Že zjutraj se vprašajmo, kakšen dan si želimo

Čas, v katerem živimo, je negotov. Veliko ljudi se bori za eksistenco, borijo pa se tudi s svojimi strahovi, ki so pogosto upravičeni.

Objavljeno
02. avgust 2020 10.00
Posodobljeno
02. avgust 2020 10.00
Janja Dermastja in njen zvesti pomočnik Vito. FOTO: Mavric Pivk
Janja Dermastja
Janja Dermastja
Vsak od nas ima vsako jutro, ko se zbudi, 86.400 sekund življenja na dan. To ni samoumevno in ni večno. Kajti včeraj je za vedno minil, za jutri nikoli ne vemo. In kaj naredimo s temi sekundami čisto vsak dan, je le naša odločitev. Jih porabimo koristno?

Smo pozitivni, širimo ljubezen, dobre novice, opogumljamo druge, iščemo dobro v sebi in drugih? Smo delavni, vztrajni, potrpežljivi in ustvarjalni?

Vedno lahko izberemo svetlo ali temno plat. Če se ozremo naokoli, prisluhnemo ljudem ali prebiramo objave na družbenih omrežjih, pa lahko opazimo, da je kar veliko ljudi negativno naravnanih do izzivov in sveta okoli sebe. Pljuvanje drug čez drugega, iskanje napak, nedopuščanje drugačnega mnenja se razraščajo kot plevel po naši prelepi državi.

Veliko je odvisno od nas staršev, kako gledamo na svet in kakšna prepričanja imamo. Otroci namreč vse to mimogrede ponotranjijo. A na njih sloni svet in zato smo resnično odgovorni, kaj dajemo od sebe. Širimo paniko, strah, nezaupanje? Kako naj bo otrok potem miren?

Še vedno je preveč negativizma v ljudeh. Preveč jih tudi meni, da jim ne pripada svoboda v odnosih, zadovoljstvo, sreča, notranji mir. Žrtve lastnih podzavestnih prepričanj živijo iz dneva v dan enako. A to lahko spremenimo. S podporo ljubeče okolice ali s strokovno pomočjo, če ne gre drugače.


Strah pred spremembo


Kako vemo, da nam ni dobro? To nam sporoča naše telo. Telo namreč ves čas komunicira z nami. Prek občutkov. Če se naučimo dobro in pozorno opazovati svoje telo, bomo hitro odkrili, da je vsaka bolečina ali nelagodje v bistvu dobra informacija za nas, da moramo nekaj spremeniti v svojem življenju. A le spoznanje ni dovolj. Treba se je odločiti in res nekaj narediti.

Kolikokrat smo se zalotili že nekaj dni po novem letu, da ne izpolnjujemo novoletnih zaobljub. Ker je prenaporno. Drugače, novo. Ravno strah pred spremembo je ena od gonilnih sil, ki nas zadržuje v poznanem. Sicer neprijetnem, a znanem. Kajti znano je varno. Novo je negotovo in »nevarno«. Zato odlašamo, pa čeprav si v resnici želimo spremembe. Ker smo ljudje socialna bitja, je toliko bolj pomembno, s kom se družimo in pogovarjamo. Izjemnega pomena je, da imamo okoli sebe pozitivno socialno okolje. Tako je lažje stopiti na pot sprememb v mišljenju, govorjenju in dejanjih.

Gibalo vseh življenjskih sprememb pa je ravno smrt. In ker je naš čas omejen, je prav, da ga čim bolj koristno živimo. To pomeni, da prisluhnemo ne le razumu, temveč tudi svojemu srcu in intuiciji. Kdo v resnici smo? Kaj nas je oblikovalo takšne, kot smo? Kakšno popotnico so nam dali starši in okolica? Kakšna prepričanja o življenju, ljudeh, svetu smo srkali? In kaj so v resnici naše vrednote? Živimo v skladu z njimi?

Pri svojem delu z ljudmi sem opazila, da jih veliko nikoli ni razmišljalo o svojih vrednotah. Niti niso razumeli, kaj vse se skriva pod to besedo. Zdravje, družina, poštenje, delavnost, resnicoljubnost, spoštovanje ... Še in še bi lahko naštevali. Vsi imamo vrednote. Le zavedati se jih je treba. In kadar se zgodi, da se najde skupaj par, ki nima enake lestvice vrednot, se lahko zatakne.

