Življenje na Tajvanu: Upokojenci še vadijo tai chi in pojejo karaoke
Slovenec poroča s Tajvana, kjer so šole, bari in restavracije še vedno odprti, kljub temu pa veljajo Tajvanci v boju s koronavirusom za zgodbo o uspehu.
Odpri galerijo
Posedanje pred Konfucijevim templjem v Tainanu. FOTO: Gaša Egić
Ko sem se konec februarja odpravljal na Tajvan, so imeli moji bližnji glede tega kar nekaj pomislekov. Takrat je bilo namreč po svetu potrjenih že več kot 85.000 primerov okužbe z novim koronavirusom. Da bi bila stvar še hujša, je bilo 95 odstotkov primerov na Kitajskem, kar se je zdelo nevarno blizu moji, sicer otoški, destinaciji.
Virus je takrat že prišel na staro celino, a mu življenja Evropejcev še ni uspelo obrniti na glavo. Že prej omenjene številke razkrivajo, da so bili to neki drugi časi. V Italiji je tedaj resda že umrlo okoli dvajset ljudi, a se nogometno prvenstvo, kaj šele življenje, ni ustavilo.
V Španiji je koordinator ministrstva za izredne razmere zatrjeval, da virus ne pomeni nobene nevarnosti, gneče na madridskih ulicah pa so pričale o tem, da so enako mislili tudi njegovi sodržavljani.
V Sloveniji, ki je še čakala na prvo okužbo, je bila glavna tema pogovorov dogajanje okoli sestavljanja nove vlade. Meje so bile odprte, ljudje so kot običajno hodili v službo in na sprehode, da o smučanju ne govorimo. Ni kaj, resnično drugi časi.
Moram priznati, da si pred odhodom tudi sam nisem pretirano belil glave z virusom. Razmišljal sem predvsem o toplem vremenu ter kulinaričnih in drugih dogodivščinah, ki me čakajo v naslednjih mesecih. Ne nazadnje je bilo na Tajvanu vsega 30 primerov okužb, občutno manj kot v Italiji, in pomisleki bližnjih so se mi zdeli odveč.
Toda že na letalu sem okusil novo resničnost in doživel manjši kulturni šok. Vsi potniki so nosili zaščitne maske. Na nabito polnem letalu sem opazil samo še dva človeka, ki sta bila enako brezskrbna – kdo bi gotovo rekel neodgovorna. Najbrž je odveč dodati, da smo bili vsi trije edini zahodnjaki na krovu. Zamaskirani sopotniki so v meni vzbudili rahlo nelagodje in potreboval sem nekaj dni, da sem se navadil na nova družbena pravila.
Tajvan je takoj upravičil vsa moja pričakovanja. Ves čas sem bil tudi v stiku s prijatelji in sorodniki v domovini, ki so jih bolj kot zgodbe o življenju v nepriznani azijski državici zanimale številke – okuženih, se razume. V vsega nekaj tednih pa so se vloge obrnile in jaz sem postal tisti, ki je domače spraševal o številkah.
Slovenija je namreč poleg nove vlade dobila tudi prve okužbe in smrtne žrtve. Položaj je bil z vsakim dnem slabši in kmalu se je država znašla v karanteni. Tragične novice so prihajale tudi od drugod.
Medtem ko je ves svet drvel proti katastrofi, se življenje na Tajvanu ni ustavilo. V parkih so upokojenci še vedno vadili tai chi in peli karaoke. Študentje so se ob večerih zabavali v barih in diskotekah. Delovno aktivno prebivalstvo pa je hočeš nočeš del svojega prostega časa preživljalo v prometnih konicah.
Šole, restavracije in kinodvorane so ostale odprte. Na otoku sem že skoraj dva meseca in k sreči je še vedno tako. Tukajšnje oblasti za zdaj učinkovito krotijo zloglasno krivuljo in marsikdo na zahodu se sprašuje, kako jim je to uspelo. Še posebno, ker na Kitajskem, kjer se je vse skupaj začelo, živi in dela več milijonov tajvanskih državljanov.
V nasprotju z evropskimi državami ima Tajvan že izkušnje z življenjem v času epidemije. Leta 2003 je po jugovzhodni Aziji razsajal sars in Tajvanci so se takrat srečali s samoizolacijo, omejevanjem socialnih stikov in drugimi ukrepi, ki zdaj veljajo tako rekoč po vsem svetu. Tedaj je umrlo 73 ljudi.
