Ženske se je vedno želelo odriniti

»Naša družina svet bolj doživlja skozi pisano besedo,« pravi Valentina Smej Novak, založnica, publicistka in mati treh otrok, ki bo jeseni z ženskim debatnim omizjem nadaljevala letos začeto televizijsko oddajo Zadnja beseda.
A to ne pomeni, da knjižni molji ne znajo uživati življenja in vsega, kar ponuja, od dobro zapisanih zgodb prek kulinarike do potovanj. Z možem Luko Novakom, založnikom, pisateljem, esejistom, sta poslovno uigran tandem. In čeprav se je njuna skupna zgodba začela kje drugje kot v založbi, sta prvo resno partnersko-poslovno preizkušnjo doživela pred televizijskimi kamerami s kuharsko oddajo Ljubezen skozi želodec. Zdi se, da sta ves čas na lovu za novimi idejami in da se neuspehov ne bojita. Vedno se ob koncu stare zgodbe začne vsaj ena nova.

Kako zgodnja je za vas deveta ura, ob kateri začenjava pogovor?

 

Ah, sploh ne, rada zgodaj vstanem in danes sem že odtekla svoj krog na Rožniku. Ta obred opravim vsako drugo jutro. Ne maram pa si določiti obveznosti pred deveto uro, ker okrog pol devetih pridem do službe. Prvi del elektronske pošte uredim že doma. Doma imam toliko opravkov in obveznosti. Okoli šestih že vstanem, jutranjih obredov nimam, ne odidem pa od doma v desetih minutah. Zdi se mi, da je do devetih treba doma odživeti in oddelati prvi del.
 

Poletne počitnice ponujajo priložno­sti za počitek in potovanja. Vi ste se z družino ravnokar vrnili iz Berlina. Kakšne počitnice imate radi?

Ne verjamem v koncept počitnic, sploh nisem dobra za to. Rada delam in mislim, da se je tudi v prostem času dobro malo izobraževati. Za spočiti se imamo Prekmurje, ne nazadnje imamo za počitek tudi doma čisto spodoben kavč, če malo karikiram. Meni počitnice pomenijo pot tja, kjer lahko obiščemo muzeje, cerkve in doživimo kulturo vsakdanjega življenja. Nismo avanturisti, da bi šli v kakšne neosvojene dežele. Svet bolj doživljamo skozi pisano besedo, skozi tamkajšnje knjigarne, skozi knjige, ki se tam pišejo, skozi vodnike. Mene dela koncept dolgih šolskih počitnic vedno malo živčno. To pomeni, da so možgani otrok skoraj tri mesece na off, in to mi je vedno velik izziv. Starejša – 16 in 18 let imata – silim, da morata vsaj del počitnic delati, najmlajši je star sedem let in naju spremlja naokoli … Ko vidim domače puberzveri na kavču, postanem živčna.

Zelo slabi smo v načrtovanju počit­nic, tudi letos smo vse spremenili v zadnjem trenutku. Sicer pa se mi zdi, da imamo vse leto vnaprej načrtovano, takrat bo knjižni sejem, takrat bo deadline, takrat bo izid … Zakaj bi si te deadline vmešala še v počitnice? Mogoče so ravno počitnice priložnost, da narediš nekaj, za kar nikoli nimaš časa. Morda so bile takšen ideal lanske, ko smo šli ob Muri od izvira do izliva in reko, ki smo jo vedno spoznavali samo v nekih fragmentih, doživeli v celoti … to je pot, na katero smo se odpravljali več let in nikoli ni bil pravi trenutek. Tako kot je šel Magris ob Donavi, smo šli ob Muri in spoznavali Pomurce v vseh tokih reke.

 

Kakšne cilje si zadate med temi pohajkovanji? Vemo, da je najstnike včasih težko navdušiti.

Predvsem so nam všeč urbane počitnice; kakšna je kulturna ponudba, kakšne so knjigarne, katere muzeje so odprli, ne nazadnje, kaj se jé – seveda na cesti. Pogledamo tudi, kakšen kruh pečejo, kako hrano razlagajo, saj dandanes se o hrani tudi veliko govori in razlaga. Vsaka prehranska odločitev je umeščena v kontekst. Na kolesarski paradi, na katero smo naleteli v mestu, je ena od udeleženk nosila napis: »Essen ist politisch«, torej hrana je politična, kar lepo povzema sedanji odnos do hrane.

