Zgradila sta most drug do drugega, odtlej jih tudi med državama

Huiqin Wang in Mitja Saje: On pozna kitajsko kulturo, ona se vživlja v slovensko – Umetniku je menda lažje prebroditi kulturni šok
Objavljeno
06. maj 2016 12.23
Profesor in slikarka. Ljubljana, 13. april, 2016.[Mitja Saje,Huiqin Wan,portreti,profesorji,šolstvo,slikarji,umetnost,kultura]
Eva Senčar
Eva Senčar
Mitji Sajetu, pionirju slovenske sinologije, makroekonomistu in poliglotu, svetovni jeziki tečejo gladko, kot nekomu, ki se izziva loti z užitkom – tudi pisanja knjige o zgodovini Kitajske. Medtem njegova življenjska sopotnica, vizualna umetnica Huiqin Wang, združuje kitajsko slikarsko šolo in evropski način slikanja. Mostove med kitajskim in slovenskim kulturnim bregom, skratka, gradita oba.

Tudi če se med sabo začneta pogovarjati po slovensko, na lepem končata s kitajščino – ta tujcu zveni popolnoma nerazumljivo, prehitro in z odrezanimi zlogi. Slovenščina je morda za Kitajce še zahtevnejša kot kitajščina za Slovence. Morda. Študij kitajske zgodovine in sinologije, ki je bil za Mitjo Sajeta sprva hobi, je postajal vedno bolj resen. Tako resen, da ga je pripeljal do doktorata in ustanovitve oddelka sinologije na ljubljanski filozofski fakulteti, ne nazadnje do partnerske ljubezni in prav nazadnje do ravnokar izdane obširne knjige Zgodovina Kitajske (Slovenska matica), ki se začenja s pekinškim pračlovekom in konča s tamkajšnjimi novimi družbenimi napetostmi. Huiqin Wang pa je napisala in ilustrirala slikanico o italijanskem slikarju v Prepovedanem mestu, ki je prav tako izšla nedavno (Morfemplus).

Praznina ima veliko prostora

Pokončna črno-bela slika, ki je delo gostiteljice, se ob vstopu v prostor nemudoma pojavi v vidnem polju. Cvet, tokrat potonika, ki vztraja v mrazu, je tipičen rastlinski motiv, kot je recimo neuklonljivi bambus; tudi če ga zviješ, se postavi pokonci. Kot neupogljiv človek. Zakaj kitajski umetnik v sliko pogosto vpiše besedilo? Kitajska kaligrafija pojasni motiv, je moto ali aluzija ali zapis nekega občutja v času ustvarjanja, pove profesor. Poleg, seveda, podatkov avtorja in časa nastanka, še doda. Huiqin Wang želi sistem kaligrafije pojasniti bolj plastično: zato se postavi v pozo starodavne kitajske notranje borilne veščine, ki jo goji, taijiquana. Zaniha s telesom, roke opišejo vodoravno pot na stran in nazaj, se mehko polkrožno razširijo, napadalno silo, ki bi se utegnila sprostiti ob tem gibu, obvlada. »Kaligrafija je glasba.« V resnici valovanje rok spominja na pot čopiča, tudi na ubrane zvoke. Ta sorodnost giba kaligrafa in kultiviranega bojevnika je kitajska duhovna dediščina, vpisana umetnici v genski zapis. Mimogrede, za kaligrafijo, tri tisoč let staro umetnost, ki jo poučuje na filozofski fakulteti, študentje potrebujejo kitajski papir, tuš in prišiljen kitajski čopič iz mehke ovčje ali trde volčje dlake, bodisi zmes obeh. »V kitajskem slikarstvu je pomembna praznina; ta gledalcu pride naproti, mu ponudi možnost sodelovanja v sporočilu, kar je v nasprotju z zahodnim slikarjem, ki popolnoma napolni ploskev.«