Do srede aprila letos pa je novi koronavirus v 24-milijonski državi, ki je po površini malo večja od Slovenije, zahteval zgolj šest življenj, kar priča o tem, da so ga Tajvanci že od začetka jemali zelo resno.
Svetovna zdravstvena organizacija je 31. decembra lani iz Wuhana prejela prvo uradno poročilo o pojavu 27 primerov sumljive pljučnice in tajvanske oblasti so še istega dne začele pregledovati potnike, ki so prihajali iz tega kitajskega mesta. Čez nekaj tednov, ko je na celini število okuženih začelo naraščati, je tajvanska vlada aktivirala še krizni štab za boj proti širjenju nalezljivih bolezni, ki usklajuje delo različnih ministrstev in skrbi za vsakodnevno obveščanje javnosti o novih ukrepih.
Vlada ima poleg tega po novem vpogled v ogromno bazo podatkov o zdravstvenem stanju prebivalcev in njihovih potovanjih v tujino. Tako lahko pristojni organi rekonstruirajo zgodovino stikov, ki so jih imeli morebitni okuženi, in zajezijo širjenje bolezni. Sredi januarja, ko virus sploh še ni imel uradnega imena, je bil Tajvan že pripravljen na najhujše.
Vlada je kmalu zatem prevzela še nadzor nad proizvodnjo in distribucijo zaščitne opreme ter s tem preprečila panično kupovanje, ki smo mu bili lahko priča v nekaterih drugih državah. Še decembra je Tajvan zaščitno opremo uvažal iz Kitajske, zdaj pa je drugi največji proizvajalec zaščitnih mask na svetu. Tu tako rekoč vsi nosijo maske – upokojenci, otroci in vsi vmes. Celo tekači in pohodniki. Maska je kot pametni telefon – brez nje nihče ne gre od doma.
Po zagotovilih oblasti je v državi na voljo dovolj prostih bolnišničnih postelj in respiratorjev. Razen tega, da so februarja šolske počitnice podaljšali za dva tedna, država ni nikoli uvedla karantene ali drugih omejitev gibanja. Prejšnji vikend, 12. aprila, se je celo začelo državno prvenstvo v bejzbolu, ki je na Tajvanu šport številka ena. Pred praznimi tribunami, a vendarle.
Za zdaj kaže, da so bili ukrepi učinkoviti in predvsem pravočasni, zato ni presenetljivo, da poskuša vlada uspeh v boju proti pandemiji pretvoriti še v mednarodne politične točke. Aprila je Evropski uniji in ZDA denimo obljubila 10 milijonov mask ter si prislužila pohvale predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen in ameriškega državnega sekretarja Mika Pompea.
Tajvan si poleg tega lahko privošči bolj agresiven odnos do Kitajske, ki je zaradi domnevno spornih praks pri odzivu na pandemijo tarča kritik zahodnih medijev. Napeti odnosi med otokom in celino se kažejo tudi v različnem poimenovanju koronavirusne bolezni. Kitajci ji pravijo covid-19, Tajvanci pa uporabljajo ime »wuhanska pljučnica«, ki nič kaj subtilno namiguje, kdo nosi odgovornost za najhujšo globalno krizo v tem stoletju.
Ko to pišem, je državo zajel drugi val okužb. Sredi marca so se domov namreč začeli vračati Tajvanci, ki študirajo ali delajo v tujini, in z njimi je prišel tudi virus. Število okužb je v nekaj tednih poskočilo s 40 na 400, a oblasti pravijo, da je to pričakovano. Vsak povratnik mora za 14 dni v karanteno, država pa se mu za trud zahvali z bančnim nakazilom v vrednosti 400 evrov.
Po besedah ministrstva za notranje zadeve je v karanteni več deset tisoč ljudi in velika večina se drži omejitev. A kot vedno obstajajo izjeme. Pred dnevi so časopisi poročali o človeku, ki se je po vrnitvi iz tujine namesto domov odpravil v – diskoteko. Lahkomiselnost ga je stala približno 30.000 evrov.
Razmišljanje o številkah in krivuljah človeka utrudi in spravi v slabo voljo. Nadenem si masko, v torbo dam razkužilo za roke in se odpravim na sprehod. Usedem se na klopco v parku in gledam upokojence, ki lahkotno in elegantno izvajajo tai chi. Pomislim, da so 70-letniki bolj gibčni od mene. Danes je sončen dan – številke in krivulje bodo že počakale.
