Galerija
Znanost, če hoče, ni nikakršen bavbav
Institut Jožefa Stefana: Navduši vse, od robotka Robija do steklopihalca in sredice jedrskega reaktorja.
V naši družini se strinjamo, kaj bomo počeli zadnjo soboto v marcu 2015: šli bomo na Institut Jožefa Stefana na dan odprtih vrat. Lani smo bili prvič in smo nekajkrat dobesedno obstali z odprtimi usti. Letos ni bilo nič drugače: mi smo še vedno navdušeni! In nismo edini.
Znanstveniki dne, ko znanost predstavljajo na poljuden način, ne oglašujejo na ves glas. Pa tudi na straneh inštituta, kjer je vabilo objavljeno v okviru Dni Jožefa Stefana, je program videti precej dolgočasen, opisan z besedami snov, robotika, bio-kemo-fiz, materiali ...
A ko prideš tja, na dvorišče ustanove na Jamovi, se precej nezanimive besede materializirajo. Na oštevilčenih tablah, ki so postavljene za posamezne sklope ogledov, je nekaj več podatkov, pa spet ne preveč, tako da so v največjo pomoč zaposleni, ki obiskovalcem pomagajo pri odločitvah: »Aha, roboti so pa na tej številki«, »Pod številko deset so zanimivi kemijski poskusi« ...
V veliko pomoč človeku
Z dnem odprtih vrat visoka znanost, ki je iz razumljivih razlogov zaprta v določene kroge, pride – bolj ali manj – na razumljivo raven in je velikokrat tudi zabavna! Seveda si od vsega, kar sliši, človek zapomni le drobce. A vem, da na odseku elektronike in informacijske tehnologije v laboratoriju za umetno inteligenco razvijajo zanimive rešitve. Konkretno je to – in bolj za zabavo – mogoče poskusiti z robotkom Robijem, ki ima svojo ikono na straneh IJS. Vso resnost takšnega raziskovanja najdemo tudi v različnih e-aplikacijah, kot so e-asistent, e-Pedius, E-govorec, s filmčkom pa so nam predstavili podzvrst umetne inteligence, ambientalno inteligenco. V okviru te razvijajo sistem za pomoč starejšim ljudem, ki so sami. Sistem deluje tako, da se alarm sproži ob kritični situaciji, če na primer človek pade, ne reagira pa, če spi ali se skloni in nekaj pobere izpod omare. A to je le drobec s tega področja raziskovanja.
V odseku za sisteme in vodenje so se še posebej potrudili za najmlajše obiskovalce. Po res kratki predstavitvi raziskovalnega dela, ko so povedali, da so med drugim za Domel razvili »inovativni sistem preklopa, ki omogoča sočasno merjenje neuravnoteženosti rotorja in napak v ležajih«, so pogumne povabili, da so poprijeli za krmilo rakete, ki jo je v vodi mogoče voditi z večjim ali manjšim pritiskom. Prav tako smo zaradi časovne stiske le pogledali avto na vodo, ki je v resnici model tehnologije gorivnih celic, v katerih se kot gorivo uporablja voda oziroma vodik.
Ko obiščeš ustanovo, kot je IJS, je normalno, da se z mislimi občasno kar izgubiš. Saj veste, izrazi, kot so nanomateriali, pulzna laserska depozicija, pa masni spektrometer. To se mi je seveda dogajalo tudi v odseku za raziskave sodobnih materialov, kjer razvijajo uporabne in inovativne materiale in tehnologije. »Raziskave posegajo na področje razvoja materialov za elektronske naprave z novimi ali izboljšanimi lastnostmi in na področje raziskovanja nanostrukturnih materialov ter postopkov za njihovo pripravo,« piše o tem oddelku na strani IJS.
Enega od novih materialov smo lahko potipali. Nikoli ne bi rekla, da je keramika oziroma keramična folija – ko raste, lahko v njihovih laboratorijih gledajo rast kristalov in to pospešujejo ali zavirajo oziroma usmerjajo – lahko tanka kot fino blago, podobno upogljiva in na otip nekako umetna.
