Življenje v grozeči senci velikega brata

Dr. Saša Istenič: Tajvanci priznavajo skupno dediščino s Kitajsko, nočejo pa pristati v skupni prihodnosti

Objavljeno
05. februar 2016 15.58
Brane Maselj
Brane Maselj
»Kitajce imam rad in srečnega se počutim med njimi, kar jim tudi pokažem in povem. To je edina pot, da imajo človeka tudi oni radi. Vesel sem, da me je previdnost pripeljala v te kraje,« je v enem svojih pisem pred leti zapisal dr. Janez Janež. Zdaj že pokojni zdravnik in misijonar iz Dolskega pri Ljubljani govori pravzaprav o Tajvanu in Tajvancih, med katerimi je deloval kot »doktor Fan«. Tajvanci dandanes nočejo biti več Kitajci.

Čeprav so otoški Tajvanci res pretežno sinovi in hčere kitajskih priseljencev, se nimajo več za brate in sestre današnjih Kitajcev s celine. Da si večina, še posebno mladih, ne želi železnega objema velike Ljudske republike Kitajske, ki si otok lasti kot eno svojih provinc, so pokazale tudi januarske volitve, na katerih je opozicijska Demokratska napredna stranka (DPP) premagala Nacionalistično stranko (Kuomintang, KMT), zagovornico tesne povezave s celinsko Kitajsko. Kot mednarodna opazovalka je bila tam tudi dr. Saša Istenič, ustanoviteljica centra za tajvanske študije na ljubljanski filozofski fakulteti, ki ima, tako kot pokojni in še danes med Tajvanci sloveči dr. Fan, nadvse lepe izkušnje s tajvanskim prebivalstvom. Med študijem je pet let bivala na otoku in se v tem času podrobno seznanila z njegovo zgodovino in kulturo ter gostoljubnimi in prisrčnimi prebivalci. Vse to jo je, pravi, naredilo zelo sočutno do enih »najbolj prijaznih ljudi na svetu« in njihovih težav, ki jim jih povzroča grozeča drža sosednje Kitajske. Z njo smo se pogovarjali o sedanjosti in posebnostih Tajvana, zaradi katerih se je na tem gosto naseljenem otoku že pred časom začel proces »tajvanizacije«.

Tajvan je zaradi svojih naravnih lepot znan tudi kot biser Azije, zaradi učinkovitega gospodarstva pa je tudi eden azijskih gospodarskih tigrov. To njegovo prepoznavnost pa v mednarodni skupnosti vse bolj zastrira velika senca, ki jo na otok meče sosednja Kitajska.

Zaradi velikega pomena Ljudske republike Kitajske se mednarodna skupnost raje dela, kakor da otoka s skoraj 24 milijoni prebivalcev ni na geopolitičnem zemljevidu. Njegov položaj je resnično nehvaležen: čeprav je država z vsemi instrumenti politične oblasti in vzorno demokracijo, mu to priznava le peščica držav, od evropskih le Vatikan. Ljudska republika Kitajska dejansko ni imela nikoli oblasti nad otokom, od katerega jo loči 164 kilometrov tajvanske ožine, vendar si jemlje pravico, da ga razglaša za svojo last. Da v resnici ni njen, pa dokazuje LR Kitajska sama z balističnimi raketami, usmerjenimi proti Republiki Kitajski, kakor se Tajvan uradno imenuje. Pod grožnjo raketnih konic so 16. januarja potekale tudi volitve, ki so pripeljale do zamenjave oblasti in s tem večje uveljavitve tistega dela državljanov, ki nočejo postati del Kitajske, čeprav vedo, da je največ, kar lahko dobijo, ohranitev trenutnega statusa quo.

Kakšen odnos imajo Tajvanci do volitev?

Vedno je zelo živahno in burno, tudi tokrat je bila celotna država v znamenju intenzivnega tekmovanja strank in kandidatov za pozornost volivcev. Ulice so bile prelepljene s plakati, povsod so bile zastave, logotipi strank, veliko je bilo trobljenja ter predvajanja sloganov in političnih programov, poleg tega so stranke uporabljale zelo inovativne pristope; poleg kap, robčkov, ključkov USB in krekerjev s svojim imenom so delile tudi vložke in celo kondome s strankarskimi gesli. Tajvan je ponosen na svojo demokracijo, ki se je je učil od ZDA, zato je tudi volilna udeležba še vedno velika, tokrat je bila 66-odstotna, čeprav manjša kot poprej.

