Zvesto srce Mlinarja bije samo za katrco, eno in edino

Žiri so verjetno občina z največ katrcami na svetu. Ne Katrcami ali Katrami, ampak Renaultovimi štiricami z nadvse suhoparnim uradnim imenom R 4. Zasluga za to gre Janu Mlinarju, ki jih ima že kakšnih 50. A mu jih nikoli ni dovolj. Če bi mu kdo podaril nov avto, bi ga prodal – in kupil še več katrc, čeprav jih ima že zdaj največ na svetu.

R 4 ali katrca, kakor smo poslovenili francoski quatre za štirico, je najboljši avto vseh časov, pravi 29-letni Žirovec, ki je pred dvema mesecema pustil službo pri vulkanizerju, da bi bil lahko po ves dan s svojimi ljubicami. Ljubezensko gnezdo, v katerem popravlja, predeluje in lišpa ostarele lepotice, si je spletel sredi Žirov, kjer je ob očetovi prvi katrci tudi shodil.

Gotovo uganete, katera je bila prva beseda, ki jo je mali Mlinarjev sin izrekel v življenju. Seveda, to je bila katra. Potem je prišla tragedija. Ko je družinska ljubljenka nabrala že 400.000 kilometrov, mali Jan pa tri leta, jo je oče, ki se je z njo vsak dan vozil iz Žirov v Celovec na delo, prodal. Bal se je pač, da ga s toliko kilometrine ne pusti na cedilu.

Družinska strast

Takrat se je v dečku nekaj zganilo, kar ga poganja še danes, ko je v vesolju Renaultovih starodobnikov že znana pojava. Že pri petih letih je začel s ključi, ki so bili še večji od njegovih rok, »šravfati« naslednjo družinsko ljubico, ko mu je bilo devet, je prvič samostojno zamenjal motor, ki bi ga danes bržkone lahko razstavil in sestavil miže. Nemogoče je, je odločen Žirovec, da bi ta zanj najpopolnejši avto na svetu pustil koga na cedilu. Takšnega mnenja je gotovo tudi devet let starejši brat Andrej, ki je svoj del flote štiric, skupaj sta jih imela več kot 70, a jih nikoli nista natanko preštela, nedavno preselil na škofjeloški konec. Usodno ljubezen z nepredvidljivim koncem pa sta oba očitno podedovala po očetu; on je namreč po tisti prvi katri, ki jo je gonil vsak dan 300 kilometrov do Celovca in nazaj – z vmesnim ekskurzom k mazdi 323, nad katero pa nobeden od Mlinarjevih ni bil navdušen –, veselo vozil še štiri.

Prav nič nas ne preseneti, da si tudi Janova mami nadvse želi kakšno od katrc, ki jih njena sinova zbirata in prenavljata, a bo morala še nekaj časa voziti twinga, res je Renaultov, a ni štirica. Mama, kot vsaka mama, bo pač potrpežljivo počakala, da pride na vrsto. Ta vrsta pa je iz dneva v dan daljša. Katre, ki jih je Renault prenehal izdelovati leta 1993, spet postajajo trend in marsikateremu nostalgiku ni težko za obnovljeno odšteti 10 tisočakov in več, kolikor bi stal nov clio. Katrca je pač ikona, ki počasi, a zanesljivo izginja s cest; v 31 letih proizvodnje so jih v 27 državah izdelali 8,1 milijona. Zdaj, 55 let po rojstvu vozilca, ki je bilo za Francoze to, kar je bil hrošč za Nemce, jih je v Sloveniji registriranih le še 853 (podatek s konca leta 2015). Pet let prej, ob okroglem abrahamu, jih je bilo še 1500. Morda jih bo leta 2020 le še 300 in zelo mogoče je, da bodo vse končale pri bratih Mlinar. Jan je dnevno v stikih s francoskimi ljubitelji štirice in kadar se pojavi kakšna zanimiva, jo hitro kupi. Da jih počasi, a zanesljivo zmanjkuje, ve tudi partnerka Aleša in Jan ji je iskreno hvaležen, da ga pri tem nakupovanju družinske »srebrnine« odločno podpira.

