Zaradi moža sem izgubila stik s sinovoma

Odločiti se boste morali za sinova in vnuke ali pa, da še zmeraj vztrajate ob partnerju, ki vas je že davno tega zavrgel.

Objavljeno
10. julij 2020 11.57
Posodobljeno
10. julij 2020 11.57
FOTO: Shutterstock
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič
Ko sem pri dobrih šestnajstih zanosila, se fant ni hotel poročiti. To je storil šele, ko se je rodil drugi otrok. Vsi so mi ga branili, jaz pa sem ga imela najraje na svetu! Življenje z njim ni bilo lahko: veliko je pil, imel je tudi druge ženske, redkokdaj mi je dal kaj denarja, od mene pa ga je nenehno zahteval. Če ni šlo zlepa, ga je vzel zgrda.

Vrsto let sem upala, da bo bolje, pa ni bilo. Ko se je še najmlajši sin odselil k mojim staršem, sem spoznala, da je v naši hiši nekaj zelo narobe. Srce se mi je trgalo, ko sem začela tudi sama pakirati kovčke. Mož mi je dovolil, da sem lahko vzela le osebne stvari. Že naslednji dan se je k njemu v stanovanje – ki je bilo tudi na papirju moje! – vselila druga ženska.

Starši so me silili, naj pridem živet k njim, pa nisem hotela. Prišla bi z dežja pod kap. Življenje je teklo naprej. Boji, ki so divjali v moji duši, so bili nepopisno boleči. Moža, ki je – tako so mi povedali ljudje – tudi novo partnerico maltretiral, nisem mogla pozabiti.

Sinova sta mi to zelo zamerila. Ko sta se po končanem študiju poročila, so naši stiki postali še bolj ohlap­ni. Zelo rada bi bila več časa z vnukoma, pa mi ne verjameta, da ju imam neskončno rada. Biv­šemu možu sem napisala že več pisem, naj jih vsaj enkrat obišče, pa noče. Rada bi prosila sinova, da mi odpustita, pa ne vem, kako naj to storim.
Magda
 


Vaša življenjska zgodba ni lahka. Slepa ljubezen, ki vas je zadela v najstniških letih, je huda »bolezen«. Še zmeraj vas ne izpusti iz rok, četudi ste zaradi nje zelo trpeli. Žal niste edini, še veliko jih je, ki se ne morejo rešiti podobnih okovov. Ozdravi se le s trdno voljo, pogumom in vztrajnostjo. Ste pripravljeni na ta korak?

Še zelo mladi, napol otrok, ste srečali ljubezen svojega življenja. Bili ste nori nanj, četudi vam gos­podič ljubezni ni vračal. Poleg vas se je pentljal tudi z drugimi dekleti, ena od njih je zanosila, a je bila »pametna« in je splavila. Vse to ste vedeli, a kljub temu so bila vrata v vaše srce na široko odprta. Kadarkoli je prišel, ste ga sprejeli z dušo in telesom. Ko se je moral odločati, s katero od žensk, ki so se znašle na njegovem seznamu, bo delil prihod­nost, je izbral vas. Verjetno zato, ker ste bili od vseh še najbolj naivni, imeli pa ste tudi stanovanje, podedovano po enem od sorodnikov.

V zakonu so neštetokrat padali udarci, z vašim denarjem je počel, kar ga je bila volja. Dopust ste z otrokoma preživljali sami, v času vaše odsotnosti je domov vabil druge ženske. Dokazov, da so bile tam, niti ni skrival. Smejal se vam je, ko ste čistili za njimi, vi pa ste molčali v bojazni, da bi ga izgubili, če bi kaj rekli.

Življenje ob takšnem očetu je bilo zelo nezdravo in kruto tudi za sinova. Še sreča, da sta imela kam zbežati! Vi, kot mama, ju niste bili sposobni varovati, ker je bil nasilni oče v vašem srcu zmeraj in ob vsakem trenutku na prvem mestu. Čisto logično mi je, da sta odšla, zakaj bi prenašala udarce, če jima ni bilo treba! Ob starih starših, ki so jima dali topel dom, sta odrasla v prijetni in zreli osebi. Lepo bi vas prosila, da se ne jezite na domače za to, kar so jima in posredno tudi vam dobrega storili!

