Zdravnik Aleš Rozman o koronavirusu: »Navadimo se, to je naša nova realnost.«
Direktor Klinike Golnik zdaj večino energije usmerja v boj proti koronavirusu, med drugim je tudi član svetovalne vladne skupine za področje zdravstva med epidemijo.
Odpri galerijo
Aleš Rozman si je ob prevzemu direktorske funkcije kot glavno nalogo zadal modernizacijo Klinike Golnik, v teh tednih pa je prioriteta vseh zaposlenih boj proti bolezni covid-19. FOTO: Leon Vidic
Na Kliniki Golnik so v tem tednu skrbeli za enajst pacientov, obolelih za covid-19, a dobršen del prizadevanj vodstva in zaposlenih je bil usmerjen v negotovo prihodnost. Direktor, interventni pulmolog, doc. dr. Aleš Rozman, ki dela na kliniki že 19 let, je vodenje ustanove prevzel pred dvema letoma, a zdaj se namesto z načrtovano modernizacijo ukvarja predvsem z organizacijo dela v, kakor pravi, naši novi realnosti. Je član svetovalne vladne skupine za področje zdravstva med epidemijo koronavirusa, ki te dni nima časa za počitek.
Zgodilo se nekaj, česar za časa našega življenja nismo pričakovali. Epidemije mogoče na začetku, dokler je bila na Kitajskem, nismo tako resno vzeli, potem pa je nenadoma prišla v našo bližino. Z ukrepi, ki smo jih začeli izvajati, in po poročilih, ki jih dobivamo iz sosednjih držav, vidimo, da z njo ni več heca. Ko gledamo vse te epidemiološke krivulje, je pomembno, da izvedemo radikalne ukrepe takrat, ko se še nič ne vidi, ko še ni množice obolelih in množice umrlih. Biti moramo radikalni, da lahko ustavimo širjenje bolezni. Ko vse skupaj uide izpod pokrova, lahko delamo, kar hočemo, a takrat smo izgubili bitko. Zato v tej fazi, ko razmere še lahko obvladujemo, izvajamo vse te posebne ukrepe.
Posamezniki, ki niso v zdravstvu, doma ali v službi dogajanje spremljajo z neko anksioznostjo, negotovostjo. Odziv ima več faz, najprej je zanimanje, potem se začne tesnoba, nato ljudje postanejo evforični in hočejo vsak na svoj način nekaj prispevati, po tednih zaprtosti po stanovanjih pa se psihično izčrpajo in ne zmorejo biti aktivni v tem boju. Kar se nam zdaj dogaja, je naša nova realnost, tega ne bo konec jutri, niti ne prihodnji mesec, to je nekaj, s čimer bomo živeli mesece, mogoče celo leta. Naši socialni stiki, naša druženja, potovanja, počitnice, vse bo drugače. Veliko stikov bo na primer potekalo prek telekonferenc, tako zdaj deluje tudi naša svetovalna vladna skupina za področje zdravstva med epidemijo koronavirusa.
Vsak dan imamo telekonferenco, na kateri izmenjamo informacije in se dogovorimo za ukrepe, v stiku pa smo tudi po whatsupu, ki nam omogoča zelo živahno in hitro komunikacijo, ter seveda po elektronski pošti. V glavnem smo v njej zdravniki, predstavnik Infekcijske klinike, Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Inštituta za mikrobiologijo, primarnega zdravstva, bolnišnic …, približno deset nas je.
Ja, vsekakor, precej drugače kot v začetku epidemije, ko je bila skupina prevelika in so se sklepi slabo implementirali.
Dovolite mi še, da do konca odgovorim na prvo vprašanje, glede dela v bolnišnici. Tu je situacija še nekoliko bolj kompleksna. Strahovi, ki jih čutijo ljudje zunaj zdravstva, so tu večji. Zaposleni vedo, da imajo prvi kontakt z bolniki. Ko ti prihajajo do nas, ne vemo, kdo je pozitiven in kdo negativen. V naši bolnišnici je veliko bolnikov, ki ves čas kašljajo, smrkajo ali pa imajo na primer seneni nahod, vsak je lahko sumljiv. Mlajša in srednja generacija medicinskega osebja sta doumeli, da posledice bolezni covid-19 zanju niso tako usodne. Zelo pa vse skrbi, da bodo bolezen prenesli domov, svojim družinam ali ostarelim staršem.
Predvsem v začetku je bilo občutiti veliko strahu, težko je bilo pridobiti ljudi, ki bi delali kot prostovoljci, a nekaj se jih je kljub vsemu javilo. Večina se je odzvala z zadržanostjo, predvsem pa smo se morali boriti, kako obvladovati anksioznost. Veliko smo vložili v to, na stenah imamo recimo kratka sporočila na plakatih, informacije o pravilni uporabi mask ... Trenutno je veliko informacij, a najdejo se tudi ljudje, ki sprožajo govorice o apokaliptičnih razsežnostih virusa. Proti temu se je treba boriti.
