Žiga Pirnat: Za uspeh v Hollywoodu moraš ubrati svojo pot

Mladi slovenski skladatelj in aranžer v Los Angelesu sodeluje pri projektih zvezdnikov, kot sta Andrea Bocelli in Barbra Streisand.
Objavljeno
17. december 2017 11.00
Posodobljeno
17. december 2017 11.00
Helena Kocmur
Helena Kocmur

 

V Hollywood se samo iz ZDA vsako leto stekajo ogromne množice nadarjenih mladih, ki bi si želeli pisati glasbo za film.

Potem ko je v Sloveniji diplomiral na dveh fakultetah in pridobil magisterij iz ekonomije, se je zdaj 33-letni Žiga Pirnat odpravil še na študij filmske glasbe v ZDA. V Los Angelesu, kjer preživi večino časa, je sodeloval pri aranžiranju glasbe za zvezdnike, kot sta Andrea Bocelli in Barbra Streisand. Prav zdaj se skladatelj in aranžer lahko pohvali še z enim uspehom: soustvarjanjem božičnega albuma violinistke Lindsey Stirling Warmer in the Winter, ki se je prebil na vrh ameriške lestvice Billboard.

Kakšna je bila vaša vloga pri albumu božičnih pesmi Lindsey Stirling?

Pri njem sem sodeloval s Chrisom Waldnom, enim najboljših aranžerjev in skladateljev tukaj, ki me je tudi povabil k projektu. Moja naloga je bila, da sem klasične božične skladbe priredil po Lindseyjinih željah in za orkester napisal čisto nove verzije. Potem ko smo še nekaj časa usklajevali spremembe in popravke, smo na koncu vse skupaj posneli v živo s simfoničnim orkestrom.

Gre pri Lindsey za nekakšno novo Vanesso Mae?

Tako je. Priznam, da je pred tem projektom nisem dobro poznal. Ko pa sem jo denimo omenil svoji mlajši sestri, jo je takoj in z navdušenjem prepoznala (smeh). Znane so zlasti njene radijske uspešnice, kot sta Crystallize in Radioactive, ter njeno sodelovanje v televizijskih tekmovanjih. Med drugim je bila pred leti v četrtfinalu izbora ameriških talentov, to jesen je nastopila še v enem zelo gledanem šovu, Ples z zvezdami, v katerem je s plesalcem v finalu končala na drugem mestu. Vse to zagotovo še dodatno prispeva k temu, da so njeni albumi tako uspešni. Je tudi zelo dejavna na družbenih omrežjih, na YouTubu ima na primer njen kanal dve milijardi ogledov, kar je ogromno. Z objavljanjem videoposnetkov in svojih koreografij z violino je tudi zaslovela. Priljubljena ni le v ZDA, temveč tudi v Evropi, kjer je do zdaj osvojila več platinastih plošč.

Album božičnih pesmi Lindsey Stirling Warmer in the Winter se je povzpel na sam vrh ameriške Billboard lestvice.

Foto: lindseystirling.com

Njen božični album je izjemno uspešen na ameriških lestvicah.

Drži. V ZDA v okviru vodilne lestvice Billboard obstaja celo kategorija najboljših prazničnih albumov in na njej se je album uvrstil na sam vrh. Prav tako v kategoriji klasičnih albumov. Je sicer malo nenavadno, da so ga uvrstili tudi med klasične albume, po drugi strani pa je vendarle posnet s simfoničnim orkestrom, česar ne naredi vsakdo. Med vsemi albumi je po prodaji trenutno na 22. mestu, a se mi zdi, da utegne v dneh pred božičem skočiti še više.

Kolikšna je možnost, da v poplavi zimzelenih božičnih pesmi nastane nova uspešnica?

Možnosti nedvomno so. Tudi na plošči Lindsey Stirling so tri izvirne skladbe, ki jih je soustvarila sama, in deset predelav klasičnih uspešnic. Pogosto se pojavi kakšna nova uspešnica. Ena novejših je denimo All I Want for Christmas (Mariah Carey, 1994, op. p.), ki je postala ena najbolj priljubljenih božičnih skladb.

Kako pa se je sploh začelo vaše sodelovanje?

