Zelo dobro živim v svoji koži

Notranja sreča. To je recept za dolgo mladost, nam odgovori voditeljica, urednica na TV Slovenija, novinarka, blogerka, psihologinja Lorella Flego. Videvamo jo na zaslonih, na javnih prireditvah in dogodkih, v oddaji Bleščica, v rumenem tisku in »hitrih« medijih ..., a o njej kljub temu vemo presenetljivo malo. Morda pa je drugačna od prvega vtisa. Drevi skupaj s kolegico in prijateljico Bernardo Žarn vodi 39. Melodije morja in sonca. Zanjo je to najzahtevnejši dogodek v letu, ki mu posveti več tednov priprav.

Objavljeno
07. julij 2019 13.15
Posodobljeno
07. julij 2019 13.15
Foto Zen

Imate pred sobotnim večerom in Melodijami morja in sonca (MMS), po vseh izkušnjah, še zmeraj tremo?

Nikoli se ne bom privadila napetosti, ki me preveva pred takim večerom. To je dogodek, ki prinese toliko adrenalina, nervoze, pričakovanj ... tudi strah, ki mora biti. Ko ne bo več adrenalina in vseh teh občutkov, bo to znak, da bi morala začeti nekaj novega. Ne navadiš se. Sploh ne na ta oder, ker se MMS zgodi doma, na Obali. Publika je polna pričakovanj, zahtevna in tudi jaz imam toliko spoštovanja do nje, da je ne bi za nič na svetu želela pustiti na cedilu.
 

Adrenalin pomaga h koncentraciji?

Vedno. Vendar ga moraš obvladati in to naredi kilometrina.
 

Na Wikipediji piše, da ste začeli MMS voditi 1995 z Mišem Zaletelom in da ste bili stari 21 let.

To je bil MMS v času, ko se je za nekaj let preselil v Koper. Mišo Zaletel ga je vodil s Sašo Einsiedler na Titovem trgu. Jaz sem šla na oder samo zato, da sem pozdravila in zaključila večer v italijanščini.
Pozneje sem na Titovem trgu vodila MMS s Patrikom Greblom. Zelo zanimiva izkušnja, ker sva imela garderobo v kavarni Loggia in sva od tam letela na bližnji oder. Festival ima posebno mesto, ker je bil zame odskočna deska, saj me pred tem, ko sem ga vodila z Mariom, slovenska javnost sploh ni poznala. Čeprav sem že delala v italijanskem programu na TV Koper.
 

Mario Galunič vam je bil nekakšen učitelj.

Mario je še danes v mojih očeh eden najboljših voditeljev. Ker je zelo inteligenten mož. Pri vodenju oddaj je to ključnega pomena. Ima tudi čustveno inteligenco. Zazna te najprej kot človeka in potem kot voditelja.
 

Kakšna je razlika med MMS in vašo Bleš­čico, denimo?

Ogromna. Festival poteka v živo. Je ena redkih oddaj, v kateri je glasba v živo, ne samo vokal. Na odru je orkester Tomija Puriča, zaradi publike, glasovanja, televotinga ... Gre za več dejavnikov, ki lahko pomenijo tveganje.
 

Je MMS podoben Sanremu? Včasih so ga hoteli primerjati.

Festival je sinergija med Avditorijem in RTV Slovenijo, dveh pomembnih inštitucij, ki morata sodelovati, da lahko uspešno izpeljeta glasbeni dogodek. Pridih Sanrema se je malce izgubil, ne samo zaradi proračuna, tudi zato, ker postaja življenje zelo hitro, in ne vem, ali bi imeli v Sloveniji dovolj glasbenikov za tri večere. Če bi jaz odločala, bi se trudila, da bi postal projekt z ekipo ljudi, ki bi to delala vse leto. In smo spet pri denarju.
 

Zakaj se na festival ne da zvabiti več naših glasbenih zvezd?