Najboljši recept je govoriti resnico, nič prikrivati in ponuditi maksimalno podporo.
Na srečo smo dogajanje zelo zgodaj resno vzeli in se začeli ukvarjati z nakupom zaščitne opreme in njeno racionalno uporabo. Takrat se je nekaj še dalo dobiti, ne veliko, nekaj pa, in že pred mesecem in pol je bil glavni ukrep ta, da smo dali vse maske in drugo zaščitno opremo pod ključ, razdeljevali smo jo praktično na roko in tako delamo še zdaj. To stori vodja izmene, s čimer preprečimo, da bi se oprema uporabljala neracionalno. Zaposlenim veliko pomeni, da imajo zaščitno opremo, ne občutijo grožnje, da bi morali delati brez nje.
Glede prioritet pri obvladovanju epidemije želimo le eno – krivuljo obolelih obdržati dovolj položno, da bo zdravstveni sistem zmogel obvladovati kritično obolele in tako kar najbolj zmanjšati umrljivost.
Za sprotno delo je imamo dovolj, in ker z njo skrbno ravnamo, bomo krajši čas že vzdržali.
Deluje tim urgentne ambulante. Imamo covid oddelek, v njem je v rotaciji šest zdravnikov, šest diplomiranih in deset srednjih medicinskih sester. Sčasoma ga bomo še razširili. Princip dela je tak, da dela najmanj ljudi, kot je le mogoče, so pa seveda bolj obremenjeni. Gre za to, da je čim manj zdravstvenih delavcev v stiku z bolniki z okužbo in da ne potrošimo preveč zaščitne opreme, saj je poraba kar velika.
Trenutno je pri nas hospitaliziranih enajst bolnikov na rednem oddelku, nobenemu se ni stanje tako poslabšalo, da bi potreboval intenzivno nego. V skrajni sili bi lahko sprejeli 65 pacientov na oddelek in 15 v intenzivno obravnavo.
Vrsta ponudnikov se pojavlja ta hip, nekateri niso ustrezni, nekateri so morda tudi lažni. Mi smo se že prej dogovorili z našimi starimi dobavitelji, da smo nabavili nekaj dodatnih aparatov za invazivno in neinvazivno ventilacijo. Zadnjega bomo dobili v teh dneh iz Nemčije, čeprav je sprva kazalo, da nam ga Nemci ne bodo poslali. Tudi iz Kitajske se da po nekaterih kanalih dobiti manjše količine ventilatorjev in upam, da bo vladno naročilo uspešno.
Ampak poročila iz Kitajske govorijo tudi o tem, da pravzaprav na vratih podjetij, ki proizvajajo medicinsko opremo, stojijo ljudje z denarjem v roki in izdelke kupijo takoj. Odkar so Američani ugotovili, da je stvar resna, se je to le še poslabšalo. Mala Slovenija težko pride zraven. Veliko si obetamo od vladnega naročila. Tudi sami smo našli nekaj ponudb, a dobava bi bila lahko šele čez šest mesecev, kar nam nič ne pomaga, ali pa želijo plačilo avansa brez zagotovila o dobavi.
V tem trenutku je to težko reči. Spremljam svetovno statistiko in kam nas umeščajo te krivulje. Po nekih podatkih smo 15, 16 dni za Italijo. Če so podatki, ki jim imamo, točni, smo lahko tudi nekje blizu prehoda v korejsko krivuljo, ko so začeli bolezen obvladovati. Smo nekje vmes, ne vemo, kam se nagibamo. Podatki, s katerimi razpolagamo danes, so odraz ukrepov izpred enega ali dveh tednov. Kaj se dogaja v zadnjem tednu, bomo videli čez teden ali dva. V Sloveniji se razmeroma veliko testira, vmes pa se je pojavil dvom, ali so bili testirani pravi posamezniki. Naša skupina si zelo prizadeva, da bi testirali samo simptomatske bolnike, ne pa delali kontrolne teste, torej testirali klinično zdrave ljudi brez simptomov.
Zakaj? Pri simptomatskih bolnikih, četudi imajo manjše simptome, test postane občutljiv in v veliki meri pokaže, ali je človek res bolan. Če testiramo asimptomatsko osebo, je občutljivost testa zelo nizka, saj že v navodilih piše, naj se uporablja samo pri simptomatskih. Problem je, če teh nekaj več kot tisoč testov, ki jih opravimo na dan, porabimo za kontrolne brise za ljudi, ki nimajo simptomov, in potem dobivamo samo negativne rezultate, po televiziji pa slišimo, da so recimo v Sevnici ljudje bolni, a pri njih bris ni bil odvzet. To nas skrbi pri teh naših podatkih.