Virus je takrat že prišel na staro celino, a mu življenja Evropejcev še ni uspelo obrniti na glavo. Že prej omenjene številke razkrivajo, da so bili to neki drugi časi. V Italiji je tedaj resda že umrlo okoli dvajset ljudi, a se nogometno prvenstvo, kaj šele življenje, ni ustavilo.
V Španiji je koordinator ministrstva za izredne razmere zatrjeval, da virus ne pomeni nobene nevarnosti, gneče na madridskih ulicah pa so pričale o tem, da so enako mislili tudi njegovi sodržavljani.
V Sloveniji, ki je še čakala na prvo okužbo, je bila glavna tema pogovorov dogajanje okoli sestavljanja nove vlade. Meje so bile odprte, ljudje so kot običajno hodili v službo in na sprehode, da o smučanju ne govorimo. Ni kaj, resnično drugi časi.
Tai chi v parku v Tainanu, stari prestolnici Tajvana FOTO: Gaša Egić
Nova družbena pravila
Moram priznati, da si pred odhodom tudi sam nisem pretirano belil glave z virusom. Razmišljal sem predvsem o toplem vremenu ter kulinaričnih in drugih dogodivščinah, ki me čakajo v naslednjih mesecih. Ne nazadnje je bilo na Tajvanu vsega 30 primerov okužb, občutno manj kot v Italiji, in pomisleki bližnjih so se mi zdeli odveč.
Toda že na letalu sem okusil novo resničnost in doživel manjši kulturni šok. Vsi potniki so nosili zaščitne maske. Na nabito polnem letalu sem opazil samo še dva človeka, ki sta bila enako brezskrbna – kdo bi gotovo rekel neodgovorna. Najbrž je odveč dodati, da smo bili vsi trije edini zahodnjaki na krovu. Zamaskirani sopotniki so v meni vzbudili rahlo nelagodje in potreboval sem nekaj dni, da sem se navadil na nova družbena pravila.
Tajvan je takoj upravičil vsa moja pričakovanja. Ves čas sem bil tudi v stiku s prijatelji in sorodniki v domovini, ki so jih bolj kot zgodbe o življenju v nepriznani azijski državici zanimale številke – okuženih, se razume. V vsega nekaj tednih pa so se vloge obrnile in jaz sem postal tisti, ki je domače spraševal o številkah.
Slovenija je namreč poleg nove vlade dobila tudi prve okužbe in smrtne žrtve. Položaj je bil z vsakim dnem slabši in kmalu se je država znašla v karanteni. Tragične novice so prihajale tudi od drugod.
Medtem ko je ves svet drvel proti katastrofi, se življenje na Tajvanu ni ustavilo. V parkih so upokojenci še vedno vadili tai chi in peli karaoke. Študentje so se ob večerih zabavali v barih in diskotekah. Delovno aktivno prebivalstvo pa je hočeš nočeš del svojega prostega časa preživljalo v prometnih konicah.
Večerna košarka v blokovskem naselju v drugem največjem mestu na Tajvanu Kaohsiung. FOTO: Gaša Egić
Šole, restavracije in kinodvorane so ostale odprte. Na otoku sem že skoraj dva meseca in k sreči je še vedno tako. Tukajšnje oblasti za zdaj učinkovito krotijo zloglasno krivuljo in marsikdo na zahodu se sprašuje, kako jim je to uspelo. Še posebno, ker na Kitajskem, kjer se je vse skupaj začelo, živi in dela več milijonov tajvanskih državljanov.
Maske kot pametni telefoni
V nasprotju z evropskimi državami ima Tajvan že izkušnje z življenjem v času epidemije. Leta 2003 je po jugovzhodni Aziji razsajal sars in Tajvanci so se takrat srečali s samoizolacijo, omejevanjem socialnih stikov in drugimi ukrepi, ki zdaj veljajo tako rekoč po vsem svetu. Tedaj je umrlo 73 ljudi.
Do srede aprila letos pa je novi koronavirus v 24-milijonski državi, ki je po površini malo večja od Slovenije, zahteval zgolj šest življenj, kar priča o tem, da so ga Tajvanci že od začetka jemali zelo resno.
