tudi Polono Sepe, s katero sva pozneje pisali scenarije, pa Žareta Lužnika, ki mi je dal prvo glavno vlogo v filmu Trije prispevki k slovenski blaznosti ... Na prvem snemanju v življenju me je bilo strah kot psa, v maskirnici pa sem sedela z lepo Mileno Zupančič! Velika igralka ob debeli in prešvicani negovalki iz vrtca, prepričani, da v življenju ne zna čisto nič … Od treme sem komaj hodila, ust nisem mogla odpreti ... Potem pa zagledam Zobca, namenil mi je neki poseben pogled in kar naenkrat je ves strah izginil, počutila sem se kot riba v vodi.«

Po filmu je prišla televizija in še danes je oddaja Zoom z Mariom Galuničem ena prvih asociacij na Deso in njen humor. »A ta večna trema! Dandanes sicer ni niti približno tako hudo kot na začetku, a sem na javnih nastopih še vedno nervozna, sprašujem se, zakaj mi je tega treba, pa zakaj nisem šla v Beti Metlika za šiviljo ... Moje delo je iz dneva v dan spremljala anksioznost: ko sem pisala, ko sem šla na oder ali pred kamero; ali mi bo sploh šlo, kaj, če bodo vsi mislili, da sem grozna ... Televiziji se bom, če bo le šlo, v prihodnje izogibala, ker to – v živo, pred publiko – je pa res najbolj stresno od vsega.«

image
Posebna izdaja Anteninih Ljubezenskih zgodb iz leta 1985, v kateri je Desina zgodba na naslovnici. To je izbrskal Igor. »Skrbim za arhiv, ki ga doslej ni bilo, in vse, kar mi pride pod roko, shranim. Ljudje si tako malo lažje predstavljajo, kako je Desa začela pisateljevati.« Foto Foto Igor Blažina
V pisanju se je najprej preskušala z ljubezenskimi zgodbami. »V Anteni so iskali pisce, najprej sem preučila, za kakšen model pripovedovanja gre, potem mi je pa kar steklo. Iz svojih izkušenj sicer nisem mogla črpati, ker se mora v teh zgodbah po hudem trpljenju vse srečno končati, pri meni se pa ni nikoli, haha.« Za mladinsko revijo Pil je začela pisati po posredovanju Mance Košir, »ki je prebrala sinopsis za otroški film, ki sva ga napisali s Polono Sepe, in se ji je zdelo, da bi bil to super strip«. Nato je sledil roman v nadaljevanjih z naslovom Pod milim nebom, potem svetovalnica najstnikom in otrokom, približno takrat je že izdala tudi prvo od uspešnic – Blazno resno popolni.

»Teta Justi sem bila rada, a sem se toliko presekirala zaradi teh otrok ... Kako strašno žalostna pisma sem dobivala, kakšne vse zlorabe so se dogajale ... Seveda sem jih prijavljala, po žigih na pismih ugotavljala, od kod so, klicala tamkajšnje šole in jih opozorila, da je mogoče pri njih otrok, ki se mu dogaja to ali to, a ker je šlo za anonimna pisma, se menda ni dalo narediti nič. Edino, kar sem lahko naredila, je bilo, da sem v odgovoru svetovala, kam se lahko obrne. In upala, da bo to nesamozavestno in prestrašeno bitje vendarle zbralo pogum in poiskalo pomoč.«
 