Roboti so zakon!
To pa tudi ni bil najbolj obiskan laboratorij ob dnevu odprtih vrat, saj je največ ljudi in nasmejanih otrok privabljal laboratorij za robotiko. Znanstveniki so nam sicer predstavili nekaj resne znanosti, kot je ploščad, ki simulira gibanje, pa posnetke robota smučarja in industrijske roke, vendar je največ simpatij vzbudil človekoliki robotek Neo, ki sliši na ime Robi. V resnici je to komercialni robot, ki ga izdeluje francosko podjetje Aldebaran Robotics in je namenjen predvsem študentom robotike, da se spoznajo z osnovami te znanosti. Cena robota je 15.000 evrov, kar ni veliko v primerjavi z »resnimi« , ki stanejo tudi nekaj sto tisoč evrov. Robi je seveda narejen tako, da se ti mora prikupiti, nam pa je pokazal, kako verno zna slediti žogici, in potem zaplesal še na Gangnam Style.
Predstavili pa so nam tudi drugo vrsto robota, z glavo in dvema velikima rokama. Sposoben je dopolnjevati svoje znanje, saj kot otrok spoznava predmete. Robotika namreč ni uporabna le v industriji, ampak postaja vedno bolj pomembna v vsakdanjem življenju, kjer pa je stroj nemogoče programirati za vsak predmet posebej in bi funkcija učenja še kako koristila.
Na straneh IJS pravijo: »V sodelovanju z ATR Computational Neuroscience Laboratories iz Japonske, ki je za to raziskavo prispevala del sredstev in omogočila izvedbo eksperimentov, smo razvili nove metode za razpoznavanje objektov na humanoidnih robotih. Pri tem smo uporabili biološko utemeljene predstavitve, ki so zasnovane na nasprotnih slikah in Gaborjevih filtrih. Procesiranje slik smo realizirali v realnem času in integrirali z gibanjem oči, glave in telesa humanoidnega robota. Rezultat sta razvoj in implementacija fiziološko utemeljenih metod za razpoznavanje objektov pri humanoidnih robotih.« Preprosto povedano: robot v nekaj minutah s premikanjem in tipanjem prepozna na primer kozarec nove oblike.
Presenečenje: steklopihalec
A tudi če se na prvi pogled zdi, da je IJS zbirka različnih laboratorijev, kjer po zanimivosti eden prekaša drugega, labirint stavb na Jamovi skriva tudi drugačne skrivnosti. V okviru odseka za anorgansko kemijo in tehnologijo, kjer smo zamudili šolo eksperimentalne kemije, so nas odpeljali k steklopihalcu Petru. Izdeluje epruvete, kivete in drugo laboratorijsko opremo, ki jo potrebujejo znanstveniki. Kako iz steklene cevi nastane epruveta? Kakšna je razlika med epruveto in kiveto? Kako nastane pipeta? Kako iz steklene cevke dobiš bučkasto posodo? Mojster nam je vse to pokazal. Pa tudi več kot zanimiv načrt – oziroma oris načrta z nekaj čačkami –, iz katerega je vendarle nastal pričakovani pripomoček. »Najzahtevnejši izdelek, ki sem ga naredil, je bila posoda s štirimi plašči,« je povedal mojster, ki je imel pred desetletji ob sebi še tri steklopihalce.
Toda mi smo morali že naprej. Na inštitutu na Jamovi cesti bi lahko preživeli ves dan, to je od 9. ure, ko se je dan odprtih vrat začel, do 14. ure, ko se je končala zadnja predstavitev. A tako kot lani smo odšli na avtobus, ki je bil zato, ker je bil dvonadstropen, še toliko bolj privlačen. Odpeljali so nas v kakšnih dvajset minut oddaljeno Podgorico, v Reaktorski center, kjer smo se ustavili ob najmočnejšem slovenskem pospeševalniku in dveh laboratorijih: Hg-laboratoriju in laboratoriju geokemije.