Turščina za možgane, svahili za šalo

Profesor na vrtajoča vprašanja o nenavadnosti svoje odločitve pred več desetletji, da se začne učiti jezika azijske velikanke, ki je tujce spuščala skozi priprta vrata, le nerad prizna, da so njegov govorni aparat in možgani naravnani na večjezičnost. Zdaj, ko je upokojen, mu bo vsakodnevno vsaj polurno ponavljanje in odgovarjanje elektronskemu jezikovnemu mentorju preprečilo ravnanje možganskih vijug, pojasni. Stopi k računalniku in vklopi program učenja turščine, s katero se spopada mesec in pol. Njegova izgovarjava je slišati zelo turško. Evropske jezike zna »kar v redu«, s tem misli na tekoč govor. Pogovorno obvlada tudi ruščino in poleg kitajščine še japonščino, »potem pa so jeziki, v katerih se zmenim praktične stvari. Recimo portugalščina, ki jo že malo pozabljam in jo bo treba obnoviti. Enako svahili, indonezijski jezik in moderno grščino.« Nekoč je v neki knjigarni v ZDA zagledal oddelek lingvističnih učbenikov in si rekel, da bi rad spoznal katerega od neevropskih jezikov. Roka mu je bolj po naključju segla k jeziku velike afriške kulture. »Učim se svahili,« je začudenim Američanom, malo za šalo, malo zares, odgovoril na vprašanje, kaj dela v prostem času. Spominja se, da je bil učbenik nepraktičen, zgolj slovnica, kar je pozneje v Afriki nadomestil v tednu dni. In še nasvet izkušenega poliglota: zgolj slišati jezik in ga nato govoriti, ni mogoče; treba se je naučiti slovnice, enostavne strukture in usvojiti nabor recimo dva tisoč besed, kar zadostuje za prvi nivo. Nato je jezik treba obnavljati. Sam jih zna deset, še toliko bi jih želel pripeljati do uporabne stopnje.

Povrnimo se h kitajščini. Zakaj ga je pot vodila prav na Kitajsko? Že med študijem na ekonomski fakulteti ga je vleklo v makroekonomijo, zanimal ga je razvoj nerazvitega dela sveta. Razmere v južni Aziji so bile brezupne, kot zanimiva alternativa se mu je ponujala Kitajska. O njej so vedeli toliko, kolikor je dovoljevala njihova učinkovita režimska propaganda. Z japonologom dr. Andrejem Bekešem sta se začela učiti japonščino. Po kakem letu dni sta ugotovila, da bi se bilo zanimivo ukvarjati tudi s kitajščino.

Radijska studia za doktorat

Nabral si je učbenike, predvsem ruskega in ameriške, ter magnetofonske trakove, kar je pač v začetku sedemdesetih let bilo na razpolago. Predvsem ga je zanimalo, ali se bo kitajščine lahko naučil sam. Diplomat Vlado Šestan, ki je ta jezik obvladal pogovorno, mu je odstopil slovarje. Po prvem letu študija v Nanjingu je doma prek Slovenskega orientalističnega društva začel širiti jezik in hkrati navezal stik s Filozofsko fakulteto, kjer je ustanovil najprej lektorat, nato pa se čez dve leti, leta 1980, še enkrat vrnil na Kitajsko, da bi zbral gradivo za doktorat. Njegov zagovor se konča z anekdoto; mentor iz Beograda je umrl in Mitja zagovora ni opravil, dokler ni na FF začel ustanavljati oddelka za sinologijo. Takrat je končno našel primernega profesorja na praški univerzi, ki je obvladal slovanske jezike in razumel slovenščino. Zagovor o ekonomski zgodovini dinastije Ming je opravil kar iz studia RTV v Ljubljani v studio v Pragi, kjer je sedel praški profesor. Takega zagovora doktorata do takrat še ni bilo. Kot profesor je na oddelku spretno prepletel svoje znanje zgodovine in makroekonomije; študentom je približal vidike kulture in verstev, ki dopolnjujejo klasičen pristop k zgodovini in jo pojasnjujejo bolj kompleksno.