Tri trmaste borke


image
S takim pogledom skozi okno si Desa odpočije oči med pisanjem. Muckova je ena redkih avtoric v Sloveniji, ki dobiva naročila za delo, medtem ko drugi večinoma najprej napišejo knjigo in šele potem iščejo pot do trga. Foto Ana Iza Sajko
Človek se ob takih zgodbah zato še toliko bolj trudi, da bi svoje otroke skozi življenje popeljal s čim manj ranami, »vendarle pa tudi to, da jih preveč zavijaš v vato, jim preveč dovoliš, ni dobro. Kadar so moje punce nekaj hotele in sem rekla 'ne', so znale zelo dobro vrtati in argumentirati, tako da se je tisti 'ne' slej ko prej spremenil v 'ja'. In ker sem si zabičala, da jim ne bom nikoli rekla 'ker sem jaz tako rekla', sem se zapletala v razne oslarije, ki so me pogosto ogromno stale – časa, energije, včasih tudi denarja ... Če bi šla lahko znova skozi to, bi si brez dvoma poskušala vzeti več časa zanje, njihovo otroštvo je tako hitro minilo ... Včasih se prav zjokam, ker sem jih premalo mečkala, premalo preljubčkala ...

Od njih kdaj slišim, zakaj sem sploh imela otroke, če pa to prinaša toliko problemov. A kolikor je kdaj težko, pomeni tudi toliko neke sreče in lepote, ki je ne more nič nadomestiti. Zadnjič, na primer, je moja najstarejša hči Zala, sicer gledališka režiserka, naredila vozniški izpit, dala sem ji svojo razbitino od avta, stala sva tam z Igorjem in gledala za njo, jaz seveda z rosnimi očmi. In to so tisti trenutki. Ali ko smo šli na Izin zagovor diplome in je bila tako pogumna! Že sama tema diplome – motnje hranjenja – je bila pogumna. Podobno je bilo pri Urški, ko je zagovarjala magisterij za scenaristiko ... Pa ne gre za te titule, vseeno bi mi bilo, če bi delale v pekarni, ampak ko jih gledam, kako trmasto se borijo v življenju ... Saj kdaj omagajo, ampak gredo naprej ... no, za to se pa splača imeti otroke!«


Jaz vem, kdo sem. Sem tudi v redu, sem pa, kot večina ljudi, tudi polna napak, napačnih odločitev in slabe vesti.


Si pa, pričakovano, pri tem ne pripisuje zaslug, »mislim, da so največ naredile same«. »Jaz pa mislim, da smo imele srečo z mami, saj je bila kar v redu.« »No, to je že v redu,« prav tako v smehu doda Desa. Čeprav je mislila, da ne more zanositi, so v drugem zakonu vse tri prišle v zgolj šestih letih. »A ko sem imela samo Zalo in Urško, sem nenehno gledala, kje je še tretja. Na neki način sem videla tega tretjega otroka in po nekem čistem čudežu se je tudi rodila. Morala se je! In zdaj si postajava čedalje bolj podobni ...« »Šele zdaj se na neki način globlje spoznavava in ugotavljava, kako naju vleče v isto smer ... Tudi jaz bi rada delala v vrtcu, pa z otroki s primanjkljaji, a tako rada sem tudi za objektivom!« zaključi Ana Iza.
 

Štiri ženske in kavalir


image
Desina psička Mili, ena od njenih rešenk s težko preteklostjo. »To je res eno zlato in hvaležno bitje, tako kot naši štirje mački pa prihaja iz zavetišča. Igor je malo omejil vse skupaj, prej je bila hiša polna živali.« Foto Ana Iza Sajko
Ana Iza tako kot sestra Zala že več let živi v Ljubljani, Urška pa v Pragi. Vsem štirim je skupna neomajna ljubezen do živali, zlasti tistih zanemarjenih, tako da že od nekdaj slovijo kot reševalke kosmatincev iz zavetišč in s cest. Iz sočutja do živali so se vse tudi približno deset let prehranjevale izključno rastlinsko, potem pa – z izjemo Urške, ki je še danes veganka – popustile. »Jaz sem klonila v Beogradu, kjer smo snemali Drage sosede, tam pa ni drugega kot meso. In mi je zadišalo, poskusila sem ga, nato pa se nisem mogla ustaviti,« se oglasi Desa. Kakorkoli že, »najlepše mi je, če mi uspe vse tri punce dobiti na kup, kar ni lahko. Obiskale smo že Urško v Pragi, organizirala sem nam tudi izlet na Goričko za dva dni ... No, tudi Igor gre skoraj vedno zraven.«

