Zdaj vsi vedo, od kod pride krompir!

»Ste že kdaj videli takole umazan krompir? Takšen je, ko pride z njive,« je v pralnici, sortirnici in pakirnici krompirja na gorenjski kmetiji Drinovec zadobrovške osnovnošolce podučil eden od fantov, ki so ves teden pomagali pri izvedbi prav posebnih naravoslovnih dni. Tisti, ki jih ni preganjal dež, so se o tem pozneje prepričali tudi na lastne oči in z lastnimi rokami in njim je malica – praženi krompir, kajpada! – teknila še toliko bolj.

Žalostno, a resnično dejstvo je, da dandanes čedalje manj otrok ve, kako se pridela ali predela hrana, ki jo videvajo na policah v trgovini, številni, kot se je pokazalo tudi v preteklih dneh na Okroglem pri Naklem, še nikoli niso bili na kmetiji, a so bili njihove oči, navdušenje in srkanje novega znanja ravno zato morebiti večji kot sicer. »Otroci s tem žal nimajo stika, zato smo tudi prišli,« je povedala ena od profesoric z OŠ Zadobrova. V petih dneh so na kmetiji Drinovec, eni največjih slovenskih pridelovalk poljščin – na leto pridelajo več sto ton krompirja, korenja in čebule – gostili čez 550 otrok s štirih osnovnih šol in ob pestrem dogajanju z več zanimivimi postajami, preverjeno, ni bilo nikomur dolgčas. Naravoslovni dnevi so sicer le eden v nizu dogodkov akcije Krompir moraš imeti, ki je nastala prav na pobudo Drinovčevih, njen namen pa je v sodelovanju z drugimi partnerji ozaveščati ljudi o uporabi v Sloveniji pridelane hrane, še posebno krompirja, pri čemer delujejo tudi dobrodelno: pred kratkim so namreč družinam v socialni stiski podarili kar 35 ton krompirja.

No, med šolarji je bilo na kmetiji pričakovano največ vznemirjenja, ko je v pralnici, sortirnici in pakirnici zarohnela mehanizacija. »Umazan krompir se sicer dlje ohrani in poz­neje postane zelen,« je povedal glava družine Rajko Drinovec, »a mi ga kar 90 odstotkov operemo, shranimo v različno velika pakiranja in dostavljamo v večje trgovske centre.« Nato je zapel tekoči trak, umazani gomolji so izginili v krompirjevi polirki, ki so jo otroci kmalu preimenovali v krompir pralnico, gnile ali zelene gomolje so hitro odbrale roke gospodarice Marije in babice Katarine, nazadnje pa ga je »požrla« še pakirnica, ki je drugega za drugim iz sebe bljuvala lične zavoje, označene z vsemi potrebnimi podatki.

Umazani in utrujeni

Pridelek letos zaradi obilnega deževja še ni v celoti pobran, v sredo ga je bilo na Drinovčevih poljih še vsaj 400 ton, a menda, če le nebo da, ga lahko v enem dnevu s svojo mehanizacijo izkopljejo tudi sto ton. »Vau, vau,« se je slišalo, ko je glava družine predstavljal statistiko: 58 njiv, tudi po 30 kilometrov oddaljenih med sabo, skupno 40 hektarov, več sto ton pridelane zelenjave, lasten tovornjak in še proizvodnja električne energije s sončnimi celicami na strehi za povrhu! Pa ogrevanje na biomaso oziroma s sekanci in vse to zmore ena sama, sicer razširjena družina, še vedno tudi 85-letna stara mama Katarina. »Zdaj je drugače, včasih smo vse delali ročno, in to od jutra do večera. No, tako je tudi zdaj, le da se pri delu manj trpi,« je povedala.

Otroci so se v idiličnem okolju na Okroglem seveda preizkusili v delu po starem in so krompir izkopavali ročno. Umazani in od prsti težki škornji, rjave roke, a neprecenljiv občutek, ko se vedro ali zaboj napolni do vrha. Nekaj svoje nabirke so odnesli tudi domov. »Najboljši krompir je pomfri,« je bilo skoraj enotno mnenje, »no, tudi pire je dober,« je bilo slišati. Tisti dan jim je vseeno teknil tudi praženi, ki jim ga je pripravil nekdanji šef tv-gostilne Andrej Murko, in takrat so izmenjevali tudi vtise, ki so jih dobili na zadnji postaji naravoslovnega dne, v bližnjem dvorcu Toma Zupana, v domu slepih in slabovidnih.

Tam jih je prijazno sprejel Anton Žakelj, predstavnik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, in jim na zanimiv način predstavil svet tistih, ki ne vidijo. »Kar dobrih 80 odstotkov informacij iz okolja pridobimo z vidom, enajst odstotkov s sluhom, drugo z vonjem, okusom in tipom. Vseeno smo slepi taki kot vsi drugi, v ničemer se ne razlikujemo, razen v tem, da ne vidimo, zato potrebujemo pomoč sočloveka, pomagajo pa nam tudi tehnični pripomočki.« Največ pozornosti je vzbudila »govoreča« ura, ki »za zdaj govori le nemško«, pa tudi detektor barv, ki je v slovenščini razbiral barve puloverjev in vetrovk. In seveda bela palica ter zapiski v brajici. Tisti, ki so imeli potem še kaj energije, so se po malici na bližnjem travniku zapodili za žogo, vse skupaj pa so organizatorji povabili tudi na spomladansko sajenje krompirja. Da bo poleti spet kaj na polju!