Pa ne v ljubezni, ampak v prepričanju, kaj v življenju je pomembno. Na primer mož, ki je odraščal v prepričanju, da je delo najvišja vrednota, kar je tipično za slovenski narod, živi z ženo, ki ji je najpomembnejša vrednota odnos. On dela vse dni, da bo vsega dovolj. To je njegov način izkazovanja ljubezni. A ona si želi čas z njim. Odnos. In prepir je tu. Nobeden ne razmišlja napačno, z nikomer ni nič narobe.

Le pogovarjati bi se morala iskreno o svojih občutjih, željah in pričakovanjih. In zdaj, ko smo bili in morda spet bomo več časa skupaj zaradi virusa, je skrajni čas, da se pari začnemo zares pogovarjati. Pogovor je dragocena naložba. Brez njega odnos umira.


Začnemo z majhnimi koraki


Živeti vsak dan tako, kot bi bil naš zadnji, bi bil pravi izziv. Ne glede na okoliščine, v katerih se je znašel svet. Če to želimo narediti, je smiselno, da se vprašamo, ali nosimo v sebi pozabljene želje, zanemarjene sanje in vizije. Kaj nas v resnici ovira, da tega ne uresničimo? In dobra novica je, da ni nikoli prepozno. Vedno začnemo z majhnimi koraki. Postavimo si cilj, ki naj bo realen in tak, da okolica ne bo trpela zaradi njega.


Če se naučimo pozorno opazovati svoje telo, bomo hitro odkrili, da je vsaka bolečina ali nelagodje v bistvu dobra informacija za nas, da moramo v življenju nekaj spremeniti.


Če si denimo želim slikati in imam še čisto majhne otroke, bom seveda to počela, ko otroci spijo. Slikanje sem omenila ravno zato, ker je v meni že leta tlela želja, da bi se naučila nekaj slikarskih tehnik. In sem se odločila za tečaj. Potem sem občasno narisala kakšno sliko, za kaj več zaradi delovnih obveznosti ni bilo časa. Pa je prišla karantena, časa je bilo več in tako mi je zelo prav prišlo pridobljeno znanje s tečaja.

Ustvarila sem več slik z akrilnimi, akvarelnimi barvami in oljnimi pasteli in moje slike so zdaj celo razstavljene v kavarni Evropa v Kranju. Poleg novih spoznanj med karanteno je nastalo nekaj zelo konkretnega. Zame je bil ta čas kljub neprijetni izolaciji celo pozitiven. Na srečo tudi zato, ker nihče od mojih bližnjih ni zbolel. Lastni primer sem navedla, da morda koga navdihnem, da je mogoče v vsakem slabem obdobju najti nekaj dobrega. Ustvarjalnost in domiš­ljija nam pomagata, da se lažje prebijemo skozi težke čase.

Že zjutraj se lahko zato vprašamo, kakšen dan si želimo. Koliko časa bom porabil pred ekrani in srkal vedno znova negativne informacije? Prav je, da smo obveščeni o trenutnem stanju. A le naša odgovornost je, da se discipliniramo in odločimo, da iščemo tudi pozitivne informacije. Svoj notranji svet lahko obogatimo vsak dan tudi s kakovostno literaturo.

Ker pa je življenje nepredvidljivo, ravno tako kot virusi, je prav, da ozavestimo svoj način razmišljanja o vsem, kar se dogaja. Razumeti sebe je ključ do razumevanja drugega.


Pobegniti starim navadam


Vedno lahko izberemo, iz katerega zornega kota bomo pogledali na dogajanje. Ni razveseljivo, kar se dogaja, a panika in strah, ki lahko preraste v anksioznost in depresijo, sta škodljiva. Krotimo ju lahko tako, da počnemo stvari, ki nas pomirjajo in veselijo. Če je prehudo, pa je nujno, da poiščemo strokovno pomoč. Kamor gremo »po – moč«.

