Ideje za zimske izlete v prostih prazničnih dneh: med lučkami in škrati

Prazniki so se letos nanizali tako, da je pred nami lepo število prostih dni, pa tudi božično-novoletne počitnice, torej kar precej časa, ki ga je fino zapolniti s kakšnim izletom. Napaberkovali smo nekaj ne preveč visokoletečih idej, morda koristnih za zimske dneve, ki so sicer kratkega veka, a prav v tem času tako rekoč povsod osvetljeni z lučmi.

Rakitna, pa čeprav ni snega

Prebivalci od nekdaj priljubljene Rakitne morda ne bodo prav zadovoljni, če bomo tja poslali dodatne po naravi hrepeneče izletnike, pa vendar se je kraju, ki kraljuje na najviše ležečem kraškem polju pri nas, težko izogniti. Tam je sveže poleti, še posebno pa pozimi, kjer je – če je že kje blizu Ljubljane najti kaj snega – tudi belo. V dneh, ko zapade sneg, se tja zgrne množica sankačev, domačini se često pridušajo zaradi zaparkiranih cestišč, zato je smiselno parkirišče poiskati ob jezeru, sicer najbolj prepoznavni točki v tej vasi z okoli 700 prebivalci in neznano koliko vikendaši. Jezero, če je le dovolj hladno, zaledeni in se spremeni v drsališče, a previdnost velja. Opozorilne table pravijo, da gibanje po zaledenelem jezeru ni varno.

Ob jezeru se sicer začenja pot rakiškega jambora, posvečena eni od priljubljenih zgodb, povezanih s krajem. Dogajala se je prav v tem času pred več kot 130 leti: decembra 1893 je kakih 30 domačinov z mogočnim deblom krenilo na pot proti Trstu, kjer so iz njega izdelali 64 metrov visok jambor za jadrnico slovenskega ladjarja Jazbeca. Pot rakiškega jambora je vendarle krajša, po njej hodimo le dobre štiri kilometre, podobno kot po gozdni in arheološki učni poti Rimski zid, ki se prav tako začne ob jezeru.

Dom na Krimu ob prvem letošnjem sneženju. FOTO: Karmen Markič

Za tiste, ki si želijo bolj konkretnega sprehoda, je na voljo Pentlja, krožna pot, ki se dotakne Rakitne. Dolga je okoli 80 kilometrov, razdeljena na 18 odsekov, vsak izmed njih ima kontrolni žig. In nikakor nazadnje: tisti, ki si želijo na Rakitno ter v meglo pogreznjeno Ljubljano z okolico uzreti zviška, se lahko odpravijo na dobrih 1100 metrov visok Krim. Če že v dolini ne bo snega, bo morda vsaj tam, zanesljivo pa vas v tamkajšnji koči čaka dobra postrežba.

Tipično zimsko, po novem z Ledeno Planico

Kranjska Gora pregovorno velja za kraj, kjer je zlasti v božičnem času mogoče doživeti pravljico – če je prava zima ali ne. Če ne drugje, je z umetnim snegom pobeljeno vsaj smučišče in morda bo kaj veselja tudi na tamkajšnjem sankališču. Vedno je lepo tudi okoli jezera Jasna ali Zelencev, še posebno če se sprehodimo.

A vi pa nič več ne smučate?

V tem času zna biti morda v Kranjski Gori gneča, a če bo le kaj snega, imajo ljubitelji teka na smučeh v tistem koncu dodatni razlog za veselje: v Planici in Ratečah so se vendarle dogovorili in premierno predstavili enotno vstopnico za tamkajšnje tekaške proge. Od letošnje zime je tako mogoče teči na smučeh z eno vstopnico tako v Planici in Tamarju kot v Ratečah, ne da bi kdo koga ustavil ali še kaj drugega, kot se je menda dogajalo v minulih letih. Trenutno je sicer urejena le trikilometrska proga za klasično in drsalno tehniko, ne pa tudi proga v Tamar (kamor se je sicer vedno lepo sprehoditi) in proga Planica–Ledine–Rateče. V centru Confine so prejšnji teden še urejali progo in bi morala biti v teh dneh nared.

Letos je končno na voljo enotna vstopnica za tek na smučeh v Planici in Ratečah. V Planici je sicer urejena samo trikilometrska proga. FOTO: Blaž Samec

Po novem je v Planici – tamkajšnji nordijski center je pred dnevi praznoval deseto obletnico – veliko drsališče. Ledena Planica, kakor so ga poimenovali, obsega 900 kvadratnih metrov, ponujajo tudi kerling, kegljanje na ledu in hokej na ledu za zaključene skupine. Drsališče bo odprto vsak dan od 10. do 20. ure, tam si je mogoče izposoditi drsalke in čelade, obljubljajo pa tudi čaj, kuhano vino, šmorn in domači jabolčni zavitek.