Kar niti ne čudi, saj je njen mož prijeten človek že na prvi vtis, pohvali ga tudi Ana Iza – da si vedno vzame čas zanje, jih posluša, poskuša svetovati po najboljših močeh, »povrhu vsega je dober hišnik, delaven ... in najpomembnejše: mami ima rad, jo osrečuje, nase pa je prevzel tudi njena bremena: poslovodenje, pogajanja za honorarje, plačevanje obveznosti ...«.

Desa prikimava: »V preteklosti so se mi kupi zlobne pošte nenehno nabirali, zdaj pa računi pridejo, a jih Igor takoj odnese in poravna. No, poskusil me je naučiti pravočasno odpirati pošto, a je obupal, haha. Meni se tudi za posel, moje nastope, denar ... tega sama nisem nikoli znala. In ko zdaj pridem gostovat na kako šolo, me tam čaka kava, voda, ozvočenje ... Ugotovila sem, da vse te moje, v preteklosti ponavadi zamolčane želje Igor posreduje že med dogovarjanjem za nastop. Pa še pripelje in odpelje me tja, da se ne utrudim preveč. Ker na nastopih dam vse od sebe in sem po njih zdelana, me hitro reši vseh, ki bi še malo poklepetali.«
 

Pomirjena sama s sabo


Prizna, da je bila v začetku njune zveze – zdaj traja že okoli sedem let – nezaupljiva. »Počutila sem se utesnjeno, kar naenkrat je nekdo skrbel zame, prej pa sem vse vozila sama, zdelo se mi je, da nekaj ni v redu ... Potem sem začela verjeti, da me ima res rad takšno, kakršna sem.« Njena samopodoba, kakor se pokaže v pogovoru, se ni v vseh teh letih nič kaj izboljšala. »Jaz vem, kdo sem. Sem tudi v redu, sem pa, kot večina ljudi, tudi polna napak, napačnih odločitev in slabe vesti. Za nazaj se ne da nič popraviti, lahko se le trudimo, da bi ga čim manj 'srali' v prihodnje.


Čedalje bolj sem prepričana, da ne smeš obsojati ljudi, če česa ne zmorejo. In da je mogoče največ, kar lahko narediš, sprejeti dejstvo, da smo različni.


Slaba vest me daje predvsem zaradi mojih treh hčerk, pa ker sem enemu taksistu že trideset let dolžna dvajset evrov, a ga kljub večkratnemu iskanju nisem nikoli več našla. Naj se mi, prosim, javi čim prej, ker to hodi za mano! Ravno lani sem imela obdobje, ko mi je po glavi nenehno rojilo, kako slab človek sem, ogromno sem prejokala tiste dni, takrat so mi povečali dozo antidepresivov, hkrati pa sem nekako predelala, da v mlajših letih nisem bila nalašč krivična ... Ko me je prijelo, sem namreč znala biti zelo naporna, ljudi sem prehitro ocenila, tiho pa nisem znala biti ... In to me žre, a sem se nekako pomirila sama s seboj.«

image
Desa Muck ima fetiš na skodelice. »Doma ni niti ena enaka drugi, prav pokličejo me s polic trgovin.« Foto Ana Iza Sajko


Hkrati pa se je načrtno umirila. »Zadnjega pol leta sem si vzela dopust. Delam le tisto, kar je nujno. Spomladi sem pač sprevidela, kako poškodovana sem od vsega tega pisanja, in prešinilo me je, da če želim še kdaj v življenju pisati, potrebujem konkretno pavzo. Tako zdaj malo brkljam, veliko berem – kar imajo v knjižnici: romane, kriminalke, tudi strokovno literaturo, če me kaj zanima ...« V veselje so ji tudi filmi in serije, računalniških igric pa se je na silo odvadila, saj je bila, kakor prizna, zasvojena z njimi. »No, zdaj sem na lastno nesrečo ugotovila, da imaš lahko igrice tudi na telefonu in ti torej ni treba sesti za računalnik, pač pa lahko odkrivaš virtualna nova ozemlja kjerkoli, v katerem koli položaju ... Če bi bila zdaj otrok, zagotovo ne bi nič brala ...«


Takole sedim na svoji klopci in opazujem svojo vrtnico, pa nebo, svoje živalce, ki se preganjajo tukaj okoli ... in sem srečna.