Gre za to, da je čim manj zdravstvenih delavcev v stiku z bolnikom z okužbo in da ne potrošimo preveč zaščitne opreme, saj je poraba kar velika.
Če povzamem: po tem, kolikor zdaj poznamo podatke, smo na dobri poti, da nam bo mogoče bolezen uspelo obdržati pod nadzorom. Naša krivulja se ni tako pospešeno dvignila kot italijanska. A to še nič ne pomeni. Še zmeraj imamo čez 400 pozitivnih bolnikov in to lahko čez noč udari v drugo smer. Ključni so ti ukrepi, ki zdaj veljajo, če se jih seveda ljudje držijo. Ukrepi imajo velik potencial. Vendar samo, če jih strogo izvajamo. To pa je mogoče le na ravni posameznika. Če vsak sam nima te odgovornosti, da ostane doma, če ima recimo znake prehladnega obolenja, in si ne razkužuje rok, potem ne bo v redu. Ljudje morajo vse to ponotranjiti.
To je naša nova realnost, s tem bomo živeli mesece dolgo, mogoče še dlje. Naše socialne navade se bodo morale spremeniti. Bolje, da se začnemo privajati takoj, kot da najprej doživimo hudo epidemijo in šele potem upoštevamo ukrepe. Razlika med odličnim učencem in tistim s trojko je v tem, da prvi naredi vse sproti, tisti s trojko pa jih najprej zmeraj »faše«, potem pa popravlja. Vprašanje je, ali bomo na koncu odlični ali pa bomo dobili trojko, morda celo enko.
To je druga žalostna realnost takšne pandemije. Vse, kar je nenujnega, smo odpovedali, to so običajna alergološka testiranja, rutinske kontrole pri neogrožajočih boleznih, skratka vse, pri čemer bi bilo tveganje zaradi izvedbe pregleda večje od bolnikove koristi. Če se pacient iz Izole pripelje k nam zaradi alergije, bo po poti ustvaril celo vrsto kontaktov, od takega pregleda pa ne bo bistveno pridobil v primerjavi s tveganjem, če bi bil vmes v stiku z nekom, ki je pozitiven za koronavirus.
Imamo pa tudi bolnike, ki ne morejo čakati in tudi ne bi bilo prav, da bi. To so vse diagnostike pljučnih infiltratov (pljučnih zasenčenj, op. p.), ki so lahko tudi pljučni rak in podobne bolezni. Teh bolnikov ne odklanjamo, zmogljivosti, ki so se nam sprostile, so na voljo zanje. V zadnjem času pa opažamo, da nimamo napotitev s primarne oz. sekundarne ravni. Očitno tisti, ki niso tako zelo akutno simptomatski, ne iščejo zdravniške pomoči ali pa je sistem že tako okupiran z iskanjem covida, da ne reagira na take bolnike.
To je večplasten problem. Ljudje očitno raje ostanejo doma, ker se bojijo iti v zdravstveni dom. Tudi med tistimi, ki že imajo napotnice in jih mi pokličemo, se mnogi raje odločijo, da ne bodo prišli na pregled. Redni dotok bolnikov, ki potencialno imajo pljučnega raka, se je bistveno zmanjšal in čez mesece, leto nas utegne udariti veliko bolnikov v napredovanem stadiju, ki jih ne bomo mogli učinkovito zdraviti.
Če imajo simptome bolezni, naj poiščejo zdravniško pomoč in vztrajajo, da se jih pošlje na diagnostiko.
Ta kolateralna škoda utegne biti celo večja kot sama škoda, ki jo bo povzročil covid-19. Moramo se boriti proti njemu, a izvajati tudi druge programe, sicer nam bodo ljudje zbolevali in umirali zaradi drugih stvari in na koncu nismo naredili nič.
Jaz hodim domov samo še spat, pa še to ne vedno, saj večkrat ostanem v bolnišnici. Večino dopoldneva se ukvarjam z organizacijo naše nove realnosti, kako priti do opreme, kako prepričevati ljudi, da ne obupajo … Precej časa posvetim tudi delu za vladno svetovalno skupino, na internetu sledim novim informacijam glede virusa, kako se razvijajo epidemije, pa kaj poroča televizija … tako rekoč dela za 20 ur na dan.
Objave v znanstveni literaturi, ki so zdaj na voljo glede covida, so večinoma brezplačne, ne tako kot prej, ko je bilo treba kupiti določeno revijo. Na internetu krožijo strokovne informacije brezplačno. Smo v zelo dobrih stikih z infekcijsko kliniko in tudi naši strokovnjaki so se na tej točki poenotili, ni rivalstva, kakor se včasih dogaja v nekaterih strokah. Komunikacija s tujino je odprta, zdaj je čutiti res močno voljo, da se deli znanje, navodila, in to brez upanja na profit. Vzdušje je dobro.