Planinsko polje in Haasberg

Kraška polja so čarobna v vsakem letnem času. V zadnjem letu smo se večkrat zataknili na Planinskem polju, ob reki Unici in na poteh ob tamkajšnjih travnikih, kjer je najti edino rastišče travniške morske čebulice v Sloveniji in kjer domujejo številne vrste ptic, med njimi ogroženi kosec. Planinsko polje ponuja številne možnosti za sprehode, tek, kolesarjenje, jahanje ter pozimi seveda drsanje. Obisk Planinske jame, kjer izvira Unica, je mogoč ob primernem vodostaju, pozimi samo po dogovoru.

Idilična škratovska štala pri dvorcu Haasberg.FOTO: Sonja Ravbar

Kdor se sprehaja v okolici Planine in si želi pokukati v Ravbarjev stolp, ostanek srednjeveškega Malega gradu, se mora prav tako najaviti. Na Planinsko polje zrejo tudi ruševine baročnega dvorca Haasberg (tudi Hošperk). Med njimi se sicer ni mogoče sprehoditi, a so ostanki mogočnih zidov impresivni in še vedno zgovorno pričajo o slavi, ki jo je nekoč uživala letna rezidenca rodbine Windischgrätz. Danes so njeni edini prebivalci par koz in osel, za katere skrbi Marko Milavec, ki živi v hiši, ki je nekoč prav tako pripadala posestvu, in skrbi za okolico gradu. Ob njem je škratova dežela, skozi katero popeljejo člani društva Škratovka, le poklicati je treba (041 778 118, skratovka.haasberg@gmail.com). Ob lepem vremenu ob koncih tedna odprejo kavarnico Pr' škratih in menda je v božičnem času še posebej čarobno.

Prvi Škocjan

Od kraških pojavov se je težko oddaljiti, še zlasti če ga ravno takrat obravnavajo šolarji. Pri teh je treba nujno omeniti Škocjan, a ne nujno tamkajšnje jame, ki so od leta 1986 vpisane na Unescov seznam svetovne dediščine, temveč tamkajšnjo učno pot. Sprehod se začne in konča pred informacijskim centrom v Matavunu, kjer dobite vse informacije o poti in značilnostih krasa. Pot je dolga približno dva kilometra in vzame manj kot uro, vodi pa okoli Velike in Male Doline z razgledi na globoke udornice, prepadne stene, ponikajočo Reko, katere šumenje nas ves čas spremlja, ob poti so brezna, ponori, globoke udornice, naravni most, vrtače – kakor bi se sprehajali po učbeniku o značilnih kraških pojavih.

Udornici Mala in Velika dolina sta med seboj ločeni z naravnim mostom, pod katerim se reka Reka v slapu izliva v jezero. FOTO: Park Škocjanske jame

Ob poti se razkrije tudi, kje je stal Valvasor, ko je upodobil ponorni del Reke, in kje baba Ančka kuha bob. Značilna meglica se lepo vidi z Micinega razglednika, od koder se spušča globok prepad. Nekoč so namreč odrasli otročad, da se ta ne bi potikala ob robu sten, strašili, da jih bo, če bodo hodili tja, vzela baba Ančka. Prav tista meglica je znak, da je tam in kuha bob. Del učne poti sta tudi J'kopinov in Jurjev skedenj v Škocjanu, kjer sta urejeni etnološka zbirka in zbirka odkrivanja in raziskovanja Škocjanskih jam.

Drugi Škocjan

V drugi Škocjan, tisti na Dolenjskem, nas je letos zapeljala želja, da bi se približali bobru, ne le tistemu v živalskem vrtu. V Sloveniji ima ta zanimivi graditelj svoj center sicer v Rogaški Slatini, a tokrat smo izbrali območje ob Radulji, kjer so uredili krajšo pot, ob kateri si je mogoče ogledati, kakšne jezove gradi bober – in kakšne lumparije zganja na tamkajšnjih poljih.

A tudi sicer je Škocjan lep kraj za postanek, pa tudi nedeljsko kosilo, denimo v tamkajšnji gostilni Marinič, katere čar ni le zgodovina, nanizana na steni v obliki dotedanjih lastnikov, ampak tudi to, da vsebino jedilnika še vedno izveš ob mizi in naročiš, kar je tisti dan na voljo. Škocjan je rojstni kraj znamenitega slovničarja Franca Serafina Metelka (1789–1860) ter misijonarja in raziskovalca Ignacija Knobleharja (1819–1858), zato na priimka in povezave z njima pogosto naletimo.

Ob Radulji v Škocjanu so uredili krajšo pot, ob kateri je mogoče izvedeti več o tamkajšnjem živalskem svetu, predvsem bobru. FOTO: Simona Bandur

Na robu naselja Zagrad je zeliščarski center z energijsko potjo Herbalium in gozdno knjižnico, sicer pa se je lepo popeljati po okoliških gričih, kjer se same po sebi razkrivajo zanimivosti. Škocjan je kot vsi drugi kraji praznično okrašen (vse do letos je imel sloves enega najlepše okrašenih krajev tamkajšnja vas Zavinek), 26. decembra pa pripravljajo v tamkajšnjem kulturnem domu praznični koncert, na katerem se bodo predstavili domači glasbeniki ob spremljavi Komornega orkestra Ljubljana (glasbeniki SNG Opera in balet Ljubljana) pod vodstvom dirigenta Igorja Švare.