Ker so zvezde dovolj uveljavljene, da ne potrebujejo takega nastopa, te promocije. Čeprav Avditorij vsako leto poka po šivih, bi z več zvenečimi imeni festivalu dvignili ceno, bil bi bolj podoben Sanremu in bi bilo tudi izvajalcem v čast, da sploh nastopijo. V Sanremu je zvezdam pomembno, da sodelujejo, in jih ne skrbi toliko uvrstitev.
 

Kako se pripravite na vodenje večera? Je vsaka beseda skrbno pripravljena ali pa je tudi kaj improvizacije?

Meni je lažje, če si besedilo napišem sama. Vendar vedno pride trenutek, ko si na odru tako sproščen in je publika ogreta, da nastopi improvizacija, izgubiš pripravljeno nit in ne veš več, ali voditi po pripravljenem ali improvizirati pro­sto naprej. Tudi v tem je pristnost, ki jo publika ceni in nagrajuje.
 

Kako se potem odzove?

Izjemno. Velikokrat peljemo šale na račun oblek in videza, sovoditelj pove kaj v polomljeni italijanščini, ko je jasno, da ne zna ... Publika je odzivna, pripravljena sodelovati, je za igrice in šale. Tudi zaigrajo kaj za kamere in za tv-prenos, če je treba. Že vedo, da so del scene ...
 

Za nastop se je potegovalo 86 pesmi, žirija jih je izbrala 14. Polovica nastopajočih je takih, ki šele iščejo pot med zvezde.

In tu smo pri vprašanju, zakaj nekateri nočejo sodelovati. Včasih smo imeli večer za debitante in večer za dive.
 

Kako se počutite z Bernardo Žarn na odru? Ljudje menijo, da sta si zelo različni po temperamentu.

Sva prijateljici, tudi zunaj službe. Med nama je čisto drugačna, ženska energija. Pri nekaterih stvareh sva si zelo podobni, pri drugih pa nekoliko različni, a ne preveč. Moj temperament je odprt, sem bolj živahna v primerjavi z Bernardo. Ampak to, kar sem rekla za Maria, velja tudi za Bernardo, je zelo globok človek in sposobna voditeljica. Všeč mi je, da se je Avditorij odločil za žensko voditeljsko zgodbo. V naših mislih je napačen stereo­tip, da morata tak festival voditi moški in ženska. Tu smo ponudili dve ženski sili in nastala je posebna ženska zgodba.
 

Bili ste zelo mladi, ko ste začeli na TV.

Imela sem 16 let. Nagovoril me je tedanji urednik italijanskega programa Tulio Vianello in me vprašal, ali bi prišla vodit športno oddajo Lunedi sport. Bila sem negotova, polna pomislekov, mama pa me je spodbudila, naj poskusim. Lunedi sport sem vodila štiri leta. Urednik Sergio Tavčar je hitro zaznal, da bi lahko delala tudi kot novinarka. Moj prvi prispevek za športno rubriko je bil ... lahko trikrat ugibate: kako so oblečeni jadralci na evropskem prvenstvu pri nas (smeh). Bila sem zaljubljena v modo že tedaj.
 

Niste ostali pri športu.

Naveličala sem se biti Barbika pred kamero. Hotela sem več. Potem ko sem diplomirala iz psihologije na tržaški univerzi, je na koprski TV nastala oddaja Q – o modi, avtomobilih, filmu, glasbi, raz­nih novicah iz sveta, razgiban magazin z različnimi vsebinami. Oddajo je opazil direktor RTV Aleks Štakul in mi ponudil možnost, da bi kaj podobnega delala za ljubljansko TV. Leta 2002 so rubriko postavili v oddajo Tistega lepega popoldneva, ki sta jo vodila Lado Bizovičar in Anja Križnik Tomažin. Ko so TLP pet let pozneje umaknili s sporeda, so mi ponudili možnost za polurno Bleščico. Ta še zmeraj traja.
 

Toda iz večernega termina so jo preselili v jutranjega.

Premestili so jo v jutranji program, ob deseti uri zjutraj ob ponedeljkih v sklopu jutranjega programa. In traja dlje, ima gosta v studiu.
 