Moja glavna skrb je bila modernizacija, preobrazba klinike v sodobno, z informacijsko tehnologijo podprto bolnišnico, z dobro definiranimi delovnimi procesi. Da bi imeli informacije, ne podatke, v realnem času, na podlagi katerih bi lahko reagirali. Načrtoval sem vzpostavitev kulture znanja, torej da bi se več izobraževali, in varnosti, kamor sodi tudi poročanje o morebitnih zapletih.
Moramo se boriti proti virusu, a izvajati naprej tudi druge programe, sicer nam bodo ljudje zbolevali in umirali zaradi drugih stvari in na koncu nismo naredili nič.
Problem so tudi kapacitete te hiše, namreč nobena od naših stavb nima certifikata, da je potresno varna, zaradi česar ne moremo izvesti toplotne sanacije. Naša infrastruktura je iz časa Kraljevine SHS in ni primerna za obvladovanje takšnih situacij. Zdaj smo nekoliko improvizirali. Boli me, ko gledam, kako dajemo milijone evrov za sanacijo bank in nekih neuspešnih podjetij. Naša klinika bi potrebovala kakšnih 15 milijonov evrov, kar ni tako zelo veliko, in bi si prostorsko zelo opomogla. Tako malo se vlaga v zdravstvo, pa so v njem tako velike poslovne priložnosti, tudi v zdravstvenem turizmu.
Začetne ideje so kar stekle, postavili smo osnovo za izboljšanje informacijskih sistemov, že testiramo novo programsko opremo, veliko delamo na procesih, veliko smo vlagali v izobraževanje, odprli simulacijski center za bronhoskopske posege, kjer že vadijo prvi zdravniki. Stvari so se kar premaknile. Zaradi virusa je seveda zdaj vse drugače.
Vse troje. (smeh) A tudi jaz se bom sčasoma na to privadil. Pri hrani mi je v zadnjih desetih dneh že uspelo narediti nekaj prilagoditev. Ko bom lahko, si bom po službi vzel čas za tek, spanje je pa prioriteta. Včeraj sem zaspal pred računalnikom, a se prestavil v posteljo in nabral svojih osem ur. Prejšnjih deset dni sem v povprečju spal po štiri, pet ur.
Naši zaposleni so zelo pridni, izdali smo ogromno publikacij in vse to so spisali v prostem času, popoldne, med vikendi. Sestrski kader je na visoki ravni, ljudje so motivirani za nove pristope. Za nas je pomembna kultura znanja, da slediš novostim in jih uvajaš v svoje delo.
Če si v takem poklicu, kot je naš, moraš to tudi živeti. Če zdravstveni delavec ne verjame v to, kar govori, je enako, kot če župnik ne bi verjel v boga, če povem po domače. (smeh) Zaposlenim subvencioniramo vadbo v lokalnih fitnes klubih, športne aktivnosti, udeležujemo se bolnišničnih tekmovanj, oviratlona … Ljudi poskušamo spodbujati, da bi bili aktivni.
To ni populacija, ki bi ji lahko rekel »saj bo dobro« ali »samo pozitivni bodite«. Treba se je veliko pogovarjati o sami bolezni, obdelati dejstva, pokazati, da je pripravljen plan A, B, C, da se trudimo z zaščitno opremo, da prihaja nova. To jih pomiri. Izvajamo redne treninge uporabe zaščitne opreme. To je tako banalna stvar, da bi si mislili, da jo zna uporabljati vsak zdravstveni delavec, pa ni tako. Vsaka malenkost je pomembna, kako odložiš masko, kako slečeš plašč, kje primeš, da se ne boš okužil … V teoriji vse vemo, v praksi je drugače. Znan ameriški general je nekoč zapisal, da vsi načrti za bitko držijo le toliko časa, dokler ne poči prvi strel.
Najbrž ni nikogar, ki se mu življenje v teh tednih ni radikalno spremenilo. Kako dejstvo, da se spopadamo s koronavirusom, občutite na Kliniki Golnik?
Zgodilo se nekaj, česar za časa našega življenja nismo pričakovali. Epidemije mogoče na začetku, dokler je bila na Kitajskem, nismo tako resno vzeli, potem pa je nenadoma prišla v našo bližino. Z ukrepi, ki smo jih začeli izvajati, in po poročilih, ki jih dobivamo iz sosednjih držav, vidimo, da z njo ni več heca. Ko gledamo vse te epidemiološke krivulje, je pomembno, da izvedemo radikalne ukrepe takrat, ko se še nič ne vidi, ko še ni množice obolelih in množice umrlih. Biti moramo radikalni, da lahko ustavimo širjenje bolezni. Ko vse skupaj uide izpod pokrova, lahko delamo, kar hočemo, a takrat smo izgubili bitko. Zato v tej fazi, ko razmere še lahko obvladujemo, izvajamo vse te posebne ukrepe.