In tam smo izvedeli, da lahko na podlagi izotopov določajo geografski izvor rastlin, tudi vina, sokov, medu ... Te raziskovalne metode so uporabne pri dopingu, pri katerem izotopi povedo, od kod snovi prihajajo, tudi forenzična znanost ne more mimo izotopskih tehnologij. Z drugimi besedami: kljub razlikam v temperaturah in podobnem bi lahko naredili zemljevid sveta z izotopi, če bi seveda imeli dovolj informacij ...
Zadnja točka našega izobraževalno-zabavnega potepa je bil jedrski reaktor TRIGA, kar je akronim za trening (T), raziskovanje (R), izdelavo radioaktivnih izotopov (I) in General Atomics (GA), podjetje, ki ga je v začetku petdesetih let zgradilo. »Ti reaktorji niso namenjeni za proizvodnjo električne energije kot reaktorji jedrskih elektrarn, recimo v Krškem, ampak se uporabljajo kot vir nevtronov in drugih vrst sevanja za raziskovalne namene,« so nam povedali.
Poleg tega je razlika v velikosti, saj ima reaktor v Podgorici moč 250 kilovatov. »Kar je toliko kot malo močnejši osebni avto,« se je strinjal moški del naše ekipe. Za primerjavo: moč reaktorja Jedrske elektrarne Krško je osemtisočkrat večja, kar je podobna razlika kot med tovornjakom in kolesom.
V nadzorni sobi, pred steklenimi vrati, ki vodijo k reaktorju, smo si ogledali še sestavo sredice in prijeli palico, ki gre v sredico, potem pa smo – lani je to bilo veliko presenečenje – odšli po stopnicah do samega vrha reaktorja. Ob vprašanjih obiskovalcev in razlagi strokovnjakov smo gledali v samo osrčje reaktorja, v rahlo zeleno obarvano globino reaktorja, kjer je sredica. Tako preprosto, da kar ne moreš verjeti ... in da si želiš prihodnje leto vse še enkrat izkusiti.
Znanost – če hoče – ni nikakršen bavbav. Znanost je neverjetno zanimiva.
Znanstveniki dne, ko znanost predstavljajo na poljuden način, ne oglašujejo na ves glas. Pa tudi na straneh inštituta, kjer je vabilo objavljeno v okviru Dni Jožefa Stefana, je program videti precej dolgočasen, opisan z besedami snov, robotika, bio-kemo-fiz, materiali ...
A ko prideš tja, na dvorišče ustanove na Jamovi, se precej nezanimive besede materializirajo. Na oštevilčenih tablah, ki so postavljene za posamezne sklope ogledov, je nekaj več podatkov, pa spet ne preveč, tako da so v največjo pomoč zaposleni, ki obiskovalcem pomagajo pri odločitvah: »Aha, roboti so pa na tej številki«, »Pod številko deset so zanimivi kemijski poskusi« ...
V veliko pomoč človeku
Z dnem odprtih vrat visoka znanost, ki je iz razumljivih razlogov zaprta v določene kroge, pride – bolj ali manj – na razumljivo raven in je velikokrat tudi zabavna! Seveda si od vsega, kar sliši, človek zapomni le drobce. A vem, da na odseku elektronike in informacijske tehnologije v laboratoriju za umetno inteligenco razvijajo zanimive rešitve. Konkretno je to – in bolj za zabavo – mogoče poskusiti z robotkom Robijem, ki ima svojo ikono na straneh IJS. Vso resnost takšnega raziskovanja najdemo tudi v različnih e-aplikacijah, kot so e-asistent, e-Pedius, E-govorec, s filmčkom pa so nam predstavili podzvrst umetne inteligence, ambientalno inteligenco. V okviru te razvijajo sistem za pomoč starejšim ljudem, ki so sami. Sistem deluje tako, da se alarm sproži ob kritični situaciji, če na primer človek pade, ne reagira pa, če spi ali se skloni in nekaj pobere izpod omare. A to je le drobec s tega področja raziskovanja.