Pomislite raje, da bi se lahko obrnilo drugače! Sosedje, naveličani nenehnega nasilja, bi vas prijavili ustreznim službam, te bi otroka odpeljale in ju najverjetneje dale v rejo tujim ljudem. Bi vam bilo to bolj všeč? Starši niso bili vaši sovražniki, bili so vaši zavezniki od prvega trenutka, ko ste padli pod vpliv moškega, ki je razdejal vaše življenje. Zaradi »velike in uničujoče« ljubez­ni tega niste zmogli opaziti.

Zaradi te ljubezni ste sinova prikrajšali za ljubečo družino, za lepo mladost. Tudi takrat, ko so po vas padali udarci, niste spregledali. Potem se je zgodilo neizogibno: mož je ugotovil, da vas mora napoditi, če se vas hoče znebiti. Milostno ste mu prepustili stanovanje (ali celo hišo, iz pisma nisem točno razbrala, kakšno nepremičnino ste imeli v lasti). Vedeli ste, da se bo vanj vselila druga ženska, a ker se možu niste želeli zameriti, ste ji odstopili svoje mesto.

Četudi ste nekje globoko v duši vedeli, da mu je za vas mar toliko kot za lanski sneg ali še manj, ste nenehno vzdrževali stike. Vašo neumnost je gospod neštetokrat izkoristil, še potem ko vas je nagnal: občasno ste mu posojali denar, ker se vam je smilil.
S sinovoma ste se odtujili. Zamerita vam, ker ju hočete na vsak način pregovoriti, da bi z očetom ohranjala stike, njunega očeta pa silite, da bi sinova, za katera mu ni čisto nič mar, obiskoval in pred vnukoma igral prijaznega in ljubečega dedka.

Ne počnite tega! Pravljice o srečni družini nikoli ni bilo, le vi si tega še zmeraj nočete priznati. Veste, pridejo trenutki, ko si krščansko usmiljenje, ki govori o odpuščanju in podobnem, zataknemo za uho! Njun oče jima je naredil veliko hudega, brez milosti ju je neštetokrat sredi noči nagnal od doma, kdo ve, v kaj vse bi preraslo fizično nasilje, če ju ne bi vzeli k sebi stari starši? Moški, ki ju je zaplodil, si pač ne zasluži naziva oče! Od njunega otroštva do danes se ni nič spremenil. In če sta se mu sinova odpovedala, sta storila čisto prav. Če bi ga spet spustila v svojo bližino, bi pomenilo, da na neki način legalizirata vse hudo, kar je jima storil.

Draga Magda! Dokler vam bo gospod, njun oče, tako zelo pomemben, je malo verjetno, da vam bosta sinova spet zaupala. Prepričana sem, da se vas bojita, saj jima zmeraj, ko se le približate, perete glavo, češ to in to sta očetu dolžna odpustiti in pozabiti. Nič nista dolž­na, čisto nič! Oče je tisti, ki bi moral pred sinovoma pasti na kolena! Se bo to kdaj zgodilo?

Zelo mladi ste še, stari komaj – če sem prav izračunala – tam okoli 48 let. Pred vami je še enkrat toliko življenja! Zakaj ne bi stremeli k temu, da bi – končno že – naredili red tudi v svojem srcu! Preteklosti, vsaj takšne, kot si jo slikate v svojih mislih, ni.

Odločiti se boste morali za sinova in vnuke ali pa, da še zmeraj vztrajate ob partnerju, ki vas je že davno tega zavrgel. Morda bi si poiskali pomoč pri kakšni družinski terapevtki? Lahko vam bo pomagala, da boste laže razumeli sebe in tudi sinova. In se pekla, v katerem ste, za zmeraj rešili.