Zrak, ki ga nisem mogla dihati
Vsak na planetu in vsi skupaj bi morali narediti, da bi ohranili čisti zrak in čisto vodo.
Odpri galerijo
Tudi naša dopisnica si je morala zaradi težav z dihanjem omisliti masko. Ko je končno zapihala košava, je ljudem odleglo. Foto osebni arhiv
Sredi januarja sem morala oditi iz Beograda. Nisem mogla več dihati. Ne mislim v prenesenem pomenu, češ da so v Srbiji za medije utesnjujoče razmere in novinarji pod pritiskom, to je druga stvar. Zaradi slabega zraka sem kašljala kar naprej, podnevi in ponoči, tudi še po petih dneh, ko sploh nisem več hodila iz stanovanja. Beograd je bil tiste dni med prvimi desetimi mesti na svetu po onesnaženosti zraka, kak dan celo prvi na svetu. Videlo se ni skoraj nikamor, niti čez ulico, kaj šele čez Donavo. Bila sem v enem najbolj onesnaženih mest na svetu.
Zdravnica mi je rekla, da je možnost ena sama: moram na svež zrak. Spakirala sem stvari, tudi snov za članke, in se odpeljala domov, v Slovenijo. Že prvo noč v Ljubljani sem spala mirno. Naslednje jutro je kašelj izginil. Tudi v Ljubljani zrak po svetovnem merilnem sistemu podjetja AirVisual tiste dni ni bil idealen, a je bil znatno bolj čist kot na Balkanu. Ni bilo rezkega vonja in težkega vdiha. Znova sem lahko dihala s polnimi pljuči. Dolgo že nisem bila tako srečna. Bolj kot kdaj prej sem se zavedala, da je Slovenija prijeten košček sveta.
Ne le zrak, tudi voda, ki priteče iz pipe, je neprimerljivo boljša kot voda v Beogradu, kjer je sicer pitna, a ima priokus, medtem ko v Vojvodini v večini krajev niti ni pitna, ponekod je celo rakotvorna. Blizu milijon ljudi mora tam kupovati vodo v plastenkah, kar je za prodajalce ogromen posel, za prebivalce pa stalen strošek in neprijeten cmok v grlu, saj lahko lepega dne ostanejo brez vode, ki bi jo lahko pili, kakor sem jaz ostala brez zraka, ki bi ga lahko dihala. Slovenija, moja dežela, mi je prišel na misel slogan izpred desetletij in bila sem zadovoljna, da sem tu doma.
Pozabila sem na pritoževanje čez vsakokratne politične oblasti, pozabila, kako nas policisti in redarji preganjajo za vsak najmanjši prekršek, nisem se več spomnila na draginjo, ki je v primerjavi drugimi državami nekdanje Jugoslavije pri nas velika. Samo dihala sem in pri vsakem vdihu uživala.
Z zrakom je očitno tako kot z zdravjem: dokler smo zdravi, se tega sploh ne zavedamo, ko zbolimo, pa si želimo le eno: zdravje. Tudi čistoče zraka ne opazimo, dokler je samoumevna; ko se začnemo dušiti, pa bi dali vse za nekaj boljših vdihov. Čeprav je bil zrak v večjih mestih Slovenije tiste dni v rumenem, tu in tam celo v oranžnem polju, kar ni takšna kakovost, kot jo priporoča Svetovna zdravstvena organizacija, je bil daleč od rdeče, oznake, ki pomeni za zdravje nevarno onesnaženost, zaradi katere sem pobegnila iz Beograda.
Blizu dva milijona Beograjčanov in še kakšne tri milijone Srbov, ki živijo po drugih, prav tako onesnaženih mestih ne more nikamor pobegniti. Prav tako ne morejo pobegniti pred onesnaženim zrakom Bolgari, Makedonci in Bosanci. V Sarajevu, kjer je bil zrak še bolj onesnažen kot v Beogradu, so razglasili izredne razmere. Kot v vojni. Vse nižine Zahodnega Balkana ovija dobršen del zime strupena zračna gmota in indeksi onesnaženosti dostikrat presežejo celo onesnaženost na Kitajskem.
Na Balkanu onesnažujejo zrak zastarele termoelektrarne, stari avtomobili, toplarne, v katerih kurijo z manj kakovostnim premogom, in zasebna kurišča, kjer kurijo z drvmi. Marsikdo ne živi v stanovanju s centralnim ogrevanjem, ker je revščina tolikšna, da si tega izdatka ne more privoščiti, prav tako ne novejših avtomobilov. Balkan je odlagališče odsluženih avtomobilov iz Evrope, katerih motorji imajo slabo zgorevanje in dodatno onesnažujejo zrak. Podatek, da 16 zastarelih termoelektrarn na Balkanu izbruha toliko žveplovega dioksida kot vseh 250 evropskih skupaj, je grozljiv.