Huiqin in Castiglione

Imela je srečo, reče njen mož. Kajti maturirala je v letih proti koncu kulturne revolucije, ko se je za dve leti na položaj podpredsednika vlade vrnil Deng Xiaoping, rehabilitirani voditelj, ki je sprostil trdoto režima. Vplival je na razvoj šolstva in dal priložnost sposobnim kadrom. Huiqin, rojena leta 1955 v Nantongu, je po maturi lahko ostala na srednji šoli kot učiteljica. To pomeni, da ji ni bilo treba za dve leti oditi na delo na deželo, kakor je zapovedovala kulturna revolucija. Še preden se je spet zgodil politični preobrat, se ji je uspelo vpisati na univerzo. Vedeti je treba, da je bil pred tem dolga leta študij humanističnih in družbenih ved zaprt, potekali so le tehnični študiji. Huigin Wang, umetnosti in ustvarjanju predana že od otroštva, je sprejemni izpit za študij likovne umetnosti na pedagoški univerzi v Nanjingu opravljala med osem tisoč kandidati. Toliko se jih je namreč nabralo, ko so dali priložnost desetim generacijam, za katere prej študij humanistike in umetnosti ni bil mogoč. In na šolo, ki je bila protestantskega izvora in najstarejša na Kitajskem, ji je uspelo priti v izbrani trideseterici. Zahodno umetnost je v Prepovedano mesto, petstoletno cesarsko rezidenco, v katero so smeli vstopiti samo izbranci, pred tristo leti uvedel milanski slikar in jezuit Giuseppe Castiglione. Bivanje tam mu je omogočilo razviti poseben slikarski slog: združil je zahodno in kitajsko slikarstvo. Vzpostavil je šolo, ustvarjal na svilo in papir ter prepričal cesarja Kangxiija, ki se je zanimal za zahodno znanost in umetnost, čeprav ni maral oljnih barv, češ da potemnijo. Sta ga pa navdušila zahodnjaško realistično upodabljanje in pestrost barv. Castiglione je po svoje postal večno spokojen, namreč, nadel si je ime Lang Shining (večna spokojnost v prevodu). Ponotranjil je kitajsko estetiko, kakor Huiqin napiše v slikanici Slikar v Prepovedanem mestu, in ji pridal zahodni način upodabljanja. Postal je glavni slikarski mojster na dvoru. Huiqin pa je postala združevalka dveh kultur, dveh umetnostnih sistemov, kar še najlaže izživi, ko svojo umetnost združi s katerim od slovenskih slikarjev v skupnem projektu: recimo z Markom Mandičem, Živkom Marušičem ali Zoro Stančič.

Z lesorezom na ljubljanski bienale

Spoznala sta se v Nanjingu. On ji je pozneje, leta 1983, omogočil, da je na grafičnem bienalu razstavila lesorez z motivom figuralike. Prvo je v Slovenijo torej prišlo njeno delo. Mitja je tako dobro govoril jezik, povzame ona spomine na njuno prvo obdobje, da ji je pomagal tudi pri učenju angleščine. In potem sta si začela želeti, da bi se mu pridružila v Sloveniji. A to še zdaleč ni bilo tako preprosto; da bi slikarka, ki je bila na neki način privilegirana, saj je lahko opravila študij, s svojim znanjem in sposobnostmi kar odšla iz države. Nikar podrobnosti, reče on, a ona se upre, češ te so zanjo pomembne, so refleks pomembnega dela kitajske zgodovine. Morda z njimi podoživi že pozabljeno bolečino, ko se je bilo treba odločiti ter zapustiti varno domače okolje in oditi za ljubeznijo nekam, kjer bo doživela kulturni šok. »Bala sem se, da bi moji domači čutili posledice, kar je bilo tako značilno v času kulturne revolucije. Mama je jokala in rekla: misli na brata in sestro.«

Prvič se je uradni postopek za dovoljenje vlekel tri mesece, kar je Hui­qin psihično zlomilo. »Pisal sem na mnoge uradne ustanove in opozarjal, kako neprimerno vodijo primer. Iz province so pritiskali na lokalno vodstvo, na policiji so se izgovarjali, da ima njene dokumente šola, ki bi tudi morala izdati dovolilnico.« »To so bili zame težki koraki, ta odločitev, zato sem imela leto za premislek. Čas pokaže in je pokazal – najina skupna želja ni minila. V tem času sem zase zbrala moč, da začnem novo življenje.« Slovensko se je učila na tečajih, saj sta zakonca med sabo govorila kitajsko. Njemu je prišlo še kako prav, muzajoče se prizna, njej sta slovenščino pomagala izboljšati otroka, ko sta začela govoriti in nato hoditi v vrtec. »Slovenščina je težka, še danes ponoči sem sanjala v kitajščini. Brati mi ni problem, zlasti časopise vsak dan pregledam in sledim kulturnim stranem. Vaše Nedelo je zelo sočno branje.« V Ljubljani je na akademiji dokončala še študij na grafični special­ki in se izpopolnjevala na slikarski specialki.