Ste zadovoljni?

Imela sem veliko pomislekov, ker smo šli z večerne na jutranjo uro, odziv pa je trikrat večji, gledanost večja. Vse oddaje so na internetu, mogoče jih je pogledati z zamikom.


Ko zdaj pridem na Teden mode v Milanu, me že poznajo in rečejo: »Lorella, pojdi noter!«

 

Je težko priti do največjih imen modnega sveta, do ključnih oblikovalcev mod­nih zapovedi?

Ko zdaj pridem s snemalcem do varnost­nikov na Tednu mode v Milanu, me že poznajo in rečejo: »Lorella, a si prišla, pojdi noter!« Zame je to največji uspeh, ker organizatorji dobro vedo, kdo sem, kaj bom delala. Pomembna je korekt­nost. Ko delam pogovor s kreatorjem, je pred mano pet novinarjev, za mano jih čaka še 20. Jaz se pripravim s kratkimi vprašanji, nikoli ne sprašujem osebnih stvari, vprašanj iz rumenega tiska. Prišla sem do Donatelle Versace, ki jo je pred tem novinarka spraševala, kako se počuti po zdravljenju, kar ji ni bilo všeč. In v takih primerih smo potem vsi novinarji in uredniki pač na slabšem. Intervjuje je treba voditi z zrnom soli, biti spoštljiv, vedeti, kje si, kaj boš vprašal. Leta sem bila zadnja. Vsi so imeli prednost pred mano.
 

Ker?

Zaradi nepomembnosti, majhnosti trga. To je lekcija, ki te postavi na realna tla.
 

S to oddajo imamo v Sloveniji vpogled v neki svet, ki ga drugače ne bi imeli.

Upam, da je res tako. Vpogled v to, kar se dogaja v svetu. Zdi se, da mnogi ne razumejo tega posla in tega sveta najbolje, da so kreatorji garači in umetniki, ki živijo sanje, in potrebujejo veliko časa, da se njihove zamisli pojavijo na manekenkah in da uspejo. Nemalokrat si stroške za poti krijem sama. Tega ne jemljem le kot negativno. To je preprosto moja služba, moj konjiček, moje veselje. Ko na koncu potegnem črto, se vprašam, ali sem srečna. To šteje.
 

Kako ste odkrili, da vam to toliko pomeni in da je del vas?

Oče mi je nekoč, ko je delal v Bologni, namesto neke najstniške revije prinesel domov debelo revijo Moda, ki ne obstaja več. Ko sem začela gledati vrhunske manekenke z začetka devetdesetih – Cindy Crawford, Claudio Schiffer, Christy Turlington, Heleno Christensen, lepotice, ki so zame še vedno lepotice, čeprav jih imajo 50, mi je bilo v hipu jasno, da bi hotela biti del tega sveta. Svet v barvah me je začaral, nisem vedela, na kakšen način, sem pa vedela, da bo moj.
Velikokrat sem spraševala, koliko se je smiselno, v času, ko bi morale biti pomembne druge vrednote, ukvarjati z modo, ki je lahko zelo površna in nepomembna. Odvisno, kako jo jemlješ. Zame je moda fenomen časa in način komuniciranja s svetom, z oblačili, ki jih nosimo. Če ne bi bilo tako, ne bi bilo toliko besed, knjig, člankov, o tem, kako se obnašati. Moda nekaj pove o nas v obdobju, ko nimamo več časa za besede, ker so časi zelo hitri in površni.
 

Imate tudi tri bloge, in to v angleščini, slovenščini in italijanščini. Zakaj v treh jezikih? Lahko služite kot blogerka?