Posamezniki, ki niso v zdravstvu, doma ali v službi dogajanje spremljajo z neko anksioznostjo, negotovostjo. Odziv ima več faz, najprej je zanimanje, potem se začne tesnoba, nato ljudje postanejo evforični in hočejo vsak na svoj način nekaj prispevati, po tednih zaprtosti po stanovanjih pa se psihično izčrpajo in ne zmorejo biti aktivni v tem boju. Kar se nam zdaj dogaja, je naša nova realnost, tega ne bo konec jutri, niti ne prihodnji mesec, to je nekaj, s čimer bomo živeli mesece, mogoče celo leta. Naši socialni stiki, naša druženja, potovanja, počitnice, vse bo drugače. Veliko stikov bo na primer potekalo prek telekonferenc, tako zdaj deluje tudi naša svetovalna vladna skupina za področje zdravstva med epidemijo koronavirusa.
Kako poteka delo v njej, kdo jo sestavlja in kako pogosto ste v stiku?
Vsak dan imamo telekonferenco, na kateri izmenjamo informacije in se dogovorimo za ukrepe, v stiku pa smo tudi po whatsupu, ki nam omogoča zelo živahno in hitro komunikacijo, ter seveda po elektronski pošti. V glavnem smo v njej zdravniki, predstavnik Infekcijske klinike, Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Inštituta za mikrobiologijo, primarnega zdravstva, bolnišnic …, približno deset nas je.
To je najbrž dovolj majhna skupina, da omogoča učinkovito delo?
Ja, vsekakor, precej drugače kot v začetku epidemije, ko je bila skupina prevelika in so se sklepi slabo implementirali.
Kaj je za vas kot direktorja in člana te skupine v tem trenutku prioriteta?
Dovolite mi še, da do konca odgovorim na prvo vprašanje, glede dela v bolnišnici. Tu je situacija še nekoliko bolj kompleksna. Strahovi, ki jih čutijo ljudje zunaj zdravstva, so tu večji. Zaposleni vedo, da imajo prvi kontakt z bolniki. Ko ti prihajajo do nas, ne vemo, kdo je pozitiven in kdo negativen. V naši bolnišnici je veliko bolnikov, ki ves čas kašljajo, smrkajo ali pa imajo na primer seneni nahod, vsak je lahko sumljiv. Mlajša in srednja generacija medicinskega osebja sta doumeli, da posledice bolezni covid-19 zanju niso tako usodne. Zelo pa vse skrbi, da bodo bolezen prenesli domov, svojim družinam ali ostarelim staršem.
Znanje je treba ves čas dopolnjevati, pravi direktor Rozman, interventni pulmolog. FOTO: osebni arhiv
Predvsem v začetku je bilo občutiti veliko strahu, težko je bilo pridobiti ljudi, ki bi delali kot prostovoljci, a nekaj se jih je kljub vsemu javilo. Večina se je odzvala z zadržanostjo, predvsem pa smo se morali boriti, kako obvladovati anksioznost. Veliko smo vložili v to, na stenah imamo recimo kratka sporočila na plakatih, informacije o pravilni uporabi mask ... Trenutno je veliko informacij, a najdejo se tudi ljudje, ki sprožajo govorice o apokaliptičnih razsežnostih virusa. Proti temu se je treba boriti.
Najboljši recept je govoriti resnico, nič prikrivati in ponuditi maksimalno podporo.
Na srečo smo dogajanje zelo zgodaj resno vzeli in se začeli ukvarjati z nakupom zaščitne opreme in njeno racionalno uporabo. Takrat se je nekaj še dalo dobiti, ne veliko, nekaj pa, in že pred mesecem in pol je bil glavni ukrep ta, da smo dali vse maske in drugo zaščitno opremo pod ključ, razdeljevali smo jo praktično na roko in tako delamo še zdaj. To stori vodja izmene, s čimer preprečimo, da bi se oprema uporabljala neracionalno. Zaposlenim veliko pomeni, da imajo zaščitno opremo, ne občutijo grožnje, da bi morali delati brez nje.
Glede prioritet pri obvladovanju epidemije želimo le eno – krivuljo obolelih obdržati dovolj položno, da bo zdravstveni sistem zmogel obvladovati kritično obolele in tako kar najbolj zmanjšati umrljivost.
Delati brez zaščitne opreme se zdi nedopustno. Torej pri vas težav z opremo za zdaj nimate?
Za sprotno delo je imamo dovolj, in ker z njo skrbno ravnamo, bomo krajši čas že vzdržali.
Koliko ljudi je, če se izrazim po vojaško, v prvih bojnih vrstah na vaši kliniki?
Deluje tim urgentne ambulante. Imamo covid oddelek, v njem je v rotaciji šest zdravnikov, šest diplomiranih in deset srednjih medicinskih sester. Sčasoma ga bomo še razširili. Princip dela je tak, da dela najmanj ljudi, kot je le mogoče, so pa seveda bolj obremenjeni. Gre za to, da je čim manj zdravstvenih delavcev v stiku z bolniki z okužbo in da ne potrošimo preveč zaščitne opreme, saj je poraba kar velika.