V odseku za sisteme in vodenje so se še posebej potrudili za najmlajše obiskovalce. Po res kratki predstavitvi raziskovalnega dela, ko so povedali, da so med drugim za Domel razvili »inovativni sistem preklopa, ki omogoča sočasno merjenje neuravnoteženosti rotorja in napak v ležajih«, so pogumne povabili, da so poprijeli za krmilo rakete, ki jo je v vodi mogoče voditi z večjim ali manjšim pritiskom. Prav tako smo zaradi časovne stiske le pogledali avto na vodo, ki je v resnici model tehnologije gorivnih celic, v katerih se kot gorivo uporablja voda oziroma vodik.
Ko obiščeš ustanovo, kot je IJS, je normalno, da se z mislimi občasno kar izgubiš. Saj veste, izrazi, kot so nanomateriali, pulzna laserska depozicija, pa masni spektrometer. To se mi je seveda dogajalo tudi v odseku za raziskave sodobnih materialov, kjer razvijajo uporabne in inovativne materiale in tehnologije. »Raziskave posegajo na področje razvoja materialov za elektronske naprave z novimi ali izboljšanimi lastnostmi in na področje raziskovanja nanostrukturnih materialov ter postopkov za njihovo pripravo,« piše o tem oddelku na strani IJS.
Enega od novih materialov smo lahko potipali. Nikoli ne bi rekla, da je keramika oziroma keramična folija – ko raste, lahko v njihovih laboratorijih gledajo rast kristalov in to pospešujejo ali zavirajo oziroma usmerjajo – lahko tanka kot fino blago, podobno upogljiva in na otip nekako umetna.
Roboti so zakon!
To pa tudi ni bil najbolj obiskan laboratorij ob dnevu odprtih vrat, saj je največ ljudi in nasmejanih otrok privabljal laboratorij za robotiko. Znanstveniki so nam sicer predstavili nekaj resne znanosti, kot je ploščad, ki simulira gibanje, pa posnetke robota smučarja in industrijske roke, vendar je največ simpatij vzbudil človekoliki robotek Neo, ki sliši na ime Robi. V resnici je to komercialni robot, ki ga izdeluje francosko podjetje Aldebaran Robotics in je namenjen predvsem študentom robotike, da se spoznajo z osnovami te znanosti. Cena robota je 15.000 evrov, kar ni veliko v primerjavi z »resnimi« , ki stanejo tudi nekaj sto tisoč evrov. Robi je seveda narejen tako, da se ti mora prikupiti, nam pa je pokazal, kako verno zna slediti žogici, in potem zaplesal še na Gangnam Style.
Predstavili pa so nam tudi drugo vrsto robota, z glavo in dvema velikima rokama. Sposoben je dopolnjevati svoje znanje, saj kot otrok spoznava predmete. Robotika namreč ni uporabna le v industriji, ampak postaja vedno bolj pomembna v vsakdanjem življenju, kjer pa je stroj nemogoče programirati za vsak predmet posebej in bi funkcija učenja še kako koristila.
Na straneh IJS pravijo: »V sodelovanju z ATR Computational Neuroscience Laboratories iz Japonske, ki je za to raziskavo prispevala del sredstev in omogočila izvedbo eksperimentov, smo razvili nove metode za razpoznavanje objektov na humanoidnih robotih. Pri tem smo uporabili biološko utemeljene predstavitve, ki so zasnovane na nasprotnih slikah in Gaborjevih filtrih. Procesiranje slik smo realizirali v realnem času in integrirali z gibanjem oči, glave in telesa humanoidnega robota. Rezultat sta razvoj in implementacija fiziološko utemeljenih metod za razpoznavanje objektov pri humanoidnih robotih.« Preprosto povedano: robot v nekaj minutah s premikanjem in tipanjem prepozna na primer kozarec nove oblike.
