Zaradi tesnobe ob napredovanje
Tesnoba je normalen odziv organizma. Ključno je, kako si jo razlagamo in kako se ob njej vedemo.
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
Pozdravljeni, sem odločna, sposobna ženska sredi štiridesetih. Delam v zahtevnem tehničnem poklicu v večjem podjetju. Moje delo vključuje poleg tehničnih rešitev in dela pri projektih tudi prezentacije na sestankih. Vem, da sem strokovno dobro usposobljena. Hitro se učim, dobro delam, učinkovito iščem rešitve …
Žal se vse bolj zavedam, da kljub svojim sposobnostim ostajam v ozadju. Mlajši kolegi me karierno prehitevajo. Glavni razlog je, da se ne upam izpostavljati in da me je groza javnega nastopanja. Zaradi treme pred govorjenjem v javnosti vedno znova prepuščam kolegom, da predstavljajo projekte. Tako jim tudi pripadejo zasluge za rezultate, dobijo napredovanje, jaz pa ostajam v senci, čeprav opravim levji delež strokovnega dela.
Z leti me to vse bolj moti. Zavedam se, da so bile moje ambicije mnogo višje. Kot odlična učenka in nadpovprečna študentka sem se videla visoko na karierni lestvici, tudi mednarodno. Zdaj ugotavljam, da se moje karierne ambicije preprosto niso uresničile. Postajam zagrenjena in jezna. Seveda sem že iskala rešitve, da bi premagala tremo. Od različnih tečajev, knjig za samopomoč, tapkanja, sprostitvenih tehnik, meditacije ...
A zdi se mi, da nič ne pomaga, zato vsako stvar čez čas opustim. Občutek imam, da mi ni pomoči. Sprašujem se, ali ni zame že prepozno, ali nisem vsega že zamudila in se moram sprijazniti, da bom kariero končala kot nevidna sodelavka. Ker sem borka, vendarle še nisem čisto obupala. Mi lahko svetujete, ali je še kakšna pot? Meta
Ste sposobna borka z veliko volje in notranje energije, ki jo podpirata vaš intelekt in izobrazba. Imate torej vse možnosti, da vam uspe in uresničite svoje ambicije. Težave, ki jih opisujete, so zelo pogoste. Marsikdo svojih potencialov ne more pokazati, ker ga ovira strah pred nastopanjem. Na srečo je pot do rešitve razmeroma preprosta. Res pa je, da je na njej nujno potrebna vztrajnost.
Glede na vse, kar ste že poskusili, bi vam res priporočila, da si poiščete kakovosten program oz. nekoga, ki vas bo osebno vodil. Videti je, da ste visoko motivirani in zelo sposobni. Prepričana sem, da boste to lahko koristno uporabili tudi pri obvladovanju tesnobe. Čeprav je na trgu veliko programov, ki propagirajo samozavestno javno nastopanje, je najbolj znanstveno podprta metoda pri tovrstnih težavah vedenjsko-kognitivna terapija, še posebno tretji val, ki vključuje tudi čuječnost (mindfulness).
V nasprotju s klasičnimi strategijami, ki so temeljile na tem, da je posameznik poskušal tesnobo premagati, jo pregnati – npr. s sproščanjem ali preusmerjanjem misli –, novejši pristopi poudarjajo pomen toleriranja težkih občutkov, njihovo neproblematiziranje oz. normaliziranje. To pripomore, da odziv simpatične veje avtonomnega živčnega sistema, ki je povezana z doživljanjem ogroženosti in vzbuja občutke, ki jih doživljamo kot tesnobo, postopoma izzveni.
Pomemben del terapevtskega procesa je prepoznavanje in prakticiranje teh za posameznika problematičnih situacij. Ob ustrezni psihoedukaciji in podpori skupaj s terapevtom pripravita seznam socialnih situacij, ki so za vas naporne. Razporedite jih glede na zahtevnost, od najlažje do najzahtevnejše. V dogovoru s terapevtom se boste, opremljeni z novimi mentalnimi veščinami in strategijami s področja čuječnosti, postopno lotili soočanja z njimi – od najlažje do najtežje. Pri tem sta ključnega pomena pravilna uporaba strategij čuječnosti ter postopnost in kontinuiranost procesa. Na naslednjo stopnjo nadaljujete šele, ko tesnoba popusti.