Kaj se je pravzaprav zgodilo na volitvah?

Že tretjič se je mirno zamenjala vodilna stranka, kar dokazuje stabilnost in utrjenost demokracije. Volitve so bile transparentne in poštene, poraženci so zrelo sprejeli poraz in mirno odstopili. To so bile že šeste neposredne volitve za predsednika, podpredsednika in člane zakonodajnega yuana, pri nas bi rekli poslance državnega zbora. Tajvan je dobil prvo žensko predsednico in prvič v zgodovini je Demokratska napredna stranka zasedla večino sedežev v parlamentu, 68 od 113, kar ji daje moč, kakršne še ni imela. Razloge za veliko podporo gre pripisati tudi splošnem nezadovoljstvu nad vlado pod predsednikom Ma Ying-jeoujem, ki ji s politiko intenzivnega sodelovanja s Kitajsko ni uspelo izpolniti obljub po izboljšanju otoških gospodarskih in socialnih razmer. Študentsko gibanje sončnic, spomladi 2014, je bilo jasno opozorilo vladi v Tajpeju. Na tisoče študentov in aktivistov različnih civilnih skupin se je uprlo netransparentni in nagli politiki zbliževanja s Kitajsko. Gibanje je močno spodbudilo politično zavest med mladimi; ti namreč zaskrbljeno opazujejo posege Kitajske v Hongkongu in si ne želijo podobnih izkušenj. Bojijo se gospodarske odvisnosti od Kitajskw in si ne želijo izgubiti težko izborjene demokracije in postati samo še ena kitajska provinca. Zato ne čudi, da je tretja najmočnejša v parlamentu postala stranka mladih Nova moč. Mimogrede: njen vodja Freddy Lim je znan metalec in je leta 2013 s svojo skupino nastopil tudi v ljubljanskem Kinu Šiška.

Kaj vse je vplivalo na izid predsedniških volitev?

Torej poleg socialnih in gospodarskih vprašanj je bilo v predvolilnih razpravah veliko pozornosti namenjene odnosom s Kitajsko. Volivci so bili, kot rečeno, razočarani nad politiko vladajoče stranke do Kitajske in prehitrim zbliževanjem z njo. Namreč, ne zgolj vojaška grožnja, tudi miroljubna aneksija pomeni izziv za nacionalno varnost Tajvana. Peking ga namreč vse bolj omejuje v mednarodnem prostoru in ga poskuša marginalizirati tako, da ga tlači v kalup ene Kitajske.

Tudi tu v Ljubljani je menda čutiti pritiske Kitajske. Kakšna je vaša izkušnja?

Od knjižnice, kjer naj bi predavala v okviru prireditev ob Tednu kitajske kulture, so s kitajskega veleposlaništva zahtevali, da ime Tajvan zamenjam z izrazom tajvanska regija. Motilo jih je namreč, da se Tajvan predstavlja enakovredno s Kitajsko. Odločila sem se, da predavanje protestno odpovem, saj se s cenzuriranim povzetkom nisem strinjala.

Kako pa je takšne pritiske čutiti na Tajvanu?

Nevarnost je sicer zelo realna, saj na otok meri več kot 1500 balističnih raket, vendar tega v vsakodnevnem življenju ni čutiti. Zato so v parlamentu vedno polemike glede zvišanja obrambnega proračuna in nabave dragega ameriškega orožja za obrambo. Dejstvo pa je, da Tajvanci potrebujejo svojo vojsko, ki se v zadnjih letih reformira v profesionalno in prostovoljno. Medtem ko je bilo včasih obvezno odslužiti dvoletni vojaški rok, je zdaj obvezno služenje samo trimesečno. Vseeno pa naj bi bila profesionalna vojska močnejša in bolj sposobna odvrniti morebitni napad. Brez vojske se ravnovesja sil zagotovo ne bi dalo ohranjati in bi Tajvan postal zelo lahek plen. Z glasovi za predsednico Tsai in DPP so Tajvanci zelo jasno pokazali, da zavračajo formulo ene Kitajske in da menijo, da živijo v neodvisni, suvereni državi, ne neki odpadniški provinci, kakor jo obravnava Peking. Priznavajo sicer skupno dediščino, nočejo pa, vsaj za zdaj ne, pristati v skupni prihodnosti. Vseeno ne gre trditi, da so bile volitve referendum za neodvisnost.

Se Tajvanci torej nimajo za neodvisno politično entiteto?

