Zgodbe o Jezusu v zlatu in škrlatu

Od cvetne do velikonočne nedelje se po ulicah prestonice Andaluzije  sprehodi več kot 60 veličastnih procesij. Na dan, ko to pišem, bo v večurnem romanju svojo vsakoletno pot od domače cerkve do znamenite katedrale Giralde opravilo osem »pasov«, na dan, ko boste to brali, jih bo na vrsti poslednjih pet. Gotovo je središče krščanskega sveta Rim, tradicionalno verni Španci pa bodo procesije pripravili tudi v Kordovi, Granadi, Málagi, Cádizu, Úbedi, Almeríi …, a seviljska Semana santa je samo ena.

Takšnega praznovanja, kot ga doživite v Sevilji, ni nikjer drugje.

Tesno zbita množica šumi kot panj. Kozarci piva, po zadnji modi rajši tonika z ginom ali kokakole z rumom, glasen smeh in klepet ne kažejo, da bi šlo za kako versko zbiranje. Ženske imajo nova krila, prav nič jim ni mar, da so prekratka, naj se dobro vidijo novi čeveljci živih barv z astronomskimi petkami, v katerih ni mogoče hoditi. Četudi je letos bolj mrzlo, je že veliko kratkih rokavov in golih hrbtov; fantje in možje imajo vsi po vrsti petelinje imenitne temno modre obleke, kravate in v žepke zatlačene robčke. Na vse strani veter nagaja svežim pričeskam, na glasnih, klepetavih ženskih ustnicah prav vseh starosti se kremži divje rdeča šminka. Olé!

Ena od nočnih procesij na petkovo la Madrugado, v ozadju končni cilj vseh, mogočna katedrala. Foto: Andrej Škerlavaj

Od nekod z leve po ulici prinese vonj po kadilu. Zaslišijo se ritmični, odrezavi takti godbe na pihala. V daljavi tudi že ploskajo. Klepet potihne, kot bi na lonec poveznil pokrovko. Takrat se zasliši grlen, hripav ženski glas. Kot bi prihajal iznad dreves in legal na neštete glave ob ulici San Jacinto … Z enega od okrašenih balkonov, ki se šibijo pod gledalci, svetlolaska srednjih let trgajoče poje žalostno saeto – tipično špansko versko pesem, ki obuja delček Kristusovega trpljenja. Ploskanje valovi vse bliže. Od kadila skoraj ni videti sosednjih hiš. V ritmu glasbe in nevidnih korakov nosačev se nad glavami množice primaje orjaški pozlačen oder: neprecenljivi kipi v naravni velikosti prikazujejo Jezusa s trnovo krono (iz leta 1655!) in za njim Poncija Pilata z dvema pomočnikoma. Čudovito izrezljan oder je bogato pozlačen in okrašen z valovi vijoličastega cvetja. Vsi se stegujejo. Vsi fotografirajo. Sprevod, »paso«, se za trenutek ustavi, vsi ploskajo odlični pevki na balkonu, ki pa je medtem že skrivnostno izginila v notranjost.

Porteros in hermandades

Posebno oblikovana pokrivala preprečujejo, da bi nosila preveč pritiskala nosačem na vrat. Foto: Bogi Pretnar

Komaj stojim, hrbet mi varuje zid hiše, ob katero me stiska množica. Tik ob meni potegne s sebe jakno in pulover mladenič širokih ramen. V hladnem vetru ostane v beli majici brez rokavov z modro obrobo, modre hlače imajo na zadnjem žepu zvezdo z napisom »Hermandad de Estrella de Triana«. Bratov­ščina priljubljene Marijine cerkve, od koder je pravkar krenila procesija, ki jo spremljamo. Fant v vsej tej opravi je videti skoraj paničen. Brat mu mukoma natika na glavo raševinasto pokrivalo z debelo podloženim zvitkom na vratu in nekakšnimi ščitniki za ramena. »Bo šlo? Saj boš zmogel, Juan, saj boš!« ves čas ponavlja kot kakšno zakletev. Nosač, portero, torej stoji ob meni! In res fant že odriva množico okoli sebe in se prebija proti zlatemu odru. Pod odrom so kot za veliko gubasto zaveso, ki sega do asfalta, skriti moški različnih starosti, oprtani z nosili; samo vzdržljivost je pomembna, ali so po poklicu zdravniki ali vrtnarji, tu ne šteje. Takle pasijonski oder tehta od štiristo do šeststo kilogramov! Od takrat, ko »paso« krene iz svoje cerkve, do povratka pod domači zvonik, lahko preteče tudi trinajst do petnajst ur! Zato se že mladci leta urijo za to prestižno dokazovanje.

