Zastrupitve: Zgodbe kot iz vohunskih romanov

Umori oziroma poskusi umorov, posebno z zelo eksotičnimi sredstvi, kakršni so strupi, vedno vzbudijo veliko pozornosti.

Objavljeno
16. marec 2018 15.55
G. U.
G. U.

Ko so pred dvema tednoma v mestu na jugozahodu Anglije našli skoraj mrtvega nekdanjega ruskega dvojnega agenta, se je sprožil niz dogodkov v mednarodni politiki, kakršnih je bilo v letih od hladne vojne malo, če sploh kakšen. Umori oziroma poskusi umorov, posebno z zelo eksotičnimi sredstvi, kakršni so strupi, vedno vzbudijo veliko pozornosti, tudi zato, ker so redki. Nekaj pa jih je le.

Smrt zaradi zastrupitve ni nič nenavadnega. Po nesreči se dogajajo vsakodnevno. Nekaj povsem drugega je namerna zastrupitev, pri kateri je treba ločiti vsaj dve različici. Ena je samomor, druga pa umor z namerno zastrupitvijo.

Kot v romanu

Dogajanje kot v kakšnem romanu britanske legende vohunske literature Johna le Carréja: malo ostarelega možaka – 66 let danes pač ni kakšna posebna starost – in hčerko najdejo napol mrtva na klopci srednjeveškega angleškega mesta Salisbury, znanega po veličastni gotski katedrali iz 13. stoletja. Kmalu se razkrije, da gre za Sergeja Skripala, nekdanjega vohuna ruske vojaške obveščevalne službe GRU, ki je v 90. letih 20. stoletja delal tudi za britanske obveščevalce. Rusi so ga zaradi veleizdaje leta 2004 zaprli, vendar so ga Britanci v okviru zamenjave vohunov leta 2010 pripeljali na Otok in mu podelili državljanstvo.

Sergej Skripal med sojenjem za veleizdajo v Moskvi leta 2006. Foto AP

A to še ni vse. Izkaže se tudi, da bivši vohun in hčerka iz Rusije na obisku nista omagala kar tako, ampak zaradi zastrupitve z živčnim strupom se pravi kemičnim orožjem. In to ne katerimkoli, ampak strupom iz skupine novičok, menda najbolj smrtonosnim živčnim strupom kar jih obstaja, ki so ga razvili v Sovjetski zvezi pred kakšnimi tremi desetletji.Skripal in hčerka sta še vedno v kritičnem stanju. V bolnišnici, vendar stabilen, je tudi eden od britanskih policistov, ki so sodelovali v preiskavi.

Britanci izdajo ultimat Rusiji, naj jim razloži, kako so z njihovim bojnim strupom na britanskih tleh zastrupili bivšega ruskega vohuna, zdaj britanskega državljana. Rusi trdijo, da je vse skupaj bedarija, saj so novičok uničili. Britanci začnejo izganjati ruske diplomate, Rusi jim ne ostajajo dolžni ... Verjetno je John le Carré pozelenel od zavisti, ker se takšnega zapleta ni spomnil sam. Res, življenje je bolj čudno od fikcije.

Umori

Kdo je to storil in kaj je bilo v ozadju, sta ponavadi osnovni vprašanji, ki se pojavita, ko nekoga zastrupijo. Ker velja zastrupitev – poleg tega, da je seveda nezakonita – za zahrbtno in strahopetno dejanje, so ti umori vedno skrivnostni. Še pogosteje kot pri drugih umorih storilci odgovornost zanje zavračajo.

Zaradi skrivnostnosti in tudi časovne oddaljenosti zato ne bomo nikoli izvedeli, ali je eden največjih osvajalcev Aleksander Makedonski umrl zaradi kakšnega naravnega vzroka ali zastrupitve, kakor so namigovali že antični zapisovalci zgodovine. Če upoštevamo vse, kar je storil podjarmljenim ljudstvom, je bilo mogočih zastrupljevalcev več kot dovolj.

Prav tako je imelo veliko ljudi veliko dobrih razlogov, da bi zastrupili sovjetskega voditelja Josifa Visarjonoviča Džugašvilija, bolj znanega pod vzdevkom Stalin. A če je bil Aleksander pri 32 letih, ko je umrl, na vrhuncu moči, je bil Stalin leta 1953, ko je umrl, uradno zaradi možganske krvavitve, s 75 leti kar star, zato ga morda niti ni bilo treba zastrupiti.

