Zlonamernost prijavitelja je težko dokazati

Ekspresnih pet: Ali naj inšpektorji obravnavajo anonimne prijave domnevnih kršitev na šolah?
Objavljeno
12. januar 2018 16.47
Helena Kocmur
Helena Kocmur
Predstavniki učiteljskih in vzgojiteljskih organizacij so s podporo treh pravnih strokovnjakov pred dnevi znova predlagali, naj inšpekcije ne obravnavajo anonimnih prijav. Te so namreč, pravijo, pogosto neutemeljene in zlonamerne, kar učiteljem, zlasti ko gre za hujše prijave, kot je denimo spolna zloraba, povzroča nemalo težav. O tem, zakaj se starši odločajo za anonimne prijave in kakšne težave imajo inšpektorji pri ugotavljanju namerne zlonamernosti prijaviteljev, smo se pogovarjali z glavnim šolskim inšpektorjem Tomažem Rozmanom.

Kaj menite o pobudi šol in učiteljev, da inšpekcijske službe ne bi obravnavale anonimnih prijav domnevnih kršitev?

Inšpektorat RŠ za šolstvo in šport izvaja nadzor nad zakonitostjo poslovanja šol in kakršno koli odločitev bo na koncu sprejel zakonodajalec, bo za nas obvezujoča. Sam menim, da je v demokratični družbi vsaka razprava o odprtih vprašanjih dobrodošla, če del učiteljev misli, da je taka sprememba potrebna. Menim, da je treba to diskusijo voditi po standardih, ki so v tej družbi uveljavljeni. Zelo mi je žal, da se pobudniki spremembe zakonodaje niso udeležili seje odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino septembra v državnem zboru. Kolikor sem razumel, se niso niti opravičili. To je bil klasičen primer možnosti, da bi se izmenjala stališča.

Diskusija v zvezi z anonimkami na področju šolstva poteka že od časa ministra Lukšiča. Ministrstvo je bilo tukaj vedno proaktivno, vsak minister je poskušal to nekako rešiti. Mogoči sta dve rešitvi: ena je samo znotraj našega področja in velja samo za nas, ne pa tudi za tržno, delovno in druge inšpekcije, ki opravljajo nadzorstveno funkcijo na področju šolstva, druga pa je sprememba na generalnem pod­ročju, torej sprememba zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), konkretno 24. člena. Zakonodajalec je že leta 2002 v ZIN določil obvez­nost obravnave anonimnih pobud v inšpekcijskih postopkih z namenom varovanja javnega interesa. Zakon o inšpekcijskih nadzorih je, kolikor je meni znano, zdaj odprt, mi smo ga dobili celo v predogled in kot delovno verzijo, da podamo še pripombe. V kateri fazi je zdaj ta zakon, pa ne vem. Konkretno govorimo o njegovem 24. členu. Ministrstvo za šolstvo je vedno prisluhnilo interesnim skupinam in tudi ministrstvo za javno upravo je vedno opozarjalo na domnevno problematiko anonimnih prijav.

Tomaž Rozman. Foto: Blaž Samec


Zapis predloga spremembe, kakršen je bil objavljen v medijih, pušča precej odprtih vprašanj. Znotraj našega organa sta dve inšpekciji, šolska in športna, in v nekaterih primerih izvajamo nadzor po zakonodaji tako s področja športa kot šolstva. V tem primeru bi bilo smešno, če na področju šolstva anonimnih prijav ne bi obravnavali, šolski inšpektor pa bi jih. Pojavi se tudi vprašanje, kaj je z elektronskimi prijavami, saj bi, kot predlagajo, prijavitelji morali uporabljati varen elektronski podpis. Pojavlja se tehnično vprašanje, če ostane ZIN takšen, kot je zdaj, ali mi anonimne prijave, ki pridejo k nam in za katere nismo pristojni, posredujemo naprej, in obratno, ali anonimko, ki jo policija pošlje nam v nadaljnje vodenje postopka, mi obravnavamo ali ne oziroma ali se taka prijava šteje za anonimno … Zato menimo, da bi bilo najbolje razmišljati o ustrezni ureditvi v ZIN. Ta je namreč leta 2002 uvedel skoraj obveznost anonimnih prijav za vse inšpekcije, ne le za našo. V nasprotnem primeru bi izjema od tega pravila veljala samo šolsko inšpekcijo, ne pa za druge v tej državi, torej tudi ne za našo, ki izvaja nadzorstvo v zvezi s športom.

V koliko primerih so prijave, ki jih prejmete na vašem inšpektoratu, neutemeljene, celo zlonamerne?

Najprej bi morali definirati, kaj pomeni zlonamerno. Standardi, ki določajo, kaj je škodljivo oziroma zlonamerno, so zelo ohlapni, dokazni standardi so postavljeni zelo visoko. Inšpektor ugotavlja zakonitost dela na posameznih področjih iz svoje pristojnosti, torej, ali je neka pobuda utemeljena ali ne. Inšpektor praviloma na nadzoru ni dolžan povedati, ali je pobuda anonimna, po zakonu pa je dolžan varovati vir prijave.