Biser Pohorja

Že nekaj let, odkar so zimske pošiljke snega vse redkejše in decembra v dolinah največkrat zaman hrepenimo po pokrajini, prekriti s snegom, se je treba za pravo zimsko idilo odpeljati malo višje. Ena od priljubljenih točk je Rogla na Pohorju, ki pritegne predvsem s smučiščem, progami za tek na smučeh in sankališčem, a mi smo izbrali slikovito pot do Lovrenških jezer.

Največje visoko barje v Sloveniji in eno najpomembnejših v južni Evropi je posebej zavarovan del največjega slovenskega gozdnega rezervata. Nastalo je v ledeni dobi pred osem tisoč leti, sestavlja pa ga skupina več kot 20 jezerc.

A če je poleti pohod od Hotela Planja na Rogli do Lovrenških jezer le običajen daljši sprehod (krožna pot je dolga približno 15 kilometrov), primeren tudi za najmlajše, se v snegu lahko spremeni v precej bolj zahtevno pot. Takrat se z običajnih treh ali štirih ur, kolikor terja, lahko precej podaljša, zato morajo biti pohodniki pozorni na morebitne hitre spremembe vremena in se odpraviti na pot, ko je to najbolj stabilno, svetujejo. Nujna oprema so predvsem ustrezna pohodna in nepremočljiva obutev ter primerna oblačila. Sicer pa je pot v glavnem ravninska; višinske razlike je le za 270 metrov. Ob najvišje ležečem jezeru je tudi lesen razgledni stolp. Kdor si želi še sprehoda med drevesi, pa se lahko na Rogli sprehodi še po Poti med krošnjami, ki se je v tem času spremenila v Čarobni gozd.

Lov na Perkmandelčkov zaklad

Posebna pustolovščina na Idrijsko-Cerkljanskem, v kateri bodo uživali otroci in odrasli, je odprava v Antonijev rov v središču Idrije in lov na Perkmandelčkov zaklad. Perkmandlc je rudniški škrat, ki ne razlikuje med pridnimi in porednimi otroki, pač pa se, če ima dober dan, pokaže vsem. Zaradi omejenega števila mest se je treba na avanturo, namenjeno otrokom, starejšim od treh let, predhodno prijaviti.

Na Idrijsko-Cerkljanskem se vam obeta pustolovščina, v kateri bodo uživali otroci in odrasli. FOTO: Primož Hieng

V Centru za upravljanje dediščine živega srebra zagotavljajo, da bodo opazovanje, doživetje, občutenje in odkrivanje nekdanjega rudnika nepozabni. Otroci se seznanijo s pravim rudarskim delom, rešujejo naloge ter iščejo skriti zaklad. Ogledi za otroke so možni vsako soboto, nedeljo in praznik ob 14.30. Perkmandlc priporoča primerno obutev in oblačila, dobro voljo ter veliko radovednosti.

V Cerknem nikoli ni prezgodaj za pusta

Cerkljanska laufarija je pustni običaj, star več stoletij. Na pobudo domačinov so tradicijo po vojni obudili. Leta 2026 bo laufarija tako praznovala 70-letnico (ponovnega) delovanja. Da ne prehitevamo z namigom za izlet, dokazuje podatek, da se pustni čas v Cerknem začne že prvo nedeljo po novem letu, ko se po maši na ulicah prikaže prvi laufar. Drugo nedeljo prideta dva ali trije in tako vsako nedeljo več in več, do debele oziroma pustne nedelje.

Pustni čas se v Cerknem začne že prvo nedeljo po novem letu, ko se po maši na ulicah prikaže prvi laufar. FOTO: Sašo Tušar

Ob okrogli obletnici bo februarja v kraju znova pestro, obiskovalci pa si lahko ob predhodni napovedi prostore društva Laufarija Cerkno ogledajo že prej in se od blizu prepričajo, kako so videti lesene larfe in oblačila, ki jih med pustnim časom nosijo posamezni liki. Laufarji razen ta starega z lesenim kladivom v roki ne smejo govoriti. V Cerkljanskem muzeju je poleg tega na stalni razstavi Pust je kriv! – Pripoved o cerkljanskih laufarjih predstavljenih vseh 25 likov, njihova oprava ter vsakoletni potek obreda, ki se zaključi z usmrtitvijo Pusta. Muzej je odprt vsak delovni dan razen v ponedeljek od 9. do 15. ure, ob sobotah, nedeljah in praznikih pa od 10. do 17. ure.