Tako je pred kratkim v prostorno garažo, ki jo najema z Revozovo pomočjo, zapeljal model R4 super, letnik 1963, ki bi se mu zdravorazumsko odrekel vsak ljubitelj bencinskih hlapov. V nadvse snažnem in čistem prostoru, ki ga je prenovitelj prebarval v rumeno in sivo, uradni Renaultovi barvi, sta trenutno dve sestri, tudi na pogled različni, iz gnezda katrc. Ob raskavem in melanholičnem glasu Edith Piaf, ki se je mehanik nikoli ne naveliča poslušati, stoično čakata njegove roke, da jima vrne nekdanji ugled. Lišpa seveda ne, ker, jasno je, R4 nikoli ni bila narejana za postavljanje in paradiranje. To je bilo vozilo za štrapac, bilo je, bi vzkliknil Prešeren, delovna ročica, ki gre k zvestemu srcu, ne pa dota milijonarke.

Preproste in neuničljive

Z lahkoto si predstavljamo, da so v R4 super, letnik '63, skozi zadnja vrata, ki so se odpirala še navzdol, potem ko si odmaknil premični odbijač, nagnali par pujskov ali nametali drv za v krušno peč, naložili gajbice s krompirjem, kanistre z vinom ali nafto in ona je vse to vozila in zvozila vse do današnjega dne, ko jih je na vsem svetu le še 21. Njegova je edina v Sloveniji, pravi Mlinar, in jo spoštljivo poboža. Zanjo je francoskemu ljubitelju odštel 2000 evrov – kar se mu zdi zelo poceni. Zdaj jo bo obnovil; sam bo zamen­jal dno, jo poklepal, prekital, prebarval, tapeciral, servisiral motor – in jo verjetno kar obdržal. Naprej proda le takšne – tako kot to drugo, ki jo je bil dobil iz Ajdovščine –, ki jih ima, zbiralec, več. Tudi njej nameni spoštljiv pogled, moral bi jo vikati, saj je tri leta starejša od njega, pravi, medtem ko previdno odpira pokrov motorja. Ta bi gotovo še vžgal, če bi imel baterijo, je prepričan, ko si ogledujemo »predpotopni« motor, ki je za opazovalca iz tretjega tisočletja videti kot žalosten kupček odpadnega pleha.

Ti motorji so večni in tako preprosti, da jih zna popraviti vsaka ženska, zelo prepričano o ženskem smislu za tehniko izjavi Jan Mlinar, strojni tehnik po izobrazbi. Ko je še delal pri vulkanizerju v Gorenji vasi, se je, pravi, nagledal novih svetlečih se avtomobilov, ki nimajo prav ničesar, kar imajo njegove starodobnice: »Vsi so enaki, komplicirani, dragi in zanič, samo značke imajo različne, katrce, vse z enakim Renaultovim rombom, pa so vsaka zase posebne in neuničljive. Le kateri avto nove generacije bi bil danes zmožen prevoziti milijon kilometrov, kolikor so jih lahko katrce in tudi njihovi avtomobilski sodobniki?«

Motor s prostornino komaj kaj večjo od ženske torbice, 745 kubičnih centimetrov, je res lahko neumorno predel in predel, dokler ni kompresija padla skoraj na ničlo, a za polno naloženo vozilo je bil lahko že kakšen vrhniški klanec velik izziv. Starejši vozniki se gotovo spominjajo tudi znamenite menjalne ročice, ki je bila nameščena kar na armaturni plošči, in bi jo z lahkoto pomotoma zamenjali z ročajem robustnejšega moškega dežnika. Njena posebnost je bila, da se je pri bolj energičnem prestavljanju rada snela s prestavne osi in ostala presenečenemu vozniku v roki. Ženski dežnik, ki ga je predstav­ljala ročna zavora, pa je bil na drugi strani volana. Na armaturni plošči je bilo tudi vzvratno notranje ogledalce. Prav te in še nekatere druge dotlej neobičajne rešitve, zaradi katerih katrce še vedno izvabijo nasmeh na usta, pa so tudi tiste, zaradi katerih je bilo in ostalo to vozilo tako posebno in po svoje prisrčno.

