Živi in bodi, kar si, nam narekujejo umrli

Urška Puš deli svoje darove, od stikov z dušami umrlih do komunikacije z višjimi in najvišjimi energijskimi inštancami.

Objavljeno
26. oktober 2019 07.50
Posodobljeno
26. oktober 2019 07.50
Urška Puš, bralka energij. FOTO: Grega Kališnik
Nihče nas ne more prepričati, da ne živimo tu, tostran, konkret­no, zato je relativno težko ubesedovati presečišče z onstranskim, pa naj človek v posmrtno verjame ali mu je vnemarno. Srečava se zaradi readinga, to je fensi beseda za branje energij, namenjeno vsem, ki si želijo stika z onstranstvom.

Komunicirava po novinarsko, nikarte kot medij in stranka. Medij je 35-letna Urška Puš iz Grosuplja. Nič okultnega, črnomagičnega ni v prostoru, lahko bi bila tudi masaža. Prijetno je.

Pri njej ni nikakršnega klicanja, duše se same oglasijo, če želijo ... »Sem medij, sem posrednica med fizičnim in duhovnim.« Med nami in njimi. Oni so umrli, najkrajše, duše. Duše (umrlih) vidijo, slišijo, komunicirajo ... Ko umremo, poslušam, umre naše telo, duše živijo naprej. Kako jih locirati? »Nekateri govorijo o nebesih, jaz o onstranstvu, nekateri si duše predstavljajo malo nad tlemi, lažje je, če si jih nekje zgoraj.«

Če živimo večno, v več življenjih, med posameznimi etapami pa lahko spolzijo mimo stoletja, kje je vendarle začetek? »Časa ni, na zemlji smo ga umetno ustvarili, dušo skušamo locirati, kje je bila in koliko je stara. A tudi ko se dojenček rodi, je stara duša.«
Po izobrazbi tostranska zgodovinarka pravi, da vidi, čuti, prenaša sporočila duš, ki niso povezane z njo, nekatere zaznave ima že nekaj ur pred readingom, srečanjem z živim, ki si želi stika, pogovora z umrlim.

»Če gre za dušo, ki je bila pretepena, imam sama občutek, kot bi me tovornjak povozil. Vnaprej čutim tako dušo umrlega kot človeka, ki pride na reading.« Duša se z živim sorodnikom pripravlja na reading in to čuti tudi Puševa, lahko jo bolijo ledvice, lahko teže hodi, ima drisko ... Gre čez postaje, čez katere so šli umrli. Z njimi ima dogovor, jih »vonjam, vidim, slišim«.


Stik navežejo duše, ki to želijo. Umrlih Puševa nikoli ne kliče. Pridejo z vami in z vami odidejo. Vi le poskrbite, da pridete brez pričakovanj, zahtev in vprašanj.


Nekdo si želi govoriti s pokojnim očetom, pričakuje, da bo trajalo eno uro, a očetova duša vse opravi v par minutah. Človek lahko pride na reading pol ali dvajset let po travmatičnem dogodku, živi mislimo, tako sogovornica, da imamo svojo voljo, »a kdaj je pravi čas, odločijo duše«, oni.

Ko nekdo umre, njegova duša živega (sorodnika) usmeri, h komu naj gre. »Jaz nisem za vse primerna.« Doda, da ničesar ne ve o stranki, razen njenega imena in telefonske številke, o umrlem nič. »Ne delujem prek predmetov, fotografij, podatkov.«


Z odlogom


Reading ni mogoč teden po smrti. Miniti mora nekaj časa. »Ker je z živimi več dela kot z mrtvimi. Mrtvi potrebujejo čas, da spoznajo, da so brez telesa, živi pa imamo težave, nešteto vprašanj, jezo, krivdo, nujen je čas za žalovanje.« Puševa nima kaj delati z nekom, ki pride jezen, denimo na pokojnika.

Odslovi depresivne, samomorilne, takšne, ki bi radi prišli do skritega zaklada pokojnika. Človek mora biti pripravljen poslušati, ne zahtevati.

Ljudje sprašujejo duše, ali vedo, kaj se njim, živim, dogaja. V bistvu ni vprašanj, ni klasičnega dvogovora, oni govorijo, kaj je bilo pred leti, kaj včeraj, tudi kaj bo jutri. Pokojni govorijo o sebi, o živih, zadeve so prepletene, ne črno-bele. Včasih gre za stavke, drugič za fragmentno komunikacijo. »Imam določene simbole, ki jih prevedem.

A živi si jih mora razložiti sam, sicer bi šlo za polaganje besed v usta. Meni denimo planika pomeni nekaj drugega kot stranki.« Pokojni najprej razložijo Puševi, da ona lahko razloži živim. Odzivi živih so različni, duše namreč opozarjajo, ne delaj tega, loti se onega ...

Prek medija, nadaljujeva z Urško, pokojni z nami delijo spoznanja, do katerih so prišli na drugi strani, do njih fizično ne bi mogli. Nekdo, ki je bil skopuh, zaživa skoraj ne more ozavestiti, da denarja ne moreš onkraj nesti. Nekateri so res sami sposobni spremeniti svoje življenje, nekomu, ki ne najde poti iz težav, pa oni pokažejo rešitev.