Povabila me je Lindseyjina ekipa, in sicer Chris, s katerim sva v preteklosti že sodelovala, med drugim pri albumih Andree Bocellija, Barbre Streisand in Josha Grobana. Poleti me je poklical, češ da sam ne zmore vsega, in me prosil za pomoč. Najprej je bilo mišljeno, da prevzamem le eno skladbo, potem pa jim je bilo moje delo tako všeč, da so me angažirali za več skladb.

Ste povezave, ki so vas pripeljale do teh priložnosti, dobili med študijem na bostonski univerzi Berklee?

Morda posredno na začetku. Po študiju sem se za nekaj časa preselil v Los Angeles. K prvemu večjemu projektu, pri katerem sem sodeloval, me je kot asistenta povabil nekdanji profesor, ki je bil takrat v vlogi aranžerja. Ker je bil sam v Bostonu, jaz pa v Los Angelesu, sem moral v studiu na kraju samem poskrbeti za nekatere večje popravke orkestrske partiture. Producent mi je takrat dejal: odlično, s tabo bomo pa še delali. Tako nekako se je začelo, potem pa sem počasi začel dobivati klice drugih agentov in producentov. V teh krogih veliko komunicirajo med sabo.

Če se vrneva k vaši poti v Los Angeles. Sprva ste študirali vse kaj drugega kot glasbo. Kaj vse ste končali v Sloveniji?

Najprej sem diplomiral iz mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, že med tem študijem pa sem se vzporedno vpisal še na primerjalno (indoevropsko) in slovansko jezikoslovje na Filozofski fakulteti. Jeziki so bili takrat bolj za dušo, ker je bila moja prva zaposlitev na zunanjem ministrstvu. Zato je trajalo kar nekaj časa, da sem spisal diplomo, sploh ker sem medtem opravljal tudi izredni magistrski študij na Ekonomski fakulteti.

Za Berklee pa sem se odločil bolj tako … Zdelo se mi je, da so to neuresničljive sanje. A sem si rekel, vsaj na avdicijo lahko grem, saj me tako ali tako ne bodo sprejeli, pa tudi šolnina je bila tako visoka, da si je niti v sanjah ne bi mogel privoščiti. Mislim, da je Berklee eden najdražjih kolidžev v ZDA, nedosegljiv za povprečen slovenski žep. Potem ko sem bil sprejet na avdiciji, pa so mi ponudili visoko štipendijo, nakar sem dobil štipendijo in donatorja še v Sloveniji in se je nekako izšlo.

Koliko let ste študirali glasbo?

Ker sem izbral dve smeri – filmsko glasbo ter sodobno kompozicijo in produkcijo –, naj bi študij trajal pet let. Vendar sem pohitel, ker se mi res ni dalo več v nedogled študirati (smeh). Številne izpite sem opravil sam, ne da bi hodil na predavanja, tako da sem študij končal v dobrih treh letih.

Ste imeli formalno glasbeno izobrazbo že pred vpisom na univerzo Berklee?

Imel sem končanih deset razredov nižje glasbene šole iz klavirja in nauka o glasbi.

Kako pomembna odskočna deska za kariero je takšen študij, glede na to, koliko že uveljavljenih skladateljev, aranžerjev, režiserjev je med predavatelji?

Študij na Berkleeju ti nedvomno omogoči dostop do profesorjev, ki niso vešči samo teorije, temveč so delali tudi v industriji in imajo torej izkušnje iz prakse. Zdi se mi, da je prav ta poudarek na praktičnem vidiku in uporabnem znanju razlika glede na slovenski visokošolski sistem. Tudi moj študij filmske glasbe se je osredotočal na konkretno delo v studiu, kjer se na snemanju drago plačuje več deset ljudi, zato je pomembna vsaka minuta njihovega časa in mora biti vsaka stvar vnaprej vrhunsko pripravljena. Naučijo te stvari, ki niso napisane v nobeni knjigi in nimajo zveze s teorijo, v praksi pa pomenijo zelo veliko. Po drugi strani sem sam včasih prav zato pogrešal malo več teoretičnega znanja, ki ti da neko globino. Dobil sem veliko znanja o praksi, kar zadeva teorijo, pa sem in še vedno moram veliko študirati sam, saj nas preprosto niso »prisilili« k tako poglobljenemu študiju teoretičnih vsebin kot v Sloveniji. Zato sem vesel, da sem – sicer na drugem področju – znanje pridobival tudi v domovini.