Glede takšnih rešitev so bile štirice vse enake, a zelo različne po izpeljavah modelov. Vsa njihova pestrost se razkrije, ko zbiralec odpre leseno lopo, eno od svojih štirih skladišč, kjer so prezimile njegove ljubice. Za starodobnega nostalgika je, kot bi vstopil v Aladinovo votlino. Vsaka izmed kakšnih 15 katrc je drugačna in dragocena. Druga za drugo ubogljivo vžigajo, kot da niso negibno preždele zime v temni lopi, in Mlinar jih nekaj, s katerimi se tudi sicer vozi, popelje na dvorišče. Še starejše dame ostanejo v poltemi. Med njimi je najstarejša, ki bi ji težko rekli katrca ali štirica, saj so jo imenovali R3. Imela je še 600-kubični motor in zelo špartansko notranjost. Poleg Janove je le še šest takšnih na vsem svetu. Tam je tudi dama iz leta 1964, ki so jo izdelovali v Italiji pri Alfi Romeu; pa Parižanka, po francosko imenovana Parisienne, ki je bila, z vzorčki nakupovalne košare in malo bolj oblazinjena, namenjena gospodinjam. V drugem kotu so poltovornjački, tako imenovani pick-upi, za mojstre in obrtnike; tam je tudi popolnoma prenovljen model kabriolet plein air z zložljivo platneno streho in brez vrat. Ta pa ni njegov, opozori zbiratelj, ampak čaka, da pride ponj francoski lastnik. Obnavljal ga je dve leti, in to med odmori, ko je delal na svojih katrcah. Ocenjuje ga na najmanj 20 tisoč evrov, in če bi bil japi, bi gotovo hotel natanko tako vozilo, je neomajen ljubitelj katrc.

Poštarka in fleksarica

Posebna je tudi katrca s štirikolesnim pogonom in z dvignjenim podvozjem, ki jo je predelal v reli vozilo. Drugo takšno štirikolesnico, modro, ker je bila last policije, uporablja kot družinsko vozilo za pozimi. Nekoč davno, leta 1984, pa se je pod Jahorino bratila z Vučkom na sarajev­skih olimpijskih igrah in ponosno predstavljala Renaultov program 4. Kadar Jan Mlinar predstavlja svojo zbirko, najraje razkazuje kot kanarček rumeno, sijočo in bleščečo prenovljeno štirico, ki je do svoje čudovite barve prišla pomotoma. Namesto z rdečo, ki je bila spodobna barva bivše države, so pomotoma prebarvali 200 štiric z živo rumeno. Rdeči od sramu so Novomeščani »kanarčke« prav poceni prodali Francozom za poštna vozila. V Jugoslaviji jih je takrat ostalo le deset.

Pozornost priteguje tudi »dirkalna« štirica, s katero se zakonca Mlinar z dvoletnim Marcelom vozita, ko skopni sneg. Od štirice sta pravzaprav šasija in karoserija, drugo je vzel od petice, R 5 alpine s tovarniško navitim motorjem, ki zmore pognati avto do 210 kilometrov na uro. In ga je že pognal, nekoč na prazni avtocesti, pripoveduje zbiratelj, ki nenadoma pokaže tudi svojo dirkaško plat, ko se s tem bolidom zakadimo v ride navzgor proti Goropekam. »Ko je kazalec na števcu prešel zadnjo oznako pri 180 km/h, je kar nadaljeval naprej po krogu proti ničli – hitrost so izmerili prijatelji v drugem vozilu –, katra se je tresla kot šiba na vodi, in nenavadno brnela,« se spominja Jan, ko stroj pri 70 kilometrih na uro rohni navkreber, on pa prestavlja komaj v tretjo prestavo. Sovozniku je takrat že žal, da se ni pred štartom privezal. Stari avti, pa čeprav v novih oblačilih, pač ne nadlegujejo potnikov z opominjanjem na uporabo varnostnih pasov.

Z njo se bo odpeljal na svetovno srečanje ljubiteljev štiric v Franciji. Tam takšnih zagotovo ni. Še navadnih ni več, niti Renaultov muzej jih nima; oziroma ima samo dve in eno mu je poklonil, seveda, Jan Mlinar.

»Vrti se kot fleksarica,« se smeji stvarniku dirkalnega čuda, ki na avtocesti marsikateremu ponosnemu vozniku novega avta nariše presenečenje na obraz, ko pri 120 kilometrih na uro švigne mimo kot raketa. »In ceste se drži kot pes klopa,« dodamo iz predalčka možganov, kjer je tudi podoba nekdanje razdrapane rdeče katre, ki jo k nostalgičnemu spominjanju iz mladosti obudijo zveste ljubice Jana Mlinarja.