In še vprašanje, če bi bil to zadnji dan mojega življenja, ali je to tisto, kar si želim početi. Želim preživljati čas z ljudmi, ki so ravnokar okoli mene? Smo spoštljivi in pozitivni ali opravljamo, nergamo, se pritožujemo in smilimo sebi? Ravno zavedanje, da življenje ni samoumevno in da nikoli ne vemo, kaj nas čaka, je najpomembnejše orodje, ki nam pomaga, da lahko v vsakem trenutku spremenimo karkoli.

Predvsem pa dnevne navade. Kar ni lahko, saj so vzorci zasidrani globoko v nas. Pri razumevanju moči priučenih vzorcev nam lahko pomaga naslednja zgodba.

Nekoč je neki mož opazil slone, ki so stali privezani le z vrvico. Nobeden ni pobegnil. Nobene verige in nobene kletke ni bilo, le vrv, ki bi jo slon zlahka pretrgal, če bi hotel pobegniti. Moža je čudilo, da tega niso poskušali. Pa je vprašal dreserja, zakaj te velike živali kar stojijo in so se sprijaznile z ujetništvom. Dreser mu je povedal, da slone, ko so majhni in mladi, privežejo z enako vrvjo. Takrat je ne morejo pretrgati.

Med odraščanjem se privajajo na dejstvo, da ne morejo pobegniti. Prepričani so namreč, da jih vrv še vedno zadržuje, zato niti ne poskušajo. Zaradi privzgojenega prepričanja, da ne zmorejo, ostajajo za vedno ujeti.


Živeti v sedanjem trenutku


A človek ima razum in ima danes na voljo nešteto možnosti, kako si pomagati, če mu ni dobro. Ena najbolj učinkovitih tehnik pomirjanja je čuječnost. Čuječnost pomeni biti prav posebno pozoren v tem trenutku, brez predsodkov. Osredotočimo se lahko le na svoje dihanje in opazujemo svoje telo: prsi, trebuh, nos, usta. Ko smo pozorni na svoje dihanje, se zasidramo v sedanjem trenutku.

Dihanje nas vedno spremlja in vedno se lahko zavestno osredotočimo nanj, kadar naša pozornost odplava v preteklost, ki morda boli, ali v prihodnost, ki nas skrbi. In ko umirimo podivjane misli, lažje iščemo konstruktivne rešitve izzivov, ki nam jih podarja življenje. Misli se nam namreč podijo po glavi kot oblaki na nebu. Večji in manjši oblaki, nekateri puhasti, drugi okrogli, ovalni, deževni ali grozeči.

Na svoje misli pa lahko gledamo tudi kot na veter in na svoja čustva kot na vodo. Čustvo, s katerim se ukvarjamo, traja povprečno minuto in pol. Kadar traja dlje, je to posledica dejstva, da s svojimi mislimi oziroma s svojim razmišljanjem podaljšujemo občutek npr. jeze, strahu, ljubosumja ...

image
FOTO: Shutterstock


In zato je tako pomembno, da smo pozorni na svoje misli, ki vzbudijo v nas val čustev. Ni negativnih čustev. Čustva so le prijetna in neprijetna in vsa so nujna. Jeza je zelo koristno čustvo, le izražati jo moramo na dostojen in pravi način. Enako je strah življenjskega pomena, saj nas varuje pred nevarnostjo. Kdaj nam je v pomoč in kdaj nas ovira, pa lahko ugotavljamo vsak dan,
ko se opazujemo, kako živimo.

Zavestno se lahko vsak dan zato odločimo, da se bomo osredotočali na pozitivno. Iščimo nasmejane obraze v množici. Družimo se z živalmi, ki so najčistejša bitja, v njihovem svetu vlada naravni red. Imam konja, s katerim ponujava pomoč vsem generacijam. Ob njem se namreč umirimo in sprostimo.

Doma imamo tudi tri mucke, in kadar si vzamem čas in le opazujem mucka, kako se umiva, začutim, kako se telo umirja. O zdravilni moči živali je napisanih veliko knjig. Ob domačem ljubljenčku preprosto ne moreš biti jezen.


Trening hvaležnosti


Ker vsak od nas nosi v sebi stvari, ki bi se jih rad otresel, preprost namig, kako lahko to naredimo. Narišemo več balonov in nanje zapišemo stvari, ki bi jih radi opustili. Karkoli: stare zamere, nezdrave razvade, stalno preverjanje mobilnega telefona, brskanje po hladilniku, gledanje televizije, čepenje za računalnikom. Potem izberimo en balon in ga simbolično spustimo v zrak.