Tajvan je v izredno nehvaležnem položaju: je in ni država. Vse od leta 1945, ko je na otoku zavladala iz Kitajske pobegla Čankajškova garnitura, vladi v Pekingu in Tajpeju nista našli skupnega jezika glede tajvanske politične avtonomije. Čeprav je v Pekingu ne priznavajo, pa tajvanska vlada še kako obstaja in zelo uspešno vodi de facto samostojno demokratično državo, v kateri njeni prebivalci sami volijo vlado in predsednika, poslujejo v lastni valuti in potujejo v večino držav sveta brez vizuma s tajvanskim potnim listom.

Tajvan je dobil tudi prvo žensko predsednico v kitajsko govorečem svetu. So bili proti temu kakšni pomisleki?

Prav nobenih. Zelo so bili ponosni na svojo kandidatko. Med poslanskimi kvotami imajo Tajvanci tudi določene kvote za ženske. Na letošnjih volitvah so ženske dobile rekordno število sedežev v parlamentu, kar 43. Tudi ta podatek nedvomno uvršča Tajvan med eno najbolj liberalnih držav; to velja tudi glede istospolnih parov. Njihova parada ponosa je že vrsto let ena največjih v Aziji. Raziskave kažejo, da kar 73 odstotkov prebivalcev podpira istospolne poroke, lani so v velikih mestih dovolili tudi registracijo istospolnih parov.

Odkod Tajvancem ta toleranca do različnosti?

Kot otoška država imajo zelo samosvoj razvoj, ki je potekal pod vplivom več kultur, ne le Kitajske. Tajvan so najprej v začetku 16. stoletju zavzeli Nizozemci in Španci. Konec 17. stoletja so prišli Kitajci in ga priključili osrednjemu cesarstvu, a so ga – goratega in divjega – v 19. stoletju prepustili Japoncem. Ti so se umaknili leta 1945, ko so znova prišli Kitajci – a tokrat pod zastavo Republike Kitajske. Novi migranti so se mešali z avtohtonimi prebivalci Tajvana, staroselci v goratih območjih pa so ohranili povsem samosvoje jezike, običaje, oblačila. Tako Tajvan predstavlja stičišče različnih kultur in vozlišče različnih ideologij. Prebivalci so brez predsodkov, ne glede na lastno versko prepričanje obiščejo daoistični ali budistični tempelj, nato pa se morda poročijo v katoliški cerkvi. Po drugi strani pa si morajo zaradi nerešenega političnega statusa v boju za svoj obstoj nenehno prizadevati za prijatelje na vseh ravneh v mednarodni skupnosti, zaradi česar ostajajo skromni in odprti.

Kakšna je pravzaprav razlika med Tajvanci in celinskimi Kitajci?

Po zunanjosti ni nobene razlike, razen pri staroselcih, saj je devet od desetih Tajvancev kitajskega rodu. Številni in zelo raznoliki dejavniki ljudi na levi in desni strani tajvanske ožine hkrati zbližujejo in oddaljujejo. Tajvanci so se razvili po svoje in hkrati ohranili številne tradicionalne kitajske vrednote, saj niso bili pod vplivom Maove kulturne revolucije, ki je na celini uničevala tradicijo, filozofijo in verovanja. Zaradi specifičnih okoliščin je postal otok hkrati skladišče in laboratorij kitajske kulture; tako njeno zavetje kot epruveta, v kateri se ta kultura spaja in preoblikuje. Tajvanci sicer veljajo za enega najbolj človekoljubnih narodov, njihova budistična humanitarna organizacija Tzu Chi deluje po vsem svet. Ob naravnih katastrofah, kjerkoli v svetu, se zbere na tisoče tajvanskih prostovoljcev, ki želijo pomagati. Konfucijanske človekoljubne vrednote so tu še veliko bolj žive kot na Kitajskem.

Kaj je pravzaprav tajvanizacija in kako se izraža?

