Zaradi žene me včasih zasrbijo prsti

Vaša prva naloga je, da zase in za ženo poiščete pomoč. Da se bosta, če že ni prepozno, začela pogovarjati.

Objavljeno
07. avgust 2020 12.00
Posodobljeno
07. avgust 2020 12.00
FOTO: Shutterstock
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič
Z ženo sva poročena komaj tri leta, a ne vem, ali se še kje toliko in tako na glas prepirajo kot ravno midva! Če jaz rečem A, bo ona trdila B. Pa ni pomembno, gre za gledanje televizije ali počitnice! Po naravi sem zelo miroljuben človek, a po pravici vam povem, da me včasih zasrbijo prsti, kajti ko začne mleti in mleti, ne zna odnehati!

Zgodi se celo, da me prebudi sredi noči in ponavlja svoj prav, dokler ne grem spat v otroško sobo. Opažam, da se še najbolje počuti med prijateljicami, ki ji, ko sem v službi, delajo družbo. Kaj počnejo, ne vem. Za kosilo ji ni treba skrbeti, saj ga prinesem. Delam kot vodja šolske kuhinje. Prepirava se tudi zaradi denarja.

Ne zaslužim slabo, a mi izprazni bančni račun že po desetih dneh! Potem gre k svoji mami in zahteva, da plača nekatere račune. Če se ji upre, jo zmerja, da nima empatije. Lepo jo prosim, naj se zaposli, pa se mi v obraz smeji! Pravi, da bova imela še dva otroka, pa bo potem denarja dovolj za njene potrebe. Nad idejo nisem navdušen. Imava sicer dvosobno stanovanje, ki je za zdaj dovolj veliko.

Če bi imela še enega otroka, bi se morala preseliti v večje, za to pa zmanjka denarja. Kadar ji ugovarjam, mi zabrusi, da bi lahko kaj zaslužil tudi s kuhanjem na porokah in različnih obletnicah. Žal tega ne morem in ne smem. Konec tedna rad preživ­ljam s sinčkom, ki ga imam zelo rad.
Denis





 

Vajino zakonsko življenje je videti z varne razdalje zelo pestro. Vi ste ponižni, četudi realni in prizemljeni, žena pa živi v oblakih. Med vama je za celo vesolje razdalje, na vprašanje, ali se v duhovnem smislu sploh kdaj srečata, v pismu nisem našla odgovora. Z vso gotovostjo pa moram reči, da boste težave, ki jih imata, težko rešili sami. Nujno si boste morali poiskati pomoč družinskega terapevta in še on bo potreboval precej energije, da bo kos problemom, ki jim ni videti konca.

Pa da se najprej ustavim pri vaši miroljubnosti. To, da kot partner ne počnete drugega, kot kimate »ja, draga« in »ne, draga«, ni dobro. Že od vsega začetka, od takrat, ko sta se spoznala, bi se morala o ključnih stvareh, ki zadevajo oba, pogovarjati. Delati kompromise. Včasih popuščati, včasih pa tudi vztrajati, da obvelja vaša, ne le njena. Ni vrag, da kdaj pa kdaj ne bi imeli prav!

Ob nenehnem kimanju se rado zgodi, da dobi partner občutek, da je življenjski sopot­nik pač človek brez hrbtenice, s katerim lahko po mili volji manipulira. Včasih kdo, podobno kot vi, celo misli, da bo s tem, če bo partnerju zmeraj popuščal in mu v vsem ustregel, dosegel, da ga bo ta imel bolj rad. Napaka. Ne le spoštovanje, počasi izgine tudi ljubezen.

Vajin odnos do denarja je zelo kočljiv. Partnerstvo se zaradi razhajanj pri financah pogosto skrha do zelo kritične meje. Tudi vidva sta na najboljši poti, da se to zgodi. Vi denar služite, ona ga, kakor pišete, zapravlja. Za kaj natančno ga sfrčka, niti ne veste, ker takoj znori, če jo kaj vprašate. Ker ne marate nepotrebnega kričanja in zmerjanja, ste raje tiho. Spet napaka!