Koliko bolnikov je trenutno v oskrbi pri vas (pogovarjala sva se v torek dopoldne, op. p.), je kdo v intenzivni negi?
Trenutno je pri nas hospitaliziranih enajst bolnikov na rednem oddelku, nobenemu se ni stanje tako poslabšalo, da bi potreboval intenzivno nego. V skrajni sili bi lahko sprejeli 65 pacientov na oddelek in 15 v intenzivno obravnavo.
V javnosti se omenja, da imajo slovenske zdravstvene ustanove skupno na voljo 168 ventilatorjev, kar pa, če bi se pri nas ponovil italijanski ali španski scenarij, ne bi zadoščalo za množico kritično obolelih. Kakšne so možnosti, da bi dobili dodatne ventilatorje?
Vrsta ponudnikov se pojavlja ta hip, nekateri niso ustrezni, nekateri so morda tudi lažni. Mi smo se že prej dogovorili z našimi starimi dobavitelji, da smo nabavili nekaj dodatnih aparatov za invazivno in neinvazivno ventilacijo. Zadnjega bomo dobili v teh dneh iz Nemčije, čeprav je sprva kazalo, da nam ga Nemci ne bodo poslali. Tudi iz Kitajske se da po nekaterih kanalih dobiti manjše količine ventilatorjev in upam, da bo vladno naročilo uspešno.
Tako kot mnogi njegovi sodelavci, tudi Aleš Rozman živi športno. Padel je tudi Grossglockner. FOTO: osebni arhiv
Ampak poročila iz Kitajske govorijo tudi o tem, da pravzaprav na vratih podjetij, ki proizvajajo medicinsko opremo, stojijo ljudje z denarjem v roki in izdelke kupijo takoj. Odkar so Američani ugotovili, da je stvar resna, se je to le še poslabšalo. Mala Slovenija težko pride zraven. Veliko si obetamo od vladnega naročila. Tudi sami smo našli nekaj ponudb, a dobava bi bila lahko šele čez šest mesecev, kar nam nič ne pomaga, ali pa želijo plačilo avansa brez zagotovila o dobavi.
Lahko kot član strokovne skupine podate vsaj približno oceno, na katerem delu krivulje je glede rasti števila okuženih Slovenija zdaj?
V tem trenutku je to težko reči. Spremljam svetovno statistiko in kam nas umeščajo te krivulje. Po nekih podatkih smo 15, 16 dni za Italijo. Če so podatki, ki jim imamo, točni, smo lahko tudi nekje blizu prehoda v korejsko krivuljo, ko so začeli bolezen obvladovati. Smo nekje vmes, ne vemo, kam se nagibamo. Podatki, s katerimi razpolagamo danes, so odraz ukrepov izpred enega ali dveh tednov. Kaj se dogaja v zadnjem tednu, bomo videli čez teden ali dva. V Sloveniji se razmeroma veliko testira, vmes pa se je pojavil dvom, ali so bili testirani pravi posamezniki. Naša skupina si zelo prizadeva, da bi testirali samo simptomatske bolnike, ne pa delali kontrolne teste, torej testirali klinično zdrave ljudi brez simptomov.
Zakaj? Pri simptomatskih bolnikih, četudi imajo manjše simptome, test postane občutljiv in v veliki meri pokaže, ali je človek res bolan. Če testiramo asimptomatsko osebo, je občutljivost testa zelo nizka, saj že v navodilih piše, naj se uporablja samo pri simptomatskih. Problem je, če teh nekaj več kot tisoč testov, ki jih opravimo na dan, porabimo za kontrolne brise za ljudi, ki nimajo simptomov, in potem dobivamo samo negativne rezultate, po televiziji pa slišimo, da so recimo v Sevnici ljudje bolni, a pri njih bris ni bil odvzet. To nas skrbi pri teh naših podatkih.
Gre za to, da je čim manj zdravstvenih delavcev v stiku z bolnikom z okužbo in da ne potrošimo preveč zaščitne opreme, saj je poraba kar velika.
Če povzamem: po tem, kolikor zdaj poznamo podatke, smo na dobri poti, da nam bo mogoče bolezen uspelo obdržati pod nadzorom. Naša krivulja se ni tako pospešeno dvignila kot italijanska. A to še nič ne pomeni. Še zmeraj imamo čez 400 pozitivnih bolnikov in to lahko čez noč udari v drugo smer. Ključni so ti ukrepi, ki zdaj veljajo, če se jih seveda ljudje držijo. Ukrepi imajo velik potencial. Vendar samo, če jih strogo izvajamo. To pa je mogoče le na ravni posameznika. Če vsak sam nima te odgovornosti, da ostane doma, če ima recimo znake prehladnega obolenja, in si ne razkužuje rok, potem ne bo v redu. Ljudje morajo vse to ponotranjiti.