Glede na to, da ste študirali tudi filmsko glasbo, si verjetno želite sodelovati pri kakšnem filmu?

Seveda, čeprav sem trenutno v drugih vodah. Hkrati pa me pri filmski industriji malo moti dejstvo, da se tam ogromne količine glasbe piše kar po tekočem traku, saj jo je večinoma treba napisati, posneti in »zmiksati« v izjemno kratkem času. Za podrobnosti in pretiran perfekcionizem preprosto ni časa, kar se večkrat pozna pri kakovosti. Poleg tega, kot je najbolje povzel eden mojih profesorjev na fakulteti, pri filmski glasbi v prvi vrsti ne gre za glasbo, temveč za sliko. Velika večina mojih sošolcev je želela pokazati, kako znajo orkestrirati, kakšne epske kompozicije znajo napisati, ampak … če glasba ni podrejena sliki, lahko z njo celo motiš dogajanje na zaslonu. Sprijazniti se moraš, da je glasba v drugem planu in da se je treba prilagoditi filmu. Če ti uspe narediti glasbo, ki bo delovala tudi samostojno in na visoki ravni, odlično. Vendar to ni glavni cilj in namen najuspešnejših skladateljev filmske glasbe tu. Glasba mora predvsem podpirati film, se mu podrediti, morda dodati še kako razsežnost, nikakor pa motiti, odvračati pozornosti ali biti celo v nasprotju s sporočilnostjo filma. Ker je glasba v ozadju, tudi ni treba, da je vsaka zadeva odigrana, zmiksana, obdelana popolno, tako kot pri kakšnem albumu, pri katerem je glasba v prvem planu in se ukvarjamo z najmanjšimi podrobnostmi.

Kako težko je v Hollywoodu uspeti kot skladatelj ali aranžer filmske glasbe. Kako je sploh mogoče priti v ta krog?

Zagotovo ni lahko, predvsem zato, ker je tu ogromno nadarjenih ljudi in precej manj dela. Težava v filmski glasbi, kakor mi pripovedujejo zadnja leta, je tudi, da je razred srednje plačanih skladateljev nekako izginil. Imamo nekaj najbolj plačanih in iskanih skladateljev, kot so na primer Hans Zimmer, Alexandre Desplat, Michael Giacchino, še vedno tudi John Williams. Srednje ravni potem skoraj ni več, je pa veliko filmskih projektov, pri katerih so skladatelji borno plačani za veliko količino vloženega dela.

Poleg tega samo Berklee vsako leto na trg »izstreli« skoraj tisoč diplomantov, med katerimi je kakih sto diplomantov filmske glasbe. Če prištejemo še vse druge šole, se v Hollywood samo iz ZDA vsako leto stekajo ogromne množice izjemno nadarjenih mladih ljudi, ki bi si želeli pisati glasbo za film. Veliko jih je že tukaj … Ravno včeraj sem spoznal diplomanta Berkleeja, ki je v Los Angelesu že 16 let in se ves ta čas trudi prodreti. Zdaj spet išče zaposlitev kot asistent skladatelja. Torej delovno mesto, na katerem nisi podpisan pod noben izdelek, saj gre – če že – kvečjemu za t. i. ghost writing. Poleg pomoči pri glasbi naloge asistenta večino časa vključujejo kuhanje kave, nakupovanje sendičev, organizacijo sestankov ... Marsikdo zmotno misli, da bo kot asistent nekega velikega skladatelja potem še sam dobil takšno mesto. Prinese pa tako delo vsaj nekoliko bolj stabilen, čeprav nizek vir prihodka.

Veliko ljudi me vpraša, kaj je formula za uspeh v Hollywoodu. Odgovor je, da ni nekega splošnega recepta. Vsak mora najti svojo pot. Moja je na primer čisto drugačna od poti drugih uspešnih kolegov, ki sem jih spoznal tukaj. Vsak mi je zaupal drugačno, čisto svojo zgodbo.

