Zimsko cvetje nam je priklicalo pomlad

Katera od rastlinic, ki jim pravimo prvo spomladansko cvet­je, je v resnici prva, ki napove, da se bližajo toplejši časi?

Objavljeno
23. marec 2018 19.24
mpi-Joze Bavcon
Katarina Fidermuc
Katarina Fidermuc
Zvončki in trobentice, mačice, vijolice, spet iz zemlje vzklijejo, zdaj pomlad je tu ... Iz zvočnika nad lokalom, pred katerim v mrzlem pišu žarijo plinski grelniki za kadilce, žuborijo vesele note, ki jih je pred šestdesetimi leti zložil Tone Roš za svoje besedilo. Odtlej je prikupna popevčica že kar ponarodela, posebno spomladi jo glasbeni uredniki radi predvajajo na radijskih valovih in z njo poslušalce pripravljajo na toplejši letni čas, ko se ogrejejo tudi čustva.

Marsikdo pozna le prvi verz popevke z nalezljivim veseljem do pomladi in cvetja, ki je postala lepa hvalnica letnemu času, ko sonce ogreje naravo in srce. No, si rečemo, v verz bi moral biti vključen tudi žafran, vijolice pa zacvetijo malo pozneje, toda rime imajo svoje zakonitosti, ne ozirajo se na botaniko. Spevna popevka, ki še vse dopoldne odzvanja v mislih, pa nam le ne da miru. Katera od rastlinic, ki jim pravimo prvo spomladansko cvet­je, je v resnici prva, tako da pred vsemi drugimi požene iz zime in napove, da se bližajo toplejši časi?

Katera je res prva?

S takšnim izhodiščem za pogovor se odpravimo v botanični vrt oddelka za biologijo pri biotehniški fakulteti k dr. Jožetu Bavconu, ki vodi posest ob Ižanski cesti v Ljubljani. »Prva v novem letu je pravzaprav jarica, ponekod ji rečejo mrazovka in omraznica, ki požene že v snegu. Ampak v naravi je veliko bolj redka kot zvonček, žafran in teloh, zato je tudi manj znana. Poleg tega je bolj kratkega diha. Raste na Bohorju, v Podsredi in še kje drugje. Že med snegom požene na majhnih kopnih zaplatah. No, če gledamo od prvega januarja naprej, je kmalu za jarico navadni zvonček, potem nekje skupaj zacvetita njegova sorodnica kronica, ki recimo uspeva tudi na Gorenjskem, in žafran. Med temi je najzgodnejši progasti žafran, ki ga najdemo že januarja. Naš spomladanski žafran je tipična marčna rastlina, takrat cveti množično, če je zima mila, pa lahko že januarja,« našteva sogovornik. Trobentica je zelo previdna, dodaja, samo tu in tam naredi kakšen cvetek bolj zgodaj, zvečine pa čaka na konec februarja in marec. Takrat so obronki polni njenih rumenih cvetov. Ko se sneg že tali, se hitro razcvetijo planjave teloha.

V nas še živi prvotni instinkt, na katerega smo se zanašali v davnih časih, ko je moral človek po naravnih znamenjih določati letni čas in uro, pravi Jože Bavcon: »Ko so ljudje zagledali te rastline, so vedeli, da bo pomlad, tako je bilo od pradavnine. Vedno so se najbolj bali zime, zato so bile te zgodnje rastline znanilci, da spet prihaja čas, ko se bo otoplilo, da bodo spet lahko delali na zemlji. Rastline so prinašale sporočilo, da gre zima h koncu. To je bilo posebej pomembno na severu, kjer je bila dolga in temačna. V zmernem podnebju rože nasploh sporočajo, kateri letni čas je.« Ko so zacvetele ciklame, se je bližala jesen, opozarjale so, da se poletje izteka. Zvončki in trobentice so vedno napovedali pomlad. Cvetje in drugo rastlinje ter drevesa so bili torej neka naravna ura: »Ljudje so vedeli, da lahko začnejo saditi, ko bukev ozeleni do določene višine. Če so sadili prezgodaj, je posevek uničila slana. Z velikim spoštovanjem lahko opazujemo tudi, kako je to zgodnje rastlinje skozi dolga obdobja ohranilo svoja rastišča.«

Jarica je najhitrejša med rastlinami, ki napovedujejo, da se bo zima končala. Foto Botanični vrt Ljubljana

Ne spomladansko, ampak zimsko

V navadi je, da govorimo o prvem spomladanskem cvetju ali prvih znanilcih pomladi, ko občudujemo rastline, ki zacvetijo že v najhladnejših mesecih, saj se, kot pravi sogovornik, na novo rast pripravijo, že dosti preden nastopi pomlad: »V resnici je vse to cvetje zime, saj iz mrzle zemlje požene že v zimskih mesecih, vsekakor pred pomladjo, ki se začne okoli 20. marca. Zacveti takrat, ko se začne sonce večati, ali na zelo sončnih legah. Za vse te rastline – teloh, žafran, trobentice ter posebej za zvončke in jarice – pravimo, da so rastline zime, ker se dejansko pustijo zmrzniti. To pomeni, da imajo v svojem sistemu vgrajen mehanizem, ki jim omogoči, da se pritisk tekočin v celici ob hudem mrazu zniža. Teloh ovene, ko temperatura pade pod nič stopinj Celzija, podobno zvonček. Navajene so na take ostre razmere,« pripoveduje Jože Bavcon.