To je naša nova realnost, s tem bomo živeli mesece dolgo, mogoče še dlje. Naše socialne navade se bodo morale spremeniti. Bolje, da se začnemo privajati takoj, kot da najprej doživimo hudo epidemijo in šele potem upoštevamo ukrepe. Razlika med odličnim učencem in tistim s trojko je v tem, da prvi naredi vse sproti, tisti s trojko pa jih najprej zmeraj »faše«, potem pa popravlja. Vprašanje je, ali bomo na koncu odlični ali pa bomo dobili trojko, morda celo enko.
Zaradi zajezitve širitve virusa so začasno tudi na Kliniki Golnik ustavljeni nenujni pregledi. Kako ljudje sprejemajo te odpovedi in kakšne bodo čakalne vrste, ko bo sistem spet stekel?
To je druga žalostna realnost takšne pandemije. Vse, kar je nenujnega, smo odpovedali, to so običajna alergološka testiranja, rutinske kontrole pri neogrožajočih boleznih, skratka vse, pri čemer bi bilo tveganje zaradi izvedbe pregleda večje od bolnikove koristi. Če se pacient iz Izole pripelje k nam zaradi alergije, bo po poti ustvaril celo vrsto kontaktov, od takega pregleda pa ne bo bistveno pridobil v primerjavi s tveganjem, če bi bil vmes v stiku z nekom, ki je pozitiven za koronavirus.
Imamo pa tudi bolnike, ki ne morejo čakati in tudi ne bi bilo prav, da bi. To so vse diagnostike pljučnih infiltratov (pljučnih zasenčenj, op. p.), ki so lahko tudi pljučni rak in podobne bolezni. Teh bolnikov ne odklanjamo, zmogljivosti, ki so se nam sprostile, so na voljo zanje. V zadnjem času pa opažamo, da nimamo napotitev s primarne oz. sekundarne ravni. Očitno tisti, ki niso tako zelo akutno simptomatski, ne iščejo zdravniške pomoči ali pa je sistem že tako okupiran z iskanjem covida, da ne reagira na take bolnike.
Zaposleni na Golniku so dober tim, ki ga povezujejo podobne vrednote. Aleš Rozman s sodelavci. FOTO: osebni arhiv
To je večplasten problem. Ljudje očitno raje ostanejo doma, ker se bojijo iti v zdravstveni dom. Tudi med tistimi, ki že imajo napotnice in jih mi pokličemo, se mnogi raje odločijo, da ne bodo prišli na pregled. Redni dotok bolnikov, ki potencialno imajo pljučnega raka, se je bistveno zmanjšal in čez mesece, leto nas utegne udariti veliko bolnikov v napredovanem stadiju, ki jih ne bomo mogli učinkovito zdraviti.
Kaj jim lahko svetujete v tem trenutku? Lahko bi namreč postali, grdo rečeno, kolaterna škoda pandemije.
Če imajo simptome bolezni, naj poiščejo zdravniško pomoč in vztrajajo, da se jih pošlje na diagnostiko.
Ta kolateralna škoda utegne biti celo večja kot sama škoda, ki jo bo povzročil covid-19. Moramo se boriti proti njemu, a izvajati tudi druge programe, sicer nam bodo ljudje zbolevali in umirali zaradi drugih stvari in na koncu nismo naredili nič.
Kaj je vaša glavna prioriteta te dni?
Jaz hodim domov samo še spat, pa še to ne vedno, saj večkrat ostanem v bolnišnici. Večino dopoldneva se ukvarjam z organizacijo naše nove realnosti, kako priti do opreme, kako prepričevati ljudi, da ne obupajo … Precej časa posvetim tudi delu za vladno svetovalno skupino, na internetu sledim novim informacijam glede virusa, kako se razvijajo epidemije, pa kaj poroča televizija … tako rekoč dela za 20 ur na dan.
Ali imate dostop tudi do spoznanj o delovanju virusa, do katerih so se že dokopali vaši kolegi v tujini, ki so se s to mučno situacijo spopadli nekaj tednov pred vami?
Objave v znanstveni literaturi, ki so zdaj na voljo glede covida, so večinoma brezplačne, ne tako kot prej, ko je bilo treba kupiti določeno revijo. Na internetu krožijo strokovne informacije brezplačno. Smo v zelo dobrih stikih z infekcijsko kliniko in tudi naši strokovnjaki so se na tej točki poenotili, ni rivalstva, kakor se včasih dogaja v nekaterih strokah. Komunikacija s tujino je odprta, zdaj je čutiti res močno voljo, da se deli znanje, navodila, in to brez upanja na profit. Vzdušje je dobro.