Kakšna bo vaša nadaljnja pot, kaj si najbolj želite?

Želim si še naprej pisati glasbo, aranžirati, tudi producirati. Nekaj takih celovitih projektov sem že imel in na enega med njimi sem še posebno ponosen. Gre za Ann Hampton Callaway, džez pevko iz New Yorka. Lani sem produciral njen singel At the Same Time, ki je odlično izpadel. S tisto skladbo sicer nismo naskakovali glasbenih lestvic, tako kot zdaj z Lindsey, vendar je bila zame odlična referenca, saj smo z dokaj majhnim proračunom naredili odličen simfonični singel.

S Herbom Alpertom in Chrisom Waldnom v studiu Capital Records. Foto osebni arhiv Ž. P.

Lani sem v studiu Capital Records delal tudi z legendarnim trobentačem Herbom Alpertom, ena od skladb, pri kateri sem sodeloval, je letos celo nominirana za nagrado grammy za najboljši aranžma. Zdaj produciram skladbo mlade, komaj 15-letne pevke Laure Bretan, ki je bila finalistka enega od tukajšnjih številnih šovov talentov in je na noge spravila tudi pregovorno strogega Simona Cowella. Kot aranžer trenutno sodelujem s Humbertom Gatico, ki je eden največjih producentov tukaj, saj je prejemnik 16 grammyjev in med drugim producent Celine Dion, Andree Bocellija, Michaela Bubbleja ...


Živite v Los Angelesu ali pridete tudi kaj v Slovenijo?

Zadnje leto sem več v Los Angelesu, ravno prihodnji teden pa grem spet domov, čez praznike. V Slovenijo sicer prihajam bolj zaradi posameznih projektov, letos denimo zaradi Dni slovenske zabavne glasbe in Evrovizije, kamor sem šel z Omarjem Naberjem …

To ni bila vaša prva izkušnja na Evroviziji. Pred leti ste imeli nekakšno irsko-romunsko zgodbo. Za kaj je šlo?

To je bilo leta 2008, ko sem bil še čisti začetnik. Z Majo Slatinšek sva skupaj napisala pesem, nad katero sva bila oba navdušena, vendar je komisija ni sprejela na Emo. Bila sva precej razočarana, zlasti Maja, ki je bila takrat že uveljavljena glasbenica. Predlagal sem, da poskusiva še kje drugje. Kolegi so mi sicer zatrjevali, da ni možnosti, da bi se uvrstili na tuje nacionalne izbore, denimo na irskega, saj tam še nikoli niso sprejeli tujca. S sedmimi zmagami je bila Irska poleg tega še vedno najuspešnejša država na Evroviziji. A vseeno sva poskusila in zgodilo se je, da sva bila najprej sprejeta v Romuniji in potem še na Irskem, med šest finalistov. To je bilo prvič v zgodovini Irske, da se je neki neirski izvajalec uvrstil na njihov nacionalni izbor pesmi. Končala dva sicer na drugem mestu, a roko na srce niti nisva pričakovala, da bova zmagala, za naju je bilo pomembno že to, da sva prišla tako daleč. To je bil po svoje zagon moje profesionalne kariere, prej je bila glasba bolj hobi.

Pesem Omarja Naberja, pri kateri ste sodelovali z aranžmajem, se ni uvrstila v polfinale izbora Evrosonga. Malo za šalo, malo zares: ali mislite, da bo Slovenija kdaj zmagala?

Uh, to je odvisno od veliko dejavnikov. Mislim, da je imel Omar letos odlično skladbo, da je izvrstno odpel, tudi po vajah je nenadoma poskočil na stavnicah, vendar se na koncu ni izšlo. Prepričan sem, da njegova končna uvrstitev ni bila najbolj realna. Naredil sem analizo, ki je pokazala, da se je povprečno uvrščal nekaj mest bolje, kot se je pokazalo na koncu. A v drugi polovici lestvice države prejemajo majhno število točk in se seveda pokažejo tudi drugi dejavniki, ki hitro spremenijo vrstni red.