Polna celica vode bi v hudem mrazu zmrznila in počila, ker pa se količina tekočine zmanjša, se to ne zgodi: tako se pred zmrzaljo v naravi branijo zvončki, teloh, jarice, žafran in tudi ciklame. Ko spet posije sonce in se temperature zvišajo, se celice prek osmoze znova napolnijo s tekočino in rastline se vzravnajo, pojasni sogovornik: »Pred dvema letoma smo na predstavitvi našega vrta pred Magistratom v Ljubljani 6. januarja postavili lončke s telohi, potem pa je pritisnil hud mraz. Ob telohih smo dobili napis, naj jih zalijemo, ker so suhi. V resnici so oveneli zaradi mraza.«

Zvončki na nekaterih legah na Obali cvetijo že od miklavža, od 6. decembra, če je dovolj sonca, drugače počakajo nanj. Rastline sprejemajo iz narave sporočila, kdaj je primeren čas, da znova oživijo – višje temperature, odmrznjena zemlja, vlaga ... če je več sonca, zacvetijo prej, če je temačno, pa pozneje, čeprav ni hladno. Če bi na Obali zvončki zacveteli prepozno, bi bilo sonce zanje že premočno in bi jih požgalo, zato imajo v genih zapisano, da morajo zacveteti prej.

Zvonček prenese temperature do osem, deset stopinj, najbolj mu ustreza približno pet stopinj Celzija: »Vse rastline imajo v sebi genski zapis. Na Planinskem polju navadni zvončki rastejo samo do meje maksimalnih poplav, do tam je vse belo, ko cvetijo. Nižje jih ne boste videli, ker čebulica navadnega zvončka ne prenese, da bi bila dolgo pod vodo. Ob rekah, recimo ob Savi, pa raste čisto do struge, pusti se poplaviti, ker je pod vodo le kratek čas. Kronica prenese močvirje, navadni zvonček pa ne.«

Slovenija je dežela teloha

Spomladanski žafran, ki se na trenutek, ko bo iz čebulice pognalo zelenje, tudi pripravlja že pozimi, se v naravi bohoti na rastiščih z zbito zemljo: »Moder do modrovijoličast spomladanski žafran se kot monokultura na velikih površinah pojavlja tam, kjer so tla intenzivno obdelovali. To se recimo po kakšnih dvajsetih letih zgodi na opuščenih travnikih, ki so jih močno gnojili. Posebno najmanjši od žafranov, nunka, ki ima moder ali bel cvet, najbolje uspeva na zelo zbitih tleh. Nunka lahko v visokogorju cveti tudi še julija, požene takoj, ko sneg skopni.« Žafrani imajo dolgo obdobje postopnega cvetenja, a cvet ne traja dolgo, dodaja sogovornik.

Po svetu je znanih 80 vrst žafranov, v Sloveniji rastejo štiri: »Pri nas torej raste spomladanski žafran, podvrsta tega je manjša nunka. Na Krasu raste progasti žafran, ta je enkraten s svojimi progami. Imamo tudi dvocvetni žafran, a le ponekod. V okolici Trsta, a že za državno mejo, najdemo weldenov žafran. Nekateri viri navajajo, da raste tudi v Sloveniji, ampak po letu 1900 ga ni nihče več našel. Smo ga iskali, ampak ga še nismo našli.« To je dalmatinska vrsta. Pri nas se proti morju spušča fliš, ta pa je za žafran prehladna podlaga. Četudi imamo le malo vrst žafrana, ga tujci občudujejo, pravi Jože Bavcon, ki pogosto sprejema botanike iz tujine: »Ko so bili tu res veliki, svetovni strokovnjaki za zvončke, so videli tudi rastišča žafrana. Vzelo jim je sapo. Potem smo se ukvarjali le z žafrani.«