Med vsakim obiskom pa poskušamo narediti tudi kaj takega, kar počnejo domačini. Včasih so rekli, ko si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan. To pomeni, da se gre v Rimu k maši, da se gre v Berlinu kopat na jezera, kamor so v času hladne vojne hodili ljudje iz Zahodnega in Vzhodnega Berlina …
 

Kako vaši otroci sprejemajo takšna potovanja? Starši kaj hitro slišimo očitke, da ves čas obiskujemo samo cerkve …

Ja, točno tako je, to mi očitajo in zdaj imamo doma upor. Potovanja je bilo vedno treba uravnotežiti, tudi tako, na primer, da sva jim po ogledu galerije Uffizi obljubila obisk trgovine Disney. Tako je, kot je rekel Gandhi: Najprej te zasmehujejo in se upirajo, potem pa zmagaš. Na koncu jim tak način postane všeč in jim manjka, če ga ni. Jaz sem bila sicer edinka in sem bolj poslušala starše, če pa imaš več otrok, se menijo med seboj in jim ne moreš kar diktirati.

 

Ko ste ravno omenili svoje otroštvo, še vedno nosite v sebi rodno Prekmurje?

Prekmurci imamo to zelo močno v sebi. Ko sem bila majhna in so govorili o tem, se mi je zdelo patetično, a z leti to vse bolj občutiš. Če uporabim rečenico: človeka lahko vzameš iz Prekmurja, a Prekmurja ne moreš vzeti iz njega. To se na neki osnovni ravni kaže v tem, da se bolj domače počutiš v krajih, ki so ravni. Tako pač je. Šele ko je ravnina, se mi zdi, da je nekje res lepo. V Prekmurju smo odraščali s tem, da je odprto na vse strani.

Rojena sem še v Jugoslaviji, in ko še ni bilo vse tako samoumevno, smo mi lahko mejo prehajali tako v Avstrijo kot na Madžarsko, tudi v obdobjih depozitov, prav tako so prehajale informacije. Poti so bile odprte na vse strani. Tudi mentalno, nikoli se ti ni zdelo, tam je pa konec sveta. Seveda pa zato mnogi Prekmurci hrepenimo po tem belem svetu. To je fenomen lepe Vide, ki so jo opisovali tudi prekmurski pisatelji. Mnogi so šli po svetu.

Mogoče se bo komu zdelo, da govorim neumnosti, a za Prekmurce je značilna nagnjenost k novim tehnologijam in drzno mišljenje zunaj okvirov. Recimo Lušt in rastlinjaki, ki so čisto odštekani. Zadnjič sem bila pri Kodili, naredil je čisto posebno šunkarno, v kateri na starodaven način, z ilovico in slamo, razvija svojo tehnologijo, dela izdelke po sodobnih trendih. Pa bioplinarne.



Ne nazadnje, tudi ekološka prebujanja v Prekmurju v 80. letih, ko se je rodilo eno prvih večjih civilnodružbenih gibanj proti elektrarnam na Muri, ki je preprečilo nesmotrn poseg v naravo. Prekmurje je tudi pokrajina literatov. Šarotarjeva literatura je kozmopolitska, a zato nič manj prekmurska. Vlado Kreslin je Vence zapel kot roker in prerodil slovensko popularno glasbo, poslej se poje, sliši in čuti drugače. Staro, premišljeno kot novo … Ne gre podcenjevati te pokrajine.
 

Torej jo zaznamuje ne le liričnost, ampak tudi prodornost?

Ja, prodornost na liričen način. Skrb za obličje sveta …
 

Vlado Kreslin, ki je bil dober prijatelj tudi z vašim očetom, je pred kratkim v Oniplus povedal, da je hvaležen za vsako prekmursko besedo, ki jo izrečejo njegovi otroci. Ste jih vi tudi vzgajali v tem duhu …

… mislite dvojezičnosti? (smeh) To je en jezik. Pogosto pozabljamo, da je bila slovenščina v preteklosti močno okužena z nemškimi besedami, ki so jih prekvasili in zapisali po slovensko. Ko so začeli slovenski lingvisti sestavljati neko novo slovenščino, to je bilo okrog leta 1850, so prav v stari prekmurščini iskali izraze, ki bi bili bolj pristni. Torej tu ne gre za dva jezika, ampak za enega, čeprav marsikoga v ušesih bolijo široki vokali.

