Žarometi ne ugasnejo, ko se slavni pari ločujejo

Zasebnost igralcev ni bila tako zelo izpostavljena vso zgodovino filma, »ampak skoraj ves čas«, pravi izredni profesor in predstojnik katedre za zgodovino in teorijo filma na AGRFT dr. Igor Koršič.

Objavljeno
25. september 2016 15.02
Katarina Fidermuc
Katarina Fidermuc
Angelina Jolie in Brad Pitt sta se poročila, je 28. avgusta 2014 poročala tudi velika ameriška televizijska družba CNN in vsi drugi mediji, ki obvladujejo svet, ne le pogrošni rumeni tisk. Zdaj, ko se po dveh letih ločujeta, sta spet na naslovnicah. Televizijske postaje so to objavile sredi programov kot nujno sporočilo (brea­king news). Nihče ni hotel zamuditi, kaj šele spustiti novico.

Pred dvema letoma, ko sta se zvezdnika, filmska igralca Angelina Jolie (41) in Brad Pitt (52), poročila na svojem posestvu v Franciji, medijem nista vnaprej razkrila ne datuma ne kraja dogodka, tako da so morali dolgo ugibati, ali bosta to res naredila, potem pa so se morali zadovoljiti z oddaljenimi posnetki, ki so segli do vhoda na ograjeno posestvo. Zdaj, ko se ločujeta, ni nobenih ugank: ves svet si lahko na svetovnem spletu ogleduje značilni obrazec, na katerem ameriški državljani zahtevajo ločitev. Oddala ga je Angelina Jolie. »Brangeline ni več in splet je ponorel,« je poročal CNN. Tudi tiskovne agencije – kakršne so slovite Reuters, ameriški AP, francoski AFP in nemški DPA – so novico objavile z vsem spoštovanjem, ne kot nekaj nepomembnega.

Angelina Jolie in Brad Pitt, ki sta bila par od leta 2005, potem ko sta skupaj igrala v filmu Gospod in gospa Smith, sta starša šestih otrok, med njimi so trije posvojeni. Brad Pitt je v zakon, ki je zdaj pred koncem, bržkone prišel enako slaven in uspešen kot žena – in vendarle je mogoče reči, da je njena slava morda za odtenek nad njegovo. Ljubitelji filmov, ki so jim blizu prav­ljični in podobni žanri, niso nikoli pozabili Lare Croft. Igralka je tudi režiserka, ki se je osredotočila na filme o vojnih tragedijah – tudi o strašnih zločinih, posebno nad ženskami, med vojno v Bosni in Hercegovini. Mednarodna organizacija za pomoč beguncem UNHCR jo je povabila za svojo ambasadorko. Uradna spletna stran te ustanove je polna fotografij in posnetkov igralke na njenih poteh po begunskih taboriščih.

Nerazumni oboževalci

Obiskovalci spletnih izdaj tiskanih in elektronskih medijev so se ob novici o ločitvi slavnega para opredelili: razumejo mater šestih otrok, izražajo sočutje Pittu, ki je velikodušno posvojil tudi otroka, ki ga je Jolijeva pripeljala v zakon, zaskrbljeni so za lepo družino. To pa je tudi tisto, kar nas zanima: zakaj si ljudje po vsem svetu delajo toliko skrbi s slavnimi filmskimi igralci in njihovim življenjem? Zakaj so pripravljeni oblepiti svojo sobo z njihovimi fotografijami in sanjariti o njih, kakor da jih bodo zdaj zdaj prijeli za roko? Vse več je zvezdnikov, ki poskušajo določiti mejo med svojim javnim življenjem, čemur se zaradi komercialnih vprašanj pač ne morejo izogniti, in svojo zasebnostjo, v kateri so njihovi zakonci, otroci in širše družine. Hkrati pa mediji pogosto poročajo o nasilnih vdorih v njihovo zasebnost, dobesedno, tako da sodišča vsiljivcem izdajajo prepovedi približevanja. Res, zakaj se občinstvo tudi v zasebnem življenju ne zna oddaljiti o priljubljenih zvezdnikov? »To so večplastna vprašanja, sociološka in drugačna, še bolj zapleteni pa so odgovori nanje. Gre za odnos občinstva do nekih olimpijskih bogov. Vanje projicirajo svoje težave, težave v družini primerjajo z družinskimi okoliščinami velikih zvezdnikov. Vprašanje o odnosu gledalcev do zvezdnikov je vsekakor vredno pozornosti z znanstvenega, družboslovnega vidika, brez moraliziranja, ali je dobro ali slabo,« razmišlja izredni profesor in predstojnik katedre za zgodovino in teorijo filma na AGRFT dr. Igor Koršič.