V fokusu makroekonomija

Z izidom Zgodovine Kitajske se je zanj končalo neko obdobje. »Ciklus kitajske zgodovine sem tako rekoč absolviral, v mojem fokusu pa sta zdaj trenutna globalna in ekonomska situacija Kitajske, ki postajata tako pomembni.« Od leta 1980 sodeluje na konferencah Evropske zveze za kitajske študije, avgusta bo tako v Sankt Peterburgu predstavil referat o analizi cikličnih gospodarskih gibanj na Kitajskem, ki je na svetovnem prizorišču zelo pomembna igralka. Dr. Sajetu se dogajanje kaže kot nepredvidljivo in zelo zapleteno, zunanji opazovalec to bolj malo razume, je prepričan, pa tudi, da tako nenavadnih razmer še ni bilo. Ob koncu svoje knjige – je sicer avtor več knjig o sodobni Kitajski, soavtor in urednik knjige o sodobni Kitajski ter monografije o slovenskem astronomu Hallersteinu, ki je živel v Prepovedanem mestu – pride do odgovora Kitajske na svetovno finančno krizo, povsem zadnje poglavje govori o procesih na izziv globalizacije. »Sam odgovor na krizo je bil v redu, od tam naprej pa so preveč počasni. V svoji knjigi nakažem, kaj vse bodo morali še reševati, da bodo prestrukturirali svoje gospodarstvo, kajti model razvoja, ki je uspešno deloval 30 let, se je izčrpal. Njihova naravnanost k izvoznemu gospodarstvu se bo morala obrniti k domači porabi. Domači trg bi moral postati motor dinamičnega razvoja za naslednjih 20 ali več let. Tega potenciala pa ni tako preprosto izvabiti, kajti socialne razlike so se preveč povečale, domači trg pa potrebuje srednji razred. Hkrati je treba vzpostaviti oziroma okrepiti sistem zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Zdaj Kitajci varčujejo za nujnosti, kot so šolanje otrok, poroka, starost, bolezen … Trend povečevanja razlik jim je sicer uspelo ustaviti, ni pa jim ga še uspelo obrniti, tako kot je recimo Braziliji ali Indiji.«

Zgodovina in umetnost

Mitja Saje pravi, »jaz poznam kitajsko kulturo, ona se poskuša živeti v slovensko; tako vzpostavljava mostove. Huiqin v Slovenijo vabi kitajske slikarje in našim omogoča razstavljati na Kitajskem.« Tudi slikanici Giuseppe Castiglione, slikar v Prepovedanem mestu ter Ferdinand Avguštin Hallerstein, Slovenec v Prepovedanem mestu – za slednjo je prejela nagradi Kristine Brenkove in zlato hruško – govorita o mostovih. »Tako tudi sama iščem svojo identiteto Kitajke v Sloveniji.« Umetniku je lažje prebroditi kulturni šok, sta prepričana, kajti nima toliko omejitev; svet umetnosti je univerzalen. »Ko sem delala z Živkom Marušičem, sem videla, kako se pri naju obeh giblje najina meja in kako ju združiva.«

»Pred kratkim sem razmišljala, kako zgodovina časa vpliva na moje slikarstvo. Mitja deluje zelo duhovno, kot umetnik. Sama sem slaba ekonomistka, kar je za umetnika dobro.« »Ne morem se imeti za podjetniškega ekonomista, iz študija ekonomije sem pobral samo meni zanimive stvari. Makroekonomija je kot podaljšek moje splošne izobrazbe, ki pa v tem svetu pride še kako prav.«