Jaz sem pa zdaj hvaležna za vsak slovenski idiom, ki ga moji otroci uporabijo namesto angleškega. To, kar govorijo mlade generacije, so namreč dobesedni prevodi iz angleščine, veliko je besed, ki jih nalašč napačno uporabijo. Recimo: to je patetično; ti pa ne boš mogla v tem argumentu zmagati; in če ga ne pohvališ, ti reče: ti pa meni ne daš nobenega kredita. Hvaležna sem slovenskemu šolskemu sistemu, ki jih prisili, da vendarle preberejo toliko in toliko knjig, in če delajo gimnazijo tako, kot je predvideno, lahko od tega veliko odnesejo.

 

No, pa sva pri vprašanju, ali je vama z možem, vedno obdanima s knjigami, uspelo otroke …

Ne sprašujte me tega (smeh). Ja, težko je. Zadnjič mi je dalo upanje, ko sem poslušala mladega nagrajenega literata, mislim, da je bil Jasmin B. Frelih, o tem, da mladi ne berejo in da jih družabni mediji vlečejo stran. Ni res, je rekel, jaz berem oboje. Za daljše zgodbe ni boljšega medija za upovedovanje, kot je knjiga, moraš pa biti dovolj zrel, da potrebuješ te daljše zgodbe. S svojega vidika gledam takole: jaz sem svojim otrokom, upam, dala neko vzgojo. Zdaj se temu seveda upirajo in žal ne čutijo potrebe, da bi sami brali. Včasih vidim koga, da kaj bere, in sem vesela, a tega ne kažem, ker se bojim, da bi bilo negativno sprejeto.

Vesela sem, da jih v šoli silijo z Antigonami in Don Kihotom. Neke statistike celo govorijo o tem, da ni pomembno, koliko knjig otroci preberejo, ampak je pomembno predvsem to, da so obdani s knjigami. Vse to pa upoveduje resnico o knjigi, ki je poleg tega, da nosi vsebino, predvsem čudovit objekt.

Bila sem med prvimi, ki so kupovali elektronske knjige, a sem spoznala, da ko sem jih prebrala, nisem več vedela, niti kakšen je naslov, niti kdo je avtor, ostal je samo amalgam neke vsebine. Zato brez platnic knjiga zame ni prava.
 

Vodite kar dve založbi, vam ena ne zadošča?

Totaliteta je bolj butična, delamo nišne naslove, avtorske projekte, filozofsko čtivo. Ta je za gušt. Pri njej je Luka izdal svoje delo Polje gastronomije, filozofske eseje o tem, kako je kulinarični okus oblikoval svet, izdali smo knjigo Timothyja Snyderja O tiraniji, Žižkove vice, Noaha Charneyja: Večni arhitekt, študije o Plečniku …
 

Ste sami za vse?

Ne, ogromno je sodelavcev, program pa je na koncu vendarle najin izbor. Če se trudiš neodvisno preživeti s knjigami na trgu, je vedno izziv. Želiš si, da bi knjiga prišla do zadostnega števila bralcev, da bi upravičila stroške produkcije. To je brezupno, a ne čisto, vedno se zgodi, da imamo kakšne zgodbe, ki se berejo in presenetijo celo same založbe. Če želiš čez noč obogateti, seveda ne greš v založništvo.

Mi delamo veliko kuharskih knjig, to je poseben »know-how«, pa se tega morda niti ne zavedamo. Zelo zahtevno je, saj mora v kuharski knjigi vse držati tudi na jezikovni in terminološki ravni. Letos je leto Valentina Vodnika, ki je med drugim izdal prvo kuharsko knjigo v slovenščini. Posvetil jo je vsem Slovenkam in zapisal pomembno misel, zakaj bi si od tujega sposojali, če imamo domače. Tudi to, da je jezik sposoben usvojiti kuharsko terminologijo, priča o njegovi razvitosti.

Pri Vidi smo izdali kuharske knjige Tasty. Gre za spletni fenomen, nekateri recepti so na internetu, in seveda bi se lahko vprašali, zakaj bi to sploh prevajali. Ker so ti recepti namenjeni mladim generacijam, je treba tudi njim ponuditi slovensko poimenovanje jedi in predvsem opise postopkov. Ne želim si, da bi te generacije svoje otroke spraševale: boš raje cheesecake ali brownie? Pomembno je, da tudi trendovske knjige spregovorijo v slovenščini. V tem vidim neko poslanstvo. Lahko se vprašate, zakaj sem daljšo apologijo namenila kuharskim knjigam kot literaturi, esejistiki. Zato, ker si jo zaslužijo.
 