Zasebnost igralcev ni bila tako zelo izpostavljena vso zgodovino filma, »ampak skoraj ves čas«, dodaja sogovornik: »Dvajseta in trideseta leta prejšnjega stoletja so bila zlata leta zvezdniškega sistema, ko so v filmski industriji zasebnost igralcev na veliko uporabljali, fabricirali škandale in si izmišljali govorice. Za takšno dejavnost je bil specializiran filmski tisk, ki je širil trače o zasebnem življenju filmskih zvezd. Načrtno ustvarjanje zvezd s pomočjo rumenega tiska je bil posel filmskih tovarn, filmskih studiev. Igralci, ki so podpisali pogodbo, so filmskemu studiu tako predali tudi svoje zasebno življenje. Sami potem niso imeli več veliko besede, studio je načrtno izdeloval podobo o njih, kakor mu je ustrezalo.«

Zvezdnik je izdelek

Filmska industrija in igralci sami so zaslutili veliko menjalno vrednost igralcev po letu 1910, poudarja dr. Koršič: »Igralci so to svojo prednost, ki je temeljila na interesu gledalcev, začeli izkoriščati. Promocija z zasebnim življenjem je pomenila, da jim je cena narasla v vrtoglave višine.« Filmska industrija se je temu upirala, dokler se je dalo, pripoveduje sogovornik, ni želela izgubiti vpliva. Rezultat tega konflikta med studii in igralci je bil filmski studio United Artists, ki so ga ustanovili igralci, med njimi je bil Chaplin. »V tistem času je filmska industrija nadvse aktivno podpirala in dejansko vodila izkoriščanje zasebnosti igralcev v ekonomski namen, saj je to pomenilo najučinkovitejši marketing filmov in studiev, s tem pa večjo gledanost in prodajo ter dobiček,« pripoveduje dr. Koršič o interesih, ki so pogan­jali filmsko industrijo. Iz studijskega sistema ustvarjanja filmskih zvezd se je po njegovih besedah rodil »zvezdniški sistem«: »Ta je nekaj desetletij pozneje, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, tudi zatonil. Vrhunec sistema zvezd poosebljajo, na primer, igralci Rudolf Valentino, John Wayne, Garry Cooper, Cary Grant, Audrey Hepburn, Doris Day, Grace Kelly, Marlyn Monroe, Marlon Brando, Jane Mansfield, Jack Nicholson, Liz Taylor in Richard Burton.«

Za igralcem je stroj

Generacije filmskih oboževalcev, ki so bile rojene v 50. letih in poz­neje, zanesljivo še niso pozabile karizmatičnih zakoncev Liz Taylor in Richarda Burtona; bržkone je jokal ves svet, ko sta se ločila prvič in potem še drugič. »Zanju lahko rečemo, da sta zgodovinski primer para, kakršna sta Pitt in Jolie. Njuni družinski prepiri, ločitve in ponovna snidenja so polnili časopisne stolpce v petdesetih in šestdesetih. V šestdesetih letih se je zvezdniški sistem spremenil. Akterji niso več studii, ampak agenti, posamezne filmske produkcije in zvezdniki sami. Nekateri igralci se z veseljem dajo izkoriščati tudi v novem sistemu in hkrati za svojo slavo izkoriščajo medije. Mislim, da sta bila izjemi Marlon Brando in Paul Newman,« o vlogi igralčeve nečimrnosti v razvoju filma, ki je seveda povezana z ekonomskim uspehom, zaključi dr. Igor Koršič z ljubljanske akademije za film, gledališče, radio in televizijo.

Tudi danes so za igralci marketinški stroji, ki jih pripeljejo do slave in jo upravljajo, dodaja sogovornik, le da je pristop bolj oseben: »V zgodovini filma se s temi vprašanji ukvarjamo predvsem kot z ekonomskim fenomenom, to je del filmske ekonomike. Ljudje se zanimajo za življenje igralcev in prek njih za film, to pa je izdelek, ki ga želi proizvajalec prodati. Potem pa je tu še medijska plat. Nekoč so bile jasno določene meje med 'resnimi', informativnimi mediji in rumenim, senzacionalističnim tiskom. Zdaj večina medijev postaja vse manj informativnih in vse bolj senzacionalističnih. Tako so tudi te rumene vsebine, zaroke, ločitve, nezvestoba zvezdnikov, našle mesto v tako imenovanih resnih medijih,« ugotavlja sogovornik.

Ločitveni postopek med zakoncema Pitt - Jolie je zdaj na svetovnem odru, ne bosta mogla odločati, koliko bodo mediji pisali o njiju in tudi ne, kaj. Pa vendar, kaj bi bilo najbolje za družino, v kateri je šest mladoletnih otrok?