O porabi denarja bi se morala zakonca, sploh če imata skupen račun, pogovarjati in se dosledno držati sklepov o tem, za kaj se bo porabil. Najprej je treba poskrbeti, da bo ostalo dovolj za hrano in položnice, potem šele je na vrsti zabava, torej vse drugo, kar ni nujno. Izkoriščati taščo, da plačuje račune, ni lepo!

Vaš sin je star tri leta in ne vidim čisto nobenega razloga, da je žena še zmeraj doma. Zakaj je otrok potem v vrtcu? Lahko se zgodi, da bo tudi meni kdo očital pomanjkanje empatije, vendar bi, če bi bila na vašem mestu, vztrajala, da si z ženo breme gospodinjstva in skupnega življenja enakovredno porazdelita.

Tretja stvar je odnos do mame. Očitati ji, da nima empatije zato, ker se je uprla vsakomesečnemu plačevanju računov, ni lepo. Ne rečem, če bi bila vaša družinica v resnični stiski zaradi izgube službe, bolezni, ker ne bi imeli strehe nad glavo. Potem bi, prepričana sem, mama naredila vse, da bi vam priskočila na pomoč! Tako pa vam nič ne manjka! Morda le mičkeno odgovornosti.

Če imamo dvoje zdravih rok, če imamo vse možnosti, da sami poskrbimo zase, ni prav, da smo v breme drugim. Pa četudi je to »le« mama oziroma tašča. Nič niste povedali, v kakšnih razmerah živi ona, a kakršne koli že so, ni njena dolžnost, da bi v nedogled razvajala svojo hčerko! Sploh, ker ji ni hudega, le navajena je, da se ji v vsem ustreže. Pa ne bodite jezni na taščo, če vam kdaj namigne, da bi bilo marsikaj drugače, če bi bili malo bolj odločni!

Zapisali ste tudi, da si žena želi tri otroke, ker je nekje slišala, da ji potem ne bo treba v službo, ker bo na njihov račun dobila več socialnih transferjev. Ali je to res, ne vem, o tem boste morali vprašati koga drugega! Ne zdi pa se mi prav, da se otroci rojevajo zaradi koristi, ki bi jih imeli od njih, in ne zato, ker si jih iskreno želimo. Otroke je treba znati tudi vzgajati. Jim biti za zgled in jim dati občutek varnosti, ne nazadnje je lepo, če odraščajo z vrednotami, ki jim pomagajo, da postanejo dobri in plemeniti posamezniki.

Malo me skrbi ob misli, da vas zaradi njenega obnašanja zasrbijo prsti. V resnici, če dobro pomislite, ste v takšnih trenutkih bolj kot nanjo jezni nase, ker v sebi ne zmorete zbrati dovolj moči in energije, da bi se ji uprli, kajne? Če bi že dvignili roko nadnjo, tega ne bi storili zaradi nerganja, temveč zato, ker se ji ne znate upreti in postaviti po robu na drugačen, strpen, a odločen način.

Razmislite, kako poteka vajin skupni vsakdan. Od trenutka, ko se zjutraj poslovita in odpeljete sina v vrtec, do trenutka, ko greste spat. Kaj se v vmesnem času dogaja? Kako preživljata skupne ure? Greste na sprehod, se igrata z otrokom ali gledata televizijo? Se znajdeta pod tušem skupaj ali vsak posebej? Kdo poskrbi za večerjo? Ali imata kakšno najljubšo pesem, jo kdaj poslušata – z roko v roki?

Tudi zato, če na ta zadnja vprašanja ne najdete odgovorov, je vaša prva naloga, da zase in za ženo poiščete pomoč. Da se bosta, če že ni prepozno, začela pogovarjati. Snovi za temeljit pogovor boste skupaj s terapevtom imeli več kot dovolj!