Zdaj me ne gledajo več, kot bi padla z Marsa

Katja Sreš, društvo Ekologi brez meja, na predavanjih Prazen koš, polna denarnica svetuje, kako živeti z manj odpadki.
Objavljeno
26. januar 2018 14.35
šipić katja sreš
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič

Društvo Ekologi brez meja je od 2014 član mreže Zero Waste Europe in s tem tudi nacionalna organizacija za Slovenijo prek programa Zero Waste Slovenija. Za ljudi, ki si prizadevajo zmanjšati količino odpadkov v svojem življenju in živeti bolj do okolja prijazno, med drugim pripravljajo praktične delavnice, na katerih dokazujejo, da si na ta način človek poenostavi življenje, na koncu pa tudi prihrani. Kako, je pojasnila predavateljica, Katja Sreš.

Večina ljudi pozna društvo Ekologi brez meja (EBM) po odmevnih akcijah Očistimo Slovenijo, a teh ne organizirajo več vsako leto, ker so se zdaj bolj posvetili preprečevanju nastajanja odpadkov. »Čiščenje namreč ni več dovolj, tudi ločeno zbiranje odpadkov ne, zlasti ker za večino ne vemo, kje in kako končajo, ko zapustijo naše dvorišče.« A kakor pravi, koncept zero waste (ZW) ne pomeni nič odpadkov. »To je pot, do okolja in ljudi prijazna alternativa, s katero poskušamo s preprečevanjem nastajanja odpadkov, ponovno uporabo, popravili, recikliranjem in kompostiranjem čim več smeti in odpadkov spraviti stran od sežigalnic in odlagališč.«

Kaj je glavno sporočilo vaših delavnic?

Da si človek z ZW-načinom življenja poenostavi življenje in prihrani. Ko namreč nimaš več toliko stvari v svojem domu, tudi ne porabiš toliko časa za čiščenje. Nato v domačem kraju in okolici raziščemo, kje lahko kupujemo brez embalaže; v Sloveniji žal še ni trgovine, ki bi prav vse dobrine prodajala brez embalaže, je pa zdaj že več kot 80 trgovin, kjer je mogoče določene izdelke kupiti s svojo embalažo. Za shranjevanje živil si je treba priskrbeti zalogo kozarcev za vlaganje, steklenic, pralnih nosilnih vrečk za sadje in zelenjavo, doma pa okrepiti zalogo bombažnih krp za čiščenje, prtičkov in robčkov iz blaga, baterij za polnjenje, naravnih folij za živila. Na poti imejmo s sabo steklenico za vodo, lonček za kavo, posodo za hrano ali ostanke hrane, ki jih ne moremo pojesti v gostilni, s čimer se izognemo ovojninam. Z nalepko na poštnem nabiralniku, da ne želimo reklam, pa se izognemo pritisku, da nekaj potrebujemo, in se tako nekoliko ogradimo od hiperpotrošniškega sveta.

Na začetku se je treba torej kar konkretno angažirati.

Moje pravilo je: ne pretiravaj! Bea Johnson (avtorica knjige Dom brez odpadkov, op. p.) je šla, na primer, za alternativo toaletnemu papirju nabirat mah in ugotovila, da to ne gre. Mnogi pravijo, da ni dovolj, da zavrneš vrečko, a po mojem je! Če bi namreč vsi Slovenci zavrnili vse plastične vrečke, bi jih bilo na svetu 600 milijonov manj. S tem damo trgovcu jasno vedeti, da je ne potrebujemo, in jih ne bo več imel, hkrati pa smo zgled drugim kupcem. Sicer smo leta 2014 ugotovili, da je imelo kar tri četrtine kupcev ob prihodu iz trgovine svojo vrečko, še vedno pa je problem z vrečkami na oddelkih za sadje in zelenjavo ter na hitrih blagajnah, v trgovinah s tekstilom in drogerijah – tam pogosto pozabimo na vrečko.

Sicer pa lahko vsak že ta trenutek naredi prvi korak s tem, da se znebi plastičnih vrečk, lončkov za kavo za seboj, plastičnih slamic in plastenk za vodo. In čeprav v vašem kraju ni ZW-trgovine, lahko s svojo embalažo za sadje ali kruh poskusite kupovati v običajni trgovini. Ko sem sama prvič prišla s posodo po meso, me je prodajalka vprašala, ali je to za mojega psa, pa sem odvrnila, da le ne bi rada nosila smeti domov. Je pa reakcija res odvisna od trgovine do trgovine, celo od prodajalca do prodajalca. Še pred časom so te, če si prišel v mesnico s kozarcem za vlaganje, gledali, kot bi padel z Marsa. A jaz se ne dam kaj dosti motiti, prijazno zahtevam, da mi dajo živilo v posodo, ki jim jo molim …

Kot pravite, je najlažje začeti v kuhinji.

Res je, saj se tam večina odpadkov lahko kompostira. Če imamo kompostnik, ne potrebujemo zabojnika za biološke odpadke, s čimer prihranimo. Na delavnicah se posvečamo tudi zavrženi hrani. Načrtovanje je res bistvo vsega: izdelamo tedenski urnik, na podlagi tega pa nakupovalni seznam. Še prej pa je treba pogledati, kaj imamo na zalogi, če je kaj pred iztekom roka … In potem v trgovini poskusimo kupiti res samo tisto, kar potrebujemo, namesto vozička raje vzemimo košarico. Tudi pri pripravi hrane bodimo racionalni; zeleni odrezki od zelenjave so, na primer, odlični za pripravo juhe za zalivanje rižot, ostanek limone lahko uporabimo za čiščenje, bananin olupek na dnu lonca poživi orhideje, iz krompirjevih olupkov pa z malo olja in soli spečemo krasen čips.