Ne moreš živeti od tega. Na slovenski spletni strani Glitter.si se pokaže moja psihološka plat. Razprave o življenju, vzgoji, o estetiki, psihologiji, umetnosti ... Stran ima 160.000 bralk oz. klikov na mesec.
Lorellaflego je stran v italijanščini, ki sem jo odprla pred letom dni. Načenjam zahtevnejše teme, denimo psihološke. Stran Graceful Story je v angleščini. Če nisi v angleščini, te ni. To so vedno pri­prta vrata, ki se bodo odprla ali priprla, so možnost. Meni je pomembno, da so.
V Italiji me bralke ne poznajo, a se vseeno poistovetijo s temami, ki jih obravnavam. Ne toliko moda, bistvo življenja je nekaj drugega, znati živeti.
 

Komu je namenjena Bleščica?

Poslanstvo je širiti kulturo lepega v času, ko je zelo malo lepih stvari okoli nas, ko je veliko negativnih novic, veliko pesimizma, negativizma nasploh. Vsekakor ni sporočilo pohiti v trgovino in si kupi obleko, ampak usedi se in uživaj, ker to so lepe stvari.
 

Kako se znajdete med kreatorji?

Londona ne maram preveč, ker je tam moda alternativna in preveč eksperimentalna, jaz je ne razumem in težko poročam o njej. Najbolje se znajdem v Italiji, ker je zibelka mode, ker se je vse začelo v Milanu. Moda danes ni več tista, kakršna je bila ob mojem začetku. Včasih so kreatorji lansirali svoje dosežke na modni brvi, danes moda živi in se rodi na ulici. Zdaj jo uvajajo trendsetterke, tiste, ki se oblačijo po svoje in po svoje kombinirajo. Brez Versaceja, Armanija in Dolce & Gabbane. Največji trend je, da kombiniraš torbico za 1000 ali 2000 evrov in majčko za pet evrov. To lahko vrhunsko deluje skupaj. Tu lahko ženska sama pokaže kreativnost.
 

Je moda samo za bogate, samo za suhice, za elite?

Imamo znamke, ki so dostopne za vse (ready to wear ali prêt-à-porter), in visoko modo na rdečih preprogah, za princese in bogatašinje. Malo je ljudi, ki lahko rečejo, da jih sploh ne zanima, kaj bodo dali nase. Vsak, ki ima vsaj malo družabnega življenja, ki gre v službo, ima prijatelje, pomisli, katere čevlje, katero majico in katere hlače bo dal nase.
Že izbira barv je poglavje zase, saj barve vplivajo na počutje. Če greš na službeni sestanek in veš, da bodo tam ženske, ne smeš obleči nič rdečega, ker rdeča ogroža druge ženske.
Nakup modela, ki lahko stane 30 ali 50 tisoč evrov, je nakup umetnine, kot bi kupil sliko Picassa in jo imaš doma. Ta slika bo čedalje dragocenejša. Enako je z oblekami visoke mode. Doma imam Lagerfeldovo jakno. Je ne nosim in sem jo že hotela podariti, potem se je zgodilo, da je umrl, in sem si premislila. Morda jo bo kdaj nosila ali imela hčerka.
 

Se pravi, da morate imeti velike omare.

(smeh) Imate kakšno rezervno vprašanje?
 

Skrbite za videz sami tudi na Melodijah morja in sonca?

Bernarda ima stilistko, jaz pa zase sama odločam, ker se dobro poznam in se mi ne zdi potrebno, da bi šel nekdo po trgovinah namesto mene.
 

Obleke posodijo?

V današnjem primeru je to atelje Qualcosa di blu v Trstu.
 

Samo oni?

Oni mi posodijo za MMS. Sicer pa so včasih obleke moje. Velikokrat jih kupujem z mislijo, da jih bom nosila na odru.
 

Koliko sicer stanejo sposojene obleke?

Z lanskega MMS so bile kar drage, 3000 do 4000 evrov ena.
 

Jih je res težko obleči?

Eno bom imela ta večer, ki jo moram nujno najprej obleči, ker je tako težka, pa naj se utrudim takoj na začetku in se potem preoblečem.
 

Ali Slovenci zaostajamo za najzahtevnejšo modo?

Včasih smo Slovenci hodili v Trst po obleke, zdaj Tržačani hodijo v Ljubljano. Ljubljana ima vrhunsko ponudbo. In izredno dobre blagovne znamke, več kot denimo v Trstu ali celo v severnem delu Italije.
 