Ko o vsem tem premišljujem, me stisne. Že pol ure hoje po zraku v rdečem polju onesnaženosti utegne prizadeti zdravje, preberem. Stalna izpostavljenost onesnaženemu zraku v Srbiji, Makedoniji, BiH in Črni gori po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije povzroči povprečno 3900 prezgodnjih smrti na leto, 8500 otrok na leto zboli za bronhitisom, mnogi dobijo različne druge kronične bolezni. Res sem srečna, da mi je usoda podarila za domovino Slovenijo. A se po tednu dni spet usedem v avto in – hajd nazaj v Beograd, treba je v službo.
Kmalu po prehodu srbske meje spet začutim tisti rezki vonj, ki niti ni vonj, je bolj okus, ne vem, po čem, še najbolj po kovini, vonj, ki draži sluznico in bo že čez nekaj ur zbadal v prsih. Nadenem si masko, ki sem jo kupila v Sloveniji. Ni takšna, da bi ščitila pred očem nevidnimi, drobcenimi nanodelci, ki neopazno prodrejo v kri in organe in škodujejo celemu telesu, a si naivno mislim, da je bolje kot nič.
Na srečo je že naslednji dan zapihala odrešilna košava. Oblake nevidnih škodljivih delcev, ki so se lepili na meglene kapljice in kot nekakšna nepredirna zavesa lebdeli povsod okoli nas, je odneslo. Beograd je rešen!
Seveda to ne pomeni, da strupenih delcev več ni. Niso izginili, le odpotovali so in postali del svetovnih zračnih mas, ki stresajo kisli dež kjerkoli, tudi v Evropi.
Zrak slabše kakovosti, kot je po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije zdravo, diha kar 92 odstotkov ljudi po vsem svetu že zdaj. Cena lagodja in napredka človeštva je neznanska. Ko bo zrak v celoti tako onesnažen kot ta mesec na Balkanu, bo povsod težko dihati. Takrat nam ne bodo prav nič pomagali luksuzni avtomobili, ogromna letala, preobilje predmetov in električnih naprav, ki jih sploh ne potrebujemo, nesmiselni oboroženi spopadi na raznih koncih sveta, kar vse skupaj onesnažuje zrak bolj, kot lahko človeški organizem prenese.
Vse bi morali narediti, da bi ohranili čisti zrak in čisto vodo. Brez zraka in vode ni mogoče (pre)živeti. Dokler tega ne izkusiš na svoji koži, si težko predstavljaš. Ko bomo izkusili vsi, bo prepozno.
Slovenija, moja dežela
Zdravnica mi je rekla, da je možnost ena sama: moram na svež zrak. Spakirala sem stvari, tudi snov za članke, in se odpeljala domov, v Slovenijo. Že prvo noč v Ljubljani sem spala mirno. Naslednje jutro je kašelj izginil. Tudi v Ljubljani zrak po svetovnem merilnem sistemu podjetja AirVisual tiste dni ni bil idealen, a je bil znatno bolj čist kot na Balkanu. Ni bilo rezkega vonja in težkega vdiha. Znova sem lahko dihala s polnimi pljuči. Dolgo že nisem bila tako srečna. Bolj kot kdaj prej sem se zavedala, da je Slovenija prijeten košček sveta.
Ne le zrak, tudi voda, ki priteče iz pipe, je neprimerljivo boljša kot voda v Beogradu, kjer je sicer pitna, a ima priokus, medtem ko v Vojvodini v večini krajev niti ni pitna, ponekod je celo rakotvorna. Blizu milijon ljudi mora tam kupovati vodo v plastenkah, kar je za prodajalce ogromen posel, za prebivalce pa stalen strošek in neprijeten cmok v grlu, saj lahko lepega dne ostanejo brez vode, ki bi jo lahko pili, kakor sem jaz ostala brez zraka, ki bi ga lahko dihala. Slovenija, moja dežela, mi je prišel na misel slogan izpred desetletij in bila sem zadovoljna, da sem tu doma.
Pozabila sem na pritoževanje čez vsakokratne politične oblasti, pozabila, kako nas policisti in redarji preganjajo za vsak najmanjši prekršek, nisem se več spomnila na draginjo, ki je v primerjavi drugimi državami nekdanje Jugoslavije pri nas velika. Samo dihala sem in pri vsakem vdihu uživala.
Z zrakom je očitno tako kot z zdravjem: dokler smo zdravi, se tega sploh ne zavedamo, ko zbolimo, pa si želimo le eno: zdravje. Tudi čistoče zraka ne opazimo, dokler je samoumevna; ko se začnemo dušiti, pa bi dali vse za nekaj boljših vdihov. Čeprav je bil zrak v večjih mestih Slovenije tiste dni v rumenem, tu in tam celo v oranžnem polju, kar ni takšna kakovost, kot jo priporoča Svetovna zdravstvena organizacija, je bil daleč od rdeče, oznake, ki pomeni za zdravje nevarno onesnaženost, zaradi katere sem pobegnila iz Beograda.
Na Balkanu slabše kot na Kitajskem
Blizu dva milijona Beograjčanov in še kakšne tri milijone Srbov, ki živijo po drugih, prav tako onesnaženih mestih ne more nikamor pobegniti. Prav tako ne morejo pobegniti pred onesnaženim zrakom Bolgari, Makedonci in Bosanci. V Sarajevu, kjer je bil zrak še bolj onesnažen kot v Beogradu, so razglasili izredne razmere. Kot v vojni. Vse nižine Zahodnega Balkana ovija dobršen del zime strupena zračna gmota in indeksi onesnaženosti dostikrat presežejo celo onesnaženost na Kitajskem.
V Beogradu so bile razmere tako kritične, da so šli ljudje na ulice. Foto Reuters
Na Balkanu onesnažujejo zrak zastarele termoelektrarne, stari avtomobili, toplarne, v katerih kurijo z manj kakovostnim premogom, in zasebna kurišča, kjer kurijo z drvmi. Marsikdo ne živi v stanovanju s centralnim ogrevanjem, ker je revščina tolikšna, da si tega izdatka ne more privoščiti, prav tako ne novejših avtomobilov. Balkan je odlagališče odsluženih avtomobilov iz Evrope, katerih motorji imajo slabo zgorevanje in dodatno onesnažujejo zrak. Podatek, da 16 zastarelih termoelektrarn na Balkanu izbruha toliko žveplovega dioksida kot vseh 250 evropskih skupaj, je grozljiv.
Ko o vsem tem premišljujem, me stisne. Že pol ure hoje po zraku v rdečem polju onesnaženosti utegne prizadeti zdravje, preberem. Stalna izpostavljenost onesnaženemu zraku v Srbiji, Makedoniji, BiH in Črni gori po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije povzroči povprečno 3900 prezgodnjih smrti na leto, 8500 otrok na leto zboli za bronhitisom, mnogi dobijo različne druge kronične bolezni. Res sem srečna, da mi je usoda podarila za domovino Slovenijo. A se po tednu dni spet usedem v avto in – hajd nazaj v Beograd, treba je v službo.
Maske za dihanje
Kmalu po prehodu srbske meje spet začutim tisti rezki vonj, ki niti ni vonj, je bolj okus, ne vem, po čem, še najbolj po kovini, vonj, ki draži sluznico in bo že čez nekaj ur zbadal v prsih. Nadenem si masko, ki sem jo kupila v Sloveniji. Ni takšna, da bi ščitila pred očem nevidnimi, drobcenimi nanodelci, ki neopazno prodrejo v kri in organe in škodujejo celemu telesu, a si naivno mislim, da je bolje kot nič.
V Beogradu so v tednu, ko me ni bilo, lekarne nabavile prave »nanomaske«, kakor so jih poimenovali. A so v središču mesta že pošle. Niso jih kupovali Beograjčani, pač pa Kitajci, ki živijo tu in so mask navajeni že od doma, izvem. Šele v bolj odročni lekarni končno najdem masko z aktivnim ogljem, ki mi bo osem ur čistila zrak, ki ga vdihujem. Stane skoraj pet evrov. Za popolno zaščito bi potrebovala tri na dan. Postane mi jasno, zakaj jih domačini ne kupujejo. Pri plači okoli 400 evrov ali pokojnini okoli 130 evrov si tolikšnega dodatnega stroška res ne morejo privoščiti. Revščina in slaba kakovost življenja hodita z roko v roki.
Da ne bo prepozno
Na srečo je že naslednji dan zapihala odrešilna košava. Oblake nevidnih škodljivih delcev, ki so se lepili na meglene kapljice in kot nekakšna nepredirna zavesa lebdeli povsod okoli nas, je odneslo. Beograd je rešen!
Seveda to ne pomeni, da strupenih delcev več ni. Niso izginili, le odpotovali so in postali del svetovnih zračnih mas, ki stresajo kisli dež kjerkoli, tudi v Evropi.
Zrak slabše kakovosti, kot je po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije zdravo, diha kar 92 odstotkov ljudi po vsem svetu že zdaj. Cena lagodja in napredka človeštva je neznanska. Ko bo zrak v celoti tako onesnažen kot ta mesec na Balkanu, bo povsod težko dihati. Takrat nam ne bodo prav nič pomagali luksuzni avtomobili, ogromna letala, preobilje predmetov in električnih naprav, ki jih sploh ne potrebujemo, nesmiselni oboroženi spopadi na raznih koncih sveta, kar vse skupaj onesnažuje zrak bolj, kot lahko človeški organizem prenese.
Vse bi morali narediti, da bi ohranili čisti zrak in čisto vodo. Brez zraka in vode ni mogoče (pre)živeti. Dokler tega ne izkusiš na svoji koži, si težko predstavljaš. Ko bomo izkusili vsi, bo prepozno.