Vsaka cerkev ima lastno bratovščino in nosači so le njen najbolj predani del. Drugi člani so nazareni – nekatere bratovščine jih imajo le po petsto, druge tudi po tri tisoč. Samo hodijo v procesiji, opravljeni v halje določene barve bratovščine in pokriti s šilastimi kapucami, iz katerih sijejo le oči. Očetje že zgodaj vključijo tudi sinove, kar je skoraj iniciacijski običaj. Bogatejše bratovščine si privoščijo celo majčkene odre, da jih lahko prenašajo že otroci, seveda le za vajo.

Vsaka bratovščina nosi drugačen prizor Jezusovega trpljenja, kipi so dragocena dela, stara tudi več stoletij. Foto: Bogi Pretnar

Si predstavljate, kako dolgo traja, da v počasnem koraku odide mimo vas 2200 nazarenov ene same procesije? Zato ob malih nazarenih vztrajno korakajo mame s priboljški in steklenico vode. Otroci so lahko v čevljih, posebno verni in zagnani člani nazarenov stopajo v samih nogavicah ali celo bosi.

V daljavi pa že novo ploskanje. V vsaki od procesij spremlja svojega trpečega sina mati Marija. Njen oder množici še bolj trka na čustva. Pod čudovito izvezenim baldahinom je ogrnjena v mogočen žameten ali brokaten plašč, le solzni obraz je kiparsko delo; bratovščine seveda tekmujejo, katera Marija bo lepša sredi morja belega cvetja in sveč. V počasnem, a enakomernem nihanju baldahina je čutiti, da nosače, skrite pod odrom, vodi izkušen »krmar«. Vse je natančno določeno. Preizkušeno. Organizacija je v desetletjih stokrat preverjena. V svetem tednu je mesto, ki brez obrobij šteje okrog 700 tisoč prebivalcev, pokorno tudi ostremu prometnemu režimu in se ne jezi zaradi številnih zaprtih ulic. Saj v 60 procesijah sodeluje, takole na palec preračunano, petinšestdeset tisoč nazarenov in več stotnij nosačev!

Petkova zora, la Madrugá

Premožnejši meščani se seveda ne gnetejo ob cestah, kjer hodijo procesije, vsaka z drugim prizorom in drugim okrasjem. Že desetletja imajo abonmaje za sedeže, ki jih delavci nekaj dni pred svetim tednom razmestijo v dolge vrste; kdor želi pokazati veljavo in uživati v mimohodih z vso družino, pa lahko najame kar ložo. Zanjo je treba odšteti tudi po 800 evrov, najcenejši sedež letos stane 72 evrov, tak na srednje ugledni lokaciji 125 in najbližje katedrali 160 evrov. Stolnica svete Marije, cilj procesij, je tretja največja cerkev na svetu, nastala je še iz arabskih osnov, kot sedež škofa pa je sploh največja na svetu. Čudovita gotska stavba skriva v sebi tako rekoč več manjših cerkva in bogatih kapel pa tudi grob Krištofa Kolumba.

Procesije so na poti različno dolgo, odvisno od tega, kako daleč od katedrale Giralda je njihova matična cerkev: nekateri krenejo na pot, ki ponazarja Kristusovo trpljenje, opoldne in se vrnejo šele do tretje zjutraj naslednjega dne, bližnji nosijo svojega Jezusa in Marijo le dobre pol ure ali uro. Posebno mesto pa imajo bratovščine, ki gredo na pot v petek takoj po polnoči in romajo čez noč – imajo svoje ime, petkova zora, la Madrugá. Prva po pomenu in menda najstarejša (1340) je bratovščina El Silencio. Popotuje v popolni tišini in tudi množica, ki jo spremlja, mora molčati. Njen dom je cerkev sv. Antona, kamor se bo vrnila ob šestih zjutraj, in šteje 1200 nazarenov. Zadnji od peterice »pasov« ob zori pa je še prav poseben – za procesijo ciganov iz 1753 s 1700 nazareni velja še danes predpis, da morajo biti tako vodja kot nazareni resnično Romi.

Številni Romi vseh starosti igrajo tudi v godbah, ki spremljajo posamezne procesije, in v njihovih udarnih ritmih je slutiti odmeve flamenka. Neredko se zgodi, da po mimohodu »pasa« zrak preplavi ritmično ploskanje dlani, ko se gledalci spontano predajo plesu v barih in na cesti, kakor bi si oddahnili, da se je Kristusova zgodba za vse nas vendarle končala z upanjem.