Kateri slovenski kreatorji so opazni v svetu?

Zelo malo jih je. Lara Bohinc, ki dela zdaj pohištvo, Nataša Čagalj, ki je delala za znamko Ports 1961. Imeli smo Uroša Balantiča, ki je delal v Parizu in imel svojo znamko October, zdaj dela kot kostumograf, za ples. V Sloveniji je uveljavljena Petja Zorec, ki dela moško modo, ampak je ženskam tako všeč, da jo kupujejo zase. Imamo Jeleno Proković, ki uspeva tudi v Srbiji. Maja Štamol ima svoj atelje in od tega živi.
 

Vsaj v Sloveniji se zdi, da je moda obvezno opravilo za žensko in skoraj nepomembna za moškega. Drži?

Ne. To se je zelo spremenilo. Moški so danes tako zahtevni in suvereni, ozaveščeni, vse vedo in delo z njimi je zelo zahtevno, ker zelo dobro poznajo trende. Ženske smo zelo obsedene z linijo, moški se hočejo dobro počutiti v tem, kar nosijo. Ob vseh obveznostih ženskam mediji ne dopustijo, da bi se starale, morajo biti vitke, našobljene, mlade z napeto kožo ... Realno življenje je drugo.
 

Toda kaže, da pritisk nanje deluje dobro. Dalj časa so mlade in dalj časa živijo.

Res je. Podoba moškega se razlikuje tudi po državah. Italijanski moški je bolj negovan in bolj ženstven, moški z Balkana pa bolj možat. Tudi to je del kulture, zgodovine, del načina življenja.
V Londonu sem si ogledovala dišave in vprašam, ali so to ženski parfumi. Prodajalec me pogleda in reče: »Kako to mislite, parfumi so vsi uniseks.«
 

Kako gledate na to?

Me bega.
 

Ali moda ljudi s tem, ko jih sili v trende in obnašanje po vzorcih, spreminja v neke vrste objekt, v nekaj, kar jih izkorišča?

Če dopustijo, ja.
 

Kako bi definirali svoj pogled na položaj žensk? Ste feministka? Nekje ste izjavili: »Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu.«

Ne bi se opredelila kot feministka. Rekla bi, da zelo dobro živim v svoji koži. In ne morem si predstavljati, kako bi bilo, če bi bila moški. Zato, ker so mi všeč vsi obredi, ki so del ženskega življenja.
 

Ali to izginja?

Mislim, da smo s tem tempom, z emancipacijo izgubile ženskost. Izgubile smo tiste male pozornosti do sebe, do svojega telesa, do moških. Pozabile smo, da smo še zmeraj mame, materinstvo ima neko poslanstvo, še vedno velja, da se mora pri ženski ohraniti nežna plat. Zdaj moda spet poveličuje te stvari, poudarja oblike, boke, zadnjico, noge, krila, visoke pete ... Vrača stvari, ki smo jih že malce pozabili.
 

Hkrati ste zapisali, da bi ženske morale bolj držati skupaj, deliti izkušnje, da bi bile močnejše.

Se mi zdi, da znamo biti tako zavistne, zaprte, zlobne med sabo, da je škoda. Če tega ne bi bilo, bi to pomenilo napredovanje za vrsto. Če mi da ženska kompliment, je zame 100-krat dragocenejše, kot če mi ga da moški.
 

Komu najbolj zaupate v življenju?

Zelo veliko mami.
 

Kaj vam je dala?

Moja je zelo napredna ženska. Podarila mi je moč, da verjamem v svoje sanje. To je neprecenljivo darilo. Da te človek, ki ga imaš ob sebi, nikoli ne ustavi, nikoli ni rekla: to je brez veze, to pusti, počni kaj drugega. Morda sem jo presenetila, ko sem se odločila za televizijo, čeprav bi lahko ostala na fakulteti. Rekla sem ji: »Mama, jaz sem izredno živa v sebi in potrebujem tako službo, v kateri ne bom vedela, kaj bom delala naslednjega dne.« Mama je podpirala mojo intuicijo. Pri očetu sem imela dobre poslovne nasvete, konkretno glede službe in financ, pri mami pa debate o knjigah, filozofiji, življenju, o vsem.