Nekaj žrtev strupov je bilo domnevno tudi med papeži. Zadnji poglavar Rimskokatoliške cerkve, ki so ga menda zastrupili, je bil Janez Pavel I.; leta 1978 je umrl dober mesec po izvolitvi na položaj poglavarja Cerkve. Špekulacije glede smrti so nastale predvsem zaradi različnih opisov okoliščin, v katerih so našli njegovo truplo. Uradno je umrl zaradi infarkta, teorije zarote o zastrupitvi pa so razlog za to, da bi ga hotel kdo zastrupiti, iskale predvsem v smeri čudnih rabot v vatikanski banki, ki jih je Janez Pavel I. menda hotel razčistiti.

Umori s strupom s političnim ozadjem so ponavadi povezani z režimi na vzhodu Evrope, včasih sovjetskim in njegovimi sateliti, zdaj ruskim. Zakaj je tako, je veliko vprašanje. Gotovo je, da so imeli socialistični oziroma komunistični režimi manj zadržkov pri odstranjevanju nasprotnikov in morda ima manj zadržkov tudi aktualni ruski. Na njegovem čelu je namreč nekdanji vohun, podpolkovnik sovjetskega Komiteta Gosudarstvenoj Bezopasnosti, bolj znanega kot KGB, verjetno najbolj zloglasne tajne službe iz prejšnjega stoletja.

Seveda so vzhodnoevropski komunistični režimi – jugoslovanski ni bil izjema – največ svojih nasprotnikov v tujini pobili s konvencionalnimi metodami, kot je strelno orožje ali bombe. Vendar so uporabljali tudi bolj inovativne načine atentatov. Takšen je bil umor ukrajinskega nacionalista Stepana Bandera. Po prvi svetovni vojni se je boril proti Poljakom, ki so zasedli velik del njegove domovine, in proti nacistom po njihovi okupaciji Ukrajine leta 1941. Potem si je premislil in začel sodelovati z Nemci; posledica so bili pomori Poljakov in Judov v Ukrajini. Po nemškem umiku je pobegnil v Nemčijo in tam rovaril proti sovjetskemu režimu. Leta 1959 ga je sovjetski agent v Münchnu ubil s kapsulo cianida, izstreljeno iz pištole.

Še bolj nenavaden način obračuna s političnim nasprotnikom si je izbral bolgarski komunistični režim. Disidenta Georgija Markova, ki je iz Londona udrihal po oblasti v domovini, so se leta 1978 na mostu čez Temzo lotili s posebno pripravo v obliki dežnika. Z njo so mu pod kožo izstrelili mikrokapsulo strupa ricin, zaradi katerega je nekaj dni po napadu umrl. Čeprav je to nenavadno orožje postalo znano kot bolgarski dežnik, ga je menda izdelal KGB.

Najbolj razvpit umor s strupom v posovjetskem času je gotovo usmrtitev prebeglega agenta naslednice KGB, FSB, Aleksandra Litvinenka v Londonu leta 2008. Vendar ima ta umor zanimivo predzgodbo. Leta 2004 je namreč za zelo podobnimi simptomi kot Litvinenko umrl sumljivi poslovnež Roman Čepov, samo nekaj dni po obisku podružnice FSB v ruski severni prestolnici St. Peterburgu, kjer je s prijatelji spil čaj. Po smrti so ugotovili, da je šlo za zastrupitev z neko radioaktivno snovjo.

In prav čaj, začinjen z radioaktivnim polonijem 210, je bil usoden tudi za Litvinenka. Ta nekdanji agent KGB in FSB je leta 2000 pred režimom Vladimirja Putina pobegnil v Veliko Britanijo, kjer je sodeloval s še enim prebeglim Rusom in Putinovim nasprotnikom Borisom Berezovskim – ta se je v nepojasnjenih okoliščinah v Veliki Britaniji obesil leta 2013. Litvinenko se je novembra leta 2006 sestal z nekdanjima agentoma KGB Andrejem Lugovojem in Dmitrijem Kovtunom.