Anonimnih pobud – čeprav tudi tukaj ni jasno določeno, kaj se šteje za takšno pobudo, ali je denimo prijava, ki jo pošlješ po elektronski pošti, a nima elektronskega podpisa, anonimna ali ne – je približno tretjina, enako pa je tudi glede utemeljenosti anonimnih in neanonimnih. Na splošno se utemeljenost giblje od dobre četrtine do polovice pobud, v nekaterih letih so bile anonimne bistveno bolj utemeljene kot neanonimne, na nekaterih področjih pa ugotavljamo stalno visok delež utemeljenosti anonimnih pobud, npr. glede imenovanja ravnateljev, kjer pa po mojem mnenju zakoniti zastopniki otrok večinoma niso predlagatelji pobud. Delež utemeljenih pobud se na splošno iz leta v leto spreminja in se giblje nekje med 30 in 50 odstotki.

Kako pogosto pa so takšne anonimne prijave, ki prihajajo iz kolektivov, povezane z osebnim interesom prijavitelja, denimo željo po napredovanju, boljšem delovnem mestu?

Veliko pobud za inšpekcijski nadzor je s področja delovnopravnih razmerij, ne samo pri sklepanju delovnih razmerij, kjer je konkurenca za posamezno delovno mesto kar velika, ampak tudi v t. i. notranjih razmerjih, kot so denimo mobing, šikaniranje, da nekoga ravnatelj preferira glede urnika in podobno. Osebno menim, da več takih pritožb iz istega zavoda že samo po sebi nekaj pomeni, vendar je nosilec teh nadzorov inšpekcija za delo. V šolah so namreč zelo pogosto delovna, zdravstvena, morda tudi socialna inšpekcija zaradi otrok s posebnimi potrebami. Nekatere primere jim odstopa policija, ko gre za sum kaznivih dejanj. Mi drugim organom odstopimo skoraj sto pritožb na leto, najpogosteje delovni inšpekciji, policiji, zdravstveni in tržni inšpekciji.

Tudi v primeru, ko se prijavitelj predstavi z vsemi podatki, mora inšpekcija varovati njegovo identiteto. Zakaj se torej starši, denimo, odločijo, da bodo ostali anonimni?

Inšpektorji ne smemo povedati, kdo je bil prijavitelj, saj nam v tem primeru grozi sankcija, celo prekinitev delovnega razmerja. O motivih, zakaj starši ob prijavah ostajajo anonimni, pa lahko sklepamo le po razlogih, ki jih napišejo v prijavi. Tako na primer navajajo, da se bojijo predvsem maščevalnosti oziroma povračilnih ukrepov učiteljev, da se bojijo za svojega otroka, pogosto omenjajo slabe izkušnje, bodisi svoje ali iz drugih formalnih ali neformalnih virov informacij, da so posledice slabe, če se ve, kdo je prijavitelj. Omenjajo tudi šikaniranje na drugih področjih, denimo pri pridobivanju štipendije, strah pred izpostavljenostjo sošolcem in vrstnikom, strah pred povračilnimi ukrepi ravnatelja, še slabšimi razmerami za delo …

Ali je mogoče, da učitelj, ki v resnici izvaja mobing ali je nepravičen do nekega učenca, že po prijavi razbere, kdo je prijavitelj? In po drugi strani, kakšna je možnost, da anonimni prijavitelj odgovarja za zlonamerno, neutemeljeno prijavo, ki nekoga razžalila ali mu povzročila škodo?

Inšpektor mora med postopkom skrbeti, da se identiteta pobudnika ne razkrije. Zato pobudnika vnaprej vprašamo, ali lahko razkrijemo identiteto. Če se starši pritožijo denimo zaradi neke ocene posamez­nega učenca ali dijaka, moramo tudi posredno skrbeti, da ni mogoče razkriti prijavitelja. Tako npr. pri ocenjevanju znanja ne preverimo samo domnevno nezakonite ocene, ki jo navaja pobudnik, ampak celoten oddelek.

Določilo tretjega odstavka 24. člena ZIN določa, da če inšpektor v postopku ugotovi, da je prijava lažna, postopek ustavi. Šteje se, da je prijava lažna, če jo vlagatelj vloži, čeprav ve, da zavezanec ni kršil zakona ali drugega predpisa. Težava je, kako dokazati, da npr. naša neuka stranka ve, da zavezanec ni kršil zakona ali drugega predpisa. Določilo tretjega odstavka 31. člena ZIN pa določa, da v primerih, ko je bil inšpekcijski postopek izveden na podlagi lažne prijave, prevzame stroške postopka prijavitelj. A dokaz­ni standardi so tu zelo visoki.

Ne poznam pa primera, da bi strokovni delavec sprožil postopke zoper domnevnega prijavitelja oz. pobudnika. Na inšpektoratu imamo samo zahteve za vpogled v posamezne zadeve na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja, vendar učitelj teh informacij ne more pridobiti.