Mama mi je podarila moč, da verjamem v svoje sanje.

 

Vaša mama je spoštovana učiteljica in pisateljica, zelo se je trudila spremeniti sebe in svet. Kaj vam je konkretno svetovala?

Guarda e passa! Glej, vendar se drži svoje poti! Velikokrat mi reče tudi: Ne meči biserov svinjam. Ob taki podpori postaneš neustrašen. Podarila mi je, da lahko grem po svoji poti, da me res ne skrbi in se ne oziram na svet, da čutim svoje notranje strasti in temu sledim in mi nikoli ni žal, zakaj česa nisem naredila drugače.
 

Vam dela slovenščina preglavice, ker pogosto mešate jezike?

V slovenščini imam še vedno težave. Hodila sem v dvojezično šolo, očitno pa se nisem naučila dovolj slovenščine. Ko so mi ponudili, da vodim prireditev v dveh jezikih, se je zdel jezik velika ovira. Pri 23 letih sem najela učiteljico slovenščine, lektorico, pisala sem spise, dala sem slovnico skozi, zaradi trme in zaradi spoštovanja do jezika. In sem v bistvu zelo pozno začela govoriti slovensko.


V Italiji sem Slovenka, v Sloveniji Italijanka, kaj sem? Človek, mar ne?

 

Vam rahel naglas kdaj oponašajo?

Ja. Ampak se nasmejem, ker vem, da sem v bistvu carica, ker tisti, ki mi to očita, ponavadi ne zmore pol tega.

Se vam zdi, da Slovenija dovolj razume, zakaj je bogatejša zaradi manjšin in mešanja kultur?

Ne. Velikokrat so mi očitali popolne nesmisle. Po mojem je bil in je še vedno razširjen neki strah. Ne sovražnost, prej neznanje in strah pred neznanim. Sebe težko opredelim. Živeli smo v Afriki, v Bologni in Sloveniji. Veliko smo potovali po svetu. V Italiji sem Slovenka, v Sloveniji Italijanka, kaj sem? Človek, mar ne?
 

Vaš oče je bil predstavnik Tomosa v Gani. Kdaj je šel v Gano?

Bila sem spočeta v Gani. Mama je visoko noseča prišla v Koper, da me je rodila. Bila sem stara mesec dni, ko sva se vrnili v Afriko. Tri leta sem živela tam, starejši brat Andrea, oče in mama pa pet let, v Kumasiju. Tam je oče pomagal postaviti na noge Tomosovo proizvodnjo. Bila je to zgodba o uspehu. Potem je spoznal Italijana, ki je imel kolesa v Bologni in je očetu ponudil delovno mesto. Tako se je preselil v Bologno in se vsak teden vozil iz Kopra. Vse počit­nice in proste trenutke smo preživljali v Emiliji - Romanji.
 

Afrike se spomnite?

Se: vonjav, občutka vlage, sopare, hiše in nekaterih prizorov na vrtu, ker so se mi zdele te rastline ogromne. Iz Bologne pa se spominjam več, bila sem že najstnica. Oče se je vrnil v Koper, ko sem bila stara 18 let.
 

Ste kot pripadnica narodnosti kdaj čutili kakšno težavo?

Nikoli, ampak vedno sem si želela, da bi naredili kaj več iz tega. Da bi pripadniki narodnosti spet bolj držali skupaj, da bi bil večji občutek te skupnosti, ki je ujeta v svoje težave.
 

V kakšni družini ste odraščali?

V srečni.
 

Vaš brat je tudi voditelj, bolj radijski, glasbeni producent, poznavalec glasbe. Sta zelo povezana in podobna?