V čaj sta mu očitno podtaknila polonij, zaradi posledic zastrupitve s katerim je Litvinenko čez dobre tri tedne umrl. Čeprav je Velika Britanija od Rusije zahtevala, naj ji storilca izroči, Rusi tega niso storili. Lugovoj je zdaj celo poslanec liberalnodemokratske stranke znanega ruskega skrajnega nacionalista Vladimirja Žirinovskega v spodnjem domu ruskega parlamenta, dumi.

Samomori

Strupi so zelo uporabni tudi kot sredstvo za samomor. Med politično motiviranimi samomori je bilo kar nekaj takšnih, v katerih je imel glavno besedo ta ali oni strup. Eden najbolj znanih, gotovo pa najstarejših znanih samomorov s strupom je bil konec znamenitega filozofa Sokrata leta 399 pred našim štetjem. Ko ga je sodišče v antičnih Atenah zaradi brezboštva in kvarnega vpliva na mladino obsodilo na smrt, je spil strup iz pikastega mišjaka ali velike trobelike – ta rastlina je manj verjetna, saj ne raste v Sredozemlju – in umrl. Sokratova smrt sicer ni bila čisto pravi samomor, saj se ni zastrupil po lastni volji, ampak pod prisilo.

Podobno znan je še en samomor iz antičnih časov, zadnje faraonke Egipta Kleopatre. Ta je menda prej zastrupila svojega mlajšega brata in moža Ptolomeja XIV., da bi zagotovila prestol svojemu sinu Ptolomeju XV. iz zveze z rimskim diktatorjem Cezarjem, vendar ji umor ni kaj prida koristil. Leta 30 pred našim štetjem se je njena oblast končala, ona pa je menda svoje življenje končala tako, da je storila samomor s kačjim pikom. Egipt je postal rimska provinca in žitnica imperija za naslednja stoletja.

Če se prestavimo iz antike v bolj sodobne čase, je vsekakor treba omeniti vrsto samomorov s strupom, ki so jih ob koncu druge svetovne vojne izvedli najvišji voditelji nacistične Nemčije. Da bi se izognil zagotovljenim vislicam, sta že nehaj dni pred koncem vojne samomor s cianidom storila prvi človek tretjega rajha Adolf Hitler – sočasno so ga še ustrelili – in njegova na sveže poročena žena, sicer dolgoletna ljubica Eva Braun.

Eden najbolj znanih samomorilcev s strupom je bil gotovo vodja tretjega rajha Adolf Hitler. Foto: Reuters

Kmalu zatem sta to storila še glavni propagandist tretjega rajha Joseph Goebbels in njegova žena Magda. Najprej sta s cianidom zastrupila svojih šest otrok, potem pa strup vzela še sama. To ni potrjeno, saj je mogoče, da je Goebbels najprej ustrelil ženo in nato še sebe ali pa je oba po naročilu ustrelilo njegovo osebje.

Vsi vodje nacističnega režima niso umrli pred koncem vojne. Vodja SS in najbolj odgovoren za holokavst Heinrich Himmler je cianid vzel potem, ko so ga malo po vojni na begu iz Nemčije ujeli Britanci. Američani pa so ujeli drugega človeka rajha, poveljnika letalstva Hermanna Göringa. Po prijetju so ga odvadili odvisnosti od morfija in z dieto temeljito zmanjšali njegovo težo, da je v dobri formi pričakal sojenje za vojne zločine v Nürnbergu. Tam so ga seveda obsodili na vislice – željo, da bi ga kot vojaka ustrelili, so mu zavrnili –, vendar je večer pred obešanjem vzel cianid, ki mu ga je nekdo pretihotapil v celico.

Najbolj svežega od razvpitih samomorov s strupom je gotovo naredil hrvaški general Slobodan Praljak. Lani jeseni so mu po več kot 13 letih sodnih postopkov in pripora končno potrdili kazen 20 let zapora za vojne zločine, kršenje vojnega prava in ženevskih konvencij med vojno v Bosni. Čeprav bi ga zaradi let, prebitih za rešetkami, najbrž kmalu izpustili, se ni odločil za čakanje na konec kazni v zaporu. Ko je slišal obsodbo, je zatrdil, da ni vojni zločinec, zavrnil obsodbo in spil neko tekočino iz majhne stekleničke. Bil je cianid, zaradi katerega je kmalu umrl v bolnišnici, kamor so ga odpeljali s sodišča.