Presenečenje: steklopihalec
A tudi če se na prvi pogled zdi, da je IJS zbirka različnih laboratorijev, kjer po zanimivosti eden prekaša drugega, labirint stavb na Jamovi skriva tudi drugačne skrivnosti. V okviru odseka za anorgansko kemijo in tehnologijo, kjer smo zamudili šolo eksperimentalne kemije, so nas odpeljali k steklopihalcu Petru. Izdeluje epruvete, kivete in drugo laboratorijsko opremo, ki jo potrebujejo znanstveniki. Kako iz steklene cevi nastane epruveta? Kakšna je razlika med epruveto in kiveto? Kako nastane pipeta? Kako iz steklene cevke dobiš bučkasto posodo? Mojster nam je vse to pokazal. Pa tudi več kot zanimiv načrt – oziroma oris načrta z nekaj čačkami –, iz katerega je vendarle nastal pričakovani pripomoček. »Najzahtevnejši izdelek, ki sem ga naredil, je bila posoda s štirimi plašči,« je povedal mojster, ki je imel pred desetletji ob sebi še tri steklopihalce.
Toda mi smo morali že naprej. Na inštitutu na Jamovi cesti bi lahko preživeli ves dan, to je od 9. ure, ko se je dan odprtih vrat začel, do 14. ure, ko se je končala zadnja predstavitev. A tako kot lani smo odšli na avtobus, ki je bil zato, ker je bil dvonadstropen, še toliko bolj privlačen. Odpeljali so nas v kakšnih dvajset minut oddaljeno Podgorico, v Reaktorski center, kjer smo se ustavili ob najmočnejšem slovenskem pospeševalniku in dveh laboratorijih: Hg-laboratoriju in laboratoriju geokemije.
In tam smo izvedeli, da lahko na podlagi izotopov določajo geografski izvor rastlin, tudi vina, sokov, medu ... Te raziskovalne metode so uporabne pri dopingu, pri katerem izotopi povedo, od kod snovi prihajajo, tudi forenzična znanost ne more mimo izotopskih tehnologij. Z drugimi besedami: kljub razlikam v temperaturah in podobnem bi lahko naredili zemljevid sveta z izotopi, če bi seveda imeli dovolj informacij ...
Zadnja točka našega izobraževalno-zabavnega potepa je bil jedrski reaktor TRIGA, kar je akronim za trening (T), raziskovanje (R), izdelavo radioaktivnih izotopov (I) in General Atomics (GA), podjetje, ki ga je v začetku petdesetih let zgradilo. »Ti reaktorji niso namenjeni za proizvodnjo električne energije kot reaktorji jedrskih elektrarn, recimo v Krškem, ampak se uporabljajo kot vir nevtronov in drugih vrst sevanja za raziskovalne namene,« so nam povedali.
Poleg tega je razlika v velikosti, saj ima reaktor v Podgorici moč 250 kilovatov. »Kar je toliko kot malo močnejši osebni avto,« se je strinjal moški del naše ekipe. Za primerjavo: moč reaktorja Jedrske elektrarne Krško je osemtisočkrat večja, kar je podobna razlika kot med tovornjakom in kolesom.
V nadzorni sobi, pred steklenimi vrati, ki vodijo k reaktorju, smo si ogledali še sestavo sredice in prijeli palico, ki gre v sredico, potem pa smo – lani je to bilo veliko presenečenje – odšli po stopnicah do samega vrha reaktorja. Ob vprašanjih obiskovalcev in razlagi strokovnjakov smo gledali v samo osrčje reaktorja, v rahlo zeleno obarvano globino reaktorja, kjer je sredica. Tako preprosto, da kar ne moreš verjeti ... in da si želiš prihodnje leto vse še enkrat izkusiti.
Znanost – če hoče – ni nikakršen bavbav. Znanost je neverjetno zanimiva.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji