Znova najdeni hudič Alme Karlin

Zapuščina popotnice: Eden izmed treh njenih najpomembnejših predmetov je spet našel pot do ljudi
Objavljeno
01. april 2015 11.28
Špela Kuralt
Špela Kuralt
Pokrajinski muzej Celje je po 60 letih, ko so mislili, da je dragoceni kipec Alme M. Karlin izgub­ljen, znova na ogled postavil Malika. Z njim je Alma potovala kar šest let, postal je junak njenega v slovenščino še neprevedenega romana, v katerem je Li Tieguai povezovalec civilizacij.

»Hvala, da ste prišli, ljubi Celjani,« so bile uvodne besede Barbare Trnovec, kustosinje etnologinje in kulturne antropologinje, ki se že vrsto let ukvarja s proučevanjem življenja in dela Alme Maksimiljane Karlin. »Alma bi verjetno tako pozdravila,« je razložila uvodni stavek petkovega večera, na katerem bi Karlinova najbrž nadvse uživala. Bil je umirjen, mističen, azijski. Z daoistično glasbo in čajem. Ter glavnim junakom, kipcem daoističnega nesmrtnika Li Tieguaia.

Alma je kipec dobila spomladi 1920, ko je v Peruju začela svoje osemletno potovanje. Podaril ji ga je učenec, za katerega je bil kipec hudič, ki se ga je njegova žena bala. Almi je povedal, da je star 200 let, izkopali pa so ga domnevno pri jezeru Titikaka. Zaradi kar dveh poskusov posilstva in drugih groznih izkušenj je Alma takoj, ko je finančno zmogla, potovanje si je namreč plačevala sama z delom, zapustila »deželo zločincev«, kot je poimenovala Peru. Ko je pripotovala na Kitajsko, je izvedela, kaj njen malik pravzaprav je.

Osem nesmrtnih

Dr. Ferdinand Lessing, nemški lingvist, etnolog in sinolog, ki ga je srečala v Pekingu, je v njenem kipcu prepoznal enega izmed osmih nesmrtnikov daoizma Li Tieguaia. Sinologinja, poznavalka kitajske kulture in umetnosti, dr. Nataša Vampelj Suhadolnik, je razložila, da so si daoistični mojstri religiozne smeri, ki je bila zelo priljubljena, zelo prizadevali podaljšati življenje oziroma so hlepeli po nesmrtnosti. To naj bi dosegli z različnimi metodami; z dihalnimi tehnikami, strogimi dietami, varčevanjem s spermo ... In nekaterim, natančneje osmim, je to uspelo.

Osem nesmrtnikov naj bi živelo na otokih na vzhodu. Nesmrtni so postali, ker so se odpovedali materialnim dobrinam in spoštovali zakone narave. Ker so bili sprva povsem navadni ljudje, so bili tudi zato zelo priljub­ljeni, ker je to pomenilo, da vsakdo lahko doseže nesmrtnost. Njihove podobe so bile na porcelanu, upodabljali so jih v slikarstvu in kiparstvu, pribljubljeni so še danes – v videoigricah, Jackie Chan je o njih posnel film.

Bradat, umazan starec

Nesmrtnik, ki ga predstavlja Almin kipec, je Li Tieguai. Li je priimek, Tieguai pa pomeni železna palica. Tako je vedno upodobljen z železno palico in bučo. Videti je kot bradat starec, grd, razmršenih las, umazan in s poškodovano nogo. Ni pa bil vedno tak. Pravzaprav naj bi bil Li Tieguai sprva zelo lep mladenič. Nekoč je šel na srečanje na nebo in na zemlji pustil svoje telo. Svojemu pomočniku je naročil, naj pazi na telo, če pa ga čez sedem dni še ne bo nazaj, naj ga upepeli. Pomočnik je čakal šest dni, potem pa dobil sporočilo, da mu umira mama. Tako je upepelil telo Li Tieguaia, ki pa se je kmalu zatem vrnil na zemljo. Ko ni našel svojega telesa, je bil prisiljen vzeti telo berača.

Li Tieguai je veljal za težavnega, vzkipljivega, a vendar dobrotnika, ki je pomagal pomoči potrebnim, predvsem bolnim, ki jih je zdravil z zdravilom iz buče. Prav tako naj bi pomagal priti do denarja tistim, ki ga častijo. Alma pa je prav v letih, ko je potoval z njo, najbolj trpela. Tako se je leta 1926, potem ko je zbolela za malarijo in se komaj rešila ljudežerskih domorodcev na Novi Gvineji, ločila od njega in ga poslala v Celje. Tam jo je počakal.

Snidenje

Konec leta 1927, ko se je Alma vrnila s potovanja, se je slikala s kipcem. Da je fotografija malo zamaknjena, je razložila tako, da se Li Tieguai ni pustil fotografirati. Očitno pa tudi gledalcev ni dobro prenašal. Po Almini smrti je njena prijateljica in dedinja Thea Schreiber Gammelin celjskemu muzeju podarila njene predmete. Dragoceni kipec pa ni pristal v Almini, ampak v Azijski zbirki. Šestdeset let je bil v lesenem zaboju, skrit pred pogledi. A ne izgubljen.

Trnovčeva je povedala, da so tri najbolj dragocene Almine stvari pisalni stroj erika, potni list in kipec. Le slednji se ne skriva več. Še več bi vedeli o njem in o tem, kako ga je videla Alma, če bi se vendar našel založnik, ki bi dal prevesti mistični roman Der Götze (Malik), v katerem ima kipec ključno vlogo, je povezovalec civilizacij ter simbolizira dobroto, modrost in resnico.