Zaslužki in podhranjenost visokega šolstva

Od nezadovoljstva s prenovo zakona o visokem šolstvu do odkritih zaslužkarjev.

Objavljeno
07. marec 2015 20.47
Jasna Kontler Salamon, Znanost
Jasna Kontler Salamon, Znanost

Ljubljana – Prejšnji teden je v Sloveniji močno zaznamovalo tudi dogajanje na akademski sceni. Pričakovanemu stopnjevanju odpora do predloga zakona o visokem šolstvu, ki so ga pripravili na resornem ministrstvu, je sledil (ne)pričakovani odstop resorne ministrice Stanke Setnikar Cankar. Ta se je na zadnji tiskovni konferenci zdela zelo užaljena. Vsekakor ni prav nič skrivala jeze nad početjem tistih, ki so javnost seznanili z njenimi vrtoglavimi dodatnimi zaslužki.

Po objavi podatkov o zaslužkarjih je Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) v sporočilu javnosti napisala, da je razočarana nad različnostjo položajev v akademski skupnosti. Odstop ministrice je, po njihovi oceni, predvsem posledica »njenega slabega dela ter nesodelovanja z deležniki v izobraževanju«. Študentje so izračunali, da znaša ministričin dodatni zaslužek skupaj okoli 3312 povprečnih študentskih štipendij oziroma da bi moral študent za tako vsoto delati po osem ur na teden kar 69,5 let ...

Vrh ledene gore

Nekdanja dolgoletna dekanja Fakultete za upravo Univerze v Ljubljani, prof. dr. Setnikar Cankar, pa je vsekakor le vrh ledene gore odkritih akademskih zaslužkarjev. Na objavljenemu seznamu tistih, ki so s podjemnim in honorarnimi delom najbolj obogatili svoje redne akademske dohodke, so skoraj sama zveneča imena, od nekdanjih ministrov do sedanjega premiera.

Toda zelo visoki zaslužki domnevno najbolj sposobnih in pridnih profesorjev na naših univerzah – svoja delovna mesta tam brez težav ohranja tudi velika večina tistih, ki so trenutno zaposleni v politiki –, verjetno ne bi vzbudili tako burnih odmevov v neakademski javnosti, če ne bi ta v preteklih tednih poslušala pritožbe zaradi proračunskega podfinanciranja visokega šolstva. To financiranje je tudi ena osrednjih tem v vročih polemikah o konceptu načrtovane temeljite prenove visokošolskega zakona. Zdaj ko se ta prenova očitno vse bolj odmika, pa v visokošolski sferi složno zahtevajo, da se financiranje uredi takoj, najbolje z novelo obstoječega visokošolskega zakona.

Vsi proti

Omenjeni sporni koncept visokošolskega zakona je pripravila ekipa zdaj že nekdanje resorne ministrice in proti njemu so se do zdaj postavili tako rekoč vsi, ki imajo ključno vlogo v visokem šolstvu – univerze (a ne vse v enaki meri, koncept naj bi bil še najbližji mariborski univerzi), študentske organizacije in sindikati. Študentje, ki so najprej kazali zadovoljstvo vsaj s predvideno večjo svojo vlogo v upravljanju univerz, so v zadnjih odzivih ugotavljali, da bi uresničenje predvidenih zakonskih izhodišč pomenilo »nedopustno preoblikovanje visokošolskega prostora«, ki bi škodilo njegovi »kakovosti in primerljivosti v širšem okolju«. Študente moti skoraj vse – še posebno pa predvideno vračanje šolnin (v primeru neuspešnega študija), nerealno vrednotenje kreditnih točk (ECTS), tržna naravnanost univerz, posegi v neodvisnost visokošolske agencije (Nakvisa), predvideno ustanavljanje novih visokošolskih institucij (politehnik) itd.

Še ostrejše očitke smo slišali tudi na burni razpravi senata ljubljanske univerze, ki je bila prejšnji torek. Med drugim tudi to, da tak koncept zakona vodi v politično obvladovanje univerz, da je grob poseg v avtonomijo univerz, da zaposlene v visokem šolstvu spreminja v »javne tlačane«, da je to uvajanje »birokratskega terorizma« in tako dalje. Študentski predstavniki v senatu pa so še posebno opozarjali na neustreznost predvidene ohranitve izrednega študija in to ne v vlogi omogočanja študija zaposlenim, ampak kot vira dodatnega zaslužka visokošolskih institucij ...

O tem, ali so na zadnji seji vladnega sveta za visoko šolstvo (SVŠ) res pokazali več razumevanja za koncept vladnega zakonskega predloga – v uradnem zapisniku piše le, da so se zavzeli za čimprejšnjo ureditev financiranja, najpozneje do začetka prihodnjega akademskega leta –, bi se novinarji lahko prepričali, če nas tam ne bi pustili pred zaprtimi vrati, dočakali pa nismo niti obljubljenih izjav za javnost. Nova predsednica SVŠ dr. Lučka Lorber nam je pozneje pojasnila, da zapiranje sej zahteva veljavni poslovnik, ki pa ga bo, kot je rekla, poskušala spremeniti že na prihodnji seji.

Če se bo to zgodilo, bo vsekakor manj nejasnosti v zvezi s tem, zakaj se kdo na univerzah in v celotni akademski sferi v resnici zavzema. Skrivanje pred javnostjo takrat, ko ta koga moti, se je akademski sferi že vrnila kot bumerang tudi zdaj, ko ni izostalo razumevanje za menda neizogibno dodatno delo in trud ministrice, ampak se je očitno močno zmanjšala tudi podpora verjetno zelo upravičenim visokošolskim finančnim zahtevam.