Da sami spoznamo potrebo po radikalni spremembi, je potreben radikalen pretres. Nesreča, bolezen, izguba službe, smrt bližnjega. Nekateri pridejo, da bi obogateli na račun umrlih, drugi vprašajo, ali je prav, da so splavili otroke, ali so jih prav pokopali ... »Pokojni bi lahko omenjali karkoli, a omenjajo le tisto, kar je za nas najpomembnejše.«

Začelo se je že zamala, Urška je govorila o stricih, o katerih nihče ni vedel nič, ni si upala v nekatere prostore. Bila je hosta, v kateri ji je bilo, deklici, nevzdržno, šele kot zgodovinarka je izvedela, da je bilo tam veliko pobitih. Čutila je, »a tega nimaš kam dati«. Osama nerazumljenega čutenja je rezultirala v bolezni, in če ne bi zbolela, »verjetno sploh ne bi šla v to, kar delam zdaj«.

Njeno stanje je dar in breme, straš­ljivo pa predvsem za najbližje, v smislu napornosti. »Ko se pripravljam na evente, predavanja, gre skozi mene na desetine duš, v eni uri sem sposobna ogromnokrat spremeniti razpoloženje.«

Mož dobro prenaša vse skupaj. Ima Urška urejeno, da oni k njim domov ne prihajajo. Sprva so, »nato smo zadevo omejili«. Puševa lahko dušam zaloput­ne vrata. Najbolj dostopni smo, izvem, ponoči, ko se telo umiri, duše pa ni notri, »duše ponoči potujejo. Oni se ves čas zanimajo za nas,« da bi nam dopovedali, da obstaja življenje potem in da se sekiramo zaradi nepomembnih stvari, se ves čas sprašujemo, kdaj, kako bomo umrli, bodo pred nami umrli otroci.«

In kaj je pomembno onim, umrlim? »Živeti in biti, kar si.« Obstajajo pa duše, ki so agresivne, posesivne, katerih večji del je tukaj, spodaj ostal. Duše, ujete med svetovoma. Še to, dar je deden, po očetovi strani je bila posebna Urškina babica, pa materin dedek.


The boss, ne dedek v patikah


Prihodnost? Oni lahko pokažejo na zdravstvene težave živih. Puševa pa lahko z dušnim readingom, pogovorom s strankino dušo in dušnimi vodniki, zazna, zakaj imamo glede nečesa zdaj težave, recimo, zakaj smo prišli na zem­ljo, zakaj ženska ne more zanositi. Posledice lahko nosimo zaradi travm v tem, lahko ponavljamo travme iz prejšnjih življenj. Definira nas prvih pet, sedem tostranskih let življenja in podedovani vzorci prednikov.


Umrli vedno povedo samo tisto, kar menijo, da potrebujete. Ni nadzora, kdo se oglasi in kdo ne, kaj pove in česa ne.


Bog za medij obstaja? »Zame ja, ga pa ne vidim kot strička v patikah, s palico. Je neka energija, jaz mu pravim the boss.« Sicer cerkvenih ritualov že dolgo ne prakticira.

Lahko svoj dar popolnoma zanika? »To je kot voda. Lahko jo zapreva, a bo nekje butnila ven.« Ko gre ven, na koncert, se mora psihično pripraviti, v lokalu sedi z varovanim hrbtom. Slabo ji je, ker posesa energijo vsakega, ki gre mimo. Najizraziteje pa energijo jemljejo ljudje, ki ves čas nekaj bi, pa za to nikdar nič ne naredijo. A take odslovi, če si nočejo sami pomagati, jim ona ne more.

Ima sinka, kaj ga čaka? »On vidi več, kot vidim jaz.« In zase ve, kdaj bo umrlo njeno telo? Enkrat je imela preblisk ... »Tudi jaz imam strah pred smrtjo, ker to je zemeljsko,« pa še potrjuje tisto o kovačevi kobili. Vsi se obremenjujemo, ali bomo zaživa kaj dosegli. Po eni strani vidimo usode ljudi, nevredne življenja, po drugi strani duša že ve, kakšni so dušni odgovori. »Poskušam ne razmišljati o smrti.«

Ampak zgoraj je pa vse pošlihtano? Ni rožnato, ampak je hierarhija. Angelčki, ki jih ljubkovaje kličemo, so vojska, imajo svoja mesta, naloge. »Imava pokojnike, vnebovzete mojstre, angele, nadangele, takšne in drugačne entitete, imamo druge civilizacije ... «

Tako da, sledim bližanju konca živega pogovora, ko umremo, imamo najprej pregled življenja, srečamo vse, ki smo jih poznali, potem pa nastopi učenje, »ni pitja martinija in gledanja v zrak, je delo, delo, delo, delo«.

En del nas je tako in tako ves čas zgoraj, ujamem konec abstrahiranja, in nadzoruje naše zgreške spodaj, mi se nikoli celi ne reinkarniramo. Zgoraj je tisti del, višji jaz, s pomočjo katerega je mogoče delati dušni reading. Tu je ta polemika, ko govorimo, da imamo svojo voljo, ampak, jo imamo res?