Kadar se počutimo nelagodno, nas lahko nekaj sili, da ubežimo temu občutku. To pa lahko naredimo na več načinov: pobeg na družbena omrežja, hranjenje med obroki z nezdravimi prigrizki, pretirano ukvarjanje s športom, beg v delo. Zato je smiselno, da se naučimo obvladati vzgibe, ko poskušamo ubežati stvarnosti. In sicer tako, da najprej začutimo, kako se vzgib poraja. To občutimo telesno in zadržimo občutek in nato poskušamo vzgib obvladati in se mu ne prepustiti.

Kakor pravi Stephen Covey, ameriški avtor knjižne uspešnice 7 navad zelo uspešnih ljudi: »Med spodbudo in odzivom nanjo je prazen prostor. V tem prostoru sta naša svoboda in moč, da se prav odzovemo.« To je treba vsak dan vaditi. Da spremenimo navado. Nič se ne zgodi čez noč. Začnemo pa vedno z eno stvarjo, ki bi jo radi opustili. Odločitev je tista, ki nam odpira vrata do bolj zadovoljnega življenja, in seveda vsakodnevno delo ter vztrajanje pri tej novi odločitvi.

Pri svojem delu opažam, da je žal veliko odraslih, ne le otrok in mladost­nikov, odvisnih od raznih zaslonov. Če ves čas pogledujemo na pametni telefon, nas to vznemirja in ne pomirja. Zato je smiselno, da ozavestimo, v kak­šnih situacijah preverjamo telefon, ki nam jemlje pozornost za pomembnejše stvari v življenju – negovanje odnosov. Ozavestimo lahko, kaj nas sili, da vzamemo telefon v roke, in kako se počutimo, če si določimo, da nekaj ur ne preverimo ničesar.

Če zmoremo sprejeti zavestno odločitev, da bomo le enkrat na dan preverili tisto, kar ni nujno, bomo že bolj svobodni. Koliko ur gre v nič za nič.

Najbolj preprost način, da bi se osredotočali na to, kar imamo, in ne tisto, česar nimamo, je hvaležnost. Hvalež­nost je neprecenljiv občutek. O tem je bilo že veliko napisanega in povedanega, pa vendar, koliko nas to redno počne? Kajti tudi biti hvaležen je nekaj, kar je treba vsak dan trenirati. Se osredotočati na pozitivno. Za začetek si lahko nastavimo »alarm« na vsako uro, ki nas opomni, da si zapišemo, za kaj vse smo hvaležni. Da smo zdravi, da imamo vse ude, da vidimo, slišimo.

Vse to ni samoumevno. Da imamo družino, prijatelje, čudovito naravo, pitno vodo, streho nad glavo, službo. Če službe ni, pa sposobnosti, znanje in veščine ter delavnost in vztrajnost, ki nas bodo pripeljali do nove zaposlitve. Gre za zorni kot, iz katerega gledamo na stvari. Vedno lahko zamenjamo očala, skozi katera gledamo.

A ker veliko ljudi tega ne zmore, je prav, da jih poskušamo razumeti in jim s svojim zgledom pokazati, da se je mogoče na težave odzivati tudi drugače in da se da vsak dan osmisliti. A ne s pridigo in moraliziranjem. Le z zgledom. Kajti ko je učenec pripravljen, pride učitelj. Na silo se ne da doseči nič.

Pozitivne misli
Janja Dermastja je univ. dipl. pedagoginja, nekdanja Nedelova svetovalka, ki se po končani 20-letni profesorski karieri v svojem centru za kakovostno življenje Modra ura že več let posveča tudi otrokom in mladostnikom z učnimi in vedenjskimi težavami. Pri terapijah ji pomagajo tudi živali, na primer konj Vito. Pri svojem delu in zasebno rada širi pozitivne misli. »Moja odločitev je, ali bom vsak dan hvaležna za to, kar imam, ali pa se bom osredotočala na to, česa ni ali česar ne morem. Jaz izbiram hvalež­nost ...«