 


 

Napol upokojena za vedno


Počivati namerava vsaj do novega leta, čeprav že ima nova naročila, »a vsakemu povem, da se ne bom vezala z roki. Čaka me scenarij za gledališko igro, pa najbrž biografija, sem ter tja pa mi v glavi potrka tudi nova knjiga, a ji zabrusim, naj da mir, ker še ni december. Knjiga bo za odrasle, bom pa tudi za otroke zagotovo še kaj napisala. Zdaj se moram očistiti, ozdraviti od pisateljskih stresov, si napolniti baterije ... Povsem nehati verjetno nikoli ne moreš, sem pa na neki način že malo upokojena,« odgovori na vprašanje hčerke, zaskrbljene, da prav nikoli ne bo odložila svojega dela. »Verjetno sem zdaj najbolj mirna v vsem svojem življenju. Ne bom rekla srečna, ker sreča so trenutki, ne pa neko trajno stanje. Takole sedim na svoji klopci in opazujem svojo vrtnico, pa nebo, svoje živalce, ki se preganjajo tukaj okoli, in sem takrat srečna. Kar je povsem dovolj.«

V tistem vstane in pove, da se je utrudila. S čelom se nasloni na moža, ki stoji med vrati, in jo objame: »Danes ne bom kuhala. Me boš peljal v oštarijo?« Blag nasmešek pove vse. Ljubezen je v zraku.

Desin mož Igor o ...

... talentu in kakovosti

Desa je človek številnih talentov; pisanje je zgolj eden od načinov njenega izražanja, pri čemer ne gre le za količino, temveč za visoko raven kakovosti, sicer ZRC SAZU ne bi uvrstil vseh njenih 35 knjig iz serij Anica, Čudežna bolha Megi in Blazno resno »med temeljno literaturo, ki jo učenci in dijaki usvajajo v učnem procesu, in v korpus Šolskega slovarja slovenskega jezika«.

... branosti in količini

Lani je imela samo v splošnih knjižnicah 56.000 izposoj (skratka brez upoštevanja šolskih, kjer dosega zelo visoke številke), torej je z naskokom najbolj brana med vsemi slovenskimi pisatelji, tako moškimi kot ženskami, in v vseh starostnih kategorijah – za otroke, mladino in odrasle. Po podatkih iz mojega, še vedno nepopolnega arhiva je napisala 38 otroških knjig, šest za najstnike in osem za odrasle.

... ponatisih in nakladah

Tudi za temi podatki kopljem, vem pa, da je bil roman Panika v Sloveniji izdan v nakladi 11.000 izvodov v petih natisih, a ga je spet zmanjkalo, Blazno resno o šoli je v šestih natisih dosegel naklado okoli 30.000 izvodov. Trije naslovi Anice pa v kratkem izidejo tudi na Hrvaškem in bo tako zbirka kompletna, v Srbiji imajo za zdaj prevoda dveh.

... drugih darovih

Je tudi odlična igralka, tv-voditeljica, scenaristka, pripovedovalka, humoristka, lepo riše in oblikuje izdelke iz gline. Poleg tega je zelo razgledana; že v osnovni šoli je prebrala številne svetovne klasike, še vedno veliko bere, je pa tudi odlična poznavalka filma, gledališča, glasbe, likovne umetnosti in gastronomije.

... tem, zakaj jo ima rad

Ker je dober človek.