Žena je skrivnosti odnesla v grob

Vdovec si je po ženini smrti vzel malo več časa za soočanje z njeno zapuščino, pri čemer je ugotovil, da lastne žene sploh ni poznal. Odgovarja mu Milena Miklavčič.

Objavljeno
14. februar 2020 09.00
Posodobljeno
14. februar 2020 09.00
Vsak od nas nosi v srcu kakšno skrivnost, ki je nikoli ne deli z drugimi. Še z bližnjimi ne, pravi Milena Miklavčič. FOTO: Jure Eržen/Delo
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič
Pred tremi leti sem zaradi kratke, a hude bolezni izgubil ženo. Skoraj petindvajset let sva bila skupaj, rad sem jo imel, četudi med nama ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. Lansko poletje sem si za soočanje z njeno zapuščino vzel malo več časa. Ko le ne bi tega storil! Po tistem vedno bolj ugotavljam, da lastne žene sploh poznal nisem! Z njo sem živel, imela sva lep in urejen dom, hčerko edinko.

V svoji omari, ki jo je imela pod ključem, je skrivala marsikaj, česar s hčerko, kot kaže, nisva smela videti. Našel sem pisma njenega prvega fanta, kup fotografij, ki so bile posnete že v času zakona, vendar naju s hčerko na njih ni bilo. Naj povem, da sem hišo zgradil že pred poroko, v zakon sem skočil precej pozno, pri petintridesetih. Žena je nikoli ni imela za dom! To mi je večkrat tudi povedala. Na nočni omarici zraven zakonske postelje je vse do zadnjega dne stala fotografija njenih staršev. Šele danes se sprašujem, zakaj ni imela vsaj hčerkine, če že moje ne.

Spomnil sem se, kako je hčerka nekoč, ob vrnitvi iz Londona, kjer je bila eno leto varuška, jokala, ker jo je žena pozdravila z besedami: »A si že doma?« Takšnih dogodkov, ki so kazali na njeno brezčutnost, je bilo še veliko, a sem jih odrival od sebe. Občasno je pisala tudi dnevnik. V njem je predvsem beležila prihodke in izdatke, vmes pa je zapisala tudi kaj drugega: stavek ali dva o meni, hčerki, starših, prvem fantu, prijateljicah. Izvedel sem, da bi eno od sosed »najraje zadavila«, če bi jo le lahko. Vso noč nisem spal, ko sem to prebral! Po pravici vam povem, da me ženina smrt ni toliko prizadela, kot me je brskanje po njenih skrivnostih.
Janez



Dragi Janez, najprej naj vas vsaj malo potolažim: po mojih izkuš­njah vsak od nas nosi v srcu kakšno skrivnost, ki je nikoli ne deli z drugimi. Še z bližnjimi ne. Pravijo, da imamo skrivnosti, zlasti tistih, ki se nanašajo na spolnost in moške, ženske še veliko več kot nasprotni spol.

V vašem primeru se je zgodila velika smola: pokojna žena ni niti slutila, da se iz bolnišnice ne bo več vrnila domov! Če bi, bi stvari, ki jih vi ne bi razumeli, že kako odstranila iz hiše! Tako bi bil spomin nanjo zelo drugačen, saj bi še pravočasno pospravila vse, kar bi vas utegnilo prizadeti. To, česar ne vemo, ne boli!

Brskanje po najbolj intimnih skrivnostih bližnjih je redkokdaj prijetno. Največkrat se zgodi, da nas zaradi drobnarij, na katere naletimo, potem še leta in leta boli srce. Pa ne toliko zato, ker pač izvemo, da je tisto, o čemer se nam ni niti sanjalo, obstajalo, temveč ker se je težko sprijazniti, da nas je ljubljena oseba iz pomembnega dela svojega življenja popolnoma izključila.

Pri vas je zelo boleče predvsem spoznanje, da ste se šele s časovnim zamikom začeli zavedati praznine medsebojnih odnosov. Med vrsticami sem razbrala, da je bilo tudi vajino intimno življenje bolj klavrno. Po hčerkinem rojstvu se je žena preselila v drugo sobo. Spolnost je razumela kot nekaj neprijetnega in ponižujočega. Ob razgaljenih prizorih, ki so silili iz filmov, revij, z različnih panojev ob cesti, ji je šlo na bruhanje. Njeno zadržanost ste tudi pred drugimi zagovarjali kot nekaj, kar je vredno spoštovanja. Zdaj niste več tako prepričani.