Povezana sva, sva pa različna, Andrea pravi, da kot sonce in luna. Značaja sta povsem različna. In tudi šest let razlike je med nama. Ko imaš pomembne trenutke, dobre ali slabe, tedaj začutiš človeka in veš, da je tam. Tudi če ga nisi slišal dva meseca prej.
 

Komentiral je evrovizijsko prireditev.

Da. Enkrat sva vodila tudi Emo skupaj. To bi ponovila, da bi bila na odru s svojim bratom.
 

S kom ste doslej najraje delali?

Maria in Bernardo imam zelo rada. Tudi ko sva delala s Patrikom Greblom, sva se toliko smejala, da sva komaj šla pred kamero. Načeloma najdem stik z njimi in oni z mano. Z Mariom je poseben odnos.

image
Foto Zen

 

Z Mariom sta posrečen par. Kolikokrat sta vodila skupaj?

Čakava na to deseto obletnico in upava, da se bo zgodila.
 

Sta »skregana«, ker tokrat že drugič ne vodita skupaj?

Včasih me sreča kdo od starejše generacije in vpraša: »In kje je Mario?« Ne vem, kje je ... Preseneča me, da naju tako povezujejo. Daleč od tega, da bi se skregala.
 

Medijska izpostavljenost prinaša tudi težave. Na družbenih omrežjih napade različnih ljudi, ki imajo svoje težave in se ukvarjajo z javnimi osebami. Vas to spravlja v nelagodje?

Vedno je odvisno od tega, kje so meje. Vsak postavi sam meje v življenju. Za rumeni tisk moja mama pravi, da papir prenese vse. Če bi živeli v ZDA, bi si ljudje manj upali. Včasih bi kdo moral plačati kakšno odškodnino za klevete in laži. Z leti ne pride samo kilometrina, ampak zraste tudi želvji oklep in vržeš čez ramo, rečeš, naj pišejo, mi gremo naprej. Ravnam se po maminem načelu: glej in pozabi, vrzi čez ramo. Jaz dodam še: izkoristi dan.
 

Kaj počnete v prostem času?

Veliko berem. So dnevi, ko sem povsem brez telefona in računalnika. Stvar, ki me zelo sprošča in je bizarna, je čiščenje doma in likanje.
 

Kako je biti mati in poslovna ženska?

Pomembno je ravnovesje, do katerega prideš z leti. To se ne zgodi pri 22. Moraš jih imeti več. V življenju ni nič narobe, če postaviš sebe na prvo mesto. Ne pomeni, da si egoist.
 

Kaj bi radi naučili svojo hčerko?

Da bi bila samostojna, kot sem bila jaz, ker sem se hitro osamosvojila, ravno zaradi svojega dela. Ampak hkrati zelo navezana na družinsko tradicijo in vrednote. Sofia je otrok povsem druge generacije. Ves čas jo opozarjam, da so splet, instagram, youtube le površina, da je življenje nekaj drugega. Predvsem nočem, da bi bila površna. Površnost odnosov, hitra hrana, hitra moda, hitro življenje, hitro vse, to me moti.
 

So tudi zaslužki na Melodijah morja in sonca tako bajni kot na sanremskem festivalu?

Ja, imam naročeno jahto. Po tem festivalu jo lahko končno prevzamem. (smeh) Morda model jahte za na omarico.
 

V Sanremu voditelji zaslužijo po pol milijona evrov v nekaj dneh.

Tudi pri zaslužku ni primerjave s Sanremom. To delamo v sklopu plače. Sem zaposlena na RTV, enako velja za Bernardo Žarn in nimava nobenega posebnega honorarja.
 

Kakšne načrte pripravljate za naslednjo zimo?

Rada bi šla spet smučat.
 

Ste na dopustu z dodanimi dolgimi trepalnicami?

Ne, dolge imam za oddaje in slikanje. Zdaj jih nimam. Svoje imam zelo dolge. Marsikdo ne verjame, neki frizer jih je hotel vleči.
 

Kakšen je nasvet vaše mame za dolgo mladost?

Notranja sreča.