Portugalski uspeh letos je po drugi strani dokaz, da lahko tudi Slovenija nekoč zmaga. Marsikdo je Omarju očital, da je bila njegova skladba zastarela – če to drži, je bila potem zmagovalna portugalska prastara (smeh). A se je prav z njo pokazalo, da slog, »zastarelost« in podobno ne vplivajo veliko, če se skladba dotakne ljudi. In portugalskemu predstavniku Salvadorju Sobralu je to z njegovo izvedbo in skladbo nedvomno uspelo. Nekaj je pripomogel tudi kontrast – slišali in predvsem videli smo približno 40 skladb z bujno scenografijo, lučmi, učinki, koreografijami, Salvadorja po so umaknili na tisti mali oder med občinstvo, v intimo, brez nepotrebnih dodatkov, tako da so ljudje lahko slišali in čutili le glasbo.

Že nekaj let delujete v LA. Kako bi ocenili razliko med slovenskim in ameriškim glasbenim okoljem, tudi glede na to, da ste tam novinec, prišlek?

Obe okolji sta zelo specifični in se precej razlikujeta. V Sloveniji je zelo majhen trg, majhna skupina ljudi, nekatere stvari niso primerno urejene. Težko je preživeti samo z glasbo, saj zelo malo ljudi zasluži dovolj samo z nastopi. Večinoma morajo za preživetje zraven početi še druge stvari, kar se hitro pozna pri profesionalnosti in kakovosti. V ZDA uspešni glasbeniki lahko živijo samo od glasbe in za njo – vse je podrejeno temu, da z glasbo služijo kruh. Profesionalizacija je tukaj izjemna. V en sam projekt snemanja v studiu je vključenih ogromno ljudi. Ena oseba je zadolžena samo za oblikovanje not, nekdo drug poskrbi, da vsak dobi pravilne parte, spet tretji je predstavnik glasbenega sindikata, ki poskrbi, da se čas snemanja ne preseže niti za minuto … Vloge so porazdeljene in vsak je strokovnjak na svojem področju. Hkrati je pred vrati množica talentov in pritisk, da moraš svoje delo opraviti vrhunsko in, kar vedno znova poudarjam, da znaš delati v kolektivu. Če tega ne znaš, če si, kakor pravijo Američani, »pain to work with«, nekorekten, neprofesionalen ali vse spravljaš ob živce, bodo preprosto poklicali koga drugega, ne glede na to, kako briljanten aranžer, skladatelj, pevec si. V vrsti namreč čaka 300 drugih nadarjenih glasbenikov, ki bi naredili vse, da bi delali na tvojem mestu.

Bi vi lahko rekli, da lahko že preživite s svojo glasbo?

Trenutno da – potrkam na les. Moje delo je pač svobodnjaško, torej povezano s projekti. Poleg tega so življenjski stroški v Los Angelesu neprimerljivo večji kot v Sloveniji.

V Los Angelesu bo za božič, kažejo napovedi, nekje okrog 25 stopinj. Ali znajo kljub temu, da je skoraj poletje, pričarati božične praznike?

Tu se božično vzdušje začne že 1. novembra, ko v trgovinah snamejo okrasje za noč čarovnic in ga zamenjajo z božičnim. Trudijo se pričarati praznike, povsod se vrti božična glasba. Vendar sam, če že ni snega, pogrešam vsaj nižje temperature, občutek, da je zunaj zima, da greš lahko nekam na topel čaj, vročo čokolado. Tukaj pa tega ni. Lanski december je bil sicer malo hladnejši, zunaj je bilo ponoči nekajkrat okrog 12, 10 stopinj, kar zaradi načina gradnje hitro pomeni, da je tudi znotraj le kakih 15 stopinj, če ne vključiš ogrevanja. Letos je precej topleje – še konec novembra je bilo na primer čez dan 35 stopinj, zdaj pa so pritisnili še močni vetrovi in z njimi požari …

Mislim sicer, da se Los Angeles za božične praznike kar izprazni. To je namreč mesto priseljencev. Med ljudmi, ki jih poznam, je morda pet odstotkov takih, ki so rojeni tu, večina je zgolj na delu, njihove družine so drugod. Los Angeles je namreč mesto, ki je zraslo za zabavno industrijo, česar niti ne skriva … Eden mojih profesorjev je rekel, da se je še po 20 letih življenja tukaj počutil kot turist, kar je zelo dober opis.