V Sloveniji raste tretjina vrst teloha, ki so znane po svetu, pravi sogovornik, torej pet od petnajstih: »Zaradi tolikšne raznolikosti smo izredno zanimivi. Angleži, Japonci in drugi tujci prihajajo občudovat naš teloh.« Na Gorenjskem uspevata črni in dišeči zeleni teloh, na Dolenjskem temno škrlatni, na Obali istrski. Najredkejša je vrsta zelenega, to je hostni teloh, ki je značilen za Štajersko. Potem pa so še križanci med njimi. Teloh ima največji cvet med temi rastlinami, ki jim pravimo znanilci pomladi, poudarja Jože Bavcon: »Ampak to je čisto zimski cvet. Ker ima tako velike cvetove, ki jih rastlina ne more narediti na hitro, se dolgo pripravlja na cvetenje, dejansko že avgusta. Če bi takrat grebli pod listjem v zemlji, kjer raste, bi že našli čisto drobne nastavke popkov. Nekje do konca septembra se večajo, ampak ostanejo v zemlji. Potem teloh čaka in čaka. Na prisojnih legah pa ga lahko vedno dobimo. Moja stara mama ga je vselej že decembra prinesla domov, ko je hodila po listje v gozd, skopala ga je iz zemlje. Zato črnemu telohu v atlantski klimi rečejo tudi christmas rose, božična roža. Pri nas je v tem času premrzlo zanj.«

Črni teloh ima zimzeleno listje, ki čez zimo ostane, in to mu omogoča, da vsaj občasno, ko ni pod snegom, opravlja fotosintezo, kar ga ohrani: »Teloh je zelo robustna rastlina. Če je hud mraz, listi pozimi ovenejo, a se potem spet osvežijo. Odmrejo šele, ko poženejo novi.« Na splošno zacveti malo pozneje kot zvončki. V času cvetenja je opraševalcev še malo, zato ima teloh na cvetu medovne žleze, ki jih privabljajo, recimo čmrlje, in tudi na druge načine je njegov veliki cvet prilagojen neugodnemu času cvetenja. Za trobentico z nežnimi cvetovi – v Sloveniji najdemo rumeno in belo – je narava poskrbela z velikim številom cvetov na eni rastlini.

V Sloveniji uspeva pet od petnajstih vrst teloha, znanih v svetu. Na Dolenjskem najdemo temnoškrlatnega. Foto Botanični vrt Ljubljana

Vroča točka za nabiralce

Še več mesecev bomo lahko občudovali »prvo spomladansko cvetje«, če bomo šli za njim od rastišč v nižjih legah na višje predele. Jože Bavcon si kot velik ljubitelj narave in cvetja, ki mu je posvetil kariero, potem ko je že v otroštvu občudoval zvončke, želi, da bi prelepe glasnike pomladi občudovali v naravi: »V toplih stanovanjih to cvetje ne zdrži dolgo, ker je prilagojeno na nizke temperature. Njegovo lepoto pojdimo gledat v naravo, tam je najlepše.« Kot pozorni opazovalci med sprehodi recimo ne bomo spregledali, da trobentica raste na istih travnikih kot zvončki, čeprav ponavadi takrat, ko ti že odhajajo: semena obeh namreč raznašajo mravlje, zato sta tako lepo razporejena po istem rastišču.


Navadni mali zvonček, kronica, jarica in teloh so v Sloveniji zavarovane rastlinske vrste. Varujeta jih domača uredba in mednarodna konvencija CITES, ki prepoveduje trgovino z rastlinami iz narave, tudi izkopavati jih ni dovoljeno. Kljub temu lahko na tržnicah vidimo šopke s telohi in zvončki.

Evropski inšpektorji bi strogo kaznovali državo in prodajalce, saj je takšna prodaja nelegalna, poudarja Jože Bavcon: »V Triglav­skem narodnem parku sem naletel na nabiralce teloha z velikimi šopi, pravimi butarami, deset metrov v dolžino, pripravljenimi za prodajo. Opozoril sem jih, pa so bili zelo nesramni. Vse je dovoljeno, so mi zabrusili. Tuji strokovnjaki, ki hodijo k nam v botanični vrt, nam pravijo, da imamo zaščitenih premalo rastlin v naravi. Opozarjajo nas, da smo za nabiralce vroča točka Evrope, ker imamo toliko ohranjene narave. Morali bi prepovedati vsako nabiranje cvetja. Tujci nas prosijo, naj poskušamo doseči obsežnejše varstvo, ker vedo, koliko rastlin je po Evropi že izginilo. Na Hrvaškem plačate visoko kazen, če vas v naravi zasačijo s šopkom. Na velikem sejmu v Belgiji so prodajali divje ciklame, ki so po konvenciji tudi zaščitene, nabrane na Bledu in v Turčiji. Za ciklamo v svetovni literaturi piše, da sta najbolj zanimivi rastišči Gardsko jezero in Bled, kjer je ta cvetlica zelo raznolika.«

Največ za tri prste, toda ...