Odločilno je vztrajanje. Pogosto se zgodi, da posameznik obupa, ker je napredek na začetku bolj počasen. Marsikdo opusti terapijo tudi zato, ker si jo je predstavljal čisto drugače, kot pa je potem potekala. Ljudje namreč pogosto pridejo po pomoč z željo, da bi tesnoba popolnoma izginila. Pokazalo se je, da to ni mogoče. Tesnoba je normalen odziv organizma. Ključno je, kako si jo razlagamo in kako se ob njej vedemo.
Kot najbolj problematičen manever, ki vzdržuje ali celo povečuje tremo, se je pokazalo izogibanje. Ljudje se situacijam, ki so nam neprijetne, spontano poskušamo izogniti. Tako ste tudi vi predstavitve prepuščali sodelavcem. Zaradi tega sami ne dobite pozitivne izkušnje, da vas trema v resnici ne ovira pri javnem nastopanju. Še več, z izogibanjem v sebi utrjujete prepričanje, da niste sposobni govorjenja v javnosti, kar je škoda. Trema je zgolj odziv organizma, ki nas pripravi na povečano aktivacijo in nas naredi bolj sposobne za ustrezne reakcije.
Za zdaj se je kot najbolj učinkovit pri tovrstnih stiskah pokazal pristop sprejemanja in predanosti (acceptance and commitment therapy – ACT). S pomočjo čuječnosti se na specifičen način soočimo z doživljanjem tesnobe in tesnobi navkljub izpeljemo zadano nalogo. To je učinkovit pristop, ki zahteva osebni angažma, pripravljenost na premagovanje notranjih ovir in predanost terapevtskemu procesu.
Res bi bilo škoda, da bi se vaša obetavna kariera zgolj zaradi te ovire ustavila in ne bi uresničili strokovnih potencialov. Danes obstaja dovolj kompetentnih strokovnjakov, ki vas pri tem lahko podprejo in vodijo. Koristne informacije lahko dobite v Društvu za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije ali Društvu DAM. Želim vam veliko poguma in volje za večjo suverenost pri doseganju življenjskih ciljev. Verjamem, da zmorete!
Žal se vse bolj zavedam, da kljub svojim sposobnostim ostajam v ozadju. Mlajši kolegi me karierno prehitevajo. Glavni razlog je, da se ne upam izpostavljati in da me je groza javnega nastopanja. Zaradi treme pred govorjenjem v javnosti vedno znova prepuščam kolegom, da predstavljajo projekte. Tako jim tudi pripadejo zasluge za rezultate, dobijo napredovanje, jaz pa ostajam v senci, čeprav opravim levji delež strokovnega dela.
Z leti me to vse bolj moti. Zavedam se, da so bile moje ambicije mnogo višje. Kot odlična učenka in nadpovprečna študentka sem se videla visoko na karierni lestvici, tudi mednarodno. Zdaj ugotavljam, da se moje karierne ambicije preprosto niso uresničile. Postajam zagrenjena in jezna. Seveda sem že iskala rešitve, da bi premagala tremo. Od različnih tečajev, knjig za samopomoč, tapkanja, sprostitvenih tehnik, meditacije ...
A zdi se mi, da nič ne pomaga, zato vsako stvar čez čas opustim. Občutek imam, da mi ni pomoči. Sprašujem se, ali ni zame že prepozno, ali nisem vsega že zamudila in se moram sprijazniti, da bom kariero končala kot nevidna sodelavka. Ker sem borka, vendarle še nisem čisto obupala. Mi lahko svetujete, ali je še kakšna pot? Meta
Preberite tudi:
Sodelavci so komaj čakali, da se me znebijo
Ste sposobna borka z veliko volje in notranje energije, ki jo podpirata vaš intelekt in izobrazba. Imate torej vse možnosti, da vam uspe in uresničite svoje ambicije. Težave, ki jih opisujete, so zelo pogoste. Marsikdo svojih potencialov ne more pokazati, ker ga ovira strah pred nastopanjem. Na srečo je pot do rešitve razmeroma preprosta. Res pa je, da je na njej nujno potrebna vztrajnost.Sodelavci so komaj čakali, da se me znebijo
Glede na vse, kar ste že poskusili, bi vam res priporočila, da si poiščete kakovosten program oz. nekoga, ki vas bo osebno vodil. Videti je, da ste visoko motivirani in zelo sposobni. Prepričana sem, da boste to lahko koristno uporabili tudi pri obvladovanju tesnobe. Čeprav je na trgu veliko programov, ki propagirajo samozavestno javno nastopanje, je najbolj znanstveno podprta metoda pri tovrstnih težavah vedenjsko-kognitivna terapija, še posebno tretji val, ki vključuje tudi čuječnost (mindfulness).