Kje pa se vi vidite v prihodnosti? Boste ostali tam?

Za zdaj še ne vem. Po naravi sicer nisem spontan, rad načrtujem vnaprej, ampak sem se tokrat odločil, da bom počakal in videl, kaj prinese čas. Zdi se mi, da glede na svoje prejšnje študije lahko izkoristim še svoje drugo znanje. Pred leti sem na primer v okviru Strateškega foruma Bled organiziral okroglo mizo na temo glasbe v mednarodnih odnosih oziroma glasbene diplomacije, kar je zelo zanimiva tema. Američani so to zelo uspešno počeli, ko so na primer v času hladne vojne svoje najboljše džez glasbenike pošiljali nastopat po svetu in tako širili ameriško kulturo, miselnost in interese. V zadnjih letih so na Bližnji vzhod pošiljali hip hop glasbenike in raperje – to je eden od načinov, ko se pokaže moč glasbe kot mehke moči (»soft power«). Predvsem pa imajo glasbeniki, kot so Lindsey, Andrea Bocelli in drugi, veliko prepoznavnost in moč v svetu ter zato lahko vplivajo tudi na agendo v mednarodnih odnosih in opozarjajo na pomembne teme. To je denimo eno od zanimivih področij, na katerih bi nekoč rad uporabil svoje neglasbeno znanje.

Se vam zdi, da boste imeli kdaj priložnost vse svoje znanje – mednarodne odnose, jezike, ekonomijo, glasbo – združiti v svojem delu?

Vse to lahko uporabiš tako ali drugače ... Znanje na področju glasbe in mednarodnih odnosov ter seveda tudi ekonomije (smeh) že uporabljam, podobno je z jeziki. S temi se sicer še naprej ukvarjam tudi akademsko, saj trenutno, sicer bolj počasi, pišem doktorsko disertacijo iz jezikoslovja na ljubljanski filozofski fakulteti. Kako zelo uporabno je lahko v vsakdanjem življenju znanje na področju primerjalnega jezikoslovja, lahko pokažem prav na primeru svojega bivanja v Los Angelesu. Mislim, da sem se med študijem učil kakih 12 jezikov, a nikoli špansko. Tukaj španščino srečaš na vsakem koraku – špansko govoreča je že dobra tretjina prebivalcev in marsikdo med njimi ne govori angleško. Sam španščino zaradi svojega študija brez težav razumem in se tudi sporazumevam z enojezičnimi govorci. To je posledica študija primerjalnega jezikoslovja, kjer se naučiš, kako se jeziki razvijajo skozi zgodovino, kako so si podobni, sorodni ter kako in zakaj se razlikujejo. Ker poznam latinščino ter sem se učil italijanščino in francoščino, mi ni težko razumeti španščine oziroma lahko obliko nekaterih besed celo predvidim sam. Podobno velja denimo za perzijščino, s katere govorci se veliko srečujem na Beverly Hillsu.

Zagotovo imate zaradi vseh projektov kar natrpan urnik. Kako je videti vaš delovni dan?

Drži, je zelo natrpan. Ko je na vrsti delo, največkrat ni prostih sobot in nedelj. Hkrati je večkrat znan le rok, delaš pa sam doma, kjer te nihče ne priganja. Torej se je treba znati disciplinirati, kar ni vedno najlaže. Večkrat to pomeni, da začnem zjutraj in delam ves dan, morda s kakim krajšim premorom, in potem pozno v noč. Včasih kar pogrešam strukturiran delovni čas, ko morda kdaj narediš kakšno naduro, sicer pa greš vsak dan po osmih urah lahko domov in do naslednjega dne pozabiš na službene zadeve.

Kdaj pa se vam potem uspe ukvarjati še z disertacijo?

Trenutno mi pravzaprav ne uspeva najbolje (smeh). V prostem času se prebijam skozi stare vire in intervjuje, ki sem jih posnel na terenu. V disertaciji namreč preučujem zgodovino vasi Gameljne in Rašica s pomočjo jezikoslovnega in rodoslovnega gradiva. Tako da prepisujem, transkribiram in analiziram. Počasi, to je bolj za dušo ...