V Sloveniji je že kar tradicija, da gredo družine v nedeljo nabrat šopek zvončkov, pravi sogovornik, a to najbrž dopuščamo, ker je navada tako zakoreninjena: »Povsod po Sloveniji, kamor grem opazovat zvončke, opažam družine, ki jih pridejo nabrat za šopek. Pri šopkih iz narave povsod po Evropi velja načelo treh prstov – nabereš lahko toliko rastlin, kot jih lahko držiš s tremi prsti. Seveda, če niso posebej zavarovane, drugače niti toliko ni dovoljeno.« V Sloveniji imamo veliko zvončka, na milijarde se jih razcveti vsako leto, morda država tudi zato pogleda nabiralcem skozi prste.

Cvetje, ki napoveduje svetlo pomlad, pa ima tudi svojo temno stran, poudarja Jože Bavcon: »Teloh je strupen, zvončki tudi. Žafran ni strupen, a je zelo podoben jesenskemu podlesku, ki je smrtno nevaren, zelo lahko ju je zamenjati. Zato so nam otrokom vedno zabičali, naj žafrana ne nabiramo, da ju ne bi zamenjali.« Ponekod na Gorenjskem so spomladanskemu žafranu rekli uscanka, otroke pa odvračali, da bi ga nabirali, češ da bodo potem močili posteljo. Cvetove trobentic ponekod pripravljajo v solati, tega smo se bržkone navzeli od sosedov Avstrijcev. Žafran, ki raste pri nas, ni primeren za začimbo.

 

Neka ruska raziskovalka je med domačini v Bolgariji opazila, da si s čebulicami zvončka masirajo senca, kadar jih boli glava: »Tako so v čebulici odkrili snov galantamin, ki je zdaj najbolj obetaven za zdravljenje alzheimerjeve bolezni. Zdaj ga pridelujejo iz narcis, ker imajo večje čebulice. Farmacevtska industrija uporablja tudi teloh, a to je uporaba v majhnih, nadzorovanih količinah. V domačo lekarno pripravki iz njega ne sodijo, saj se je zdravljenje z njim za ljudi in živali večkrat končalo s smrtjo.« Vsekakor si je treba umiti roke, če bomo vendarle nabrali šopek teloha, in tudi blizu hrane ga ne bomo odložili.

Premoženje za zvonček

»Zdaj spet govorimo o obdobju galantomanije, ker so cene zvončkov izjemno narasle. Drugače pa je med zbiratelji in botaničnimi vrtovi zvonček vedno pri vrhu, ker je prva rastlina, ki cveti. Zato nima nobene konkurence – če bi cvetel junija, ga najbrž ne bi nihče tako cenil,« pravi vodja ljubljanskega botaničnega vrta dr. Jože Bavcon. Kot znanstvenoraziskovalna ustanova imajo dovoljenje za raziskovanje zvončkov in drugih rastlin. V naravi iščejo zvončke s posebnimi lastnostmi, po katerih se razlikujejo od drugih, recimo po številu listov v cvetu ali poudarjeni zeleni barvni v njem: »Pozorni smo na različice, ki se izkažejo za stalne, torej mutacije, dedne spremembe. Rastline posadimo v lončke in jih označimo. Nekaj let opazujemo, kako se razmnožujejo. Če se nova lastnost ohrani več let, vemo, da je stabilna.« Kupcem, zvečine zasebnim zbirateljem, ne prodajajo rastlin iz narave, ampak le tiste, ki so jih namnožili v vrtu. Ponje prihajajo iz tujine, največkrat iz Avstrije, Belgije, Nizozemske, Nemčije in Velike Britanije. Za navadne male zvončke, ki so z mutacijo dobili posebne lastnosti, po katerih se razlikujejo od drugih, so pripravljeni plačati veliko. Eno rastlino, zvonček 'Mala kronca', so letos prodali za 166 funtov. Zvončki v lončkih s cenami so za kupce na ogled na spletni strani botaničnega vrta: »Pri zvončkih je enako kot pri ljudeh, ki smo si različni med sabo. Tudi zvončki imajo pravico biti različni. Zvonček 'Nova Gorica' smo na dražbi, kjer je imel začetno ceno 99 penijev, prodali za 413 funtov. Eno rastlinico, seveda. Kupci se ponavadi kar 'tepejo', kdo bo prvi, ko zvonček objavimo na internetu. Včasih traja le deset minut, da ga prodamo. Gospod iz Nizozemske je kupil za 6000 evrov zvončkov, pride pa vsako leto znova.« Botanični vrt tudi tako zbira denar za svoje financiranje, saj ga iz javnih sredstev dobi le tretjino, preostalo si mora priskrbeti iz drugih virov.

Zasebni zbiratelji zvončkov iz tujine hitro pokupijo rastlinice z zanimivimi mutacijami: cena za rastlinico navadnega malega zvončka številka 12 je bila 150 evrov, a je razprodana. Foto Botanični vrt Ljubljana