Pred mnogimi leti sta bila z Lukom uigrana kuharska dvojica tudi pred kamerami. Kaj pa je to pomenilo za vašo domačo kuharijo?

Kuhanje je bilo takrat res pomembno. Založba Vale Novak, ki sta jo vodila Lukova mama in on, je že takrat izdajala kuharske knjige. Edvina je urejala knjige sestre Vendeline, potem so prišle kuharske knjige Jamieja Oliverja, a se nama je zdelo, da tudi te niso govorile naše generacije. Mi smo doma kuhali vsak dan, saj pride čas, ko se začneš zavedati, da si moraš vsak dan sam skuhati svoje kosilo v dobesednem in prenesenem smislu.

Takrat je bila ponudba manjša, ljudje manj ozaveščeni, vse je bilo bolj skromno. Spomnim se, da so naju napadali, zakaj uporabljava maslo, če je pa margarina bolj zdrava, kar je čudovita ilustracija tega, kako se vse spreminja. Življenjski slog je postajal vedno bolj odtujen, ni bilo več osišča v kuhinji, kjer se vse dogaja. V določenem trenutku se nam je zdelo zabavno delati takšno oddajo, gledalcem očitno tudi. Se pa lahko pojavi nevarnost, ko tvoj hobi postane tvoja glavna dejavnost. Najprej te strašno zabava, a midva nikoli nisva bila kuharja sama po sebi, ampak je bila za naju to najbolj pomembna postranska dejavnost. Ko pa ta reč postane sama sebi namen, se izvotli.

Takrat smo začeli pozivati k zavedanju, da ima vse, kar bomo kuhali in jedli, posledice za okolje in ne nazadnje naše telo. A če kuhaš in živiš samo za lastno telo, si zgrešil cilj. To je kot umetnost zaradi umetnosti. Ko to mejo prestopiš, ni več zabavno. Jaz ne verjamem v visoko kulinariko, moram kar povedati. To je tako kot visoka moda; fino je, da se lahko po njej navdihuje ulična moda. A mene tudi moda in obleke zanimajo takrat, ko stopijo na cesto. Hrana me ne zanima v smislu statusnega simbola niti v smislu samoizpolnitve. Zanima me samo v družbenem kontekstu. V neki študiji so ugotovili, da hrana močno vpliva na dolgost življenja, pri čemer ni najbolj pomembno, kaj ješ, ampak kako ješ, torej v družbi, v krogu prijateljev, družine. Hrana je družbeni povezovalec.
 

Zdi se, da sta se z Luko preizkusila v marsičem, da sta vedno na lovu za novimi idejami in da vaju ni strah, tudi če projekt na dolgi rok ne bo preživel.

Meni pa se zdi ravno obratno, da midva ves čas delava isto stvar, le lotevava se je z drugimi mediji. Snyder v svojem delu O tiraniji pravi, da je treba živeti ozaveščeno in prevzeti odgovornost za obličje sveta. Vsak sprejme to odgovornost na svoj način.
Midva verjameva, da tudi s skrbjo za profane stvari prevzemaš odgovornost in s tem celo bolj vplivaš na podobo sveta, kot če s transparenti marširaš po ulici. Jaz bolj verjamem v to, da je treba pospraviti svojo lastno sobo, če citiram nekoga znanega, preden začneš spremin­jati svet. Ves čas ostajava na istem področju vsakdanje pomembnega.
 

Letos sta se oba spet znašla na televiziji, a vsak v svoji oddaji. Zadnja beseda je bilo žensko debatno omizje pod vašim moderatorstvom. Kakšni so bili odzivi, vas čaka tudi »drugi krog«?

Da, oddaja se bo nadaljevala jeseni. Ko je prišlo to povabilo, sem najprej požrla slino in si rekla: »A ja, a res? A naj? Si drznem?«

V začetku so imeli gledalci nekaj klasičnih pripomb, češ, zakaj pa govorna napaka, zakaj pa široki vokali, nekateri odzivi so bili pričakovani. Žensko opredeljevanje do stvari, ki na videz segajo zunaj dometa kuhinje, je bilo vedno slabo sprejeto. Na začetku evropske civilizacije slišimo recimo nekega smrkavega mladca, Telemaha, ki svoji mami Penelopi, ki hoče nekaj povedati, reče: »Mama, ti pa kar v svoje prostore, tu se bomo mi moški menili.« Ženske se je vedno želelo odriniti. Ko so želele kaj povedati, so bile pogosto deležne kritike, kako nekaj povedo, ali prehitro ali prepočasi, z vreščečim glasom … Tega sem bila deležna tudi sama. Ko ženske burno izmenjujejo svoja mnenja, drugi rečejo, da je to »kokošnjak«, ko to počnejo moški, »se krešejo mnenja« ali pa imajo »iskrivo debato«.