Svetovna zdravstvena organizacija je 31. decembra lani iz Wuhana prejela prvo uradno poročilo o pojavu 27 primerov sumljive pljučnice in tajvanske oblasti so še istega dne začele pregledovati potnike, ki so prihajali iz tega kitajskega mesta. Čez nekaj tednov, ko je na celini število okuženih začelo naraščati, je tajvanska vlada aktivirala še krizni štab za boj proti širjenju nalezljivih bolezni, ki usklajuje delo različnih ministrstev in skrbi za vsakodnevno obveščanje javnosti o novih ukrepih.
Posedanje pred Konfucijevim templjem v Tainanu. FOTO: Gaša Egić
Vlada ima poleg tega po novem vpogled v ogromno bazo podatkov o zdravstvenem stanju prebivalcev in njihovih potovanjih v tujino. Tako lahko pristojni organi rekonstruirajo zgodovino stikov, ki so jih imeli morebitni okuženi, in zajezijo širjenje bolezni. Sredi januarja, ko virus sploh še ni imel uradnega imena, je bil Tajvan že pripravljen na najhujše.
Tajvanci uporabljajo ime »wuhanska pljučnica«, ki nič kaj subtilno namiguje na to, kdo nosi odgovornost za najhujšo globalno krizo v tem stoletju.
Vlada je kmalu zatem prevzela še nadzor nad proizvodnjo in distribucijo zaščitne opreme ter s tem preprečila panično kupovanje, ki smo mu bili lahko priča v nekaterih drugih državah. Še decembra je Tajvan zaščitno opremo uvažal iz Kitajske, zdaj pa je drugi največji proizvajalec zaščitnih mask na svetu. Tu tako rekoč vsi nosijo maske – upokojenci, otroci in vsi vmes. Celo tekači in pohodniki. Maska je kot pametni telefon – brez nje nihče ne gre od doma.
Po zagotovilih oblasti je v državi na voljo dovolj prostih bolnišničnih postelj in respiratorjev. Razen tega, da so februarja šolske počitnice podaljšali za dva tedna, država ni nikoli uvedla karantene ali drugih omejitev gibanja. Prejšnji vikend, 12. aprila, se je celo začelo državno prvenstvo v bejzbolu, ki je na Tajvanu šport številka ena. Pred praznimi tribunami, a vendarle.
400 evrov za disciplino
Za zdaj kaže, da so bili ukrepi učinkoviti in predvsem pravočasni, zato ni presenetljivo, da poskuša vlada uspeh v boju proti pandemiji pretvoriti še v mednarodne politične točke. Aprila je Evropski uniji in ZDA denimo obljubila 10 milijonov mask ter si prislužila pohvale predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen in ameriškega državnega sekretarja Mika Pompea.
Tajvan si poleg tega lahko privošči bolj agresiven odnos do Kitajske, ki je zaradi domnevno spornih praks pri odzivu na pandemijo tarča kritik zahodnih medijev. Napeti odnosi med otokom in celino se kažejo tudi v različnem poimenovanju koronavirusne bolezni. Kitajci ji pravijo covid-19, Tajvanci pa uporabljajo ime »wuhanska pljučnica«, ki nič kaj subtilno namiguje, kdo nosi odgovornost za najhujšo globalno krizo v tem stoletju.
Prizor iz parka v mestu Kaohsiung. FOTO: Gaša Egić
Ko to pišem, je državo zajel drugi val okužb. Sredi marca so se domov namreč začeli vračati Tajvanci, ki študirajo ali delajo v tujini, in z njimi je prišel tudi virus. Število okužb je v nekaj tednih poskočilo s 40 na 400, a oblasti pravijo, da je to pričakovano. Vsak povratnik mora za 14 dni v karanteno, država pa se mu za trud zahvali z bančnim nakazilom v vrednosti 400 evrov.
Po besedah ministrstva za notranje zadeve je v karanteni več deset tisoč ljudi in velika večina se drži omejitev. A kot vedno obstajajo izjeme. Pred dnevi so časopisi poročali o človeku, ki se je po vrnitvi iz tujine namesto domov odpravil v – diskoteko. Lahkomiselnost ga je stala približno 30.000 evrov.
Razmišljanje o številkah in krivuljah človeka utrudi in spravi v slabo voljo. Nadenem si masko, v torbo dam razkužilo za roke in se odpravim na sprehod. Usedem se na klopco v parku in gledam upokojence, ki lahkotno in elegantno izvajajo tai chi. Pomislim, da so 70-letniki bolj gibčni od mene. Danes je sončen dan – številke in krivulje bodo že počakale.