Ravno te dni sta minili dve leti, odkar ste postali direktor klinike. Kaj ste si tedaj, ko se nam niti sanjalo ni, da se bomo znašli na takšni preizkušnji, zadali za cilj?
Moja glavna skrb je bila modernizacija, preobrazba klinike v sodobno, z informacijsko tehnologijo podprto bolnišnico, z dobro definiranimi delovnimi procesi. Da bi imeli informacije, ne podatke, v realnem času, na podlagi katerih bi lahko reagirali. Načrtoval sem vzpostavitev kulture znanja, torej da bi se več izobraževali, in varnosti, kamor sodi tudi poročanje o morebitnih zapletih.
Moramo se boriti proti virusu, a izvajati naprej tudi druge programe, sicer nam bodo ljudje zbolevali in umirali zaradi drugih stvari in na koncu nismo naredili nič.
Problem so tudi kapacitete te hiše, namreč nobena od naših stavb nima certifikata, da je potresno varna, zaradi česar ne moremo izvesti toplotne sanacije. Naša infrastruktura je iz časa Kraljevine SHS in ni primerna za obvladovanje takšnih situacij. Zdaj smo nekoliko improvizirali. Boli me, ko gledam, kako dajemo milijone evrov za sanacijo bank in nekih neuspešnih podjetij. Naša klinika bi potrebovala kakšnih 15 milijonov evrov, kar ni tako zelo veliko, in bi si prostorsko zelo opomogla. Tako malo se vlaga v zdravstvo, pa so v njem tako velike poslovne priložnosti, tudi v zdravstvenem turizmu.
Kaj od naštetega vam je uspelo doseči v tem času?
Začetne ideje so kar stekle, postavili smo osnovo za izboljšanje informacijskih sistemov, že testiramo novo programsko opremo, veliko delamo na procesih, veliko smo vlagali v izobraževanje, odprli simulacijski center za bronhoskopske posege, kjer že vadijo prvi zdravniki. Stvari so se kar premaknile. Zaradi virusa je seveda zdaj vse drugače.
Nekje ste omenili, da za svoje zdravje skrbite z dovolj spanja, gibanja in zdrave prehrane. Kaj v teh dneh najbolj trpi?
Vse troje. (smeh) A tudi jaz se bom sčasoma na to privadil. Pri hrani mi je v zadnjih desetih dneh že uspelo narediti nekaj prilagoditev. Ko bom lahko, si bom po službi vzel čas za tek, spanje je pa prioriteta. Včeraj sem zaspal pred računalnikom, a se prestavil v posteljo in nabral svojih osem ur. Prejšnjih deset dni sem v povprečju spal po štiri, pet ur.
Preberite tudi:Med ZDA in Nemčijo se je vnel boj za pravice za cepivo proti Covid-19
Živijo v izolaciji, založeni s hrano in pijačo, in študirajo po spletu
Živijo v izolaciji, založeni s hrano in pijačo, in študirajo po spletu
Vaš kolektiv je znan po predanosti, pa tudi po tem, da vas povezujejo podobne življenjske vrednote, zdrav življenjski slog, veliko gibanja, hoja v hribe, nič kajenja … Hedonist se med vami menda ne bi prav dobro počutil.
Naši zaposleni so zelo pridni, izdali smo ogromno publikacij in vse to so spisali v prostem času, popoldne, med vikendi. Sestrski kader je na visoki ravni, ljudje so motivirani za nove pristope. Za nas je pomembna kultura znanja, da slediš novostim in jih uvajaš v svoje delo.
Če si v takem poklicu, kot je naš, moraš to tudi živeti. Če zdravstveni delavec ne verjame v to, kar govori, je enako, kot če župnik ne bi verjel v boga, če povem po domače. (smeh) Zaposlenim subvencioniramo vadbo v lokalnih fitnes klubih, športne aktivnosti, udeležujemo se bolnišničnih tekmovanj, oviratlona … Ljudi poskušamo spodbujati, da bi bili aktivni.
Za zdravstvene delavce je čas resnih preizkušenj, tudi med njimi je veliko okuženih. Kako spodbujate kolege, če jih razjeda malodušje, strah?
To ni populacija, ki bi ji lahko rekel »saj bo dobro« ali »samo pozitivni bodite«. Treba se je veliko pogovarjati o sami bolezni, obdelati dejstva, pokazati, da je pripravljen plan A, B, C, da se trudimo z zaščitno opremo, da prihaja nova. To jih pomiri. Izvajamo redne treninge uporabe zaščitne opreme. To je tako banalna stvar, da bi si mislili, da jo zna uporabljati vsak zdravstveni delavec, pa ni tako. Vsaka malenkost je pomembna, kako odložiš masko, kako slečeš plašč, kje primeš, da se ne boš okužil … V teoriji vse vemo, v praksi je drugače. Znan ameriški general je nekoč zapisal, da vsi načrti za bitko držijo le toliko časa, dokler ne poči prvi strel.