Po drugi strani so iz različnih krogov prišli spodbudni odzivi, da je bilo zanimivo videti, kako se ženske pogovarjamo med sabo. Me teme odpiramo na drug način. Nismo strokovnjakinje za vse teme, a se poskušamo tehtno pogovarjati. Predvsem pa je bilo razveseljivo, da je publika dojela naslednje: poskušale smo povedati vsaka svoje mnenje in pri tem ne dajati drugih v nič. In to je mogoče tisti pomembni premik, ki bi se lahko zgodil v javnem pogovoru. Vsaka debata seveda izhaja iz tega, da tako eden kot drugi mislita, da imata prav, zato se v glavnem ne premakneta niti za milimeter. In če je nam uspelo premakniti same sebe ali koga drugega vsaj za milimeter, je to že velik uspeh. Predvsem pa je pomembno biti sposoben poslušati drugega in mu dopustiti, da ima svoje mnenje.

Ampak to se zdi v naši družbi skoraj nemogoče. Bolj ko spremljam javne debate, bolj se mi zdi, da je slej kot pred treba nekoga diskvalificirati, že na podlagi česa, preteklosti, prihodnosti, osebnih lastnosti ... To nam kot družbi še manjka, nekatere druge imajo zrelejšo demokracijo in so tega bolj sposobne. Zato se tudi ne udeležujem debat na družbenih omrežjih, to je brezupna potrata energije, saj se bo v vsakem trenutku našel nekdo, ki ima bistveno več časa in energije kot jaz klofati odgovore.
 

Katere teme so najbolj odmevale?

Najbolj slišimo najglasnejše in najbolj organizirane ljudi, a ko smo dobili bolj poglobljene komentarje, se je pokazalo, da mnoge zanimajo drugačne teme od tistih, ki so recimo na facebooku najbolj burile duhove. Pogovor o evtanaziji, pa oddaja pred debato Žižek-Peterson, recimo. Izbirale smo teme, ki so bile družbeno relevantne. To pa lahko seže od pokojninske reforme do smrti Karla Lagerfelda, ki je pomembno vplival na že omenjeno obličje sveta oz. na to, kako se ženske nosijo. Nismo hotele biti preveč zatežene in tudi ne na območju popolnoma rumenega.
 

Hkrati smo lahko spremljali oddajo 50 knjig, ki so nas napisale, ki jo je vodil Luka. Je to vajin skupni projekt, kako delujeta v poslovnem tandemu? Sta pogosto različnih mnenj in je treba iskati konsenz?

Glede projektov se ne prepirava veliko, kar rodijo se. Ideja za takšno oddajo je prišla že pred leti. Na prelomu tisočletja so jo na primer imeli Nemci, Das Grosse Lesen, poznajo jo tudi Angleži in Francozi, celo mesto New York je imelo neki projekt, v katerem so iskali knjigo, ki najbolj izraža njujorškega duha. Ideja, kako to vsebino spraviti v televizijski format, ki bo v duhu časa in bo ljudi spodbudil, da bi nekatere knjige še enkrat prebrali, je ves čas zorela. Sogovornik je bila produkcija hiša Vertigo, nacionalni televiziji se je zdelo zanimivo predvajati, agencija JAK je podprla tudi ozaveščevalno akcijo.

Midva sva sodelovala pri izboru, a imeli smo posvetovalno telo, v katerem so bili slavisti, literarni zgodovinarji, zgodovinarji in drugi. V resnici glede izbora ni bilo velike dileme. Zajeli smo čas od Trubarja do 1990, kar omogoča dovolj časovne distance, da se lahko do njih opredeliš. Prav tako so zastopani vsi žanri, ne nazadnje so nas napisale tudi knjige, ki niso le poezija in leposlovje, tudi Felicita Kalinšek, Logaritmovnik ali pa Zvitorepec …
 

Kateri je bil vajin prvi skupni projekt?