Še večji, predvsem pa zelo boleči dvomi so se porodili, ko ste se zalotili, da je sploh ne pogrešate. Ni vam bilo prav! Ko ste tuhtali, kdaj sta se nazadnje objela, poljubila, kdaj se je stisnila v vaše naročje, ste v srcu občutili zgolj praznino. Prizadelo vas je, ko je tudi hčerka omenila, da je pri mami pogrešala nežnosti. Sprašujete se, kako ste mogli biti tako slepi in gluhi.

Odgovor na to zadnje vprašanje je najlažji: veliko ljudi vam je podobnih. Vidijo samo zunanjost, iz strahu pred resnico pa zanemarijo vsebino. »Zunanjost« vaših medsebojnih odnosov pravzaprav niti ni bila napačna: žena je zgledno skrbela za dom in bližnje, če so zboleli. Skrbno pa je skrivala svoja čustva, zato se ni zgodilo, da bi kdaj pokukali v njeno srce. Tako tudi niste vedeli, v kakšnem odnosu je bila s svojim prvim fantom, s katerim si je dopisovala še nekaj let po poroki. Pisma so prihajala na njen stari naslov. Z njim se je pogovarjala o marsičem, o čemer je pred vami molčala. Zakaj sta se razšla, niste razbrali, njenih staršev, ki so hčerko verjetno zelo dobro poznali, pa si ne upate vprašati, ker se vam zdi nespodobno.


Ko boste pregledali vso njeno zapuščino in prebrali dnevnik, stvari pospravite v škatle in jih odpeljite tja, kamor sodijo: na odpad.


Kljub vsemu se vam zdi, da pokojna žena ni bila srečna. Prepričani ste celo, da se je z vami poročila zato, da ne bi ostala sama. Je bila sploh kdaj iskrena? Kakšne skrivnosti je odnesla s seboj v grob?
Namero, da bi prišli njenemu razmišljanju in čustvovanju vsaj malo do dna, ste zaupali nekaterim sorodnikom. Zelo so se zgražali, češ da iskanje resnice ne bi bilo primerno. Vi pa postajate iz dneva v dan bolj radovedni. Če bi bila na vašem mestu, bi verjetno storila podobno, ne glede na to, kaj bi rekli drugi. Malo več resnice včasih – a ne zmeraj, žal – prinese tudi malo več miru v našo dušo.

Vseeno vam polagam na srce: ko boste pregledali vso njeno zapuščino in prebrali dnevnik, stvari pospravite v škatle in jih odpeljite tja, kamor sodijo: na odpad. Nikakor ne postanite odvisni od skrivnosti, ki vam jih je zapustila! Nikoli jim ne boste prišli do dna, le vedno bolj vas bodo mrc­varile! Ura zamujena ne vrne se nobena, pravijo. Vlak ste zamudili takrat, ko sta se spoznala. Takrat bi jo morali vprašati, zakaj je ne smete objemati, poljubljati, se je dotikati. A je niste, ker ste se bali, da boste, če vas zavrne, za zmeraj ostali sami. Škoda res, da sta leta in leta živela pod isto streho, a boleče narazen.

V pismu niste omenjali, kako ste brez spolnosti živeli vi. Vas ni bolelo telo, ko ste opazovali ženo, ki vam je obračala hrbet in zavračala vsakršne besedne namige, da bi se vam pridružila v postelji? Kako je vajino odtujenost sprejemala hčerka?

A tudi v najbolj temačne kotičke življenja zmeraj posije sonce! Strašno ste veseli, ko vidite, da se hčerka s fantom, s katerim živi in imata majhnega otroka, veliko objema. Pritečejo vam solze sreče, kadar otročka vzame v naročje in ga ljubkuje. To, kar vidite, je dokaz, da je »materinska ljubezen«, ki ste ji jo dajali, obrodila sadove. Ni tako?

Če sem prav izračunala, ste stari malo čez šestdeset let. Mar ne bi bilo lepo in prav, če bi preostanek življenja delili z žensko, ki bi vam znala reči, ej, Janez, rada te imam? Poiščite jo, naredite si to veselje!