V nasprotju s klasičnimi strategijami, ki so temeljile na tem, da je posameznik poskušal tesnobo premagati, jo pregnati – npr. s sproščanjem ali preusmerjanjem misli –, novejši pristopi poudarjajo pomen toleriranja težkih občutkov, njihovo neproblematiziranje oz. normaliziranje. To pripomore, da odziv simpatične veje avtonomnega živčnega sistema, ki je povezana z doživljanjem ogroženosti in vzbuja občutke, ki jih doživljamo kot tesnobo, postopoma izzveni.
Pomemben del terapevtskega procesa je prepoznavanje in prakticiranje teh za posameznika problematičnih situacij. Ob ustrezni psihoedukaciji in podpori skupaj s terapevtom pripravita seznam socialnih situacij, ki so za vas naporne. Razporedite jih glede na zahtevnost, od najlažje do najzahtevnejše. V dogovoru s terapevtom se boste, opremljeni z novimi mentalnimi veščinami in strategijami s področja čuječnosti, postopno lotili soočanja z njimi – od najlažje do najtežje. Pri tem sta ključnega pomena pravilna uporaba strategij čuječnosti ter postopnost in kontinuiranost procesa. Na naslednjo stopnjo nadaljujete šele, ko tesnoba popusti.
Odločilno je vztrajanje. Pogosto se zgodi, da posameznik obupa, ker je napredek na začetku bolj počasen. Marsikdo opusti terapijo tudi zato, ker si jo je predstavljal čisto drugače, kot pa je potem potekala. Ljudje namreč pogosto pridejo po pomoč z željo, da bi tesnoba popolnoma izginila. Pokazalo se je, da to ni mogoče. Tesnoba je normalen odziv organizma. Ključno je, kako si jo razlagamo in kako se ob njej vedemo.
Kot najbolj problematičen manever, ki vzdržuje ali celo povečuje tremo, se je pokazalo izogibanje. Ljudje se situacijam, ki so nam neprijetne, spontano poskušamo izogniti. Tako ste tudi vi predstavitve prepuščali sodelavcem. Zaradi tega sami ne dobite pozitivne izkušnje, da vas trema v resnici ne ovira pri javnem nastopanju. Še več, z izogibanjem v sebi utrjujete prepričanje, da niste sposobni govorjenja v javnosti, kar je škoda. Trema je zgolj odziv organizma, ki nas pripravi na povečano aktivacijo in nas naredi bolj sposobne za ustrezne reakcije.
Za zdaj se je kot najbolj učinkovit pri tovrstnih stiskah pokazal pristop sprejemanja in predanosti (acceptance and commitment therapy – ACT). S pomočjo čuječnosti se na specifičen način soočimo z doživljanjem tesnobe in tesnobi navkljub izpeljemo zadano nalogo. To je učinkovit pristop, ki zahteva osebni angažma, pripravljenost na premagovanje notranjih ovir in predanost terapevtskemu procesu.
Res bi bilo škoda, da bi se vaša obetavna kariera zgolj zaradi te ovire ustavila in ne bi uresničili strokovnih potencialov. Danes obstaja dovolj kompetentnih strokovnjakov, ki vas pri tem lahko podprejo in vodijo. Koristne informacije lahko dobite v Društvu za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije ali Društvu DAM. Želim vam veliko poguma in volje za večjo suverenost pri doseganju življenjskih ciljev. Verjamem, da zmorete!
