Zaradi vdovca me imajo v zobeh

Ko sem doma povedala, da sem tudi jaz našla srečo, je nastal vik in krik, partnerju pa zamerijo, da si je komaj dve leti po ženini smrti našel drugo.

Objavljeno
10. januar 2020 09.43
Posodobljeno
10. januar 2020 09.43
Končno je našla srečo v življenju, a je okolica temu nenaklonjena, kar jo zelo žalosti. FOTO: Shutterstock
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič
Izhajam iz velike družine. Otroci smo bili vsi po vrsti precej bistroumni, žal je študiral le eden, ker za druge ni bilo dovolj denarja. Neskončno rada bi postala zdravnica, a ni šlo. Izučila sem se za medicinsko sestro, četudi bi mama raje videla, da bi sledila bratu, ki je postal duhovnik. Žal nisem bila poklicana za takšno poslanstvo, bila sem preveč radoživa, preveč sem imela rada ljudi, življenje, ples, gledališče, tudi opero.

Leta so tekla, fanta, ki bi me imel rad, nisem srečala. Spoznala sem precej fičfiričev ali takšnih, ki jih je zamikalo moje telo, za dušo in srce pa jim ni bilo mar. Potem sva se zbližala z moškim, ki je postal vdovec, z dvema majhnima otrokoma. Njegova žena je vse do zadnjega ležala na oddelku bolnišnice, kjer sem zaposlena. Vem, da čustva, ki si jih deliva, niso ne vem kako vroča, morda tudi zato ne, ker je bolečina zaradi izgube žene še sveža?

Lahko pa rečem, da me neizmerno osrečuje, brez njega, zlasti brez obeh otrok, si več ne predstavljam življenja. Ko sem povedala doma, da sem tudi jaz našla srečo, je nastal vik in krik. Bratje in obe sestri so bili prepričani, da bom, ker sem pač samska, prevzela skrb za starše, ko bodo obnemogli. Veliko zelo zlobnih opazk je tudi po vasi, češ a se je ta, ki je bila namenjena za nuno, pustila zapeljati. Partnerju pa zamerijo, da si je komaj dve leti po ženini smrti našel drugo. Kadar sem sama, včasih jočem, ker mi je ob vsem, kar se je zgrnilo name, zelo hudo.
Primorka



Ko sem prejela vaše pis­mo, sem bila sprva prepričana, da ga je napisala starejša gos­pa. Potem pa, ko ste nekje omenili, da ste stari malo čez štirideset in da bi radi imeli še otroka, sem obsedela z odprtimi usti! Težave, ki jih naštevate, sodijo v prejšnje stoletje in nekako sem bila prepričana, da so danes že izzvenele. V vaši družini se je čas, milo rečeno, ustavil. Starši so vam samovoljno namenili vlogo, ki je niste bili pripravljeni sprejeti.

Še dobro, da brat ni vztrajal, da se mu pridružite pri plemenitem poslanstvu, ki ga je prevzel na svoja ramena. Zelo mi je žal, da ni bilo priložnosti za študij na medicinski fakulteti. Prepričana sem, da bi bili čudovita zdravnica, saj imate srce na pravem mestu! Dokončali ste »le« srednjo medicinsko šolo, v bolnišnici, kjer delate, ste presrečni. Nenehno ste v stiku z ljudmi, lahko pomagate, tolažite in brišete solze, ko svojcem sporočijo hudo novico. Znate sočustvovati, hkrati pa tudi postavljati meje, da vas nakopičena žalost zaradi odhajanja hudo bolnih preveč ne prizadene. Strpni, ljubeči in tolerantni poskušate biti tudi v primarni družini. Ne veste, zakaj vam tam ne uspe. Morda zato ne, ker imajo vaši starši na svoje potomce, četudi so že odrasli, še zmeraj zelo močan vpliv? In kar reče oče, je zakon, ki mu ne sme nihče ugovarjati?

Doma je ostal brat, ki ima prav tako veliko družino, žal pa se njegova žena bolj slabo razume z vašimi starši, zato nastajajo trenja. Prav zaradi teh drobnih nesporazumov starši še bolj vztrajajo, da skrb zanje prevzamete vi, ko bo to potrebno. Da bi se, ko ne bi več mogla skrbeti zase, preselila k vam, odločno odklanjata in se o tej možnosti nočeta niti pogovarjati.