Potem so tu še polne omare in predali …

Tam so dejansko številni pripomočki in aparati, ki jih mogoče sploh nikoli ne uporabimo ali pa so celo pokvarjeni in zaman čakajo na popravilo … V Sloveniji vsako leto zavržemo kar deset kilogramov uporabnih stvari na osebo. Prvič, ker izdelki načrtno niso več delani za večno, ampak so vanje vdelane skrite napake. In potem poslušamo, da bo popravilo dražje kot nakup novega izdelka. Drugi razlog je psihološki: ko si želimo nekaj novega, se staro zaradi nezavedne želje kar naenkrat začne kvariti … No, prvo pravilo, če se želimo znebiti stvari, je, da premislimo, komu bi to lahko prišlo prav, sicer jih odnesimo v center za ponovno uporabo, na izmenjave, v trgovine iz druge roke, prodajmo na Bolhi ali ponudimo na podarimo.si. In obratno: če jih potrebujemo, povprašajmo ali jih poiščimo na taistih lokacijah ali pri znancih. Hiša moje mame je, na primer, prava knjižnica stvari; če česa nimam, pri njej vedno najdem. Sicer pa v Ljubljani obstaja tudi dejanska Knjižnica reči

In če pogledamo v kopalnico?

Na naših delavnicah se je izkazalo, da ima vsako gospodinjstvo najmanj 15 čistil, in to lahko zelo zdravju in okolju škodljivih … Seveda nima vsak želje, da bi čistila izdeloval doma, ima pa možnost, da gre s svojo embalažo v trgovino, kjer si ga lahko sam natoči – takih je po Sloveniji že kar nekaj. Je pa tudi res, da res redko potrebujemo več kot eno čistilo in povsem zadoščajo alkoholni kis, soda bikarbona in limona. A najprej porabimo vse, kar že imamo doma.

Diplomirali ste na temo pralnih plenic z marketinškega vidika. Kaj ste ugotovili?

Plenice za enkratno uporabo so res hude onesnaževalke okolja. A pralne plenice so še vedno velik tabu, pa čeprav so današnje že tako dodelane, da so preproste za uporabo kot tiste za enkrat, le da jo damo namesto v smeti v pranje. Mami, ki je kupila rabljene pralne plenice za 50 evrov, se je nakup povrnil že v mesecu dni. Sicer pa nekatere občine in komunale, usmerjene v ZW, dosegajo že tudi 80 odstotkov ločeno zbranih odpadkov – za naziv ZW občina, hotel ali prireditev je pogoj 90 odstotkov – in ko skoraj ni več manevrskega prostora za izboljšanje, je naslednji korak analiza, kaj sploh še je v zabojniku z mešanimi odpadki. V Italiji so bile to prav plenice za enkratno uporabo, zaradi česar so občine začele starše spodbujati k uporabi pralnih plenic. Je pa res, da nam lahko prav otroci nekoliko otežujejo ZW-izziv – plenice, igrače ... Že od malega jih je zato treba učiti, da ne potrebujejo toliko stvari.

Prihraniti se da tudi z rabljenimi oblačili zanje in za odrasle, ne?

Rabljena otroška oblačila nikoli niso bila tabu, oblačila za odrasle pač … Pred petimi leti to res ni šlo, saj so ljudje mislili, da je to le za revne ljudi. Zdaj pa je vedno več teh trgovin, izmenjav … Tam kupljena oblačila so tudi bolj zdrava, saj so se škodljive kemikalije že izprane, tudi kak dizajnerski kos si tako nabavimo precej ceneje. Poznam ljudi, ki ne hodijo več v običajne trgovine z oblačili, saj imamo pri nas redne mesečne izmenjevalnice oblačil in tako na leto prihranijo okoli 600 evrov.

Usmeritev zero waste je gotovo večji izziv tudi v času praznikov?

Če se odločimo za tak način življenja, je prav, da s tem seznanimo svojo družino, prijatelje, jih prosimo, naj nam namesto stvari raje podarijo svoj čas. Ali pa podarjajmo doživetja, kot so kino, članarina za knjižnico, vstopnica za muzej, kosilo ... s čimer spodbujamo tudi gospodarstvo. Če pa že kupujemo fizične izdelke, izberimo nekaj trajnega ali takega, da spodbuja k življenju z manj odpadki. Poleg tega se med prazniki okrepi sindrom polnega hladilnika in polne mize. Gostom naročimo, naj za vsak primer prinesejo s seboj kako plastično posodo za ostanke, sicer je pa tudi okoli nas veliko osamljenih ljudi, ki jim s kosom peciva lahko polepšamo dan.

Posebno poglavje so počitnice. Seveda ne moremo iti povsod s kolesom, a četudi gremo na letalo, imamo lahko s seboj svojo prazno steklenico za pitje, ki nam jo na letalu potem napolnijo. Smotrno je uporabiti tudi svoje slušalke, ne pa tiste, ki nam jih, ovite v plastiko, ponudijo na letalu. Vedno več je tudi do okolja prijaznih namestitev; poskusimo izbrati take, kjer si lahko sami kuhamo. In tudi na dopust vzemimo pralne vrečke za sadje in zelenjavo.