Že štiristo jih je slekel

Rok Križ me pričaka v dresu nekdaj Olimpijinega oklepnika, zdaj selektorja risov Nika Zupančiča. Lahko pa bi si oblekel katerokoli od 400 majic, ki jih ima v zbirki, od tiste, ki jo je nosila Barbara Lazović, do tiste, v kateri je branil Gianluigi Buffon. Čeravno vseh pač ne bi spravil nase. Tridesetletnik iz Hriba pri Fari, ima avtoprevozniško podjetje, ne more uiti svoji strasti. »To je v meni, to je v moji krvi,« se ozre po meni težko dojemljivi zbirki športnih dresov, ki jih je dobil v približno ducat letih.

Rok je bil v življenju športnik »približno dva meseca«, nič pretiranega, se strinjava, se pa spomni, kako je že kot desetletnik šprical obisk nedeljske maše, je pa služil posvetnim rečem, bil je zapisnikar na domačih tekmah medobčinske lige, na igrišču NK Kostel.

Takoj k bistvu. Rok športnih dresov ne kupuje, jih ne menja, zbira kose, ki pridejo v njegove roke direktno z igrišča, s športnega telesa. Saj ima kakega hokejskega, košarkarskega, rokometnega, ampak velika večina je fuzbalskih, nogomet mu je daleč najbližji. Izrazito prevladujejo moške majice, »od ženskih imam morda 20 dresov krimovk, pa enega iz Viborga, nosila ga je Bojana Popović«, po mnenju nekaterih najboljša rokometašica na svetu zadnjih dveh desetletij, Črnogorka.

Pa še en razlog je, da fuzbal prednjači: »Nogometni dres je najlaže dobiti. Košarkar igra vso sezono v dveh, treh dresih, fuzbaler pa,« na klubskih evrotekmah, pa tudi reprezentančnih kvalifikacijskih za velika tekmovanja, »ima dva na tekmo«. Že kot mulček si je želel dres kakega Kostelčana, »pa ni šlo, saj so po deset let igrali v istih oblačilih«. Ves čas je hlepel po športnih spominkih, značkah, nalepkah, zastavicah, navijaških šalih. Ima jih. Vse polno.

Pravkar prepoteno v Litvi. Foto: Grega Kališnik

V živo

Naprej: »Kupljen dres ni nič. Zbiram drese s tekem, ki sem jih gledal.« V živo. »Zanima me le dres, ki ga gledam.« Denimo, pove, NK Olimpija ima drese treh barv, če bi mu na tekmi, na kateri so Ljubljančani igrali v zelenem, igralec podaril črnega, »ni to nič«.

Prvi primerek za zbirko je dobil leta 2004, ko je rokometno Celje igralo povratno tekmo za naslov evropskega klubskega prvaka pri nemškem Flensburgu. V roke je dobil dres Mihe Gorenška. »Uživam v tem,« ne more skriti nemira, čeravno ni edini zbiralec športnih oblačil, »se s tekmeci ne obremenjujem«.

Pred tekmo, na kateri pikira na nov kos oblačila, se natanko pozanima, v katerem hotelu biva ekipa. In se potencialno dogovori za dres s katerim od igralcev. Nekateri so ga veseli, so prijazni, »drugi se norčujejo, so neverjetno vzvišeni«. Res je, da športniki drese po tekmah menjajo tudi med seboj, a kadar se s kom dogovori, ga Rok po tekmi počaka pred ekipinim avtobusom, za ograjo na igrišču, celo na letališču.

V dvojih kvalifikacijah so Slovenci igrali s Švico, Križ si je želel dresa Tranquilla Barnette, dvakrat se ni izšlo, mu je pa Švicar podaril svojega klubskega, Schalkejevega, na tekmi z Mariborom na Štajerskem.

Buffonovega, Gianluigi, veste, je ikona Juventusovega, italijanskega, svetovnega golmanstva, Križ ni dobil neposredno, iz roke v roko, ampak mu ga je priskrbel neki drug, slovenski vratar. Kajpak s tekme, ki jo je Rok spremljal s tribun.

Križ in Buffon. Foto: Helena Križ

Vrednost

Pa povejmo, saj ni kaj skrivati, nak, to je celo najbolj pomembno, vsi Križevi dresi so uporabljeni, preznojeni, umazani, nekateri strgani, »to jim zvišuje vrednost, to je dokaz, da so originalni«. Smrad? »Nič pretiranega.« Priznam, da ima prav. Pa seveda mu na misel ne pade, da bi jih pral. Kam pa pridemo, žehta s štiristo majicami, bele posebej, črne posebej, pisane, črtaste ...

In, nadaljuje strastnež, »sploh ni pomembno, ali je nosilec dresa svetovno znan ali ne«. Vseeno je, če je v njem švical Adam Lallana ali Danny Welbeck. »Okej, Buffonov mi pomeni več kot od koga drugega, ker sem za Juve od mladosti.«

Stoodstotno pomnite pravkaršnjo tekmo Srečkovih brcačev z Litvo. Rok je šel daleč na sever s prijateljem, z avtom, 1600 kilometrov v eno smer. Smeri sta pa dve. In se je pred tekmo z daleč najdražjim Litovcem, Fiodorjem Čerichem, dogovoril za, saj veste kaj. In ta relativni zvezdnik, Sloveniji je zabil prvega od dveh domačih golov, pred koncem pa odšel na klop, se je po tekmi vrnil na igrišče, do ograje, in dres vrgel Roku Križu. Za kar bi mnogi Fiodorjevi rojaki navijači, no, metaforično, »ubijali«.