Za vas je vsak obisk domačih ena sama muka. Teh občutkov vas je sram, zdi se vam, da dušo zagrinja nekaj nezaslišanega, grdega in umazanega. Nikogar ne poznate, ki bi se s takšno kepo v grlu vračal v domači kraj, kot se vi. Roko na srce: marsikdo drug, ki bi se znašel v vaših čevljih, bi takšne obiske opustil, sploh ko bi videl, da se z glavo skozi zid pač ne da!


Vrsto let ste živeli za druge, jih ubogali in pozabljali nase.


V kakšni drugi družini bi bili neizmerno veseli, ko bi slišali, da je hčerka našla ljubezen in je zato z njeno samskostjo nepreklicno konec. Zakaj se kaj podobnega ni zgodilo pri vas? Vidite, na to vprašanje bi morali odgovoriti, pa bi vas vest takoj malo manj pekla. Kajti v odgovoru bi razbrali, da vam poroko branijo iz čisto egoističnih razlogov. Veste, včasih se motijo tudi tisti, ki so nam najbližji in bi nas morali imeti najraje. Imam prav ali ne?

Čisto razumljivo mi je, da so vaši bratje in sestre stopili na stran staršev. Pa saj tega niso storili toliko zaradi njih kot zaradi sebe! Če boste »žrtev« vi, jim bo nega precej avtoritativnih staršev prihranjena! Polagam vam na srce: ne dovolite, da bi vam uničili življenje, ne dovolite, da bi vam ukazovali, kot bi bili še zmeraj stari pet let! To preprosto ne gre. Pika.

Kar pa zadeva vašega partnerja: še pred pol stoletja so vdovcu z otroki sovaščani sami poiskali nevesto, če se jim je zdelo, da se prepočasi obrača! Vedeli so, kako pomembno je, da pride k hiši nova mama, saj so, žal, imeli moški – ne vsi, mnogi pa – za vzgojo otrok in gospodinjstvo bolj levo roko.

Tudi vaš partner ni pričakoval, da se bo tako hitro po ženini smrti zaljubil v drugo žensko. Zakaj se je to zgodilo čez noč, tudi jaz ne bi vedela, vem pa, da ni z vajino zvezo čisto nič narobe! Spoštujete spomin na njegovo ženo, imate radi obe siroti, naredite vse, kar je v vaši moči, da bi bili srečni. Več kot toliko skoraj ni mogoče!

Morate pa se tudi zavedati, da ljudem ne bo nikoli prav. Zmeraj se bo našel kdo, ki vas bo vlačil po zobeh in gledal v lonec! Ko bi se tak­šni, ki radi pometajo pred tujimi pragi, brigali zase, bi bil svet veliko lepši in boljši. A če jih že toliko moti, kaj počnete, naj se napovejo na obisk, skupaj popijte kavo, se pogovorite, morda bo tečnež potem na kraju samem spoznal, da ni vse tako narobe, kot se mu je sprva zdelo.

Potrudite se, da boste najboljša mama deklicama in tudi otročku, ki je, če sem prav uganila, že na poti. Prav dotaknila se me je misel, ko ste zapisali, da pokojno mamico pogosto vpletete tudi v večerno pravljico, a na takšen način, ki otroka pomiri in jima prikliče mirne sanje. Lepo, da to zmorete.

Vrsto let ste živeli za druge, jih ubogali, se prilagajali, pozabljali nase. Danes pa, ko imate ob sebi partnerja in njegovi deklici, ko ste postali družina, nima nihče na tem božjem svetu pravice, da bi se vtikal v vas in vas ločeval! Nihče! Če bi to še kdo poskušal, pomeni, da vas nima rad!

Dolgoletne izkušnje so me naučile, da lahko najdemo sorodno dušo tudi v najbolj neverjetnih situacijah, ki jih nismo pričakovali niti v najbolj drznih sanjah! In tudi začetek vaše sreče je nekaj posebnega! Negujte to srečo, veselite se je, uživajte v njej, to je vse, kar je pomembno!