Pri založbi Vale Novak sem začela delati, ki sta jo vodila še Luka in njegova mama. Najin prvi skupni avtorski projekt so bile prav kuharske oddaje na televiziji. Ves čas sva ob delu sodelovala. Imava pa tudi vsak svoje projekte. Luka ima ta svoj ocean francoščine, na ta prostor je zelo navezan. Jaz tega ne čutim tako močno, imam svoje Prekmurje. Je pa tudi Luka Prekmurec po dedku. Vilko Novak je bil profesor etnologije, zelo zaveden Prekmurec, napisal je tudi slovar prekmurskega knjižnega jezika. Mogoče naju je tudi to nekoliko skupaj pripeljalo.
 

V kakšnem okolju pa ste odraščali vi? Vaš oče Štefan Smej je bil znan filozof.

Bil je filozof in ekolog, mama pa je matematičarka in ima čisto drug tip mišljenja. Naše stanovanje je bilo majhno, a nabasano s knjigami. Potem sta oče in mama začela graditi hišo ob Muri, na samem, bio hišo, še preden je bilo to moderno. Gradila sta jo v skladu s starimi gradbenimi tehnikami, ki so bile takrat v zatonu. Govorimo o 80. letih, takrat sem bila otrok. Bil je čas vrenja. Pri nas so že bili oporečniki, ljudje so si poskušali ustvariti svoje mnenje, v tem duhu so me tudi vzgajali.

Odraščala sem v vzdušju kritičnega mišljenja, pri nas ob večerih ni bil pri­žgan televizor, ampak smo brali. Imeli smo veliko obiskov, ves čas so bile burne debate. Nekako je bilo v zraku prepričanje, da je treba svet spreminjati in skrbeti za obličje sveta. Mojemu očetu ni bilo nič za malo, v 80. letih je prepričeval prekmurske kmete, naj presedlajo na biokmetijstvo. Prevajal je in pisal za založbo, učil latinščino ...

Moje otroštvo je bilo polno nekih dogodkov, literarni večer tam, javna tribuna tam, neke manifestacije … tega je bilo v Prekmurju ogromno. Po knjige pa smo hodili v Ljubljano, tudi v avstrijski Gradec in na Dunaj.
 

Je Ljubljana vaše mesto, nekateri se je namreč nikoli ne morejo zares navaditi?

Mi Prekmurci smo zelo navezani na Ljub­ljano. Radi imamo Prekmurje, a to ne pomeni, da se v Ljubljani ne počutimo dobro. Smo tolerantni ljudje. (smeh)
 

Pravite, da je Luka navezan na francosko kulturo, kje v tujini pa se vi počutite najbolj domače?

Meni so všeč tolerantne kulture in velika mesta, ki imajo v sebi še vedno nekaj vaškega. To zveni kot blasfemija. Fasciniralo me je, ko sem videla, da v Brooklynu raste ista čremsa in sem na ulici zaznala isti vonj kot v Prekmurju. Centralni park ima vonj soboškega parka, ker je v obeh isto rastje, isti hrast in po tleh ptičja dresen …

Tudi tam se čutijo usode vzhodnoevropskih priseljencev, ki so tja hodili. Všeč mi je, recimo, da v nekaterih predelih New Yorka italijanski priseljenci zadaj na vrtu za svojo hišo še vedno gojijo paradižnik. Pristno je, všeč mi je nekaj suspenza. Všeč mi je, če mesta niso urejeno po­štimana. Mesta, v katerih se še vedno čuti, iz česa so zrasla.
 

Imate tudi vi kot založnica in urednica v predalu kakšen svoj rokopis, željo, da bi izdali svojo knjigo?

(smeh) Imam, seveda, ampak ko bo čas … Človek vedno nekaj piše. Mučijo me neke običajne forme in upam, da bom to lahko enkrat obdelala in malo predrugačila. Veliko knjig uredimo, tudi lastne izdajamo, pišem uvode h knjigam, pa kolumne … Upam, da bo enkrat prišel čas tudi za kakšno zgodbo.
 

Vaši otroci, razen najmlajšega, so zdaj napol odrasli, nekaj več časa se vam morda le ponuja …

Saj veste, kako je. Pri nas v Prekmurju rečemo: Mala deca, male brige, vel’ka deca, vel’ke brige. Zdaj imam drug tip skrbi, potrebujejo me na drugačen način. Ko se ti zdi, da te potrebujejo najmanj, te v resnici potrebujejo najbolj.