Nisem vedel in Križ me pouči, da imajo nekateri dresi na meddržavnih tekmah, kako bi rekel, nekakšno osebno izkaznico, logo. Piše na primer, da gre za kvalifikacije za Euro, kdo s kom igra, datum. Torej dresni dokument. Rok Križ pokaže Černichovo majico z datumom, 04. 09. 2016, in Slovenija in Litva naj bi se na povratni tekmi tega ciklusa pomerila natanko čez leto istega dne. »Imam pa tudi litovski dres z lanskih kvalifikacij.« Za Francijo.

Verjetno »največ mi pomeni dres Zlatana Ljubijankića«, zaradi izjemnosti tekme, dodatnega dvoboja za SP, »Slovenija je v Mariboru premagala Rusijo z ena proti nič in šla v JAR.« Dres ima vse podatke, emblem Fife ... Pa recimo, dres v fan shopu nima luknjic, oni originalni s tekem pač. Da športniku vsaj deloma pot odteka oziroma se suši. Nekateri dresi imajo na notranji strani geslo, Hrvatje Uvijek vjerni, njihovi severni sosedje, torej mi, Srce bije za Slovenijo. Tega srca, ki bije, emblemskega, v trgovini ne dobiš. Čeravno dresi niso kupljeni, imajo svojo vrednost. Vrednost med zbiratelji, Rok ocenjuje, da bi za Buffonovega dobil 500, morda 1000 evrov.

Seveda na veliko tekmah ostane brez trofeje, se pa zgodi, da na eni tekmi dobi tudi tri majice. Nekateri dresi so tudi podpisani. No, podpisi športnikov, »imam jih 15.000«. In več tisoč fotk. Za lažji dostop do junakov, pravi, bi potreboval novinarsko akreditacijo, kar pa ve, da ne gre, zato se znajde po svoje.

Ni pomembno, ali Slovenija igra z Anglijo ali San Marinom, ne zanima ga niti rezultat. Seveda v primerjavi, če dobi prešvican dres ali ne. Če ne bi dobil majice na zadnji tekmi v Litvi, »bi bil vso pot domov jezen, tečen«.

Z Rooneyjem. Foto: Helena Križ

Samirjev milijon

Samirja Handanovića, pravi, je za dres prosil osem let, dobil pa je menda odgovor: »Veš, koliko imam jaz takih, kot si ti, milijon.« Milijon prosilcev za kos blaga, v katerem požira gole ali obvaruje vrata. Sarma mu je slednjič dal reprezentančni dres za rojstni dan, Interjevega mu je obljubil in Križ upa, da no nekoč obljubo izpolnil.

Ko je Bosna igrala v Ljubljani, so igralci BiH dajali svojim navijačem štunfe, ščitnike, »ko Hrvati trenirajo na Čatežu, pridejo navijači iz vse Hrvaške, vprašajo igralce po sto evrih, zvezdnik seže v žep ... Skratka, poseben odnos zvezdnikov in njihove publike. V slovenski nogometni reprezentanci pa bi, kot glede kakovosti tudi glede korektnosti, sestavili prvo in drugo ekipo. Nekateri imajo greben do neba.

Rok pove, da mu je svoj e-mail dalo sto športnikov, odpisalo pa mu jih je morda deset, »veliko jih celo meni reče za cifro«! Poznajo ga vsi, doda možak, v živo na približno 1500 tekmah. »Rad grem na tekme klubov, ki jih še nisem videl, hočem nove tekme, nove klube.« Poznajo ga igralci, trenerji, varnostniki ... Opomni, kako so Angleži nekaj posebnega, do njih ne moreš, imajo varnostnike, zaprejo svoj del hotela, »ko je Chelsea igral v Mariboru, so zaprli letališče, v Ljubljani pa sem dobil podpise Londončanov.« Tudi do Realovih, Barcinih zvezdnikov je predaleč.

Saj se Križ zaveda, da je njegovo zbirateljstvo morda včasih vsiljivo, tudi ponižujoče. Ampak: »Igralca vprašam za dres, če ga ne more dati, ga pač ne more. A naj to pove.« Boli pa ga, če mu nekdo obljubi, pa obljube ne izpolni. Kot v prvi vrsti Wembleyja, na tekmi Anglije in Slovenije, ko je čakal na obljubljeni dres Milivoja Novakovića, ta pa ga je v roke stisnil Rokovemu sosedu.«

Tudi Ibrahimovića je ujel. Foto: Helena Križ

Kam z robo?

Kaj bo z vso to tkanino? »Velika želja je muzej, najraje doma, čeprav lokacija,« tam ob Kolpi, tik meje s Hrvaško, »ni prava. Pa tudi financ ni.« A drese bo zbiral, »dokler bom imel jesti ...«

Ves čas pogovora je z nama Rokova 26-letna sestra Helena. In skoraj po naključju izvem, da brata spremlja na skoraj polovici tekem, fotografira ga z zvezdniki, je nekakšna predstavnica za stike z zvezdniki, Rok je nevešč angleščine, Helena zna tudi malo špansko, tako da gre družno še laže do želenega.

In spet, »rad bi imel drese naše nogometne reprezentance z vseh kvalifikacij ...« Saj kvalifikacij bo še veliko, trenutno se zdi teže, da bi Rok prišel do prešvicane majice z zelenice SP v Rusiji.

Daleč je do zvezd, daleč do zvezdnikov, pa vendar tako blizu do preproste geste. Ki včasih pomeni le izpolnitev obljube. Spet drugič potešitev strastne želje.