To je nastajanje, razvijanje tajvanske idenitite, ki je dobilo elan s predsednikom Lee Teng-huiejem v 90. letih. Pred tem je Čankajškova vlada poskušala otok pokitajčiti, tako da je poudarjala vse kitajsko, v učbenikih ni bilo ničesar o Tajvanu, tudi lokalne jezike so zanemarjali. Tajvanski jeziki, ki se precej razlikujejo od standardne kitajščine, so zdaj že obvezen osnovnošolski predmet. Bistveno sporočilo tajvanizacije je, da je kitajska kultura sicer pustila otoku največji pečat, a je vendarle samo del tajvanske kulture, ki predstavlja mozaik več kultur. Tajvanci spajajo tradicionalno kitajsko kulturo s sodobnimi elementi in zapuščino, ki so jo pustili Japonci, Nizozemci, Španci, pa tudi novi priseljenci, ki prihajajo iz jugovzhodne Azije. Zato se vse bolj opredeljujejo kot Tajvanci in so ponosni na svojo tajvansko identiteto. Od leta 2008 lahko zaradi sproščenih omejitev Tajvanci v svoji domovini opazujejo kitajske turiste, kar jih le še bolj utrjuje v prepričanju, da so povsem drug narod.

Kljub temu razcepu narašča število Kitajcev, ki si želijo obiskati Tajvan?

Kljub drugačnosti pomeni Tajvan Kitajcem zakladnico njihove tradicije, ki so jo sami skoraj izgubili v času Maove tako imenovane kulturne revolucije. Če Čankajšek na Tajvan ne bi pripeljal s seboj kar 650.000 dragocenih umetniških in zgodovinskih eksponatov, ki so zdaj razstavljeni v nacionalnem muzeju v Tajpeju, bi bila kitajska kulturna dediščina še bolj okrnjena. Zdaj Kitajci prihajajo na otok, da bi se poučili o konfucijanskih, daoističnih ter budističnih običajih in ritualih, ki so jih komunisti na celini poskušali izkoreniniti. Tajvan je tako okno, ki ponuja unikaten pogled na tradicionalno kitajsko kulturo. Zaradi naraščajočega zanimanja pa je morala tajvanska vlada omejiti vstop Kitajcem na največ 5000 na dan. Še pomembnejša je gospodarska povezava; zaradi podobnosti imajo Tajvanci prednost pri poslovanju s Kitajsko in obratno, tako da posli dobro potekajo. Tajvan ustvari kar tretjino svoje blagovne menjave s Kitajsko. Njegovo gospodarstvo je visokotehnološko usmerjeno in zato v marsičem kompatibilno s kitajskim. Na celini, večinoma v Šanghaju, stalno prebiva kar poldrugi milijon Tajvancev.

Slovenija s Tajvanom nima diplomatskih stikov. Kaj pa sicer?

Društvo slovensko-tajvanskega prijateljstva, katerega aktualni predsednik je Miha Brejc, deluje že od leta 1998. Seveda navezava diplomatskih stikov ni realna možnost, pomembno pa je, da ohranjamo dobre stike na gospodarskem in kulturnem področju ter da imamo reden dialog. Tajvan potrebuje veliko podpore v mednarodnih, tudi strokovnih organizacijah, v katerih je članstvo nujno za normalno delovanje države, na primer zdravstvo, varnost, letalstvo, promet, komunikacije; seveda pa je treba te cilje zaradi blokad vlade v Pekingu uresničevati pragmatično. Slovenija lahko skupaj z drugimi državami podpre ta prizadevanja, veliko je tudi možnosti za intenzivnejše gospodarsko sodelovanje, na Tajvanu se da poslovati brez znanja kitajščine. Vse bolj zanimiv postaja tudi turizem. Tajvanska vlada zadnja leta spodbuja obisk območja nekdanje Jugoslavije. Slovenijo obišče čedalje več tajvanskih turistov, lani približno 90 tisoč, res pa je, da večinoma v tranzitu. Ogledajo si Ljubljano, Postojno, Piran in Bled, nato pa odhitijo na Hrvaško. Kljub temu vidno narašča poznavanje Slovenije. Tajvanski mediji pogosteje poročajo o Sloveniji, povečuje se tudi število naših študentov na Tajvanu in število štipendij zanje.

Skupna točka Slovencev in Tajvancev je tudi dr. Janez Janež.

V Luodongu na severovzhodni strani otoka, kjer je deloval naš zdravnik, je njegov grob, na katerega hvaležni pacienti še zdaj prinašajo cvetje. Dr. Janež je kot misioinar začel svojo pot na Kitajskem, nato pa se je umaknil na Tajvan in tam 38 let, do leta 1990, ko je umrl, zastonj zdravil in se globoko zapisal v srca tamkajšnjega medicinskega osebja in prebivalstva. Posvetili so mu bolnišnico, vsako leto pa počastijo tudi obletnico njegove smrti. To je nedvomno zelo močna in iskrena vez.